Biseri in solze

»Hočem uživati v bleščicah in se postavljati po robu dvojnim merilom družbe. Hočem nositi rožnato in govoriti o politiki,« je Taylor Swift rekla v dokumentarcu Miss Americana, ki je bil letos premierno predvajan na festivalu Sundance. Konec preteklega tedna je svoj osmi album, folklore, napovedala le nekaj ur pred izidom. Brez intervjujev, blišča in promocije je v prvem dnevu predvajanja podrla rekord najbolj predvajane izvajalke na platformi Spotify, saj si je album zavrtelo več kot 80 milijonov poslušalk in poslušalcev. Že naslednji dan je prodala več kot 1,3 milijona albumov, pri tem pa se je, ko je na Instagramu predstavila po albumu poimenovani filter, sepijo z bleščicami, spet vrnila k svoji priljubljeni temi: združevanju nepričakovanega – ne pa tudi nezdružljivega. Bleščice in bolečina, milina in odločnost, naivnost in profesionalnost, sreča in obup, političnost in pop – vse to je Taylor Swift, 30-letnica, ki jo je glasbena revija Billboard lani razglasila za umetnico desetletja. Pri tem, da že polovico življenja gradi svoj glasbeni imperij, skuša tudi čustveno preživeti: kot punca, mlada ženska, ženska nasploh, ki dela umetnost iz upovedovanja lastnega življenja. Taylor Swift, ena najboljših pisk sodobnega popa, je znana po tem, da piše skoraj izključno o sebi; njena diskografija je topografija življenja: propadlih zvez, prevelikih upov, javnih linčev, družinskih dram, prijateljskih sporov in političnih impulzov. Zato je bilo toliko presenetljiveje, da je album folklore napovedala z besedami, da gre za manj intimen album, na katerem pripoveduje zgodbe drugih, za katere naj bi navdih črpala iz zgodovine in domišljije. Poleg stalnega sodelavca in producenta Jacka Antonoffa sta se ji na tej plošči pridružila zlata dečka indie glasbe, Aaron Dessner (The National) in Justin Vernon (Bon Iver).

Jack Antonoff je ob izidu folklore, njunega četrtega skupnega albuma, zapisal, da delati s Taylor Swift pomeni verjeti v to, da ljudje rastejo in se presegajo. Da Taylor nikoli ni bolje pela ali bolje pisala kot tokrat, na albumu, ki so ga naredili in posneli v karanteni, v izjemnih okoliščinah, ki pa so bile za Taylor Swift osvobajajoče. Njena zadnja turneja, Reputation, je podrla vse prodajne rekorde v ZDA, tudi tistega, ki so ga postavili Rolling Stonesi, in zdelo se je, da glasba zanjo nikoli več ne bo obstajala zunaj okvirjev koncertnih spektaklov. Čeprav je v svojem bistvu vedno ohranjala srce tekstopiske (na predzadnjem albumu Lover so to odsevale predvsem skladbe Miss Americana, Archer in Cruel Summer), je v ospredje potiskala nabite bite komadov, kakršna sta bila Me! in Calm Down ali enostavno metaforiko poskusa feministične himne The Man. Jasno je bilo, da je pred njo le še spektakel, pa čeprav mu je občasno skušala ubežati, denimo z intimnim in minimalističnim koncertom City of Lover v pariški dvorani Olympia. A tik preden bi morala na novo, v nekaj minutah razprodano svetovno turnejo za album Lover, se je zgodila pandemija. Postalo je jasno, da stadionskih spektaklov nekaj časa ne bo in da glasba ne bo napolnjevala prostorov druženja, ampak intimni svet posameznikov. Folklore je prvi album Taylor Swift, ki ne premore niti enega potencialnega stadionskega hita, pač pa od prve do zadnje skladbe vztraja v melanholiji, ki je tu in tam nežna, skoraj igriva, večinoma pa obtežena z žalostjo in nepojasnljivo nostalgijo. Bleščice in žalost, biseri in solze.

Bolj kot kadarkoli prej se zdi, da je v albumu folklore nekakšna intimna nujnost, ki jo jemlje resno. Središče te nujnosti je jezna, nora ženska, mad woman, ki po dopolnjenem 30. letu ve, da je večni nasmeh skrajni čas spremeniti v šepetanje besed fuck you forever. To je prvi album, na katerem Taylor Swift preklinja; ne zaradi poze, ampak ker drugače ne gre. Čeprav je reputation veljal za njen jezni in maščevalni album, je prostor med seboj in svetom polnila z ironijo, predvsem do sebe, ki smo jo zaznali že veliko prej, denimo v hitu Blank Space (darling I’m a nightmare, dressed like a daydream). Tokrat je bolj kot do sebe ironična do družbe (denimo v mojstrski pripovedi the last great american dynasty, enem od vrhuncev albuma), pri čemer je na vsej plošči mogoče razpoznavati iskreno zavezništvo z oškodovanimi in zavrženimi ženskami, na katere so tako dolgo pritiskali, da so znorele (there is nothing like a mad woman – you made her like that). Čeprav se vizualije albuma in nekatere reference poigravajo z literaturo viktorijanskih avtoric, sploh sester Bronte, gre predvsem za upesnjevanje ameriškega juga, pevkine domače čustvene pokrajine.

Bleščice in bolečina, milina in odločnost, naivnost in profesionalnost, sreča in obup, političnost in pop – vse to je Taylor Swift.

Ena najmočnejših skladb na albumu je exile, pri kateri se ji je kot avtor in pevec pridružil ustanovitelj skupine Bon Iver. Gre za pesem o razhodu, ki na videz upoveduje enako bolečino partnerjev, vendar je v dialoškem delu v podtonu zaznati utrujenost ženske, ki je partner ne zmore razumeti (you never gave me a warning sign – i gave so many signs). Veličina te skladbe je tudi v dvojnosti političnega in zasebnega; enako besedišče je uporabljeno za upovedovanje obojega (you are not my homeland anymore, so what am I defending now?). Čeprav na prvi pogled nobena pesem ni aktivistična, je iz metaforike mogoče zaznati skrite pomene; tak primer je denimo epiphany, v kateri se skriva neprisiljena oda utrujenim zdravstvenim delavkam in delavcem, povezana z razmerami v pandemiji in tudi z družinsko zgodbo Taylor Swift.

Folklore združuje metaforično bogat in narativno zahteven pesniški izraz. Morda je ravno zato toliko presenetljiveje, da so množice tako planile po albumu in je bil deležen skoraj nepričakovano dobrega odziva najzvestejših oboževalk in oboževalcev Taylor Swift. Iz tega se lahko vnovič prepričamo, da množic ne gre podcenjevati in znajo biti dovzetne tudi za stvari, ki niso zlahka dostopne in presegajo zabavo ter stopajo na področje umetnosti. Hkrati pa kaže na razvoj občinstva Taylor Swift, ki je med drugim znana po tem, da ima že več kot desetletje ob sebi trdno jedro oboževalk in oboževalcev, s katerimi odrašča; očitno ne le starostno, pač pa tudi umetniško. V 15 letih dela je razvila svoj žanr popa; lastni svet besedil, melodije in strukture skladb, ki se iz plošče v ploščo nadaljujejo in nadgrajujejo.

Album folklore se v nekaj mesecih pandemije ni rodil sam od sebe, z lahkoto, pač pa je plod 15-letnega garanja – umetniškega in osebnega, producentskega in poslovnega. Ko je lani prejela nagrado za umetnico desetletja, je med drugim dejala, da se je zadnjih deset let večino časa ukvarjala le z očitki, ki so leteli nanjo, glasbeno in osebno. Ko so ji očitali, da ni dobra vokalistka, je vadila več kot prej (njen pevski napredek je res izjemen); ko so se zgražali, da prepogosto menja partnerje, je bila nekaj let samska; ko so se posmehovali njenim gibom, se je naučila plesati; ko so začeli pisati, da je njen country, s katerim je začela glasbeno pot, izpet, se je lotila popa in posnela album 1989, enega najboljših pop albumov vseh časov; ko se je zdela preveč vseprisotna, je za več kot leto povsem izginila iz javnosti in nato izdala album reputation, ki ga ni spremljal niti en sam intervju. Na vsak očitek je odgovorila z umetnostjo, potrudila se je narediti vse, da bi naredila vse prav. Bolj kot karkoli so njeno umetnost prežemala prizadevanja, da bi vsem pokazala, da je vredna lastnega uspeha. Da si ga zasluži. O nenehnem trudu, prilagajanju in želji po ugajanju govori tudi v več skladbah na zadnjem albumu, sploh v mirrorball in this is me trying (I can change everything about me to fit in; I have never been a natural, all I do is try, try, try; They told me all my canges were mental, so I got wasted like all my potential …). Folklore je njen prvi album po dolgem času, za katerega se zdi, da ni odgovor na očitke, pač pa na njem izhaja iz sebe in želje po lastnem izrazu in ustvarjanju.

To je prvi album, na katerem Taylor Swift preklinja; ne zaradi poze, ampak ker drugače ne gre.

»Pripoved postane folklora,« je dejala, »ko jo povemo naprej. Meje med domišljijo in resničnostjo so zabrisane in nemogoče je razlikovati med resnico in fikcijo. Domneva čez čas postane dejstvo.« Res folklore pušča ogromno prostora za domneve, sploh o tem, zakaj je ravno pri najintimnejšem albumu še pred izidom želela poudariti, da skladb zanj ni črpala iz lastnega življenja, pač pa naj bi bila pisala po nekakšnem zunanjem navdihu, ki naj ne bi bil intimno povezan z njo. Ali je ženski pri 30 letih, pa čeprav eni najuspešnejših na svetu, težje govoriti o zdrsih, zablodah, napakah in travmah kot 20-letnici? Ali je mogoče, da se je ženska, ki se je v svetu vzpostavila s pripovedovanjem zgodb o sebi, ustrašila, kako bo zvenelo to, kar ima v resnici povedati zdaj, ko je 30-letnica (fuck you forever)? Ali na prestolu pop kraljice ni prostora za žalost in bes? Si na vrhu sploh lahko dovoliš dvomiti – in po drugi strani – ali si sploh lahko na vrhu, če te ne razjeda nenehni dvom?

Če bi morali album folklore opisati z enim samim čustvom, bi bilo to obžalovanje. Če želiš narediti umetnost o obžalovanju – pa pri tem ne postati zagrenjena ali pomilovanja vredna –, je nujna distanca; predvsem do sebe, malo pa tudi do sveta. To ni več ironična distanca preteklih albumov, ampak iskrena distanca, s katero je mogoče poznavanje sebe aplicirati na druge ter tako vzpostaviti empatijo in jo nadgraditi v umetnost. Album folklore je empatičen: do žrtev in storilcev, zmagovalcev in poražencev, sebe in drugih. Za tak album se zahtevajo ostro pero, tanka koža in odprto srce; vse to, kar Taylor Swift zahteva tudi od sebe.