Talka SDS je zdaj poleg policije in pravosodja postala še zunanja politika

Nedavno je Nova24 objavila svoje lansko finančno poročilo. Iz njega lahko razberemo, da je ta medij SDS samo lani za propagandno delovanje porabil 1,5 milijona evrov, od svoje ustanovitve pa že več milijonov evrov. Od kod izvira denar, s katerim člani in podporniki SDS financirajo svojo propagando – Novo24 – več kot deset lokalnih spletnih strani in s tem drage predvolilne kampanje? Nova24 kajpak nima naročnikov, ki bi prostovoljno plačevali za njene vsebine.

Velika večina teh subvencij prihaja od lastnikov, to je madžarskih podjetij. Denar za prvo dokapitalizacijo Nove24 je recimo iz Madžarske leta 2016 nakazal madžarski gradbinec Károly Varga, ki sodeluje z Lászlóm Szíjem in Lőrincem Mészárosem – vsi trije so Orbánovi tesni prijatelji in solastniki več gradbenih podjetij. In od kod ti gradbinci dobivajo denar, da si lahko privoščijo takšne drage propagandne avanture? Odgovor je: iz Evropske unije. Na koncu jih financiramo vsi mi.

Več kot 80 odstotkov javnih investicij na Madžarskem, ki je ena izmed najrevnejših EU držav, prihaja iz evropskih kohezijskih skladov, večinoma namenjenih gradnji infrastrukturnih objektov. Najbogatejši Madžar Mészáros, znan po tem, da je pod Orbánom obogatel hitreje od lastnika Facebooka Marka Zuckerberga, ima recimo v lasti več kot 100 gradbenih podjetij in večino madžarskih medijev. Madžarski novinarji so iz primerjav z dohodki podjetja in zneski javnih razpisov, na katere se je prijavljal, izračunali, da Mészáros več kot 80 odstotkov denarja prejema iz EU.

Pojdimo še dlje: celo Orbánovo ožje družinsko bogastvo je tesno prepleteno z EU-sredstvi. István Tiborcz, ki je poročen z Orbánovo najstarejšo hčerko Ráhel, je bil recimo glavni pri prenovi javne razsvetljave po državi. Madžarska policija v tem primeru nepravilnosti ni zaznala, je pa evropski protikorupcijski urad OLAF zaradi kršenja pravil od podjetja zahteval povračilo 40 milijonov evrov. Še več je podobnih primerov, zaradi česar tudi v EU raste zavedanje, da madžarski režim – ki mu od leta 2018 mnogi, z evropsko komisijo vred, očitajo kršenje načel, na katerih je ustanovljena EU, to je 2. člena njene ustanovne pogodbe – vzdržuje kar EU sama, z našim denarjem.

Janša je Orbánov dolžnik, čigar politična moč doma je odvisna od pranja njegovega umazanega denarja.

Da so pretekli teden jedrne države EU začele stopnjevati pritisk na Madžarsko z zahtevo, da lahko članice EU denar iz 750 milijard evrov vrednega sklada za okrevanje črpajo le, če spoštujejo vladavino prava, ni posebno presenečenje. Kot tudi ne, da se je temu poleg Madžarske in Poljske, ki jima komisija EU očita kršenje načel EU, pridružil še Janez Janša. Janša je Orbánov dolžnik, čigar politična moč doma je odvisna od tega denarja. Problem pa je seveda v tem, da je pri tem za talca vzel celotno državo. Slovenija je kot majhna država leta in leta svojo zunanjo politiko utemeljevala na spoštovanju mednarodnega prava. To je tudi logično in prav, saj mednarodno pravo ščiti šibke – močni ga ne potrebujejo. Zdaj pa je Janša samovoljno ta kurz spremenil.

Zakaj točno? Ni treba preveč razglabljati, v tem ni strateškega premisleka. V naravi kriminalnih dejanj pač je, da se ta nikoli ne končajo, ustavijo. V vsaki dobri kriminalki je to lepo predstavljeno. Kriminalec ubije žrtev, a mora zakriti sled, zaradi česar padejo nove žrtve. Kriminalec, ki ga organi pregona ne ujamejo, prej ali slej postane serijski zločinec, če ne serijski zločinec, pa zagotovo serijski lažnivec. Svojega kaznivega dejanja nikoli ne more oprati, nikoli se ne more ustaviti, lahko se le še bolj potaplja, vse bolj postaja žrtev svojega zločina, svoj lastni ujetnik.

In to je kavelj, na katerega se vse bolj zatika tudi SDS. Seveda je jasno, da ta stranka propagandno mašinerijo financira nezakonito s pomočjo tuje države in na koruptivni podlagi, a da bi to kršenje pravil čim bolj zakrila, mora plačevati vse višjo ceno. Znotraj države si mora podrediti pravosodje, zaustaviti in pod nadzor dobiti policijo, Nacionalni preiskovalni urad, parlamentarne preiskovalne komisije, tožilstvo in sodišča, vse bolj agresivno mora diskreditirati svoje politične nasprotnike, zunaj države pa trpeti posledice svojega komplota. Kaznivo dejanje je kot virus zla, ki se razpreda po tkivu. Morda se zdi, da je Janša po aferi Patria s pomočjo ustavnega sodišča dobil še eno priložnost, a je ni. Na dolgi rok v tem scenariju nihče ne more preživeti ali zmagati, ne SDS ne Slovenija.

Mnogi recimo opozarjajo, da SDS prepogosto odpira nepotrebne ideološke teme. Njihovi koalicijski partnerji želijo, da jih ne bi, predsednik države Borut Pahor upa, da bi se premaknili h konstruktivnejšim razpravam. A očitno so v SDS prisiljeni, da jih odpirajo, da s tem zakrivajo svoje grehe. V SDS morajo policijo, tožilstvo, opozicijo, sodnike etiketirati s komunisti, z najhujšimi zločinci, da je v primerjavi z njimi njihov zločin manjši. SDS je danes stranka, ki skorajda vsakodnevno vsa svoja prizadevanja, vso svojo energijo vlaga v vzdrževanje privida svoje legitimnosti. Najvidneje je to pri njihovem pritisku na medije in domače ustanove, na katerih temelji pravna država, med katerimi je zdaj na udaru predvsem Nacionalni preiskovalni urad, ki njihove posle preiskuje. V SDS se morajo iz dneva v dan na vse pretege truditi, da bi kriminaliste zaustavljali.

Spomnimo se prvega dejanja v tej burleski, iz letošnjega februarja. Generalna direktorica policije Tatjana Bobnar je seveda morala oditi prva, ker Žanu Mahniču in Zvonku Černaču ob njunem obisku na policiji, ko sta še bila člana parlamentarne komisije za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb, ni hotela predati zahtevanih podatkov. In kaj sta zahtevala Černač in Mahnič? Kajpak ju je zanimal predvsem primer financiranja Nove24 – želela sta dobiti imena kriminalistov, ki se s tem primerom ukvarjajo, smo izvedeli od zaposlenih na policiji. To je vzorec, ki se ponavlja. Naslednji, ki je po Bobnarjevi moral policijo zapustiti, je bil direktor kriminalistične policije Boštjan Lindav, ki je bil prvi operativno pristojen za preiskavo kaznivih dejanj SDS.

Lindav je eden najbolj izkušenih kriminalistov v Sloveniji. Od leta 2009 je vodil sektor kranjske kriminalistične policije, leta 2015 je postal pomočnik direktorja uprave kriminalistične policije in konec leta 2018 direktor. Lindava je v začetku aprila zamenjal Vojko Urbas, ki je moral leta 2016 kriminalistično policijo zapustiti zaradi očitkov o spolnem šikaniranju. Urbas dejansko v zadnjih letih niti ni bil kriminalist – zaposlen je bil v upravi za informacijsko tehnologijo znotraj ministrstva za notranje zadeve.

S kakšnimi referencami je torej postal vodja slovenskih kriminalistov? Po naših informacijah je Urbas prijatelj premierovega brata Rajka Janše, je pa tudi bivši politik SDS. Leta 2014 ga je župan Ivančne Gorice in tedanji glavni tajnik stranke SDS Dušan Strnad imenoval za predsednika krajevne skupnosti Šentvid pri Stični.

Naslednji, ki je bil pristojen za primer SDS, pa je bil zdaj že bivši direktor Nacionalnega preiskovalnega urada (NPU) Darko Muženič. Muženič, vedo v SDS, ni zanesljiv partner. Sicer so ga februarja leta 2013 sami postavili na vrh urada za preprečevanje pranja denarja, se jim je pa izneveril med afero Patria, ko je preveč skrbno pregledoval vse račune in transakcije vseh vpletenih. Morda so v SDS upali, da se bo pod njihovo vlado uklonil, a se ni. Razlog, zaradi katerega je generalni direktor policije Muženiča v začetku maja razrešil, je bil v tem, ker je preiskovalcem v NPU naročil, naj pridobijo podatke o finančnih transakcijah vseh osumljenih pri sporni nabavi zaščitne opreme. Takoj ko je postalo očitno, da ni poslušen, je bil odstavljen in celo kaznovan z deložacijo v Tacen, četudi je eden najboljših slovenskih kriminalistov.

Kriminalec, ki ga organi pregona ne ujamejo, prej ali slej postane serijski zločinec, če ne serijski zločinec, pa zagotovo serijski lažnivec. To je kavelj, na katerega so se zataknili v SDS.

In tako naprej: Muženiča je potem maja zamenjal kot vršilec dolžnosti Igor Lamberger, ki se je nato stranki prav tako izneveril. Lastnoročno je namreč podpisal vse dokumente glede hišnih preiskav nabave medicinske opreme, med drugim tudi odločbo o pridržanju ministra Zdravka Počivalška. Ker ni zaustavil preiskave spornega nakupa medicinske opreme, zdaj v vladi iščejo novega vodjo in domnevno so zdaj kot primerno kandidatko našli neizkušeno Petro Grah Lazar, nekdanjo zaposleno v NPU, ki je zadnja leta delala v slabi banki. Po naših informacijah je že prestala varnostno preverjanje, izbral pa jo je kar Janez Janša, ki se je z njo po poročanju POP TV tudi srečal. In kaj je njena najmočnejša referenca? Dobro se pozna z glavnim Janševim davčnim svetovalcem in cimrom iz zapora na Dobu Rokom Snežičem – ki ga sicer NPU tudi preiskuje.

Priča smo boju za vladavino prava, katere prvi branik so za zdaj torej kriminalisti – ti se še upirajo. Celo sedanji v. d. generalnega direktorja Andrej Jurič nam je na naše vprašanje o kadrovskih čistkah v NPU poslal odgovor, iz katerega lahko med vrsticami razberemo, da mu je malce neugodno zaradi položaja, v katerem se je znašel. Poleg tega da je po njegovem NPU potreben in primeren, nam je še zagotovil: »V svoji 34-letni policijski karieri sem vedno deloval strokovno in se tudi ob nastopu funkcije zavezal, da bom sledil načelom zakonitosti, strokovnosti, spoštovanja človekovih pravic in da bom ohranjal etično držo, saj se zavedam, da lahko le z doslednim sledenjem tem načelom gradim zaupanje ljudi v policijo.«

Eden izmed uglednih tujih novinarjev, poročevalcev iz Bruslja, je pretekli teden Viktorja Orbána označil za največjega evropskega hipokrita. Orbán je namreč trdil, da je zahteva drugih držav, naj začne Madžarska spoštovati vladavino prava, politični pritisk na njega in nekakšna puhlica močnih, prvorazrednih, ki se spravljajo na šibko Madžarsko. Podobne argumentacije se v Sloveniji drži Janez Janša. Aleš Hojs, notranji minister, je ob preiskavah zaščitne opreme dejal, da so te politično motivirane, Janša pa, da je NPU spolitizirana institucija, ki jo je treba depolitizirati. »To je organ, ki je zunaj sistema. Najprej ga je treba depolitizirati, tako da ne bodo sami sebi določali nalog,« je recimo Janša odgovoril minuli teden na poslansko vprašanje.

Ker bodo kriminalisti v NPU v prihodnjih tednih ali mesecih pod hudim pritiskom, se je morda dobro spomniti, kako je dejansko NPU nastal. Leta 2003, natančneje 2. septembra tistega leta, je našo državo obiskal ugledni nemški državni tožilec Wolfgang Schmid. Sem je prišel z mandatom Sveta Evrope, s svojimi sodelavci je v okviru skupine GRECO prišel preverit, kako se naša država bori proti organiziranemu kriminalu, proti korupciji in klientelizmu, proti najhujšim oblikam gospodarskega kriminala, proti politični korupciji. Potem ko je obiskal 21 institucij, je bil rahlo razočaran. Ob koncu svojega obiska je ugotovil, da ima Slovenija resen problem s policijo. Kar je videl, mu ni bilo všeč.

Očitno je, da v SDS svojo propagandno mašinerijo financirajo nezakonito. Da bi to kršenje pravil čim bolj zakrili, morajo v stranki plačevati vse višjo ceno.

»Na podlagi tega, kar smo videli,« je zapisal Schmid v svojem sicer dolgem poročilu, »morajo zadeve v policiji potovati po hierarhični lestvici kar prek velikega števila pristojnih starešin, tudi z različnih delovnih področij, dokler eden od vodilnih policistov ne dovoli obvestiti tožilstva o začetku preiskave in se z njim pogovoriti o nadaljnjih potrebnih preiskovalnih ukrepih,« je bil kritičen. Naši državi je zato priporočil, naj ustanovi nekakšno specializirano »policijsko protikorupcijsko enoto«, umeščeno dovolj blizu vrha policije, z jasnimi in kratkimi linijami pristojnosti ter neposrednim stikom s tožilstvom.

Schmidova ugotovitev – ki je bila brez dvoma tudi plod razmisleka mnogih slovenskih strokovnjakov, s katerimi je govoril – je kasneje postala podlaga za ustanovitev Nacionalnega preiskovalnega urada. Ta dogodek omenjamo predvsem zato, ker je nastal v času, še preden je v naši državi boj proti korupciji in klientelizmu postal političen problem. To se je namreč zgodilo leto dni za tem – leta 2004 –, ko je Janez Janša, dotlej ne vodilni politik, na volitvah zmagal po vrsti izrednih sej parlamenta proti klientelizmu in korupciji, v katerih je opozarjal javnost, da se je liberalna oblast pod vodstvom Janeza Drnovška skorumpirala.

Janez Janša je leta 2004 postavil sicer pravo vprašanje, verjetno eno najpomembnejših po osamosvojitvi, a nanj ni dal pravega odgovora. To vprašanje je: Je nov družbenopolitični sistem, ki smo ga dobili v tranziciji, s svojimi zakoni pisan le na kožo peščice? Spomnimo se: ko je po letu 2004 na podlagi menedžerskih prevzemov v Sloveniji vzniknila kasta podalpskih tajkunov, je veliko ljudi začelo izgubljati vero v pravno državo. A Janša, ki mu je prvemu uspelo na to opozoriti, je boj proti korupciji in klientelizmu napovedal šele tik pred koncem svojega mandata, na znani izredni seji parlamenta tik pred predsedovanjem EU. Pred tem je njegova prva vlada s tajkuni sklenila nekakšno zavezništvo: na kožo jim je pisala prevzemno in davčno zakonodajo ter si od njih sposodila medije.

Leta 2006 je že postalo povsem očitno, da Janez Janša ni borec za pravice drugorazrednih, za pravno državo denimo, ampak demagog. Ena najnižjih točk je bila afera Patria, ki se je začela tako, da je slovenska policija za kar 14 mesecev založila poizvedovanja tujih policij, na katere bi morala odgovoriti v 24 urah. Zaradi te neodzivnosti je kasneje mednarodna skupnost Slovenijo tudi ostro kritizirala. Finska delegacija je denimo v okviru OECD junija 2009 delegacijam drugih držav razdelila noto, v kateri je nanizala več očitkov v zvezi s slovenskim (ne)preiskovanjem korupcije v zadevi Patria.

Po tem je v slovenski politiki vendarle prišlo do streznitve. Ustanovitev NPU leta 2010 je bil odgovor države na razrast javnega ogorčenja v javnosti, obljuba, da pravica obstaja, da bo plenjenje državnega premoženja kaznovano, da nihče ni prvorazreden. V vladi Boruta Pahorja sta projekt vodila tedanji državni sekretar na notranjem ministrstvu Goran Klemenčič in tedanja pomočnica generalnega direktorja policije Tatjana Bobnar, v strokovni skupini je med drugim sodelovala tudi Barbara Brezigar. Tako smo leta 2010 po vzoru Finske, Irske ali Nizozemske ustanovili NPU.

Ena izmed značilnosti NPU je bila ob njegovi ustanovitvi ravno politična neodvisnost. Direktorja NPU je denimo lahko generalni direktor policije razrešil le v soglasju s posebno strokovno komisijo, ki so jo sestavljali predstavnik državnotožilskega sveta, predstavnik urada za preprečevanje pranja denarja in priznani neodvisni strokovnjak s področja dela varnostnih organov. Ob odprtju je tedanji direktor Europola Rob Wainwright koncept pozdravil, malce kasneje pa so ga celo posnemale druge države. Po vzoru NPU je recimo kasneje nastala tudi hrvaška policijska enota za podporo.

NPU je bil uspešna ustanova. V prvega pol leta delovanja je izvedel 78 finančnih preiskav in na pristojna tožilstva vložil 35 pobud, naj država zavaruje premoženje v višini 158 milijonov evrov. Policija je leta 2001 odkrila za 70 milijonov evrov gospodarskega kriminala, v NPU pa so v prvi polovici leta 2010 odkrili za 418 milijonov evrov škode. So pa seveda kriminalisti NPU za zapahe spravili pomembne politike. Recimo Igorja Bavčarja, ki so mu kriminalisti na računu v NLB našli 2,4 milijona evrov depozita, pa nekdanjo sekretarko SLS Hildo Tovšak, ali pa Roberta Časarja, nekdanjega predsednika uprave Luke Koper in vidnega člana stranke SDS.

Zavzetost za boj proti organiziranemu kriminalu je tako začela popuščati. Ko je prišla druga Janševa vlada, leta 2012, so NPU prvič degradirali. Tedanji notranji minister Vinko Gorenak je zaukazal spremembo zakona o organiziranosti in delu policije, s katerim je funkcijo direktorja NPU izenačil z ostalimi javnimi uslužbenci in tako omogočil, da jih politika poljubno menjava, ne da bi morala navesti razloge. Zdaj, v tretji vladi Janeza Janše, pa je napad na NPU že povsem frontalen. A napad na kriminaliste je tudi igranje z ognjem. Na koncu niti ne gre več zato, ali se bo SDS izmazala s svojimi rabotami in ali bo tudi Slovenija pristala pod nadzorom komisije EU zaradi spoštovanja načel vladavine prava. Dejansko je na kocki vsa država, zaupanje vanjo in v pravičnost. Če tega ni, je vsega konec.