Prevara

Po prvem valu epidemije, v začetku junija, je avstrijski minister za zdravje na tiskovni konferenci predstavil podatke o umrlih. Tretjina vseh je v Avstriji umrla v domovih za ostarele, je dejal in nato poudaril, da so bile ponekod razmere še bolj tragične. V Nemčiji naj bi recimo v domovih za ostarele umrlo 40 odstotkov vseh okuženih, v nekaterih drugih državah pa naj bi se ta številka povzpela kar na 60 odstotkov. A avstrijski minister za zdravje očitno ni imel na voljo podatkov iz Slovenije. Če bi, bi se lahko pohvalil, kako dobro so se dejansko v Avstriji odrezali. Kako dobro imajo tam urejen sistem. V Sloveniji je po podatkih NIJZ v domovih za ostarele umrlo kar 80 odstotkov vseh okuženih. Vse kaže, da je naša dežela v tej primerjavi neslavna evropska rekorderka.

Razlogi, zaradi katerih so varovanci domov za ostarele izpostavljeni višjemu tveganju, so razumljivi, ni pa več dvoma, da so ta tveganja v večini drugih držav obvladovali veliko bolje, kot smo za starejše skrbeli mi. Kdo je odgovoren za to, da je bilo v Sloveniji v domovih za ostarele dvakrat toliko žrtev? Zdaj, ko v deželo prihaja drugi val epidemije in ko se tragedija ponavlja v hrastniškem domu za ostarele, sta se obe odgovorni instituciji sporekli. Zdravstveni minister Tomaž Gantar je dejal, da so za smrtonosno širjenje okužb krivi v Skupnosti socialnih domov, ki »s svojimi zahtevami ustvarjajo neizmerno škodo, saj so nekateri zavodi prav zato nepripravljeni za primer okužbe«, v skupnosti pa krivdo valijo na ministrstvo, ki domovom ne pomaga.

Ker ministrstvo okuženih starostnikov ne želi umakniti iz domov, je skupnost ta teden protestno izstopila iz delovne skupine za covid-19 pri ministrstvu za delo. Sporočili so, da so zaradi dotrajanosti infrastrukture in pomanjkanja osebja nemočni in prepuščeni sami sebi. To trditev so podkrepili še z anketo, ki so jo v sodelovanju z Amnesty International izvedli med zavodi. Minister Gantar je dejal, da je zgolj tretjina domov neprimerna za boj z epidemijo, iz skupnosti pa so sedaj sporočili, da jih kar 86 odstotkov nima arhitekturne zasnove, ki bi omogočala vzpostavitev ločenih območij ob izbruhu virusa, 93 odstotkov domov naj ne bi imelo ustreznih tehničnih zmogljivosti, skoraj nobeden od zavodov – 98 odstotkov – pa nima dovolj kadra za izvajanje zaščitnih ukrepov.

Namesto dolgotrajne oskrbe so si v koaliciji zastavili drugo, veliko slajšo prednostno nalogo: kadrovanje v državnih podjetjih, zapakirano v celofan boja za pokojnine.

A tragedija med starostniki ob izbruhu virusa je zgolj vrh ledene gore; slabo stanje v domovih za starejše, zaradi katerega starostniki v tej epidemiji množično umirajo, je bilo splošno znano že prej. Lahko spomnimo na leto 2010, ko je Mladina s peticijo Ukinimo vojsko zahtevala, da se resursi iz obrambnih sil namenijo za starejše, »tako da bi del osebja prekvalificirali v socialno osebje, ki skrbi za starostnike«. Predlagali smo tudi, da se stavbe in stavbišča v lasti vojske namenijo gradnji oziroma predelavi v domove za starejše. Že tedaj je bilo očitno, da je to področje v naši državi hudo zapostavljeno. Lahko pa še citiramo sekretarja skupnosti Denisa Sahernika, ki poudarja: »Problemi, s katerimi se v domovih za ostarele sedaj ubadamo, so rezultat 20-letnega zapostavljanja te dejavnosti.«

Stiska starejše generacije raste. V Sloveniji že 15 let nismo zgradili novega doma za starejše, na postelje v obstoječih domovih, ki jih je 19.000, čaka kar 12.600 starostnikov, 30.000 pa bi jih potrebovalo oskrbo na domu. V medijih redno beremo zgodbe humanitarnih društev o zapostavljenih starejših, za katere ne skrbi nihče. Ena ključnih težav je seveda denar. Na primer: večina drugih držav krije 70 odstotkov stroškov oskrbe starejših, Slovenija pa le 30 odstotkov. Vsako povišanje stroškov zaradi novih zaposlitev in kakovostnejših storitev pri nas vodi v preveliko obremenitev varovancev, ki si že zdaj komajda plačujejo oskrbnine.

Človek seveda ni vseved, dela napake in pogosto ne ve, kaj je prav in kaj narobe. Toda v konkretnem primeru bi moralo biti stranki DeSUS že kristalno jasno, kakšnim ciljem mora slediti, kakšne reforme bi morala zagovarjati. Spomnimo se kar na ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja: zaradi tega nesolidarnega davka, ki koristi predvsem zasebnim zavarovalnicam, trpijo prav upokojenci, tisti z najnižjimi pokojninami. A ravno v DeSUS ukinitvi tega zavarovanja nasprotujejo. V zadnjem poskusu, zaradi katerega je tudi padla vlada Marjana Šarca, je visoki član DeSUS in sedanji zdravstveni minister Tomaž Gantar tesneje sodeloval z zasebnimi zdravstvenimi zavarovalnicami, kot s tistimi, ki so zagovarjali javno zdravstvo. Pri stranki, ki zagovarja interese delodajalskih združenj, to je recimo NSi, bi takšna stališča še razumeli, ne pa pri stranki, ki se bori za najstarejše.

A sedaj imamo že drug primer, to je dolgotrajna oskrba. Slovenija je ena redkih držav, ki še vedno nima urejene dolgotrajne oskrbe. Na leto za oskrbo starostnikov namenimo 240 milijonov evrov. 133 milijonov evrov plačajo oskrbovanci in njihovi svojci sami, iz proračuna gre na leto le okoli 10 milijonov evrov, občine prispevajo okoli 40 milijonov evrov, preostanek pa prihaja z zavoda za pokojninsko zavarovanje in iz zdravstvene blagajne, ki plačuje zdravstveni kader v domovih za starejše. Da bi to področje uredili, bi po zadnjih izračunih potrebovali dodatnih 180 milijonov evrov na leto. V tem primeru bi oskrbovanci v domovih za starejše plačevali le še 30 odstotkov vseh stroškov, ne pa 70, kot sedaj. Tako bi lahko tudi dvignili raven oskrbe in zagotovili še oskrbo na domu.

Uradniki na ministrstvu za zdravje so zakon o dolgotrajni oskrbi napisali že pred leti in ga v večji meri tudi resorno uskladili. Rešitve so znane: Denar – teh manjkajočih 180 milijonov evrov – bi država pobrala s povišanjem delodajalskih in delojemalskih prispevnih stopenj, skupaj bi se morali prispevki za socialno zavarovanje povečati za slabi dve odstotni točki. Nominalno bi zaposleni morali plačevati na mesec od 4,3 do 31 evrov, brezposelni od 3 do 7, upokojenci pa med 1,4 in 20 evrov. Podobno je v drugih državah – v Nemčiji znaša prispevna stopnja za dolgotrajno oskrbo 2,55 odstotka. Zakon o dolgotrajni oskrbi bi po časovnici vlade moral biti objavljen že konec junija in sprejet septembra, a kot smo izvedeli, se v koaliciji z njim ne ukvarjajo, saj je zaradi novih dajatev to zanje pretrd oreh. Namesto dolgotrajne oskrbe so si zastavili drugo, veliko slajšo prednostno nalogo: kadrovanje v državnih podjetjih, zapakirano v celofan boja za pokojnine.

Kadarkoli se je v zadnjih mesecih predsednica DeSUS Aleksandra Pivec s svojim ožjim vodstvom znašla pod pritiskom javnosti, bodisi zaradi kritike pokrajinskih odborov stranke ali sedaj zaradi dopustovanja svoje družine na tuj račun na Krasu in v Izoli, je poudarila, da sta ona sama in stranka DeSUS osredotočeni na vsebino ali da gre pri vseh očitkih njej le za »histerijo« in nepomembne zadeve. Dejansko naj bi se stranka borila za svoje volilno telo. V DeSUS tako prednostno obljubljajo ustanovitev urada za demografijo, ki bi se ukvarjal z zakonom o demografskem skladu, slednji pa naj bi prinesel rešitve za številne stiske starejših. Ustanovitev demografskega sklada je bil celo pogoj DeSUS za vstop v koalicijo Janeza Janše. V zadnjih tednih je bila ta ideja ena glavnih na koalicijskih usklajevanjih in zdaj so se v koaliciji, po novih aferah s Pivčevo, odločili, da pospešijo delo. Namesto konec avgusta se je pogajalska skupina sestala že ta teden, takoj ko se je finančni minister Andrej Šircelj vrnil z dopusta.

Ideja demografskega sklada ni nova. Dejstvo namreč je, da se bo med letoma 2035 in 2045 razmerje med aktivnim delom prebivalstva in upokojenci tako poslabšalo, da bo treba najti začasni vir financiranja pokojnin. Tako je že leta 2012 zaživela ideja o demografskem skladu, v katerega bi »zaklenili« nekatere naložbe in jih 20 let plemenitili, dokler ne bi začeli tega vira okoli leta 2035 izkoriščati. Dejansko tak sklad v Sloveniji že imamo, imenuje se Kapitalska družba (KAD), v njem pa imajo upokojenska združenja in člani DeSUS pomemben vpliv. Prav tako so v njem zaposleni strokovnjaki, ki se spoznajo na svoje področje. Kdor si torej odkritosrčno prizadeva za ustanovitev demografskega sklada, mu ni treba ustanoviti nove institucije. Edina pomanjkljivost družbe KAD je, da svojih presežkov ne akumulira, ampak jih vsako leto nakazuje v pokojninsko blagajno – v povprečju okoli 43 milijonov evrov na leto. Dovolj bi torej bilo, če bi politiki KAD enostavno preoblikovali v demografski sklad, tako da bi teh 43 milijonov usmerjal nazaj v naložbe.

Toda ali si v koaliciji res prizadevajo za ustanovitev sklada, v katerega se 20 let ne bi vtikali? Drži, da obljubljajo ustanovitev demografskega sklada, a pri tem snujejo nekaj povsem drugega. Ustanovitev demografskega sklada, smo izvedeli od koalicijskih pogajalcev, naj bi »forsirala« predvsem SDS. V koaliciji nameravajo v sklad poleg naložb družbe KAD prenesti vsa državna podjetja, ki jih sedaj upravlja SDH ali slaba banka, razdeliti pa jih želijo na strateška in tista, ki so primerna za prodajo v novem valu privatizacije. Ta teden so se recimo koalicijski pogajalci pogovarjali o tem, ali naj se Petrol, Krka in Zavarovalnica Triglav prodajo. Z izkupičkom od prodaje in dividend pa v koaliciji ne želijo reševati upokojenske generacije 2035– 2045, ampak financirati marsikaj drugega. Aleksandra Pivec in Matej Tonin sta recimo večkrat poudarila, da vidita v demografskem skladu priložnost za financiranje politik za vse generacije, »v širšem spektru«. Sklad naj bi skrbel za večjo rodnost, za vračanje visokokvalificiranih delavcev v Slovenijo, celo za dolgotrajno oskrbo, za gradnjo domov za ostarele in tako naprej.

V koaliciji z ustanovitvijo demografskega sklada ne želijo polniti pokojninske blagajne, ampak predvsem vzpostaviti nadzor nad državnim premoženjem.

A resnica je bolj neprijetna: v koaliciji z ustanovitvijo demografskega sklada ne želijo polniti pokojninske blagajne, ampak predvsem vzpostaviti nadzor nad državnim premoženjem. V KAD, SDH ali slabi banki nad poslovanjem sedaj bdijo nadzorniki, ki so izbrani po posebnem postopku. Ta naj bi zagotavljal njihovo neodvisnost. V preteklosti so denimo v nadzorni svet želeli postaviti predstavnike civilne družbe. V novem demografskem skladu pa bi po zadnjem predlogu SDS devet članov imenovala vlada – med njimi največ seveda SDS –, po enega nadzornika bi predlagala upokojenska združenja, mladinske organizacije in nekakšni zastopniki interesov družin. »Problem s to idejo je seveda, da je blef,« pravi Lidija Jerkič iz Zveze svobodnih sindikatov (ZSSS). V ZSSS so pred desetimi leti predlagali ustanovitev demografskega sklada, a v zadnjih desetih letih, poudarja Jerkičeva, se je marsikaj spremenilo. »Podjetja, ki so prinašala dividende, smo razprodali, zaradi česar je ideja demografskega sklada postala neuresničljiva.« Jeseni, trdi Jerkičeva, se bo tudi pokazalo, da je ideja zgolj »slaba tolažba« za DeSUS.

Tudi ekonomisti, s katerimi smo govorili, ustanovitve sklada ne razumejo najbolje. Oziroma je to za njih demagoška manipulacija. Bivši finančni minister Dušan Mramor pravi, da je v tej ideji toliko neumnosti, da niti ne ve, kako bi predlog sploh komentiral. »Ekonomsko je stvar skregana z vsako logiko. Če pogledamo vse državno premoženje in terjatve do tujine, je Slovenija neto dolžnica. To pomeni, da mi državnega premoženja ne moremo dati na stran, ne da bi se na to odzvale bonitetne agencije. Če državno premoženje ni več na voljo za pokritje obveznosti, se bodo obresti na naš dolg povečale, dvignile se bodo obresti, na slabšem bodo podjetja, mlajše in starejše generacije,« napoveduje. Tudi Mramor ne verjame, da je ideja resna. Državi so namreč po zadnjih razprodajah ostala večinoma le še strateška podjetja, javni servisi za državljane, vodovodni sistem, ceste, železnice, ki jih ne bi smeli ožemati.

Kaj pa v DeSUS? Ali v vodstvu DeSUS resnično verjamejo, da se bodo odpovedali svojemu KAD v zameno za nekaj veliko boljšega? Na zadnji seji izvršilnega odbora so v stranki članom prepovedali javno kritiko stranke, zagrozili so jim celo s sodnim pregonom in za kriznega govorca postavili Janeza Ujčiča. Imen članov, s katerimi smo govorili, zato ne bomo objavili, je pa mnoge v pokrajinskih odborih strah, da vodstvo stranke ne razume več politične igre, ki jo igrajo. »To ne pelje nikamor več,« nam je dejal eden od vodilnih, »v stranki smo sedaj pristali na oblikovanje demografskega sklada, kot si ga želijo v SDS. Nam je jasno, da ta sklad ekonomske vloge ne bo imel in da ga želijo ustanoviti le zaradi političnega kadrovanja. Saj je vse jasno. Vprašanje je le, ali se vodstvo tega zaveda ali to celo zavestno hoče.«

Slovenija je očitno socialna država le za tiste, ki si jo lahko privoščijo, ali za tiste skupine, ki imajo dovolj politične moči. Upokojenci je očitno nimajo, kljub DeSUS.

Franc Žnidaršič, nekoč predsednik poslanske skupine DeSUS, ki je leta 2010 iz stranke izstopil, pa svoje mnenje lahko izrazi. Ta teden je sporočil, da si predsednica stranke ne zasluži podpore, »ne upokojencev ne članov DeSUS, saj ji gre le za lastni ministrski stolček«. Žnidaršič je zapisal, da ima svoje volivce z obljubami o medgeneracijskem skladu in uradu za starejše za bedake: »Urad bo nov strošek v obubožani državi, koristi pa bodo le za tam zaposlene – zato ima v Izvršilnem odboru DeSUS določeno podporo, ker nekateri čakajo na to. Medgeneracijski sklad pa ne bo imel možnosti sanirati primanjkljajev v pokojninski blagajni še kakšnih 40 let. Tam bo korist spet za gospo, ki bo članica nadzornega sveta in za koga od podpornikov, ki bodo dobili mesto v upravi.« Obljub o gradnji domov za ostarele ni, pa čeprav so ti dejansko relevantni za upokojence, ukinitev dopolnilnega zavarovanja pa bi Pivčeva tako in tako pomagala zrušiti, je še zapisal Žnidaršič.

Koalicija Janeza Janše se je sicer v svoji pogodbi zavezala, da bo zgradila pet novih domov za ostarele, a z ministrstva za delo so nam odgovorili, da konkretnih načrtov še nimajo. So pa na ministrstvu junija objavili razpis za podelitev koncesij novim domovom za ostarele. Zadnji razpis je očitno celo namenoma oblikovan tako, da bodo zasebniki dobili najbolj perspektivne lokacije za domove, ki bi po vsej logiki morali biti rezervirane za javne zavode. Država namreč v načrtu investicij ni identificirala okolij, kjer bo gradila pet novih javnih zavodov – seveda bi to ministrstvo moralo narediti še pred podelitvijo koncesij. Kljub leporečju in navideznemu popuščanju stranki DeSUS se vlada Janeza Janše težav starostnikov očitno niti dotaknila ne bo. Prepuščeni bodo še bolj grobi ponudbi in povpraševanju.

Slovenija je socialna država, a le za tiste, ki si jo lahko privoščijo, ali za tiste skupine, ki imajo dovolj politične moči. Upokojenci je očitno nimajo, kljub DeSUS. In glede na zgodovino te stranke se zdi, da tudi po Pivčevi ne bo drugače.

Starostniki, priložnost za dobičke

Največji dobički koncesionarjev, ki upravljajo domove za ostarele

Sloveniji je država zadnji dom za ostarele zgradila pred petnajstimi leti. Koalicijske stranke so se ob podpisu pogodbe zavezale, da bo v tem mandatu zgrajenih pet novih domov. A na ministrstvu za delo pojasnjujejo, da načrtov o gradnji novih domov dejansko ni. Je pa ministrstvo sredi junija objavilo razpis za podelitev novih koncesij.

V povprečju imajo največji domovi za ostarele okoli 100 mest, skupaj imamo v Sloveniji 115 domov za ostarele, v katerih je prostora za okoli 12 tisoč oskrbovancev. Doslej je bilo podeljenih 53 koncesij, ministrstvo za delo pa je sedaj objavilo javni razpis za kar 1100 novih mest. Ker država v načrtu investicij še niti ni določila okolij, kjer naj bi gradila pet novih javnih zavodov, bodo očitno najatraktivnejše in najbolj dobičkonosne lokacije prevzeli zasebniki. Starostniki bodo tako še bolj očitno prepuščeni trgu.

Že danes si mesto v domu za ostarele lahko privoščijo le tisti najbogatejši. V nadaljevanju objavljamo pet največjih zasebnih podjetij s pridobljeno koncesijo za opravljanje varstva za starejše, ki so imela lani največje dobičke.

1. DEOS, d. o. o., domovi v lasti Alenke Žnidaršič Kranjc. Lanski prihodki: 29,756 milijona evrov. Dobiček: 1,483 milijona evrov. 2. RIVE, Ribnica, v lasti Christiana Polessniga. Lanski prihodki: 3 milijone evrov. Dobiček: 358 tisoč evrov.
3. Comett domovi, Kranjska Gora in Rogaška Slatina, v lasti Matjaža in Helene Čampa. Lanski prihodki: 5,4 milijona evrov. Dobiček: 316 tisoč evrov.
4. Dom Hmelina, Radlje ob Dravi, v lasti Silve Dular in Gorazda Faleta. Lanski prihodki: 2,8 milijona evrov. Dobiček: 136 tisoč evrov.
 5. Center za starejše občane Lucija, d. o. o., v večinski lasti Darja Rešiča, občina Piran ima 37-odstotni delež. Lanski prihodki: 3,4 milijona evrov. Dobiček: 167 tisoč evrov.