»Če se novinarji ne bomo uprli sedaj, se ne bomo nikoli«

V tem trenutku bi v vsej državi težko našli bolj nehvaležen položaj od vloge predsednice Društva novinarjev Slovenije (DNS), ki jo opravlja novinarka Večera Petra Lesjak Tušek. Po zgledu Madžarske in Poljske skrajna desnica na oblasti izvaja medijsko »reformo«, katere cilja sta demontaža nacionalne radiotelevizije in vzpostavitev dominacije propagandnega aparata stranke SDS. Koronska kriza in bližajoča se recesija dodatno poglabljata krizo medijev, ki neuspešno iščejo odgovore na izzive spleta in družbenih omrežij. Že tako podplačani in demoralizirani novinarji in novinarke so tarče virtualnih likvidacij, ki jih izvajajo vojske spletnih trolov; napetosti postajajo nevzdržne, sovražni govor že kliče po krvi. Opravljanje novinarskega poslanstva postaja vse težje, javnost pa vedno bolj ranljiva za nepreverjene informacije in lažne novice. Edino upanje za obrambo demokracije sta vzpostavitev naravnega zavezništva med novinarji in državljani ter odločna akcija za zaščito neodvisnega in kritičnega novinarstva, poudarja Lesjak Tuškova. Ki je na lastni koži občutila maščevalnost politično motiviranih skrajnežev.

Še nedavno je bil novinarski poklic med najbolj spoštovanimi, državljani in državljanke so v raziskavah javnega mnenja izražali visoko stopnjo zaupanja v medije, novinarji in novinarke so veljali za gospode in gospe. Danes smo presstitutke, rdeči plačanci in krivci za vse zlo v državi. Kaj se je zgodilo? 

Gotovo bi tudi danes lahko našli ljudi, ki še vedno čislajo ta poklic. Na splošno gledano pa je v dojemanju novinarstva dejansko prišlo do obrata, ki je posledica širokega spektra dejavnikov, od političnih, ekonomskih in tudi notranjih cehovskih izzivov, gotovo so pomembno vlogo odigrala tudi družbena omrežja, ki so omogočila sproščanje frustracij nad novinarji. To je pripeljalo do razvrednotenja novinarskega poklica in odpora do medijev. Žal nosilci oblasti sedaj delujejo izključno na podlagi diskvalifikacij novinarjev, zlasti na osebni ravni, s katerimi nas želijo prikazati kot povsem nesposobne za delo, ki ga opravljamo. Takšen odnos nosilcev javnih funkcij – slabšalen, prostaški in hujskaški – seveda pomembno oblikuje odnos širše javnosti do medijev. Pri čemer glede na že izražene nastavke lahko pričakujemo še dodatne zaostritve.

Kako ste se počutili, ko ste brali tisto famozno basen predsednika vlade o medijih? Saj veste, o povezavah z globoko državo in novinarjih, ki ne bi mogli poročati niti s tržnice ... 

To sem razumela kot del neke širše strategije, s katero skuša premier odvrniti našo pozornost od drugih tem. Komunisti, hlapci Murgel, vse smo že bili; s tem, s čimer nas vedno znova obmetava, se niti ni več vredno ukvarjati.

Bolj problematični so sistemski ukrepi, ki sledijo tovrstnim izbruhom, predvsem spremembe medijske zakonodaje, ki jih sedaj oblikujejo. Predsednik vlade pa pač meče bombice, da bi se odzivali nanje in bi njegova ekipa v ozadju lahko izvajala njegovo strategijo. Zame je to pod vsako kritiko in nisem edina, ki tako misli. Ne nazadnje to potrjujejo tudi odzivi iz tujine, kjer si je Slovenija prav zaradi odnosa vlade do medijev zapravila dobršno mero ugleda, ki smo ga nekdaj uživali kot država. Pri čemer je seveda premier kritike tujih medijev in institucij takoj označil za del vseprisotne levičarske zarote proti sebi. To so absurdne frustracije, ki nimajo zveze z realnostjo.

Kako, da ne? Boste rekli, da ne obstaja vseslovenska – ne, vseevropska – zarota proti Janezu Janši, ki jo izvaja rdeči medijski monopol, ki se napaja iz neizčrpne zakladnice globoke države in ki mu zvesto služimo 571 od udbomafije izbranih novinarjev in novinark, četudi smo bili v času razpada socialistične države povečini še otroci? Kdo bi lahko dvomil o čem takem? 

Sama nekega medijskega monopola, ki bi usklajeno deloval proti Janši, ki naj nikoli ne bi imel možnosti povedati svoje resnice, res ne vidim. To so miti, s katerimi on pri svoji volilni bazi pač utrjuje svoj položaj in spodbuja črno-beli pogled na svet. Seveda ima vsakdo svoja prepričanja in vrednotni sistem, vseeno pa sem globoko prepričana, da večji del slovenskih novinarjev in novinark dela profesionalno in jih ne vodijo lastni interesi ali politični interesi nekakšnih stricev iz ozadja. Vseeno pa se ne moremo slepiti, da je v teh igrah naš poklic popolnoma nedolžen; dejstvo je, da je določen del novinarjev kdaj opravil tudi kak posel za politiko, in to za obe opciji. Kakor v vsakem poklicu tudi v našem najdeš redke pokvarjene posameznike in posameznice. Nikakor pa to ni prevladujoča praksa.

Vsem je ustrezalo, da je bilo stanje takšno, kakršno je pač bilo. V bistvu Janez Janša danes samo izvaja tisto, o čemer nemara potihem sanja velika večina slovenskih politikov in političark.

Torej vi ne vidite nekih strokovnih podlag, na katerih naj bi temeljile spremembe zakonov o medijih, o RTV in o STA, ki jih pripravlja vlada? 

Žal ne. Vidim zgolj jasno namero po oblikovanju medijskega prostora po svoji meri, to je z vzpostavitvijo strankarskega propagandnega aparata kot prevladujočega kanala komuniciranja politike z javnostjo. Pluralizacija medijskega prostora, o kateri sedaj na veliko govorijo predstavniki vlade in ministrstva za kulturo in ki je že dolga leta eden izmed ključnih konceptov stranke SDS, dejansko pomeni enoumje, v katerem oblast sama proizvaja medijske vsebine in jih posreduje javnosti prek svojih občil. To pomeni uvoz madžarskega modela, ki je očitno učbenik za izvajanje sprememb v Sloveniji; tudi na Madžarskem je vlada Viktorja Orbána najprej spremenila medijsko zakonodajo in si podredila nacionalnega operaterja. Gre torej za preverjen model, zato nas poteze, ki jih vleče vladajoča politika, ne morejo presenetiti. Žal se vsaj za zdaj zdi, da v Sloveniji ne premoremo opozicije, ki bi se na področju medijske zakonodaje učinkovito postavila po robu samovolji vlade. Kar je logično, saj leva opcija, tudi ko je bila sama na oblasti, ni naredila zadosti na tem področju.

Ta usklajenost levice in desnice, ko gre za želje po podreditvi medijev, je jasno vidna iz zakona o RTV, ki ga je leta 2005 v pomembni meri oblikoval tedanji poslanec SDS Branko Grims in ki je uzakonil vpliv politike na delovanje javne radiotelevizije. Od tedaj ni nobena izmed vlad resneje posegla v ta predpis in zagotovila popolne avtonomije delovanja RTV Slovenija. 

Še najboljša priložnost za celovito medijsko reformo je bila pod vlado Marjana Šarca, ko je že bila oblikovana novela zakona o medijih, ki je bila po mojem mnenju kljub nekaterim pomanjkljivostim dobro zastavljena – vsekakor neprimerno bolje od novele, s katero imamo opravka sedaj. Žal pa so spremembe potekale prepočasi, da bi bile na koncu sprejete v državnem zboru, in zgodovinska priložnost je znova splavala po vodi. Današnji položaj je zato absolutno posledica dolgoletne stihije na področju medijev; politika, tako leva kot desna, je aktivno sodelovala pri spornih lastniških prevzemih ključnih medijev, obenem pa je omogočala razraščanje strankarskih platform in občinskih glasil, ki še zdaleč niso nedolžna. Vsem je ustrezalo, da je bilo stanje takšno, kakršno je pač bilo. V bistvu torej Janez Janša danes samo izvaja tisto, o čemer nemara potihem sanja velika večina slovenskih politikov in političark.

Kaj torej v resnici prinaša medijska »reforma«, ki jo je pripravila vlada? 

V prvi vrsti razgradnjo nacionalne radiotelevizije, ki je kot javni servis zelo učinkovita in zato tudi posebej nevarna vladajoči politiki. Vsi bi morali biti zaskrbljeni zaradi poskusov finančne, s tem pa tudi kadrovske in programske slabitve RTV Slovenija. Ne kaže pa spregledati sprememb, ki se obetajo glede Slovenske tiskovne agencije STA, ki je v lokalnem okolju včasih še pomembnejša od RTV, saj jo kot ključni vir informacij uporablja večina lokalnih medijev. Zakaj bi vlada v zakonu o STA spreminjala člene, ki se nanašajo na nadzor in upravljanje tega medija, razen če ima eksplicitni namen, da si podredi agencijo? In potem je tukaj seveda še oblikovanje sklada za spodbujanje domače televizijske produkcije, za katerega naj bi denar prispevali kabelski operaterji. Jasno je, da bodo ta sredstva dejansko prišla od davkoplačevalcev, na katere bodo operaterji z ustreznim zvišanjem naročnin prenesli to breme. Kakšen paradoks – na eni strani najmočnejša politična opcija poziva ljudi k neplačevanju prispevka za RTV, po drugi strani pa jim bo naprtila neko novo dajatev ...

... ki se bo prelila v proračune strankarskega televizijskega konglomerata, ki ob pomoči Madžarov nastaja z združevanjem Nove24 in Planet TV. 

In ta sredstva bodo vse prej kot zanemarljiva, govorimo o približno 25 milijonih evrov. Zdaj pa recite, če to ni pretkano. Resda omenjeni televizijski konglomerat še nima uradnega statusa medija posebnega pomena, ki bi mu omogočal kandidiranje za ta sredstva – gledanost Nove24 ne dosega predpisanega praga –, vendar ne dvomim, da bo želeni status brez težav dobil pod novo komisijo, ki odloča o teh zadevah.

Kako vi kot predsednica Društva novinarjev sicer dojemate platforme iz komunikacijskega omrežja skrajne desnice? Marko Milosavljević s katedre za novinarstvo na FDV na primer poudarja, da Nove24 ne smemo dojemati kot medija, temveč kot »korporativno propagandno orodje in orožje določene politične stranke«. 

Gotovo to niso mediji, temveč propagandna glasila, s katerimi omenjena stranka utrjuje svoje pozicije in ki mnogokrat nastopajo kot podaljšana roka vladnega urada za komuniciranje. Tu ni govora o kakšnem objektivnem in poglobljenem poročanju. Sprevrženo je, da desnica uslužbencem uveljavljenih medijev očita, da poročamo v skladu s socialističnim dojemanjem novinarja kot družbenopolitičnega delavca, ko pa zaposleni na njenih platformah delujejo točno po tem principu. Žal pa imajo ti kanali po veljavni zakonodaji uradno priznan status medijev. Zato se mi sedaj lahko med seboj pogovarjamo, da ne gre za občila v službi javnosti in da njihovi zaposleni niso novinarji, formalno pa jim je omogočeno povsem enakovredno nastopanje na medijskem trgu. Če sledimo tej logiki, ne moremo več vedeti, kdo pa sploh še je novinar – in kdo ni.

Neverjetno se mi zdi, da Miro Petek kot tarča doslej najbrutalnejšega napada na slovenskega novinarja posredno sodeluje pri vzpostavljanju okolja, iz katerega bi lahko hitro izšel še kakšen tak incident.

Če si Janševa trobila jemljejo pravice in ugodnosti, ki gredo pravim medijem, kako pa je z odgovornostjo? Ali spoštujejo napotke Društva novinarjev Slovenije kot krovne cehovske organizacije, se ravnajo po sodbah Novinarskega častnega razsodišča, ki je ključni vzvod novinarske samoregulacije? 

Odgovor na to vprašanje  je viden iz praktično vsakega besedila, ki ga objavijo ti kanali ... Seveda se izvzemajo iz vsakršne samoregulacije in seveda se požvižgajo na razsodbe častnega razsodišča. Zato mislim, da bi jih morali bralci in gledalci, pa tudi sami novinarji in novinarke, ki smo tarče njihovih napadov, z vlaganjem zahtev za popravke in po potrebi tudi s tožbami prisiliti k spoštovanju temeljnih etičnih pravil ceha. Društvo novinarjev Slovenije je za svoje člane že pripravilo smernice za ustrezne postopke v primerih groženj in diskreditacij, ki jih vse pogosteje izvajajo te entitete. Sama sem tako na Novo24 že naslovila več zahtevkov za popravke in v skladu z zakonodajo so objavili vse. Če že ne dajo kaj prida na človekovo dostojanstvo, pa se nemara ustrašijo vsaj morebitnih finančnih posledic.

Nečesa ne razumem – med ljudmi, ki danes vodijo Janšev propagandni sistem, so tudi bivši novinarji uglednih medijev, na primer Peter Jančič in Miro Petek, najina nekdanja sodelavca z Večera. Kako so ti posamezniki prišli do točke, ko s tolikšnim sovraštvom tolčejo po svojih bivših kolegih in s tolikšnim užitkom razgrajujejo poklic, ki so mu nekdaj pripadali?

Ni dolgo tega, kar sem se srečala z Mirom Petkom; bilo je na seji parlamentarnega odbora za kulturo, kjer smo obravnavali novelo zakona o RTV. Jaz sem prišla v vlogi predsednice DNS, on je predstavljal ministrstvo za kulturo. To je bilo prvič, da sva se srečala na to temo; ko je društvo že pred časom pozvalo ministrstvo za kulturo k razpravi, nas preprosto niso želeli niti sprejeti. In ob tej priložnosti sem mu povedala, da je napad, ki ga je leta 2001 skoraj stal življenja, še vedno eden najbrutalnejših takih incidentov v zgodovini Slovenije – zato se mi zdi tragično, da sedaj on sodeluje pri pripravi takšne zakonodaje, predvsem pa s svojim primitivnim diskurzom na socialnih omrežjih sodeluje pri hujskanjih proti novinarjem. Neverjetno se mi zdi, da Miro Petek kot tarča omenjenega napada posredno sodeluje pri vzpostavljanju okolja, iz katerega bi lahko hitro izšel še kakšen tovrstni incident.

Kakšen je bil njegov odziv? 

Nič ni rekel, po seji mi je zgolj poslal sporočilo, da bo ministrstvo povabilo DNS v javno razpravo o medijski reformi.

Vi torej menite, da ne manjka več dosti, da bi lahko spet tekla novinarska kri? V Izoli so se podporniki skrajne desnice že zaganjali v ekipo Televizije Slovenija, ki je snemala izjavo žvižgača Ivana Galeta. 

Ne, nismo daleč. Žalitve in medsebojna obtoževanja lahko zelo hitro prerastejo v fizično nasilje. Polarizacija družbe postaja vse bolj nevzdržna in razmere so že blizu vrelišča. Za novinarje, ki smo zavezani profesionalnim standardom in ki skušamo ohraniti pokončno držo, je vse težje. Izpostavljeni smo predsodkom in blatenju, ves čas smo na udaru, obenem pa je naše delo že izrazito podplačano. Hvalabogu pa za zdaj še obstaja zadosti kritičnih glasov za obrambo svobode, ki je temelj novinarskega poklica.

Vi ste izpostavljeni na obeh ravneh, na nacionalnem kot predsednica DNS, na lokalnem pa kot dopisnica iz Koroške. Ste tudi sami deležni kakšnih groženj, anonimk, izlivov sovražnega govora na spletu? 

Sem. Še posebej hudo je bilo, ko se m spremljala dogajanje v zvezi z direktorjem slovenjegraške bolnišnice Janezom Lavretom, ki je novinarju Blažu Zgagi na Twitterju napisal, da v primeru okužbe s koronavirusom ne bo deležen ventilatorja. Tedaj se je res nabralo groženj in žalitev; Lavre je blizu SDS in podporniki stranke so mi seveda očitali, da ga preganjam po politični liniji. In potem sem doživela usklajene napade na družabnih omrežjih prek lažnih profilov in tudi prek Nove24 in Demokracije. Ko so se name spravili spletni troli, so kar deževale vse možne žalitve, s katerimi se ženska verbalno posili in razčloveči. V bistvu se tovrstni napadi name nadaljujejo še danes. Kot predsednica DNS pa redno dobivam dopise s sedaj že utečenimi žalitvami o komunajzarskih plačancih in podobno; tega niti ne jemljem več kot pritisk, temveč del slovenske folklore.

Koliko pa so novinarji sedaj tarče sistematičnih pritiskov prek sodišč? Anuško Delić so že pred časom zasuli s tožbami, Janšev davčni svetovalec Rok Snežič se javno hvali z goro sodnih postopkov, ki naj bi jih sprožil proti kolegom s portala Necenzurirano. 

Tega je kar precej. Težava je, da so tisti, ki vlagajo tožbe, praviloma del neke politične ali kapitalske elite, zato so v nadrejenem položaju glede na novinarje, še posebej tiste, ki delajo na spletnih portalih. Ti ljudje imajo pač neprimerno več denarja in tudi časa za tovrstne postopke; tako lahko popolnoma ohromijo novinarje, ki razkrivajo njihovo početje. Gre za učinkovito obliko kapitalskega pritiska, pri čemer novinarji vedno težje računamo na brezkompromisno podporo lastnih medijskih hiš, saj imajo te vse manj denarja. Če pa nimaš urednika in navsezadnje tudi uprave, ki bi stala za teboj, prej ali slej prideš do spoznanja, da se v nekatere zadeve nima smisla spuščati. To je v času korone še izrazitejše, saj bo letos večina medijev poslovala v rdečih številkah.

Posledica je drastično padanje standardov novinarskega dela; kakovostno novinarstvo se – kot vsako drugo dobro opravljeno delo – začne s polnim želodcem in plačanimi položnicami. 

Ravno te dni so novinarji nekega medija dobili navodilo, da ne smejo pripraviti oddaje, če z njo ne zberejo določeno količino finančnih sredstev. Novinarji naj bi zagotovili, da bo gost, ki je povabljen vanjo, za to plačal, ali pa naj bi našli nekega drugega sponzorja – sicer jim odgovorni ne odobrijo priprave oddaje. To seveda ni več novinarstvo, ampak piar. Žal pa lastniki medijev vse težje razumejo, da je to pot v pogubo. Ljudje še zmeraj pričakujejo vsebine, ki nas opredeljujejo kot razmišljujoča in vključujoča bitja, ne le potrošnike z opranimi možgani. To razumevanje je vse manj razširjeno; tako na primer celo minister za kulturo Vasko Simoniti pričakuje, da bo RTV kot javni zavod nastopala na trgu in krepila oglaševalsko dejavnost. Ko smo mu v koronski krizi predlagali ukrepe za finančno zaščito medijev, nam je odvrnil, da gre za zasebna podjetja, za katera so ustrezno poskrbeli že ukrepi drugih resorjev. Od resornega ministra bi pričakovali, da razume širšo družbeno vlogo, ki jo opravljamo novinarji.

Prej ste omenili, da vas Simonitijev resor v postopku priprave trojice novel, ki sestavljajo medijsko »reformo«, ni niti vprašal za mnenje. Torej komunikacije med DNS in ministrstvom sploh ni več? 

Oni v tem postopku niso k razpravi povabili nikogar. Šele ko smo v društvu izvedeli, da pripravljajo omenjene spremembe – kar so sprva celo zanikali –, smo jih pisno pozvali k dialogu; ustaljena praksa je namreč, da krovno novinarsko društvo aktivno sodeluje pri pripravi sprememb medijske zakonodaje. Tako smo pisali Simonitiju in se ponudili, da bi skupaj predebatirali predloge ministrstva. Vendar so nas obvestili, da jih na tej točki ne zanima naše mnenje.

Ko so se name spravili spletni troli, so kar deževale vse možne žalitve, s katerimi se ženska verbalno posili in razčloveči. V bistvu se tovrstni napadi name nadaljujejo še danes.

Doslej sva govorila o odgovornosti politike in lastnikov, kaj pa sami novinarji? Občutek imam, da se prevečkrat skrivamo za cehovsko solidarnostjo in tako bežimo od dejstva, da tudi v naših vrstah ni vse v redu in da vsi ne delajo v skladu s poslanstvom, ki ga imamo. 

Enako kakor pri vseh drugih poklicih so tudi tukaj boljši in slabši posamezniki in posameznice. Tudi novinarji smo samo ljudje, tudi mi imamo radi udobje, smo kdaj leni, najde pa se tudi kakšen, ki z veseljem služi določenim interesom ter daje in prejema usluge. Kot ceh smo na tem področju naredili ključno napako, ko smo privolili v politično vsiljene delitve, namesto da bi se presojali predvsem po temeljnih načelih novinarskega dela; prevečkrat gledamo na to, kdo je levi in kdo desni, in zato se dogaja tudi, da kdaj ne priznamo, da kdo dela slabo. Ker se bojimo, da bi s tem slabili pozicijo celotnega poklica.

Kakšna pa je odgovornost javnosti za krizo novinarstva? Vse več ljudi nam očita, da delamo slabo – toda kaj pa je doslej slovenska javnost naredila, da bi dobila boljše medije in boljše medijske vsebine? 

Žal v Sloveniji prevladuje zastonjkarska kultura, ki še ni prišla do spoznanja, da je za dobre novinarske izdelke treba odšteti malce več denarja. Pa greš pač na splet in prebereš smeti, ki jih tam najdeš zastonj, ker ti to pač zadostuje, pa četudi gre za nepreverjene ali kar odkrito lažne novice. Sama imam dve odraščajoči hčeri in vidim, da ju je treba dodatno spodbujati, da kdaj prebereta še kaj kakovostnega; najlažje je iti na Facebook ali Instagram in tam pobrati drobce nekih informacij. Vendar mislim, da javnost takšna, kot pač je, sama po sebi ni pretirano odgovorna za aktualno stanje v medijih. Novinarji ne smemo privoliti v interpretacijo, da se ljudem pač ne da spremljati kompleksnih vsebin, zato se nima smisla truditi – mi smo tisti, ki moramo informirati, osveščati in kultivirati javnost, da se bo lahko čim bolj kompetentno odločala.

Hinavsko bi bilo, če bi novinarji stali pred tovarnami in poročali o krivicah, ki so se zgodile delavcem in šiviljam, potem pa bi sami dopustili, da bi se to zgodilo nam. ker se nismo upali izpostaviti.

Torej smo zgolj novinarji tisti, ki moramo povrniti veljavo našemu poklicu? 

Mislim, da gre za kombinacijo različnih deležnikov. Od vladajoče politike tega seveda ne moremo pričakovati, kar se je že jasno pokazalo. Novinarji se moramo dokazovati z dobrim delom in to je največ, kar lahko storimo, da si povrnemo izgubljeno zaupanje javnosti. Le tako se lahko vzpostavi neko naravno zavezništvo. Pravzaprav opažam indice, da se to že dogaja; ko smo 15. julija v Ljubljani pred parlamentom organizirali protest novinarjev proti samovoljnim spremembam medijske zakonodaje, se nam je spontano pridružilo lepo število zaskrbljenih državljanov in državljank. Tudi ko je Televizija Slovenija namesto oddaje Tarča predvajala intervju s predsednikom vlade, so se na Kolodvorski zbrali gledalci in izrazili svoje nezadovoljstvo. Vendarle pa je usoda našega poklica odvisna predvsem od samih novinarjev; mi smo tisti, ki se moramo zavzeti zase. Hinavsko bi bilo, če bi stali pred tovarnami in poročali o krivicah, ki so se zgodile delavcem in šiviljam, potem pa bi sami dopustili, da bi se to zgodilo nam. Ker se nismo upali izpostaviti. Kako bi potem lahko računali, da nam bo javnost verjela, če pa bi imeli ene standarde za ene poklice in drugačne za svojega?

Edinkrat v zgodovini samostojne Slovenije smo novinarji stavkali jeseni 2004, torej pred 16 leti. Smo se danes sposobni premakniti naprej od posamičnih akcij in načelnih izjav ter se poenotiti za novo stavko? 

Najprej moramo opredeliti, za kaj točno bi stavkali. Mislim, da bi se lahko poenotili za nastop proti državi v prid ohranitve novinarske svobode in temeljnih demokratičnih načel. Težje pa je doseči enotnost glede posameznih izzivov, ki tarejo različne medijske hiše, tudi moj Večer, kjer so nam letos znižali plače za 15 odstotkov; reči hočem, da moramo najprej presoditi, komu izkazujemo solidarnost in koga bi dejansko reševali s svojo stavko. Morali bi ugotoviti, koliko smo se pripravljeni tudi soočiti z lastniki podjetij, za katera delamo. Tako da stvari niso tako preproste. V DNS smo pogosto v stiku z aktivi posameznih medijev in jim ponujamo podporo pri odločnejših akcijah, pa se na koncu ne odločijo zanje; raje počakajo, da se bodo razmere nekako že uredile same od sebe. Spomnim se, ko je na Delu vsakdo sedel pri svojem računalniku in upal, da ne bodo prišli do njegovega delovnega mesta – pa so sčasoma prišli in mu pokazali vrata. Poslušnost in pokornost nista jamstvo, da boš obdržal svoje delo. Upam, da imamo zadosti volje, poguma in predvsem strasti, da presežemo to miselnost.

Kaj pa vi kot predsednica DNS – mislite, da je napočil čas za novinarsko stavko? 

Da, čas je za akcijo. Če se ne bomo uprli sedaj, se ne bomo nikoli.