»Karantanci se niso imeli za Slovence in njihova zgodovina ne more biti del zgodovine Slovencev«

»Revizija zgodovine je negativni predznak dobila v trenutku, ko so se zgodovine polastile ideologije in z njimi zvezane politike«

Peter Štih je doktor zgodovinskih znanosti in redni profesor za srednjeveško zgodovino in pomožne zgodovinske vede na Oddelku za zgodovino na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, letos pa je postal predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti – SAZU. Njen član je od leta 2007, od leta 2017 do 2020 je bil podpredsednik za humanistične, družboslovne in umetnostne vede. Je član več znanstvenih institucij v Avstriji, Italiji in Nemčiji. Njegova raziskovalna področja so zanimiva, ukvarja se z etnogenezo Slovencev, z državnimi tvorbami zgodnjega srednjega veka v Vzhodnih Alpah, z zgodovino plemstva itd., pa tudi s kritiko slovenskega zgodovinopisja. Velja za zgodovinarja, ki je postavil nova konceptualna izhodišča, s katerimi je v slovensko medievalistiko prinesel bistveni preobrat. Z drugačnim dojemanjem starejših zgodovinskih obdobij, sodobnejšim razmislekom o zgodovinskih stereotipih in mitih ter natančnim pretresom zgodovinskih dognanj in dejstev pa se uvršča med prepoznavne in pomembne evropske zgodovinarje.

S prvim junijem ste bili izvoljeni za predsednika SAZU. To je zagotovo čast, a hkrati tudi odgovornost. Slovenska javnost pogosto pogreša glas razuma – mnenje intelektualcev. Zdi se, da bi ta glas modrecev moral biti glas iz palače SAZU.

Kot pove že ime ustanove, smo v prvi vrsti zavezani znanosti in umetnosti v slovenskem državnem in nacionalnem kontekstu. Tako opredeljuje naše delovanje tudi zakon, ki pravi, da SAZU, ki je najvišja znanstvena in umetniška ustanova v državi, »neguje, spodbuja, pospešuje ter s svojo dejavnostjo prispeva k razvoju znanstvene misli in umetniške ustvarjalnosti«. Med dvanajstimi alinejami, ki podrobneje opredeljujejo delo Akademije, samo ena ne omenja znanosti in umetnosti. Ta pravi, da SAZU »sodeluje pri obravnavi splošnih družbenih in gospodarskih vprašanj«. To tudi ves čas počne. Tako smo v zadnjem mesecu in pol po uradnem koncu epidemije pripravili posvet o slovenski spravi ob trideseti obletnici spravne slovesnosti v Kočevskem rogu, saj menimo, da je vedno večja razdvojenost, ki smo ji priča, še kako relevantna družbena tema. Nadalje smo v tem času imeli posvet o vlogi univerzitetnih bolnišnic v slovenskem prostoru, na katerem so sodelovali vsi relevantni deležniki, z zaključki in priporočili posveta pa smo seznanili predsednika vlade in ministra za zdravje. Prav tako je v tem času naš Svet za razvoj pripravil dokument, s katerim vladi predlaga ustanovitev inovacijskega sklada, ki naj bi pospešil prehod od znanstvenih inovacij do proizvodov z visoko dodano vrednostjo. Ne razumemo pa svojega širšega družbenega angažiranja tako, da bi Akademija posegala v ideološke diskurze, politične teme ali celo dnevnopolitično dogajanje, čeprav je veliko pozivov, naj se oglasi in opredeli do zelo konkretnih zadev. Tega SAZU nikoli ni počela in tudi ne bo, saj bi s takšnimi posegi lahko kaj hitro postala žeton v političnih preigravanjih in zapravila vlogo povezovalke celotnega slovenskega občestva in simbolni reprezentativni položaj, ki ga v njem ima. Navsezadnje tega ne počnejo niti druge evropske akademije.

Že nekaj časa je jasno, da ob koncu 6. stoletja in še veliko kasneje neke skupnosti, ki bi se razumela kot slovenska, ni bilo in da gre za tipično retrogradno nacionalizacijo zgodovine, kar ni seveda nobena slovenska posebnost.

Kako pa se odzovete, če je predmet javnih razprav kateri izmed vaših članov? Recimo, kot je bilo nedavno v primeru akademika dr. Jožeta Pirjevca in »izzivalca« dr. Jožeta Dežmana?

Ni prvič, da smo se znašli pred takšnim »izzivom«, a SAZU ni niti cenzor niti odvetnik, da bi kritizirala ali branila delo svojih članov, niti ni sodni tribunal, pred katerim bi se njeni člani zagovarjali za svoja dejanja. Akademija kvečjemu varuje svobodo izražanja svojih članov, saj imajo o marsičem lastna in različna mnenja. Vsak sam je odgovoren za svoje izjave in trditve in dr. Dežman, ki ima h knjigi Partizani veliko pripomb, naj o tem diskutira z njenim avtorjem akad. Pirjevcem in ne s SAZU. Akademija prav tako ne preverja moralno-politične primernosti svojih članov, kar se je v nekem drugem času, ki je že zdavnaj za nami, tudi dogajalo. A niti tedaj tega ni počela Akademija, ampak oblast. Sploh bi rekel, da spominja na te minule čase prav takšen poziv k preverjanju. Drugače pa smo že večkrat obsodili vsakršen sovražni govor; ta v javnem prostoru nima mesta. S tem še enkrat jasno izražamo stališče do enega od vprašanj, ki jih imamo za temeljno etična in ob katerih se je SAZU že oglašala, kot na primer v zahtevi po pravici do groba med drugo svetovno vojno in po njej pobitih in umorjenih, za kar si prizadeva tudi dr. Dežman.

Ste prvi predsednik SAZU iz vrst zgodovinarjev, tudi eden najmlajših. Osebne lastnosti in afinitete predsednika lahko vplivajo na vodenje institucije. Načrtujete kakšne spremembe, se vam zdi, da akademija potrebuje sodobnejši koncept? 

Predvsem želim, da bi nadaljevali sedanje dobro delo. Imamo vrsto javnih predavanj domačih in tujih strokovnjakov z najrazličnejših področij znanosti in umetnosti, organiziramo posvete in simpozije in imamo tudi bogat publicistično-založniški program. Na SAZU se kar naprej kaj dogaja, pa naj bo to na očeh javnosti ali pa v okviru naših razredov, komisij, odborov in svetov. Pred kratkim smo ustanovili Svet za razvoj, ki je delo začel zelo ambiciozno in v katerem pri obravnavi posameznih vsebin sodelujejo tudi zunanji strokovnjaki, ki se radi odzivajo vabilom k sodelovanju. Imamo še druge načrte. Med drugim želimo izboljšati svojo vidnost v javnosti, ki ima – morda tudi zaradi nepoznavanja ali napačnih predstav o družbeni vlogi SAZU in akademij nasploh – včasih prevelika pričakovanja. Marsikdaj smo deležni kritike, da smo kot slonokoščeni stolp, namenjeni sami sebi, pa se mi večkrat zdi, da se kritiki niti toliko ne potrudijo, da bi pogledali našo spletno stran ali naš profil na Facebooku. Ob vsem povedanem moram vendarle dodati: SAZU in tudi druge akademije so (z)družbe znanstvenikov in/ali umetnikov. Po organiziranosti se sicer lahko precej razlikujejo, imajo pa skupno značilnost, da je članstvo v njih predvsem čast in priznanje za izkazane vrhunske dosežke, ki so navadno plod desetletij dela. Zato so v njih tudi bolj »sive glave« in od SAZU zato ni pričakovati, da bo delovna brigada, kot je to ob neki priložnosti duhovito povedal akademik Niko Grafenauer.

Zgodovina ni preteklost sama po sebi, ampak zgolj naša predstava o enkratni in neponovljivi preteklosti.

Je zgodovina kot vosek v rokah zgodovinarja? 

Tudi. Navsezadnje se je zgodovinopisje razvilo iz literature in v temelju obeh je, da pripovedujeta zgodbe. Vendar je zgodovinar pri svojih zgodbah zavezan virom, torej preverljivim informacijam o preteklosti in iz nje, ki pa jih je mogoče različno interpretirati in jih tudi različno kontekstualizirati. Subjektivnemu gnetenju zgodovinskega voska se torej ni mogoče izogniti, je pa pri tem pomembno, da se te subjektivnosti zavedamo in da je postala sestavni del zgodovinskega spoznanja. Takšno naziranje seveda implicira stalno samorefleksijo, ki zopet nikoli ne more biti totalna, a na epistemološki ravni je pomembno, da je reflektirana subjektivnost razumljena kot del znanstvene objektivnosti. Vprašanju, kaj je zgodovina, v vsakem študijskem letu namenim prvo predavanje. Bruce skušam spodbuditi k razmišljanju o subjektivnosti zgodovinarjevega dela in omejitvah zgodovinskega spoznanja z vprašanjem, ali poznajo vic o tem, kakšna je razlika med Bogom in zgodovinarjem: prvi zgodovine ne more spreminjati, drugi jo lahko.

Torej zgodovina ni in ne more biti »absolutna resnica«?

Ko je pred okvirno dvema stoletjema prišlo do poznanstvenja zgodovinopisja in uveljavitve znanstvenih metod, ki so še danes relevantne, je znameniti prusko-nemški zgodovinar Leopold von Ranke, eden od utemeljiteljev sodobnega zgodovinopisja, menil, da je mogoče ugotoviti, »kako je nekoč v resnici bilo«. Da se je torej mogoče dokopati do absolutne zgodovinske resnice. Danes vemo, da je Rankejev »wie es eigentlich gewesen« nedosegljiv ideal. Kajti zgodovina ni preteklost sama po sebi, ampak zgolj naša predstava o enkratni in neponovljivi preteklosti, ali kot je to na začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja formuliral britanski zgodovinar Edward Hallett Carr, da je »stalni dialog med preteklostjo in sedanjostjo«. V preteklost lahko torej vstopamo le iz vsakokratne sedanjosti, zato je naše razumevanje zgodovine lahko le interpretacija te, ne pa absolutna resnica o preteklosti.

Akademija ne preverja moralno-politične primernosti svojih članov, kar se je v nekem drugem času, ki je že zdavnaj za nami, tudi dogajalo. A niti tedaj tega ni počela Akademija, ampak oblast.

Vaša generacija je prinesla nova konceptualna izhodišča. Gre pri tem za drugačno metodologijo, za drugačno interpretacijo virov ali za nove vire, ki dosedanjo zgodovinsko razlago popravljajo in dogodke postavljajo v drugačna razmerja?

Verjetno vse po malem. Z osupljivim tehnološkim napredkom v zadnjih desetletjih so bile tudi v zgodovinopisje vpeljane nove raziskovalne metode, kot je na primer raziskovanje človekove preteklosti z genetiko. Hkrati je prav genetika lep primer, kako se je pri uvajanju novih metod treba zavedati, na katera vprašanja nam lahko sploh odgovarjajo, sicer pride do hudih interpretacijskih zmot. Genetske raziskave so lahko zelo pomembne, ko gre za človekovo biološko zgodovino, popolnoma nič pa ne povedo o njegovem kulturnem ali duhovnem habitusu, se pravi o njegovih jeziku, veri, etnični pripadnosti in podobnih kategorijah, čeprav jih mnogi interpretirajo prav v tem smislu. Nove tehnologije omogočajo tudi odkrivanje novih virov in danes je na primer mogoče prebrati celo zoglenele papirusne zvitke iz Pompejev, kar se je še pred kratkim zdelo znanstvena fantastika. Informacij iz preteklosti imamo torej vedno več, poleg tega si zgodovinopisje postavlja nova in nova vprašanja in hkrati kritično pretresa stare interpretacije; živahne so diskusije o metodoloških in konceptualnih vprašanjih, kar vse nujno rezultira v tem, da se je naš pogled na zgodovino v marsičem spremenil.

Kako je revizijo sprejel vaš profesor in vaš mentor dr. Bogo Grafenauer (1916–1995)? Navsezadnje je bil on tisti, ki je dejal, da poteka spoznavanje zgodovine skozi dva filtra: eden so viri, drugi pa raziskovalec zgodovinar. 

Bogo Grafenauer je bil prvi v slovenskem zgodovinopisju, ki se je zares ukvarjal s teorijo zgodovine, odlično je poznal zgodovino zgodovinopisja ter tehnike in metode zgodovinarjevega dela. Iz tega poznavanja je že leta 1960 zrasla tudi omenjena ugotovitev. Njegova formula, da je zgodovinsko spoznanje omejeno na eni strani z viri in na drugi z zgodovinarjem, povzema razmerje med subjektivnim in objektivnim kot tudi med preteklostjo in sedanjostjo. S tem pa smo zopet pri tem, da je zgodovina samo naš pogled na preteklost, in kot se spreminja sedanjost, iz katere gledamo na zgodovino, se zato nujno spreminja tudi pogled nanjo. Edini zaključek, ki ga je iz tega mogoče izpeljati, je, da sta revizija zgodovine in revizionizem v zgodovinopisju nujen sestavni del zgodovinskega spoznanja in s tem del epistemologije zgodovine. Z drugimi besedami povedano: zgodovine si brez revizije in revizionizma, brez neprestanega preverjanja, popravljanja in spreminjanja obstoječih zgodovinskih predstav sploh ni mogoče predstavljati.

Eno je revidiranje zgodovinskih predstav in razlag, ki je nujno za samo vedo, nekaj povsem drugega pa je revidiranje zgodovine v politične namene, včasih gre celo za politične zlorabe podatkov. 

Revizija zgodovine je negativni predznak dobila v trenutku, ko so se zgodovine polastile ideologije in z njimi zvezane politike, kar je seveda staro toliko kot zgodovina in politika. Njihov namen je monopolizirati zgodovino, uveljaviti eno in edino veljavno zgodovinsko pripoved z značajem za vse večne čase spoznane Resnice. Kdor nastopi proti tako vzpostavljeni Resnici, ki je razumljena kot dogma, je odpadnik, heretik in revizionist. Z zgodovinopisnega stališča je, kot sem že povedal, takšno negativno razumevanje revizije neupravičeno, kot je po drugi strani z istega stališča treba obsoditi tudi vsako revizijo zgodovine, ki skuša vzpostaviti na ideologiji ali v politične namene temelječi zgodovinski diskurz. Na to opozarja tudi pred kratkim objavljena deklaracija Ubranimo zgodovino, ki so jo sestavili zgodovinarji z območja nekdanje Jugoslavije. Mislim pa, da so takšni pozivi bob ob steno in Sizifovo delo, saj se politični izrabi zgodovine preprosto ni mogoče izogniti. Tako je bila o dogajanju v drugi svetovni vojni in takoj po njej pri nas skoraj pol stoletja zapovedana skrajno poenostavljena črno-bela pripoved o osvobodilnem boju na eni in izdajalcih na drugi strani, ki je bila ideološko-politično utemeljena in je imela značaj brezprizivne Resnice. Ta slika je bila v zadnjih desetletjih deležna temeljite zgodovinopisne revizije, ob kateri pa so se pojavile težnje, zamenjati eno poenostavljeno pripoved z drugo, diametralno nasprotno, zreducirano na revolucijo in odpor zoper njo, ki ni zopet nič drugega kot zgolj še en ideološki diskurz z drugačnim predznakom in značajem še ene Resnice.

Predstava, da so bili Slovenci tisočletje narod hlapcev ali v najboljšem primeru kmetov, po nepotrebnem generira kompleks zgodovinske manjvrednosti.

Zgodovina kot plen nacionalno naravnanih politikov. So takšne »moderne mitologije« pogostejši pojav v nekdanjih komunističnih državah? 

Mislim, da gre kar za splošen pojav. Zgodovina ima izrazito konstitutivno vlogo v prav vsaki družbeni skupnosti in je del človeške biti. Tako ima tudi vsak narod svojo nacionalno zgodovino, saj ga brez nje ne more biti, kajti zgodovina je sredstvo narodove legitimacije, emancipacije, integracije in tudi zamejitve od sosednjih narodov.

Nacionalne zgodovine, ki so svoje še danes veljavne temeljne obrise dobile znotraj nacionalnih ideologij v 19. stoletju, imajo izrazito družbeno funkcijo, to pomeni, da so zavezane nekim ciljem, kar zopet pomeni, da ne morejo biti niti nepristranske niti neodvisne. Rezultanta vsega tega je, da so zgodovine modernih evropskih narodov bolj skonstruirane kot rekonstruirane. Bistveni sestavni del takšnih zgodovin so zato nujno tudi zgodovinski miti. Ti v obliki poenostavljenih in stereotipiziranih konstruktov ponujajo zgodovinske podobe, ki imajo z realnostjo zgodovine bolj malo skupnega in ki projicirajo v preteklost sodobne želje in predstave.

Družbe in tudi znanstveniki se enkrat bolj, drugič manj ukvarjajo z vprašanjem identitete naroda in posameznih družbenih skupin. Danes so že takšni časi, da so identitetna vprašanja v ospredju. Tudi vi se ukvarjate z njimi. 

Kategorijo identitete je zgodovinopisje prevzelo iz sociologije in antropologije in se je pokazala za uporabno orodje. Predvsem nam omogoča bolj kompleksen pogled na stvari, ki smo jih včasih razumeli preveč enostransko ali preveč poenostavljeno. Tako jezikovna identiteta ni isto kot etnična oziroma narodna identiteta, čeprav je že od starozavezne zgodbe o gradnji babilonskega stolpa distinkcija med ljudstvi utemeljena prav z različnimi jeziki. Danes je v hierarhiji različnih kolektivnih identitet, ki jih v sebi združuje posameznik, narodna pripadnost zelo visoko, če ne najvišje. A bili so časi, ko je imela stanovska ali verska pripadnost večjo težo in je usodneje opredeljevala življenje ljudi in skupnosti. Skratka, menim, da gre za pojem oziroma instrument, ki omogoča bolj diferencirano lotevanje vprašanj. Sam sem s teh izhodišč nazadnje obravnaval vprašanje, kakšno identiteto lahko pripišemo spodnjepanonskemu Koclju, ki mu je že leta 1938 mednarodno pomembni raziskovalec cirilmetodijske zgodovine Franc Grivec posvetil posebno monografijo, v kateri ga je že v naslovu označil za »slovenskega kneza«; v njegovi kneževini ob Blatnem jezeru pa naj bi se bila po koncu samostojne Karantanije nadaljevala tudi slovenska državnost. Pričakovano se je pokazalo, da Koclju, ki smo ga tako »nacionalizirali« in umestili v kontekst zgodovine Slovencev, ni mogoče pripisati slovenske identitete. Na podlagi virov je glede njegove identitete oziroma identitet mogoče reči, da ga kraj rojstva in zgodnjega otroštva povezuje z Nitro severno od Donave na današnjem Slovaškem, kjer je imel njegov oče Pribina knežji ali temu podoben položaj. Njegova mati je bila Bavarka, pripadnica visokega plemstva, in po materini strani je imel tudi bavarsko sorodstvo; govoril je slovanski jezik in se naučil glagolico, da je lahko bral besedila, ki sta jih prevedla Ciril in Metod; bil je kristjan, zlasti mu je bil blizu regensburški svetnik Emeram; bil je integriran v bavarsko-frankovsko elito bavarske Vzhodne krajine, kjer je v Panoniji preživel vse svoje odraslo življenje. To so bila socialna okolja in konteksti, ki so izoblikovali njegovo identiteto.

Že nekajkrat ste opozorili, da je treba ločevati med zgodovino Slovencev in zgodovino slovenskega ozemlja. Se vam zdi, da smo laiki to končno dojeli?

Leta 1933 in 1955 je Milko Kos, tedaj vodilni in tudi mednarodno najuglednejši slovenski zgodovinar, objavil v dveh med seboj precej različnih izdajah knjigo Zgodovina Slovencev od naselitve do konca srednjega veka (oz. do reformacije), ki je bistveno vplivala na predstave o naši starejši zgodovini. Da ne bo dvoma, Kos je bil vrhunski zgodovinar, izšolan na uglednih inštitutih za srednjeveško zgodovino na Dunaju in v Parizu. Vendar je že z naslovom knjige – verjamem, da povsem nezavedno in v takratnem duhu razumevanja etničnosti – sugeriral, da so Slovenci kot posebna narodna skupnost obstajali že ob koncu antike, ko so se v vzhodne Alpe naselili Slovani. Še več, naslov celo sugerira, da je ta skupnost obstajala, še preden se je naselila v kasnejši slovenski prostor. Kdaj, kako in kje naj bi se oblikovala, knjiga seveda ne pove, ampak so Slovenci kot deus ex machina od konca 6. stoletja preprosto tu. Že nekaj časa je jasno, da takrat in še dolgo po tem kake skupnosti, ki bi se razumela kot slovenska, ni bilo in da gre za tipično retrogradno nacionalizacijo zgodovine, kar ni seveda nobena slovenska posebnost. Tako je bila posameznikom in skupnostim pripisana identiteta, ki je niso imeli, in tako smo na primer iz Karantancev naredili Slovence, iz njihovih knezov slovenske kneze in videli v ustoličevanju odraz slovenske in ne karantanske državnosti. Karantanci se gotovo niso imeli za Slovence (kot tudi že omenjeni Kocelj ne) in v tem kontekstu njihova zgodovina ne more biti del zgodovine Slovencev. Še kako pa je del slovenske zgodovine, ki je precej širši pojem in zajema celotno preteklost prostora, v katerem so se v nekem drugem času izoblikovali Slovenci in v katerem živimo. O tem sem že velikokrat razpravljal, o tem predavam študentom in na podlagi tega konceptualnega izhodišča sem tudi napisal več pregledov slovenske srednjeveške zgodovine. Tako da upam, da se je kaj od tega vendarle prijelo.

Arheologija je vaša pomožna veda, pa vendar nekateri mlajši arheologi očitajo zgodovinarjem, da arheoloških študij ne berejo prav pogosto. A ob prebiranju vaših knjig je videti, da nekatere arheologe citirate: Šašla, Ciglenečkega, Sagadina, Knifica … 

Arheologija je tako kot zgodovina v ožjem pomenu besede zgodovinska veda in v tem smislu so tudi arheologi zgodovinarji, le da delajo s specifičnim gradivom – arheološkimi ostanki –, to pa se odraža v specifičnih tehnikah dela, metodologijah, epistemologiji in še marsičem, glavna podlaga zgodovinarjevega dela pa so vendarle še vedno, a še zdaleč ne izključno, pisni viri. Arheologija prispeva zelo pomembne informacije in bilo bi povsem nerazumno, da jih ne bi upošteval. Zato skušam, kolikor je le mogoče, slediti arheološki literaturi, ki se ukvarja s pozno antiko in (zgodnjim) srednjim vekom. Imel sem srečo, da sem se že v srednji šoli, ko je Goriški muzej pod vodstvom Draga Svoljšaka na Mostu na Soči izkopaval železnodobno naselbino, lahko v praksi seznanil z arheologijo in tehnikami njenega dela, a tudi z omejeno izpovednostjo arheološkega gradiva in velikimi metodološkimi težavami, povezanimi z interpretacijo najdb. O tem potekajo v evropski in ameriški arheologiji že nekaj časa intenzivne diskusije, za katere se mi včasih zdi, da gredo preveč nereflektirano mimo mojih arheoloških kolegov. Tu imam v mislih predvsem vprašanje, koliko je mogoče iz arheoloških artefaktov sklepati o etnični identiteti njihovih nosilcev. Sam sem glede tega zelo skeptičen in si na primer nikakor ne bi upal iz ostankov posod keramike praškega tipa sklepati, da so bili njihovi uporabniki le Slovani, ter jih tako označiti za izraz specifične slovanske kulture. Pripisovati ob današnjem stanju diskusije in raziskav čisto navadnim posodam za vsakodnevno uporabo značaj etnično distinktivnega označevalca, preprosto ni prepričljivo. Sicer se pa strinjam s kritiko, da zgodovinarji premalo poznamo arheološko literaturo, a obenem menim, da velja tudi obratno. Je pa to seveda precej širši problem medsebojnega spremljanja in poznavanja dela v sorodnih znanstvenih disciplinah.

Pomožne zgodovinske vede so široko področje, če se ne motim, kar okoli osemnajst ved, ki pripomorejo k boljšemu razumevanju zgodovinskih zagonetk. Ukvarjate se z njimi, še posebej z diplomatiko. So stare listine ključnega pomena, ko želite podpreti kako tezo? 

Listine so za starejša obdobja zgodovine, zlasti za srednji vek, predvsem najštevilnejša in zato najpomembnejša zvrst virov, ki jih imamo. V času najskromnejše pismenosti v zgodnjem srednjem veku so pogosto edini vir informacij. Listine so po svoji vsebini izključno besedila pravne narave; so pogodbe, darovnice, privilegiji, oporoke, razsodbe in podobno. Ker so imele v sporih dokazilno moč, so jih lastniki skrbno čuvali, arhivirali in prepisovali. Zato so se tudi ohranile v razmeroma velikem številu. A prav zaradi pravne narave in dokazilne moči so jih tudi na veliko ponarejali in si tako pridobili ali skušali pridobiti najrazličnejše materialne in druge koristi. Naloga diplomatike je v prvi vrsti, da ugotavlja verodostojnost listin, saj je to podlaga za interpretacijo, in seveda tudi druge stvari, povezane z njimi. Moram reči, da imam s tem delom veliko veselje in diplomatična analiza kakšne listine lahko odkrije prav presenetljive stvari. Tako sem pred kratkim lahko pokazal, da je bil povod za darovnico, s katero je cesar Oton III. leta 989 podelil freisinški škofiji spodnji del Poljanske doline in vzhodno Sorško polje, posestni spor, v katerem je slovanskemu domačinu Pribislavu uspelo pred cesarjem dokazati lastništvo nad posestjo, ki je bila prvotno vključena v škofijsko posest, ter prejeti zanjo cesarsko listino. Pribislav je tako spadal med tiste Slovane, ki se jim je, kot pred njim na primer že omenjenemu Koclju, uspelo integrirati v novo družbeno elito na jugovzhodu cesarstva, njegove povezave pa so segale celo do cesarskega dvora, kjer je dosegel svojo pravico. Obenem je to še en primer, ki izpodbija stare predstave, da je bilo s prihodom pod Franke domače slovansko plemstvo izkoreninjeno in da so bili zato »Slovenci« tisočletje obsojeni na hlapčevstvo. Tudi ta predstava je nastala šele ob koncu 18. stoletja, k temu, da se je ohranila, pa je veliko prispevala prav slovenska politika druge polovice 19. stoletja, saj je bil poziv, da se je končno treba upreti tisočletnemu hlapčevstvu in se osvoboditi, rado slišana parola politične propagande. Predstava, da so bili Slovenci tisočletje narod hlapcev ali v najboljšem primeru kmetov, pri čemer se je treba vprašati, kateri evropski narod pred nastopom industrializacije in moderne pa ni bil kmečki narod, po nepotrebnem generira kompleks zgodovinske manjvrednosti.

Na začetku devetdesetih let, ko smo še iskali nove državne simbole, ste se večkrat oglasili v medijih in poskušali politikom dopovedati, da konstrukt »karantanskega panterja«, povzet po prirejenem avstrijskoštajerskem zmaju, nima nobene zveze niti s Karantanijo niti s Slovenci. Pa vendar se zdi, da nekateri še kar vztrajajo pri njem. 

Žal res. Ne samo jaz, tudi drugi so argumentirano in dokumentirano opozarjali, da gre za navadno mitologijo. Pri tem še razumem, da pri tako imenovanem karantanskem panterju kot simbolu vztrajajo nekatere civilnodružbene združbe, deklarirane kot domoljubne, nekatere institucije in organizacije v sestavu države pa bi si vendarle lahko izbrale kakšen drug s Slovenijo ali slovenstvom resnično povezan simbol.