Ko Janša ne imitira Orbána ali Trumpa, imitira Miloševića

Janša je v vojni proti koroni, v vojni proti medijem, v vojni proti pravosodju, v vojni proti antifašizmu, v vojni proti Srebrenici, v vojni proti Evropski nogometni zvezi in tako dalje. A v tej poplavi vojn nikar ne spreglejte, da je tudi v vojni proti birokraciji. Že ves čas, vse tja od inavguracije, ko je poudaril, da vlada ne bo predlagala novega predpisa, če pri tem dveh starih ne bo ukinila, napoveduje debirokratizacijo Slovenije, ki pa jo je – neprestano in nenehno – napovedoval že tudi prej, ko je bil v opoziciji.

»Samo za kmetovalce je trenutno v veljavi v Sloveniji preko 4.000 predpisov. Kdo pri zdravi pameti lahko to obvlada? Ni rednega profesorja na ljubljanski pravni fakulteti, ki bi to lahko obvladal, kaj šele navaden državljan.« Slovenija ima »preveliko število predpisov«, prejšnja – Šarčeva – vlada je bila produktivna le »v produkciji predpisov«, Slovenija bi cvetela, »če bi mi denar, ki ga mesečno namenjamo za migrante, investirali v odpravo birokratskih ovir«, a to ni še nič: »Vladavina birokracije je danes tisto, kar je bilo včasih vladavina ene partije.« V resnici je še huje: »To je diktatura birokracije, ne več partije, ampak neke birokratske kaste, na vrhu katere je sicer politika, ki želi vse nas obvladovati in ki to dela namerno.«

Če vprašate Janšo, potem se moramo znebiti »diktature birokracije« in »diktature predpisov« – »birokratsko močvirje« je treba »izsušiti«.

Uporablja sicer dobro znano Trumpovo predvolilno frazo (»izsušiti močvirje«), toda zveni vse bolj in bolj miloševićevsko. Miloševićevsko? Ja, natanko – miloševićevsko. Kot se morda še spomnite, so Slobodan Milošević in njegovi privrženci ob koncu osemdesetih let prejšnjega stoletja izvajali antibirokratsko revolucijo (alias »jogurt revolucijo«), s katero so skušali – ob trušču »mitingov resnice«, ki so jih prirejali v večjih mestih – zrušiti vsa republiška vodstva, nastaviti svoje marionete, centralizirati oblast in preurediti Jugoslavijo, jasno, po Miloševićevi podobi. Takšno antibirokratsko revolucijo zdaj zganja Janša. O tem, da skuša preurediti Slovenijo ( jasno, po svoji podobi), nastaviti svoje marionete in centralizirati oblast, ni nobenega dvoma, le namesto republiških vodstev skuša zrušiti »globoko državo« – in »izsušiti birokratsko močvirje«. Ista reč.

A pričakuje, da bo ljudstvo njegovo antibirokratsko revolucijo sprejelo z odprtimi rokami, navsezadnje – le komu ne gredo na živce odloki in predpisi in pravila in navodila in členi in alineje? Le komu se ne zdijo absurdni? Le kdo ne prebledeva, ko ga uradniki pošiljajo od okenca do okenca? Le kdo nima občutka, da bi si moral za izpolnitev tega ali onega obrazca vzeti dopust? Le kdo nima ob vsej tej »papirologiji« neprijetnih asociacij na Franza Kafko, na Grad in Proces? Le komu ni do »zmanjšanja birokratizacije«, »odprave administrativnih ovir« in »poenostavitve zakonodaje«?

Vlada izvaja antibirokratsko revolucijo, s katero osvobaja kapital in elite, hkrati pa vrtoglavo kopiči represijo, saj kot po tekočem traku sprejema nove in nove odloke.

Ni kaj – pesem siren. Toda ob tej Janševi pesmi siren bi vam morale zatuliti sirene v glavi. Zdaj namreč že povsem jasno in razločno vidimo, kako si Janša in njegovi predstavljajo »zmanjšanje birokratizacije«, »odpravo administrativnih ovir« in »poenostavitev zakonodaje«. Čakajte, kako si že predstavljajo poenostavitev okoljske zakonodaje? Takole: znotraj antikoronskega svežnja ukrepov – ja, pod pretvezo »reševanja življenj« – so nevladnim okoljevarstvenim organizacijam določili praktično nemogoče pogoje za sodelovanje v postopkih pridobivanja in izdaje gradbenega dovoljenja, kar pomeni, da se bodo lahko vsi gradbeni projekti izvajali brez javnega nadzora nad zakonitostjo in okoljevarstveno ustreznostjo teh predpisov, kar pomeni, da je Janševa vlada odprla pot okoljsko spornim in škodljivim projektom. Za takšnega velja morebitna gradnja HE Mokrice, s katero se je – v duhu »vrtljivih vrat« – v svoji prejšnji službi, v družbi Hidroelektrarne na spodnji Savi, ukvarjal minister za okolje Andrej Vizjak, ki so mu posel pokvarile nevladne organizacije, predvsem Društvo za preučevanje rib, pravi Staš Zgonik. »S protikoronsko zakonodajo ga je želel Vizjak izločiti iz nadaljnjih postopkov in s tem zagotoviti prosto pot začetku gradnje.«

Janševa vlada ni poenostavila le okoljske zakonodaje, ampak je poenostavila tudi evropske konvencije, ki jih je Slovenija ratificirala, in slovensko ustavo. Pri tem se kakopak postavlja retorično vprašanje: je Janševa vlada okoljsko zakonodajo poenostavila zato, da bi lahko družba, pri kateri je prej delal minister Vizjak, začela gradnjo okoljsko sporne HE Mokrice? Je protikoronski sveženj sprejela zato, da bi ustregla nekemu povsem zasebnemu interesu? Vidite, prav v tem je trik »zmanjšanja birokratizacije«, »odprave administrativnih ovir« in »poenostavitve zakonodaje«, o katerih tako radi predejo in pridigajo neoliberalci: za vsako poenostavitvijo zakonodaje vedno – že kar pregovorno – stoji zasebni interes.

Degradiranje Slovenije

Tržna rešitev okoljskega vprašanja vse bolj spominja na končno rešitev okoljskega vprašanja. Noro, ne. Nič manj noro: s »poenostavljanjem« zakonodaje – z »odpravo administrativnih ovir« – bodo degradirali slovensko okolje. A to je pravilo. Ste slišali za uredbo o odpadkih, ki skrbi, da se predelani odpadki v obliki gradbenega materiala ne bi kar tako povprek in škodljivo vnašali v tla? No, vidite, tudi to uredbo bodo zdaj »poenostavili«: podjetja, ki predelujejo odpadke v material za gradbeništvo, bodo zdaj predelane odpadke lažje vnašala v tla. Niti evidenc in dokumentacije o uporabi materiala jim ne bo treba več voditi. Za okoljsko spornim materialom se bo tako izgubila sled, dokler ne bodo nekega lepega dne – zanazajsko, a v grozi – ugotovili, da je nekaj onesnažilo in zastrupilo vodo.

Tipično »zmanjšanje birokratizacije«, tipična »odprava administrativnih ovir«, tipična »poenostavitev zakonodaje«: zasebniki se bodo okoristili, okolje in podzemna voda – pitna voda, ustavno zagotovljena voda – pa bosta trpela. Ne, zakonodaje ne poenostavljajo zaradi »nas«, ne, administrativnih ovir ne odpravljajo zaradi ljudstva, temveč zaradi zasebnih interesov peščice. Poenostavljanje zakonodaje vedno pomeni privatizacijo.

Kar smo videli tudi pri oni drugi veliki »poenostavitvi zakonodaje« – pri nakupu mask in druge zaščitne opreme. Minister Počivalšek je povedal vse, ko je poudarjal, da je bila njegova naloga »zagotoviti zaščitno opremo«, a da so bili »na drugi strani paragrafarji, ki so iskali pike in vejice«. Ergo: da bi Janševa vlada zagotovila zaščitno opremo in »reševala življenja«, je morala predpise – paragrafe in paragrafarje, pike in vejice – preprosto zaobiti. Ja, zakonodajo je poenostavila, izvedla je debirokratizacijo, ali natančneje: na Zavodu za blagovne rezerve je izvedla malo antibirokratsko revolucijo. Kaj je to pomenilo, pa veste: kdorkoli je lahko klical kogarkoli, kdorkoli je lahko posredoval pri komerkoli, kdorkoli je lahko težil in grozil komurkoli, milijoni so kar leteli sem ter tja in po političnih zvezah padali, kamor so morali pasti.

Janševa vlada je z »zmanjšanjem birokratizacije«, »odpravo administrativnih ovir« in »poenostavitvijo zakonodaje« – z obvozom paragrafov in paragrafarjev – omogočila zasebno okoriščanje z javnim denarjem. Tu je v vsem razkošju zasijal Janšev dictum, naj se »za vsak nov predpis dva ukineta«.

Janša po eni strani debirokratizira, po drugi pa nenehno grozi – medijem, pravosodju, ženskam, antifašistom, protestnikom.

Če hočete, da profitirajo »vaša« podjetja (podjetja vaših političnih somišljenikov ipd.), potem morate le poenostaviti zakonodajo. Izrazi »zmanjšanje birokratizacije«, »odprava administrativnih ovir« in »poenostavitev zakonodaje« so torej le sinonimi za privatizacijo družbenega bogastva in politične oblasti.

Utopija pravil

Paradoks? Vsekakor. A kot rečeno: Janševa vlada izvaja debirokratizacijo, odpravlja administrativne ovire in poenostavlja zakonodajo. In tudi vemo, zakaj: da bi Slovenija cvetela, da bi odpravili »diktaturo predpisov«, »diktaturo birokracije« in »birokratsko kasto«, da nas torej politika ne bi več mogla »obvladovati«. Tu pa naletimo na nov paradoks. Janševa vlada zdaj, pod spolitiziranim okriljem korone in pandemije, manično, kompulzivno, z blazno vnemo sprejema nove in nove odloke, nove in nove predpise, nova in nova pravila, nova in nova navodila, nove in nove člene, nove in nove alineje – pa tudi nove in nove popravke teh odlokov, predpisov, pravil, navodil, členov in alinej, ki jih Jelko Kacin interpretira, reinterpretira, rereinterpretira in rerereinterpretira s takšno retorično pirotehniko, kot da JLA ni nikoli zapustila Slovenije.

Janševa vlada torej po eni strani izvaja antibirokratsko revolucijo, s katero osvobaja kapital in elite, po drugi pa vrtoglavo kopiči represijo, saj kot po tekočem traku sprejema nove in nove odloke, predpise, pravila in navodila, s katerimi mede, straši, omejuje, šikanira in zateguje ljudstvo. Teh odlokov, predpisov, pravil in navodil je toliko, da jih ljudje sploh ne dohajajo – nikoli ne vedo, kaj lahko počnejo in česa ne, koliko se jih lahko zbere na istem mestu (500, 50 ali 10?), kje se lahko zberejo, kateri »dogodki« veljajo za javne in kateri za zasebne, za koga velja omejitev in za koga ne, čigavo dovoljenje potrebujejo, kje ga dobijo, kako ga pravilno izpolnijo, kdaj potrebujejo poimenski seznam ljudi, kdaj je poroka javna prireditev in kdaj ne in – kot se glasi eno izmed pogostih vprašanj – »ali lahko nosilci dopolnilne dejavnosti na kmetiji, ki imajo priglašeno dopolnilno dejavnost oddajanje površin za piknike, te tudi oddajajo«. Dodajte še množico izjem, ki so v vsakem odloku ali predpisu. Dodajte še neprestano strašenje s sankcijami, če ne bomo živeli v skladu s pravili, odloki in predpisi. In dodajte še Kacina, NIJZ in ministrstvo za zdravje, ki se pogosto ne strinjajo sami s sabo in drug z drugim.

Kaj če ti odloki in predpisi posegajo v naše pravice – v pravice, ki nam jih zagotavlja ustava? Ni hudega – rešujemo življenja! Itak bodo veljali le toliko časa, »dokler ne preneha nevarnost širjenja nalezljive bolezni«. Vsekakor – na Madžarskem nevarnost širjenja nalezljive bolezni obstaja že deset let. Vsaj tako se zdi.

In kar je bistveno: težko boste našli vlado, ki bi zakone, odloke, predpise, pravila in navodila kopičila s takšnim veseljem in takšnim užitkom, kot to počne Janševa vlada. Težko boste našli vlado, ki bi debirokratizacijo izvajala s tako entuziastičnim, tako rekoč karnevalskim kopičenjem zakonov, odlokov, predpisov, pravil in navodil.

Janševa »debirokratizacija« v resnici pomeni prav birokratizacijo. Janševa vlada sprejema predpise, odloke in navodila, ki nas le medejo, dušijo ter pošiljajo od okenca do okenca. Občutek imamo, da bi si morali za spremljanje vseh teh predpisov, odlokov in navodil vzeti dopust – ali pa si vsaj najeti eksperta, svetovalca ali trenerja. In ja, pri vsem tem imamo neprijetne asociacije na Kafko – na Grad in Proces. Ne nujno v tem vrstnem redu.

Janševa vlada pravi, da bo z debirokratizacijo povečala našo blaginjo, da nam bo torej zaradi tega – zaradi večje učinkovitosti in racionalnosti, ki ju prinese »odprava administrativnih ovir«, zaradi liberalizacije in deregulacije trga, zaradi »tržnih rešitev«, ki bodo zamenjale neučinkovito birokracijo, varuhinjo zakonov, pravil in predpisov, teh daviteljev inovacij in trgovine (pred leti je Janša rad govoril o »vitki« državi) – bolje, da ne bomo več tekali od okenca do okenca in da nas zakoni ne bodo več dušili. Nekaj takega zmeraj zagotavljajo tudi neoliberalci.

Toda pri tem se vedno znova spomnim tega, kar je pred nekaj leti v Utopiji pravil, ki je v prevodu Sete Knop izšla tudi pri nas, zapisal ameriški antropolog David Graeber, sicer avtor bestsellerja Dolg: prvih 5000 let dolžništva: »Medtem ko je predstava, da je trg nekako nasproten državi in neodvisen od nje, v veljavi vsaj od 19. stoletja naprej, da bi z njo upravičili ekonomske ukrepe politike laissez-faire, ki naj bi zmanjšali vlogo države, ti ukrepi v resnici nikoli niso imeli tega učinka. Angleški liberalizem na primer ni vodil h krčenju državne birokracije, ampak ravno nasprotno: k neskončnemu napihovanju množice državnih uradnikov, evidentičarjev, nadzornikov, notarjev in policijskih uslužbencev, ki so omogočali liberalne sanje o svetu svobodnih pogodbenih razmerij med avtonomnimi posamezniki. Izkazalo se je, da zahteva vzdrževanje ekonomije prostega trga tisočkrat več papirologije kot absolutistična monarhija v slogu Ludvika XIV.«

Debirokratizacija države se vedno izteče »v proizvajanje še več predpisov, še več birokratov in še več policije«. Še celo sami neoliberalci – vsaj v svojih bolj akademskih spisih – priznavajo, »da se trgi v resnici ne uravnavajo sami in da je za delovanje kateregakoli tržnega sistema potrebna cela vojska administratorjev«. Bolj ko državo debirokratiziraš, bolj ko jo torej prepustiš logiki prostega trga, več predpisov, več birokracije in več policije potrebuješ. In mimogrede: prav same korporacije so v zadnjih neoliberalnih desetletjih postale gojišča birokracije, nesmiselnih služb (koordinator strateške vizije, svetovalec za človeške vire, pravni analitik ipd.), ki so same sebi namen in ki si jih definitivno ni izmislila država.

Izraza »deregulacija« in »debirokratizacija« sta s populističnega vidika zelo priročna. Svoj ukrep razglasiš za »deregulacijo« ali »debirokratizacijo«, in že ustvariš vtis, da zmanjšuješ parazitsko, lenobno, neproduktivno, neučinkovito birokracijo, pa čeprav je posledica tega ukrepa »petkratno povečanje dejanskega števila obrazcev, ki jih je treba izpolniti, poročil, ki jih je treba napisati, pravil in predpisov, ki jih morajo odvetniki interpretirati«. Namen tega »postopnega stapljanja javne in zasebne moči v eno samo celoto, prežeto s pravili in predpisi« (hladni, brezosebni, brezdušni, indiferentni, rutinski birokratski odnosi so zelo podobni denarnim transakcijam), pa je »iztisniti bogastvo v obliki dobička,« ali bolje rečeno – »olajšati neposredno črpanje bogastva«, kar lepo potrjuje »poenostavitev zakonodaje«, ki je pripeljala do sporne nabave zaščitne opreme, do legaliziranega izžemanja.

Ljubeznivejša verzija Sovjetske zveze

Vse to je kakopak absurdno, a nič manj absurdno kot to, da v času, ko smo vsi videli, kako zelo smo odvisni od močnega, robustnega, birokratskega javnega sistema, ta forsira tržne rešitve, demokracijo prostodušno zamenjuje s trgom in vsiljuje iluzijo, da zmaga tisti, ki igra po pravilih, da je treba na državo gledati skozi oči investitorja, recimo podjetij za gradnjo savskih hidrocentral (ali podjetij, ki odpadke predelujejo v gradbeni material), in da je treba državo upravljati kot podjetje, kjer ni demokracije, kjer ustrahovanje, discipliniranje in nadzorovanje veljajo za nekaj naravnega, kjer se vse daje pod ceno, kjer je treba ubogati ne glede na to, kakšni so ukazi, kjer so kršitve človekovih pravic nekaj povsem vsakdanjega in kjer o možnosti alternativnih prihodnosti ni ne duha ne sluha. »Zgodovina nas uči, da so politični ukrepi v prid ‘trga’ vedno pomenili, da je bilo v pisarnah še več ljudi, ki so urejali stvari, prav tako pa nas uči, da se z njimi povečujeta razpon in gostota družbenih odnosov, ki jih navsezadnje uravnava grožnja z nasiljem.«

Paradoks je na dlani: Janša po eni strani debirokratizira, po drugi pa nenehno grozi – medijem, pravosodju, ženskam, antifašistom, protestnikom. Tožilstvo poziva, naj obračuna s protestniki, slavi vojaka, ki na meji uperi puško v antifašista, nič nima proti temu, da varda vkoraka na policijsko postajo, navija za »poljsko« verzijo mobilne aplikacije za sledenje stikom, učinkovitost zamenjuje z nasiljem, obenem pa poraja nove vohunske in ovaduške mreže, ki na protestih izvajajo »monitoring«. Kot da bi skušal Slovenijo preleviti v ljubeznivejšo verzijo Sovjetske zveze.

To, da je policija začela preiskavo proti Janševi vladi, je dokaz, da jo je treba nujno debirokratizirati.

Vse to govori o tem, da je to, kar hoče izpeljati Janša, mogoče izpeljati le na silo – z nasiljem, zastraševanjem, militarizacijo, regresivnim sklicevanjem na tradicijo in brutalnimi antibirokratskimi fantazijami. »Na ta način laže razumemo pogosto presenetljivo bližino med kriminalci, zločinskimi tolpami, desničarskimi političnimi gibanji in oboroženimi predstavniki države. Vsi navsezadnje govorijo isti jezik. Vsi ustvarjajo lastna pravila, ki temeljijo na sili,« pravi Graeber. »Tako deluje skrajno desničarska politika. Po njenem prepričanju lahko prav v tem prostoru, v katerem se srečujejo različne nasilne sile, ki delujejo zunaj pravne ureditve, vzniknejo nove oblike moči in s tem nove oblike ureditve.«

Od nas sicer pričakujejo, da bomo razmah vseh teh protikoronskih predpisov, odlokov, pravil in navodil občutili kot nekakšno svobodo, toda povsem očitno je, da je problem debirokratizacije v tem, da prepogosto pomeni prav represijo. Navsezadnje, spomnite se le, kako je skušal minister Hojs na vsak način poenostaviti zakonodajo o javnem zbiranju, kako je skušal pri policijski obravnavi protestov in protestnikov odpraviti »administrativne ovire«, ali bolje rečeno: kako je skušal preprečiti – ovirati, omejiti, minirati, prepovedati – protestne shode. Toda ironično: policija zakonodaje ni hotela povsem poenostaviti. Malce jo je, ko je popisovala protestnike, ko je zaprla Trg republike in ko je z njega odnašala protestnike, ki so brali ustavo, a še dobro, da se policija vendarle obnaša birokratsko – da torej bolj ko ne spoštuje zakonodajo.

Ker pa policija ni hotela izvesti antibirokratske revolucije in ker je NPU zaradi sporne nabave zaščitne opreme začel preiskavo proti ministru Počivalšku, je Hojs nepreklicno odstopil, rekoč: »Težko me boste prepričali, da ne gre za politično policijo, da ne gre za to, da policija ni v službi državljanov, ampak v službi globoke države.« To, da je policija začela preiskavo proti Janševi vladi, je dokaz, da jo je treba nujno debirokratizirati.

Mi pa si lahko oddahnemo: vsa tista množica zakonov, ki bi jih Janševa vlada poenostavila, nas vendarle varuje pred arbitrarnostjo raznoraznih hojsov. Zlahka si predstavljamo, kaj bi se dogajalo na protestih, če bi policija zakonodajo po hojsovsko poenostavila, če torej ne bi obstajalo to, čemur Janša in njegovi pravijo »globoka država« – po protestnikih bi letelo z vseh strani.

V nasprotju z Janšo, ki si domišlja, da je odkril najučinkovitejša sredstva za uresničitev narodove Usode (»debirokratizacija« ipd.), in ki dela vse, da bi Slovence čim bolj divje in brutalno polariziral (»Kadarkoli začne kdo govoriti o ‘prostem trgu’, je dobro, če se ozremo naokrog in pogledamo, kje je človek s puško,« pravi Graeber), pa množice protestnikov iz petka v petek dokazujejo, da lahko Slovenci brez težav shajajo drug z drugim, da se brez zlobe družijo in veselijo, da zlahka sprejemajo velike, pomembne odločitve in da lahko brez težav in povsem mirno izpeljejo zahtevne skupne projekte. Policije sploh ne bi bilo treba klicati.

Janši pa se zdi, da nobenega projekta ne more izpeljati brez policije. Brez sile.

Milošević je z antibirokratsko revolucijo pokopal Jugoslavijo.