Slovenija obsojena zaradi prisilnega vračanja

Pred dnevi je upravno sodišče razsodilo v primeru kamerunskega prosilca za azil, ki to uradno sploh ni mogel postati, saj ga je slovenska policija prisilno vrnila na Hrvaško, od tam pa je moral v BiH. Razsodilo je, da mu mora Slovenija omogočiti vložitev prošnje za azil in mu izplačati 5000 evrov odškodnine, saj so mu bile kršene osnovne človekove pravice po mednarodnem in slovenskem azilnem pravu. S sodbo je tako dokončno na laž postavljena v nedogled ponavljana trditev notranjega ministrstva, da Slovenija spoštuje mednarodne zaveze iz azilnega prava in da ima vsak pravico zaprositi za azil, kdor si tega želi, na Hrvaško pa so vrnjeni le migranti, ki ne zaprosijo zanj.

Iz sodbe izhaja, da je kamerunski državljan Slovenijo dosegel po balkanski begunski poti z željo, da v ljubljanskem azilnem domu vloži prošnjo za mednarodno zaščito. A na slovensko-hrvaški meji ga je prestregla slovenska policija, ki nikakor ni želela slišati njegove želje po vložitvi prošnje za azil. Policisti so prošnje preprosto preslišali, mu včasih zatrjevali, da v Sloveniji »ni azila«, in ga zavajali, da bo čas za to prišel kasneje. Ta kasneje pa ni prišel, po enodnevnem zadrževanju na meji so ga skupaj z drugimi migranti posadili na poseben avtobus in ga odpeljali do hrvaške meje ter izročili hrvaškim policistom.

Že na prvi pogled je jasno, da mu je bila kršena pravica do vložitve prošnje za azil in individualne obravnave upravičenosti te prošnje. Tako je odločilo tudi sodišče. Zapisalo je, da je Slovenija kršila tožnikovi pravici »do prepovedi vračanja iz drugega odstavka in kolektivnega izgona iz prvega odstavka 19. člena ter pravico do azilnega postopka iz 18. člena Listine EU o temeljnih pravicah«.

»Pomembnost sodbe upravnega sodišča je v tem, da ne ugotavlja kršitev človekovih pravic v nekem ekscesnem, posamičnem ravnanju obmejnih policistov, ampak v ravnanju, ki je del sistematičnega in utečenega obravnavanja prosilcev za azil, ki so, namesto zakonitega postopka, deležni kolektivnega izgona in verižnega vračanja v Bosno in Hercegovino,« je v odzivu na sodbo povedal odvetnik Dino Bauk, ki je kamerunskega državljana zastopal pred sodiščem.

Zdaj je uradno. Slovenija krši azilne pravice, ki jih določa Listina EU o temeljnih pravicah.

V civilni pobudi InfoKolpa, kjer so opravili pomembno delo, da je omenjeni tujec sploh lahko zahteval pravico pred slovenskim sodiščem, pa so dodali, da je to »ugotovilo, da Slovenija nosi odgovornost za razmere oseb, ki se znajdejo v rokah hrvaških policistov ob izgonu. Slovenska policija namreč množično in zavestno vrača osebe na Hrvaško, navkljub številnim neizpodbitnim dokazom o resni nevarnosti mučenja in nadaljnjega izgona v Bosno in Hercegovino.«

Sodba sicer še ni pravnomočna in bo gotovo deležna obravnave vsaj še na višji stopnji, saj so na ministrstvu za notranje zadeve pojasnili, da jim sodbe zaradi obsežnosti (ima kar 176 strani) še ni uspelo proučiti, da pa pritožbo kljub temu že lahko napovedo. Dodali so še, da bo »ministrstvo, tako kot običajno, pravnomočno in izvršljivo odločitev sodišča spoštovalo in realiziralo«.

V tej zavezi notranjega ministrstva pa tiči pravo vprašanje. Če bo sodba čez čas postala pravnomočna, bi bilo seveda nepredstavljivo, da Slovenija omenjenemu kamerunskemu državljanu, ki je zdaj v BiH, ne bi omogočila vložitve prošnje za azil. A dejansko bi lahko odločitev sodišča država »spoštovala in realizirala« le tako, da bi spremenila sedanjo azilno politiko, se odrekla kolektivnemu prisilnemu vračanju na Hrvaško in začela brez izjem sprejemati prošnje za azil. Sicer bo sodno odločitev kršila vsakič, ko prošnje ne bo sprejela in bo tujca vrnila na Hrvaško. In ne gre za enega, dva ali deset primerov na leto, pač pa za več tisoč. Slovenija je popolnoma enako kot v tem primeru, po hitrem postopku, brez vsebinske obravnave in v skladu z meddržavnim sporazumom s Hrvaško v dveh letih in pol v sosednjo državo vrnila skoraj 20 tisoč ljudi. Od tam pa so bili izgnani v BiH.

Sodba upravnega sodišča je relevantna tudi širše, v evropskem prostoru. Nanjo se je recimo že odzvala švedska evropska poslanka Malin Björk in jo označila za pomembno tudi za druge prosilce za azil, saj »jasno kaže, da je zdajšnja regionalna praksa sistematičnega prisilnega vračanja nezakonita in se mora končati. Opozarja na mednarodno azilno pravo, ki ga morajo spoštovati vse države na zahodnem Balkanu in drugod v EU. Zato pričakujem, da bo to na znanje vzela tudi evropska komisija in posredovala v državah, kjer poteka prisilno vračanje.«

Malin Björk je bila v skupini evropskih poslancev iz Evropske združene levice in Zelene nordijske levice, ki so decembra lani obiskali države na balkanski begunski poti in si razmere osebno ogledali. Med drugim so se ustavili tudi v Sloveniji in obiskali grobova neznanih beguncev, ki sta se utopila v Kolpi in sta pokopana na črnomaljskem pokopališču Vojna vas.