Zgodbe žrtev Leona Rupnika

»Leon Rupnik je v svojih javnih nastopih vedno znova pozival k preganjanju Judov in igral pomembno vlogo pri aretaciji in deportaciji Judov iz Ljubljane v letih 1943 in 1944, od katerih se je vrnila le peščica.« To je del izjave Judovske skupnosti Slovenije v ustavni pritožbi zoper odločitev, da se razveljavi sodba domobranskemu generalu in se ta s tem rehabilitira, saj ponovno sojenje ni več mogoče, ker je Rupnik mrtev. Posebej presunljive pa so osebne izpovedi številnih žrtev domobranskega nasilja judovskega in slovenskega rodu, ki jih najdemo v dveh sredi marca vloženih ustavnih pritožbah zoper omenjeno sodbo.

Da, Rupnik je bil antisemit. Ni šlo za nekakšno preračunljivo kolaboracijo z nacisti, ampak za kolaboracijo iz prepričanja. Njegovi belogardisti pa še zdaleč niso zgolj izvajali holokavsta v Hitlerjevem imenu, pač pa so izvajali vojne zločine nad civilisti nasploh. Zato bi bilo posebej pomembno, da ustavno sodišče vsebinsko obravnava pred dnevi vloženi ustavni pritožbi in razveljavi odločitev vrhovnega sodišča. Če je pred leti prepovedalo poimenovanje ceste po Josipu Brozu Titu, ker bi s tem lahko bilo prizadeto dostojanstvo dela prebivalstva, bo zdaj težko storilo drugače. Če je tedaj prepovedalo nekakšno simbolično rehabilitacijo nekdanjega komunističnega predsednika, bi zdaj moralo s še večjo odločnostjo prepovedati dejansko rehabilitacijo domobranskega generala. Dejanj, ki jih je pod njegovim vodstvom ob sodelovanju nacističnega okupatorja izvajala domobranska vojska, se prav gotovo še danes spomni marsikdo. Predvsem gre za potomce žrtev mučenja, umorov, pošiljanja v koncentracijska taborišča. Pa tudi za priče teh dogodkov. Poleg že omenjene Judovske skupnosti Slovenije ter Zveze združenj borcev NOB in Mestne občine Ljubljana je ustavno pritožbo podpisalo tudi deset fizičnih oseb. To so njihove zgodbe.

Prvopodpisani na eni izmed dveh ustavnih pritožb je dr. Ljubo Bavcon, upokojeni profesor kazenskega prava na ljubljanski pravni fakulteti. Ustavni pritožbi se, kot pravi, pridružuje »v imenu svoje pokojne mame Cilke Bavcon, rojene Pevc, in v svojem imenu, ker ta sodba krši najino človeško dostojanstvo, ki je po besedah preambule v Mednarodnem paktu o državljanskih in političnih pravicah ’... temelj svobode, pravice in miru na svetu in iz katerega izvirajo vse človekove pravice in svoboščine’«. Bavcon pojasnjuje, da je bila njegova mama ena prvih organizatork mreže aktivistk Osvobodilne fronte, sprva za Bežigradom v Ljubljani, pozneje pa po vsej Ljubljani. »Organizirala je zbiranje potrebščin za partizane, skrbela za družine zaprtih ljudi in pobitih talcev, bila je udeleženka demonstracij leta 1943 pred škofijo ... Jeseni 1944 so jo zaprli Rupnikovi policaji in so jo med zasliševanjem grobo fizično mučili, tako da je zdravstvene posledice tega mučenja nosila do konca življenja. Moja mama sodi med tiste hrabre in požrtvovalne aktiviste OF v Ljubljani, zaradi katerih je Ljubljana dobila naziv mesto heroj.«

Marjan Jernej Virant opisuje, kako je po vojni z mamo iskal izginulega očeta. Našla sta ga na Sv. Urhu, kjer je bil ubit brez sojenja. Truplo sta prepoznala po srajci, ki jo je oče nosil.

Bavcon, ki je maja letos dopolnil 96 let, je bil tudi sam žrtev domobranskih enot, katerih poveljnika je vrhovno sodišče, tako se zdi, na veke vekov rehabilitiralo. Oktobra 1942 so ga na podlagi izdajstva enega od Rupnikovih privržencev aretirali italijanski policisti. »Bil sem večkrat zasliševan in nato februarja 1943 obsojen od italijanskega vojaškega sodišča na osem let zapora. V italijanskih kaznilnicah sem bil od marca 1943 do februarja 1944, ko so me prepeljali v zapore Coroneo v Trstu, septembra 1944 pa so me prevzeli Nemci in me odpeljali v kaznilnico Bernau am Chiemsee, kjer sem bil zaprt do konca vojne.«

Ker Bavcon seveda zelo dobro pozna kazensko pravo, je še posebej prepričljivo, ko zatrdi: »Razveljavitvena sodba vrhovnega sodišča je po svojem neizogibnem učinku oprostilna in zato pomeni kršitev mojega človeškega dostojanstva in mojih človekovih pravic iz že citiranih členov Mednarodnega pakta.«

Sveti Urh

Branka Kastelic se je rodila po vojni, a je posredno na lastni koži občutila vse grozote, ki jih je njena mama Slavka Dežman Kastelic doživela med vojno. Mama je bila namreč, takrat 17-letna terenska aktivistka OF, zaprta in mučena v domobranski postojanki na Sv. Urhu. Slavko so belogardisti spremljali že od oktobra 1943, ko je bil pred šolo v Sostrem ustreljen njen 15-letni brat Ciril, kurir v Levstikovi brigadi. Aretirana je bila na domu junija 1944, »skušala je pobegniti, pa ji ni uspelo. Partizansko pošto ji je uspelo zažgati, nekaj pa skriti v hiši. Belogardisti so jo zasliševali, hoteli so informacije še za druge aktiviste iz vasi Sostro, vendar Slavka ni nikogar izdala. Nato so jo odpeljali na Urh.« Kako je bilo v zloglasni domobranski mučilnici na Urhu, je Slavka Dežman Kastelic opisala v članku »S terena v internacijo« v četrti knjigi Spominov na partizanska leta, ki je izšla kmalu po vojni. O razmerah na Urhu je sicer hčeri pripovedovala vse življenje, o bodeči žici, španskih jezdecih, prostorih mežnarije in cerkve, razporedu izkopanih grobov …

»Ter o tem, da je pri zaslišanju sodeloval tudi sostrski župnik, ki jo je nagovarjal, naj vse prizna, nato jo bodo izpustili. Posebej mi je pripovedovala o mučenju, ki ga je doživljala med zaslišanjem. Ker ni hotela ničesar priznati, so jo na najgrozovitejše načine mučili, recimo z brisačo preko ust, zbadanjem s šivanko za nohti ...« Zaradi posledic vsega tega mučenja je poznejši porod potekal zelo težko, med njim je mama ostala brez zraka in so ju obe zdravniki komaj rešili. »Zato je moja osebna prizadetost ob razveljavitvi sodbe nezaslišano velika, blati mojo mater, ki je vse grozote, ki jih je počel Leon Rupnik prek svoje domobranske vojske na Urhu, doživljala v svoji najnežnejši mladosti oziroma svojem otroštvu. Vse te bolečine niso nikdar minile, prenašale so se na vso družino, med drugim tudi name.«

Marjan Jernej Virant pa opisuje, kako je po vojni z mamo iskal izginulega očeta. Našla sta ga na Sv. Urhu, kjer je bil ubit brez sojenja. Truplo sta prepoznala po srajci, ki jo je oče nosil. Do trupel pobitih so morali kopati globoko, saj so domobranci očitno dobro poslušali ukaz vodje, takrat še vrhovnega inšpektorja domobrancev Rupnika, ki je izdal posebno okrožnico, da je treba »terence« iz higienskih razlogov globoko zakopavati. Razlog ni bil higiena, ampak za Rupnika neugodno dejstvo, da so ljudje prevečkrat našli iznakažena trupla pobitih v okolici Ljubljane, ki so jih domobranci preplitko zagrebli. Nanje so naleteli kmetje pri oranju ali urejanju njiv ali so jih izkopale živali, ko so greble v plitke grobove, ali so jih odkrile vode …

Devetega januarja 1944 je imel Odbor Osvobodilne fronte Rudnik sestanek pri Škrabovih, kjer se je zbralo devet udeležencev, od katerih nihče ni vedel, da so bili opazovani ali izdani. Vsi so bili med seboj že stari znanci, razen enega, ki je ta večer prišel prvič. Naslednji dan, ko se je Marjanov oče vračal iz službe, so ga na Dolenjski cesti legitimirali domobranci, nato so v poznih večernih urah prišli na dom in zahtevali, »da gre z njimi na zaslišanje, naj se dobro obleče in naj vzame čim več denarja in cigaret. Ta večer je Marjan očeta nazadnje videl živega.« Z mamo sta šele po vojni odkrila njegovo truplo na Sv. Urhu, v skupnem grobu s preostalimi udeleženci omenjenega sestanka odbora OF.

Spominski center holokavsta Jad Vašem je Elizabeto Savico Rožanc in njene starše, Emo in Miho Rožanca, razglasil za pravičnike med narodi, ker so rešili Tomaža Zajca.

Samo na Urhu je bilo mučenih in pobitih na stotine ljudi. Ne vojakov, temveč »terencev«, civilnih oseb. Med njimi je bilo le malo komunistov, proti katerim naj bi se bili borili domobranci. Ne oče Marjana Jerneja Viranta, pa tudi nihče drug iz njegove družine ni bil komunist, »bili pa so zavedni Slovenci in so se kot civilisti borili proti okupatorju. Umorjeni so bili brez sodbe, brez možnosti obrambe, brez odvetnikov in procesnih postopkov, ki jih je vojaško sodišče nedvomno zagotovilo Rupniku.« Kot piše v ustavni pritožbi, »očeta pritožnika res ni aretiral, mučil in pobil Rupnik sam, pač pa so to storile osebe, domobranci, ki so bili njemu podrejeni, ki so izvajali njegove usmeritve, okrožnice ter ukaze in ki jih je, po formalnem takratnem nazivu vrhovnega inšpektorja domobrancev, preden je postal njihov vrhovni poveljnik, maja 1945, tudi nadziral.«

Terezika Bučar Omahen je prav tako ena izmed posameznikov, ki so na lastne oči spremljali dogodke med drugo svetovno vojno. Ko je bila osemletna deklica, je bila leta 1944 prisotna pri dogodku v belogardistični postojanki na Urhu, kjer so belogardisti njenega »očeta Jožeta Omahna nečloveško mučili, pretepali ter ustrahovali«. Večkrat v rani mladosti je bila priča tudi temu, da so domobranci mučili in ustrahovali njeno mamo.

Magda Lovec Trtnik se še spominja tistih časov. Očeta Antona Trtnika, predvojnega komunista, so kot talca ustrelili italijanski okupatorji v Gramozni jami v Ljubljani. Mamo Justino Grad Trtnik, tudi predvojno komunistko, pa je aretirala Rupnikova domobranska vojska in jo odpeljala v taborišče na Rab. »Po prihodu z Raba je bila mama ponovno izdana in aretirana ter odpeljana na Urh. Tam so jo Rupnikovi domobranci nečloveško mučili in umorili. Groba moje mame niso nikoli našli.«

Magda Lovec Trtnik se je tudi sama znašla pred domobransko cevjo, in to dobesedno. Domobranski vojak ji je že nastavil puško na glavo, a jo je stari mami uspelo rešiti. Ko je bila otrok, je bila prisotna »pri odkopavanju žrtev urhovskih klavcev – Rupnikovih domobrancev –po vojni. Bila je priča 87 odprtih grobov z žrtvami.« Kot piše v ustavni pritožbi, še danes pred sabo živo vidi podobe odprtih grobov z žrtvami. Ko je bila otrok, je zelo trpela, ne samo zaradi grozot, ki jih je videla, temveč tudi zato, ker je ostala sirota brez staršev.

Seveda domobranci niso imeli postojanke le na Sv. Urhu, pač pa tudi v številnih drugih krajih po Sloveniji. Recimo na Ljubljanskem barju v današnji občini Ig. Jožefa Zadnikar med drugim v ustavni pritožbi pojasnjuje fizične in psihične pritiske domobrancev na njeno mamo ter stare starše, naj izdajo očeta, ki je bil v partizanih. Ker jim ni uspelo, so njihovo hišo požgali, »oba stara starša odpeljali na belogardistično postojanko na Barju, kjer so ju zasliševali in nečloveško mučili. Po zaslišanju so ju zvezana z žico gnali v Kozlerjevo goščo, kjer so ju pobili s puškinimi kopiti.« Belogardisti so poleg tega ubili tudi njeno prababico.

Holokavst

Usodo širše družine v času druge svetovne vojne v ustavni pritožbi pojasnjuje tudi Staša Briški Bailey. Njihova nesreča je bila zgolj to, da so bili Judje. Prvi je bil aretiran Jurij Baumgarten, eden od njenih stricev. »Odpeljan je bil v taborišče Dachau, kamor je prispel 8. januarja 1944. S taboriščno številko 60985 je doživel osvoboditev v dachavski podružnici Allach.« Njena mama, Jurijeva in Otonova sestra Marjana Baumgarten Briški, je bila septembra tega leta aretirana in odpeljana v taborišče Ravensbrück, a ga je preživela. Otona ter njegovega očeta Huga in mamo Frido je skupaj s še zadnjimi ljubljanskimi Judi aretirala slovenska domobranska policija 12. septembra 1944.

Moška sta v taborišče Dachau prispela dva dni kasneje in dobila taboriščni številki 107977 – Oton in 107976 – Hugo. Oton je bil kak mesec za tem iz Dachaua premeščen v taborišče Neuengamme. Tam je na začetku leta 1945 v starosti 32 let umrl zaradi tifusa. »Vojne ni preživel niti moj dedek Hugo, ki je bil iz taborišča Dachau premeščen v taborišče Bergen-Belsen. V tem taborišču je umrl 15. marca 1945, torej približno v istem času, ko je tam umrla ena od najbolj znanih pričevalk holokavsta, Anne Frank (1929–1945).«

Tudi zgodba Davida Pollaka je zelo podobna, predvsem v tem, da je gestapo ob pomoči domobrancev aretiral vse njegove sorodnike iz rodbine Pollak. To se je zgodilo v drugi polovici leta 1944, ko so bili v Ljubljani aretirani skoraj vsi preostali Judje in njihovi sorodniki in odpeljani v različna koncentracijska taborišča.

»Mama je bila odpeljana na Urh. Tam so jo Rupnikovi domobranci nečloveško mučili in umorili. Groba moje mame niso nikoli našli,« pojasnjuje Magda Lovec Trtnik.

»Tako je bil aretiran tudi Evgen Bolaffio, ki so ga poslali v Dachau, njegovo ženo Amalijo pa v Auschwitz. Sin Renato je že dve leti prej umrl v partizanih. Evgenu je vojno uspelo preživeti, saj ga v taborišču niso vodili kot Juda.« Tega leta so aretirali tudi Klaro Moskovič, ženo in mater iz že pod Italijani aretirane družine Moskovič. Skupaj z njo so aretirali še njeno mater Ivano Leitner. »Med vojno je nato umrla celotna družina, vsi so bili usmrčeni v koncentracijskem taborišču.« Aretirana je bila tudi žena Evgenovega brata Karla Bolaffija, Marčela. »Poleg tega so aretirali skoraj celotno družino mojega dedka, leta 1913 krščenega Juda Pavla Pollaka. Njegova žena, moja babica, je bila katoliška Slovenka Marija Pollak, rojena Ješe. Aretirani so bili še njun sin, moj oče Riko, in obe hčerki, moji teti Nives in Tanja.«

Zlasti tragična, pojasnjuje David Pollak, pa je bila usoda treh ostarelih judovskih trgovcev, že omenjenega njegovega dedka Pavla Pollaka ter Oskarja Ebenspangerja in Emila Hofmanna. Te so 1. marca iz Begunj z zadnjim transportom poslali v Mauthausen. Na poti z mauthausenske železniške postaje do taborišča so omagali in so jih morali sojetniki okrvavljene nositi. V taborišču so jih »esesovci pretepli, jih zbili na tla, po njihovem ukazu so jih kamenjali tudi otroci Hitler Jugenda, katerim so jih predstavili kot Jude, ki so krivi za vse nesreče in vojno, in potem ukazali taboriščnikom, naj jih odstranijo. Potem jih nihče iz transporta ni nikoli več videl,« pojasnjuje David Pollak.

Pravični med narodi

Zgodba, ki jo opiše Tomaž Zajc, je zgodba o aretaciji celotne njegove razširjene družine, ker je imela judovske korenine. Je pa to tudi zgodba o neverjetnem preživetju.

Če ustavni sodniki niso dovolili »rehabilitacije« Josipa Broza Tita, kako bodo dovolili rehabilitacijo domobranskega generala Leona Rupnika?

Najprej so bili aretirani in nato deportirani njegovi stari starši, ded Viljem v Dachau in babica Lili v Ravensbrück. Holokavsta nista preživela. V ožji družini pa se je aretacija zgodila 12. septembra 1944, mamo Regino so prijeli in kasneje deportirali v Begunje. »Naključje je hotelo, da je prav v noči aretacije moja varuška Elizabeta Savica Rožanc prespala pri nas v hiši na Resljevi ulici 8 v Ljubljani; praviloma je bila pri nas samo čez dan. Ko se je začelo razbijanje po vhodnih vratih, me je Savica brž pograbila in stekla na kuhinjski balkon, od koder je lahko z mano v naročju ob pomoči spodnjih sosedov splezala čez balkon do spodnjega stanovanja, kjer so bivali naši dobri znanci, ki so naju sprejeli v svoje stanovanje in naju skrili.« Ko je v hiši vse potihnilo in so Tomaževe starše domobranci že odpeljali, »sva se s Savico še po temi odpravila proti Tivoliju, kjer so v pritličju Tivolskega gradu kot mestni najemniki stanovali Savičini starši.«

Odtlej se zgodba Tomaževega preživetja nadaljuje enako viharno, kot se je tiste noči začela. Miha in Ema Rožanc, ki sta ju s Savico sprejela v Tivolskem gradu, sta izdelala načrt, »po katerem so mene sosedom in znancem razkrili kot Savičinega dolgo prikrivanega nezakonskega otroka; Savica je tedaj imela triindvajset let. Spominjam se, da so bližnji sosedje, najemniki v Cekinovem gradu v Tivoliju, sicer vedeli, da to ne more biti res, saj Savice nikoli niso videli noseče, vendar so molčali in so mene, ki sem bil zdaj pač Tomaž Rožanc, dostikrat gostili pri sebi doma, kjer sem imel kot otrok častno službo ’kurjega pastirja’.«

Družina Rožanc in sosedje so se seveda zavedali, kako nevarno je skrivati judovskega otroka, Savica pa se je pogumno izpostavila ne le okupatorjevemu kaznovanju, temveč tudi družbeni stigmatizaciji, ko je obveljala za nezakonsko mater. »Savica Rožanc je po vojni še naprej skrbela zame, moji starši pa so jo šteli za svojo pohčerjenko. Do svoje smrti so bili z njo v stalnih stikih.« Leta 2016 je Spominski center holokavsta Jad Vašem Elizabeto Savico Rožanc in njene starše, Emo in Miho Rožanca, razglasil za pravičnike med narodi, ker so rešili Tomaža Zajca.

To je sicer le nekaj od preštevilnih podobnih tragičnih usod ljudi, ki so trpeli in umrli od roke pripadnikov domobranske vojske, ki je pod poveljstvom generala Rupnika delovala v sodelovanju z nacističnim okupatorjem. V zgodovinopisju najdemo nešteto podobnih zgodb, ta del zgodovine je res dobro dokumentiran in popisan. Temu sicer javno vrhovni sodniki niso oporekali, a kljub temu so sprejeli nerazumljivo odločitev, da razveljavijo celotno sodbo zoper generala Rupnika, čeprav zoper veliko večino točk, v katerih je bil obsojen, ni bilo nikakršnega ugovora niti od potomcev, ki so vložili izredno pravno sredstvo. Bodo ustavni sodniki pokazali kaj več razumevanja za širši družbeni kontekst?