»Janez Janša se ne sme navaditi na to, da se vsak teden protestira. Mislim, da protesti ne bodo zvodeneli, ampak se bodo kvečjemu radikalizirali.«

Sindikalistka Tea Jarc, ki se je rodila leta 1987, je že od otroštva aktivistka in članica nevladnih organizacij. Začela je pri tabornikih in nadaljevala pri Mladinskem svetu, temu je tudi predsedovala. Je vztrajna zagovornica pravic mladih in se zavzema za ustvarjanje boljših možnosti za njihovo prihodnost, samostojnost in vključevanje v družbenopolitične procese. Je predsednica Odbora za mlade Evropske konfederacije sindikatov in prav posebnega sindikata Mladi plus, ki zagovarja pravice študentov, dijakov, mladih brezposelnih, samozaposlenih, »avtorcev« in »podjemcev«.

Ob mednarodnem dnevu mladih ste v sindikatu Mladi plus opozorili na brezposelnost mladih, ki se zaradi epidemije povečuje. Zakaj so mladi pogosto prvi na seznamu za odpis? 

Po navadi pridejo zadnji v delovno okolje, zato jih prve odpustijo. Pogodb o zaposlitvi za določen čas, ki so se iztekle v času epidemije, pogosto preprosto niso podaljšali. Večinoma pa mladi za svoje delo sploh nimajo pogodb o zaposlitvi, zato je z njimi najlaže prekiniti sodelovanje. To smo videli pri študentskem delu, avtorskih in podjemnih pogodbah in pri samozaposlenih. Ker je večina mladih v prekarnem razredu, so bili prvi, ki so izgubili dohodek, hkrati pa delavci, ki delajo na podlagi avtorske in podjemne pogodbe, od države niso prejeli pomoči. Po naših opažanjih so bili največje žrtve krize.

Je to razlog, da je število mladih brezposelnih letos naraslo? 

V primerjavi z lanskim letom se je brezposelnost mladih povečala za 43,7 odstotka, torej so se mladi v obupu celo prijavili na zavod za zaposlovanje. Tega pogosto ne storijo, ker niso upravičeni do nadomestila za brezposelnost. Recimo, če so prvi iskalci zaposlitve ali če še niso dovolj dolgo delali, da bi bili upravičeni do pomoči. Poleg teh iz uradne evidence je ogromno mladih, ki se na zavod niso prijavili, vendar to še ne pomeni, da imajo službo ali da opravljajo kakšno delo.

Kako se na zavodu za zaposlovanje sploh lotevajo reševanja težav mladih brezposelnih? 

Na zavodu pogosto ne vedo točno, kaj storiti z mladimi, zato jih pošiljajo na neprimerne delavnice za spretnosti ali znanja, ki jih že obvladajo, in torej zanje niso potrebne. Čeprav morajo mladi narediti osebni načrt, jim nato pošiljajo neprimerne ponudbe. Pošiljajo jih na razgovore, kjer so diskriminirani, kjer se kršijo njihove pravice, jih silijo, da se odločijo za status samostojnega podjetnika. Ko mladi o tem poročajo svetovalcem na zavodu, jih ti spodbujajo, naj v takšne okoliščine privolijo. Svetovalci se uklanjajo prisili delodajalcev.

So ti mladi dejansko ogroženi? Kako preživijo? Kaj kažejo vaši podatki?

V tem trenutku se je treba predvsem vprašati, kako so mladi, ki so se prej preživljali z delom, v tem času poravnali račune. Evidenca revščine je pomanjkljiva. Pri mladih je prisotna »prikrita« revščina, ker večini v stiski še vedno pomagajo starši. Tudi tistim, ki so se vmes že na videz osamosvojili in si plačevali vse stroške. Če so izgubili delo, so se še vedno lahko preselili nazaj k staršem. Takšnih je zdaj veliko, čeprav so stari že 30 let.

Kaj pa mlajši, ki so delali samo poleti? Na primer del študentov?

Obseg študentskega dela se je zmanjšal. Študenti, ki delajo, pa so aktivni ravno v najnevarnejših panogah. Že prej so bili najbolj prisotni v gostinstvu, trgovini in turizmu, torej so bili najbolj izpostavljeni okoljem, kjer je možnost okužbe večja. Že med epidemijo smo jih opazili pred trgovinami, ko so razkuževali vozičke, ter tako nase prevzeli eno najbolj tveganih del. Njihov položaj je še vedno negotov. Ni običajno pestre ponudbe del, povečuje se brezposelnost, zelo težko se samostojno preživljajo.

Vlada oziroma vladni govorec o njih govori predvsem kot o odgovornih za drugi val epidemije. 

Zdaj so tarča šokantnih vladnih izjav, poniževanja, sovražnega govora in širjenja strahovlade. Raziskave na evropski ravni kažejo, da so mladi težko sprejeli to krizo in da ta vpliva predvsem na njihovo duševno zdravje. To, da lastna vlada ponižuje celotno generacijo in jo predstavlja kot neodgovorno, krivo za širjenje virusa, je nesprejemljivo. S tem se vlada postavlja nasproti celotni generaciji in jo po nepotrebnem kritizira. So mladi res krivi za širjenje tega virusa? Je diskriminacija na podlagi starosti sprejemljiva? Gre le za enega od številnih dokazov, da tej vladi kljub velikim besedam ni mar za prebivalstvo. Mladi naj bi bili potencial, ki bo opredeljeval družbo prihodnosti. Ne vemo, koliko gre za floskule oziroma koliko lahko takim trditvam verjamemo. Mislim, da mladih v resnici ne želijo opolnomočiti, jih poslušati, jim priznati veljave, ki bi jo lahko imeli. Raje jih tlačijo, označujejo za neodgovorne, lene, nesposobne delomrzneže. Po besedah vlade si sam kriv, če si brezposeln, ker si nisi ustvaril delovnega mesta. Mlade raje potiskajo v ozadje in zatirajo njihove zamisli in naprednost, da ne bi dobili veljave. S to vlado se je pokroviteljski odnos do mladih še okrepil.

Torej mladi niso krivi za drugi val okužb? Bi morali ostajati doma? 

Zagotovo ne. Med epidemijo so se morali precej žrtvovati, na primer z izobraževanjem od doma, opravljati vse svoje redne obveznosti kljub izrednim razmeram. Zdi se preprosto, vendar so nas mladi ves čas opozarjali, da to obdobje zanje ni bilo lahko. Težko so se zbrali, učili ali niso imeli na voljo prostora za opravljanje nalog. Ta problematika se do zdaj ni prepoznala. Absurdno je misliti, da se vsi mladi vse poletje samo zabavajo in se med njimi širi virus. Primerjajmo jih s politiki, ki ne nosijo več mask, se vsakodnevno srečujejo tudi s politiki iz Amerike, ki je med najbolj ogroženimi državami, in sami prav nič ne skrbijo za varnost. Takšne trditve o mladih si privoščijo samo zato, ker veliko mladih še ne sodi med volivce, zato jim je zanje vseeno. O upokojencih ne bodo trdili nič podobnega, pa čeprav mogoče enako brezskrbno kot mladi sedijo skupaj na prostem in se sprehajajo. S tem ni nič narobe – a na mlade se kaže s prstom.

Brezposelnost mladih se je povečala za 40 odstotkov, torej vlada ni ukrepala pravilno. V drugih skupinah se je brezposelnost povečala le za 20 odstotkov.

Si lahko v takšnih razmerah in pri takšni graji mladi sploh dovolijo eksperimentirati? Mladost naj bi bila vendar čas eksperimentiranja, raziskovanja novega. 

Čas korone in predvsem ta vlada sta sprožila splošno represijo. Nihče si ne upa veliko eksperimentirati, razen na petkovih protestih. Iz vlade se širi želja, da ljudstvo postane ubogljivo, poslušno, da ne dvomi o ničemer, kar sporoča oblast, in se popolnoma ukloni novi realnosti, ki nam jo vlada želi prodati. Želim si, da bi bili mladi kritični, in veliko jih verjetno tudi je. Ni pa le njihova naloga, da dvomijo, s tem se mora spoprijeti širša družba.

Kako pa bo pandemija vplivala na mlade? Nas čaka nova realnost, ko bodo morali mladi v prekarnih razmerjih živeti do upokojitve, ki je morda ne bodo dočakali? 

Projekcije so slabe in opozarjajo, da bo kriza verjetno trajala dlje od epidemije, saj bomo to sčasoma začeli nadzorovati. Gospodarske posledice se bodo kazale še leta. Mladi bodo nosili velik del bremena te krize. Že v zadnji gospodarsko-finančni krizi smo videli, kako je kriza mladih naraščala in s tem njihova prekarnost. Zaradi posledic prejšnje krize so v sedanji krizi mladi prvi izgubili delo, saj že od takrat niso imeli dostopa do delavskih in socialnih pravic ter s tem neke varnosti. Posledice teh let čutijo še danes. Trendi kažejo, da se bo to v prihodnje le še okrepilo.

Kako to preprečiti? 

Treba je pogledati, kakšen je trg dela, in se iz situacije nekaj naučiti, namesto da se vračamo v prejšnje stanje. Trg bi morali stabilizirati in zagotoviti varne, trajne, dostojne zaposlitve. Le te lahko v krizah, med epidemijami zagotavljajo varstvo delavkam in delavcem. Sicer se lahko zaradi velike brezposelnosti zgodi, da bodo delodajalci dobili moč, da ponovno zaostrijo pogoje za delo ali jih kršijo in med iskalci izberejo najfleksibilnejše, ki so se najbolj pripravljeni ukloniti njihovim zahtevam. To lahko vodi le v to, da mladi postanejo ponižni sužnji, ki so pripravljeni sprejeti karkoli in privoliti celo v kršitve.

Smo si sploh že opomogli od prejšnje krize? 

Nismo in razmere se z epidemijo samo zaostrujejo. Žal so mladi pogosto primorani sprejeti vse nedostojne predloge in pogoje, samo da lahko delajo, se dokazujejo, preživijo. Zavedanje delavskih pravic je zato odmaknjeno od njihove vsakodnevne resničnosti, saj vedo, da je za njimi še nekaj tisoč iskalcev dela, ki so pripravljeni sprejeti slabe razmere. Bojim se razraščanja tega trenda in s tem razkrajanja delavskega razreda. Širjenje prekarstva vpliva naprej na celoto družbenih sistemov, recimo na pokojninskega, ker ne bomo plačevali dovolj prispevkov, na socialnega, na reševanje stanovanjske problematike in na splošno zdravje prebivalstva.

Nekateri vseeno trdijo, da so, ker so prekarci, svobodnejši. 

Gre za prepričanje, ki ne drži. Kakšna je svoboda v tem, da ko zboliš, ne moreš na bolniški dopust, ali da ne moreš na plačani dopust, da delaš cele dneve, ves konec tedna, da ne veš, kaj je regres? Večja svoboda je v tem, da te ne skrbi, ali lahko vsak mesec plačaš račune. Ker mladi nimajo varnosti, stabilnosti in ekonomskih možnosti, te svobode nimajo. Tega si niso izbrali sami, ker izbire nikoli niso imeli. V to so privolili, ker drugega nimajo. Gre za prisilo, ki ponuja le eno možnost. Biti prekarec ali brezposeln. Po naši raziskavi bi 75 odstotkov mladih od vseh oblik dela najraje izbralo zaposlitev za nedoločen čas. Vrednota varne zaposlitve je zanje pomembnejša od plače ali fleksibilnosti. Želijo si perspektivne prihodnosti, ne životarjenja iz meseca v mesec.

Študenti s protikoronsko pomočjo niso mogli preživeti niti enega meseca. Je država za mlade finančno dovolj poskrbela? 

Študenti so sicer dobili dodatek 150 evrov, ki niti po naključju ni bil dovolj za tiste, ki so prej prek napotnice delali redno in dobili prihodek v višini minimalne plače ali več – vsak mesec. Sami so nam povedali, da si s tem dodatkom niso mogli pomagati. Stroški nepremičnin, telefona, interneta, študija in različnih položnic so veliko višji. Na dolgi rok se že izkazuje, da država ni naredila dovolj. Brezposelnost mladih se je povečala za 43,7 odstotka, torej država ni ukrepala pravilno. V drugih skupinah se je brezposelnost povečala le za 26,3 odstotka. Ne govorimo o dobroti države, ampak o javnih sredstvih, ki morajo biti razdeljena tako, da lahko ljudstvo preživi, in če država ne ukrepa ustrezno, je treba o tem spregovoriti na glas. Ne smemo pahniti celotne generacije pod prag revščine.

Glede na vašo raziskavo so mladi že zdaj povprečno brezposelni 9,7 meseca, preden dobijo prvo priložnost za delo. 

Obdobje čakanja na delo se bo verjetno še podaljševalo, veliko mladih bo postalo dolgotrajno brezposelnih. Po navadi se brezposelnost mladih še poveča oktobra, torej lahko pričakujemo še en val. Eden glavnih razlogov za tako dolgo brezposelnost je, da nimamo dobrih ukrepov, ki bi mladim olajšali prehod na trg dela. Zanje prevečkrat velja, da so neizkušeni, si ne zaslužijo priložnosti, drugje bi morali pridobiti izkušnje. Pogosto imajo mladi neformalne izkušnje, ki na razgovoru ne štejejo. Država se za to vsa ta leta ni menila. Shema Jamstvo za mlade je prekarnost celo povečala, ker je šlo za kratkoročne ukrepe. Naša generacija je bolj izobražena od vseh prejšnjih, a še vedno se ji ne ponujajo možnosti. Razlog za brezposelnost je najti tudi v varčevalnih ukrepih.

Ker jih niso nikoli sprostili? 

Leta varčevalnih ukrepov in zakona o uravnoteženju javnih financ so povečevala brezposelnost. Javna uprava se je zaradi prepovedi zaposlovanja za mlade za več let zaprla. Odsotnost vlaganja v humanistične ali družboslovne vede kaže, da velika večina mladih, ki so se izobraževali za ta področja, morda sploh ne bo dobila priložnosti. Politika države vpliva na to, kje se bodo ustvarjala nova delovna mesta in kakšna ta bodo. Politike naše države pa so vse prevečkrat zgrešene.

Bi mladim brezposelnim lahko pomagala socialna pomoč? 

To je lahko le kratkoročna rešitev, ki ne sme postati dolgoročna. Odstotek mladih, ki je do nje upravičen, je izjemno majhen, je manjši od 50 odstotkov. Brezposelnost ne vpliva samo na slabši gospodarski položaj, ampak tudi na socialno izključenost, izgubo znanj in spretnosti, tveganje duševnih bolezni, občutek manjvrednosti, nezmožnosti reševanja stanovanjske problematike in tako dalje. Če bi mladim pomagali le denarno, bi zanemarili vse druge vidike, ki jih brezposelnost prinaša. Končni cilj bi moral biti, da mladi pridejo na trg dela in se jim s tem omogoči ekonomska neodvisnost, dostop do delavskih in socialnih pravic in se opolnomočijo.

Evropska komisija je že predstavila smernice za lažje zaposlovanje mladih. Se katere od njih pri nas upoštevajo? 

Prvega julija so objavili priporočilo za okrepljeno jamstvo za mlade, ki so ga predstavili že leta 2013 v odziv na brezposelnost mladih v pretekli krizi. Zdaj morajo članice poslati pripombe in načrt implementirati v nacionalno shemo. V sedanji shemi imamo okoli 55 različnih ukrepov, ki jih je treba izboljšati. Na evropski ravni je pretekla shema povečala prekarnost med mladimi, delodajalci so jih izkoriščali kot poceni delovno silo. Zaposlili so jih za določen čas, da so prevzeli subvencijo, jih odpustili in zaposlili novega, da so prevzeli novo subvencijo.

Mladi kreditno niso sposobni. Od tu izhajajo opazke, da uživajo v »hotelu mama«. Veliko bi jih bilo raje na svojem kot pri starših pri 30 letih.

Kakšni ukrepi bi bili boljši? 

Postaviti jasna merila, kaj se lahko šteje za kakovostno ponudbo, že samo zato, ker gre za financiranje iz javnih sredstev. Zato ne smemo spodbujati delodajalcev, ki želijo kršiti zakonodajo oziroma izrabljati krizo. Priporočila, poimenovana Čas je za dostojno zaposlitev, smo že poslali evropski komisiji in ministrstvu za delo.

Vam je kateri od naslovnikov že odgovoril? 

Evropska komisija pravi, da zaradi krize zdaj ni časa za pogovor o kakovosti. S tem mladim sporoča, naj se podredijo sedanjim razmeram in naj ne upajo na dostojne zaposlitve zaradi krize, za katero sami niso odgovorni.

Navsezadnje krize, zaradi katere morajo mladi pri starših živeti dlje kot v preteklosti? 

Dokler nimajo možnosti ekonomske neodvisnosti, bodo seveda ostali pri starših, ker se še ne morejo sami postaviti na noge. Mladi so po navadi slabše plačani kot starejši. Pri prekarnih oblikah dela pa težko podpišejo že enoletno najemno pogodbo, saj se preživljajo iz meseca v mesec. Zaradi tega tudi kreditno niso sposobni. Od tu izhajajo opazke, da mladi uživajo v »hotelu mama«. Veliko bi jih bilo raje na svojem kot pri starših pri 30 letih. S prihodom Airbnbja se je položaj le še zaostril, ker trga ne reguliramo. Potrebni bodo finančni vložki in politična želja po reševanju stanovanjske problematike. Zadruge in druge alternativne rešitve bodo pri tem dobrodošle, vendar tudi zanje mladi potrebujejo začetni kapital. Država bi morala namesto kupovanja lastniških stanovanj spodbujati trg trajno najemniških stanovanj. Izhajati je treba iz tega, da je dostop do stanovanja človekova pravica. Najemnike moramo bolj zavarovati. Še vedno veliko mladih živi »na črno«, brez pogodbe. Področje moramo urediti celostno, česar ta vlada gotovo ne bo naredila.

Kdo mora urediti to področje? Veliko mladih je zaradi izobraževanja prisiljenih živeti v Ljubljani, tu pa občina krivdo za neregulacijo Airbnbja prelaga na državo in obratno.

Najbolje bi bilo, če bi lahko ukrepali skupaj, saj je potrebna ureditev na nacionalni ravni oziroma na evropski, ker je Airbnb mednarodna korporacija. Davčna zakonodaja ni na ramenih občin. Na obali imajo podobne težave, tam morajo študenti čez poletje zapustiti stanovanja zaradi turistov.

Sta stanovanjska problematika in brezposelnost dovolj hudi težavi, da se bodo mladi politično aktivirali? 

Takšen položaj ima lahko dva učinka. Lahko spodbudi upor in kritičnost ali pa vodi v drugo skrajnost, do ponižnih ljudi, ki se bojijo izpostavljanja in boja za svoje pravice. Politični aktivizem je, žal, večkrat področje, s katerim se ukvarjajo privilegirani. Tisti, ki si lahko vzamejo čas, da se »grejo aktivizem« in se jim ni treba vsak dan boriti za preživetje. Kdor mora delati vse dneve in noči, da lahko preživi, je pogosto preutrujen, da bi v preostalem času razmišljal o ureditvi. Od teh včasih zahtevamo preveč, če jih silimo v kolektivni boj, razumevanje sočloveka, solidarnost, družbeni angažma, saj so sami že dovolj na tleh. Želela bi, da se ravno ti ljudje opolnomočijo in se jim jasno sporoči, da je kolektivni boj namenjen spremembam na sistemski ravni, ki lahko vodijo tudi v rešitev njihovega lastnega položaja.

Glede na to, da je tistih, ki so preobremenjeni z delom, vedno več, ali nas to vodi v večjo politično aktivacijo ali pasivizacijo? 

Upam, da položaj vodi v upor, kolektivizacijo, razredni boj. Sicer verjetno ne bi počela tega, kar počnem vsak dan. V času krize smo v sindikatu Mladi plus dobili nove aktiviste. Jeza, ki izvira iz obupa, lahko žene mlade, da se ne vdajo. Naša generacija še ima toliko vere, optimizma, da je lahko drugače.

Ampak še vedno veliko mladih ne hodi na volitve? 

To je le eden od načinov konvencionalne participacije. Mladi dandanes potrebe, želje, preference sporočajo drugače kot prej. Je temu politika pripravljena prisluhniti in jih prepoznati? Politična participacija se lahko izvaja na ulici, v prostovoljskih organizacijah, na protestih, v umetnosti, ne le enkrat na štiri leta z volitvami. Dobro bi bilo, če bi šli volit, ker volitve determinirajo njihovo življenje. Žal jih politične stranke za zdaj ne nagovarjajo.

Nagovarjajo pa nekateri mladi politiko, to smo videli v času okoljskih protestov Petki za prihodnost, ki so med epidemijo poniknili. Smo na vprašanja okolja pozabili? 

To dobro dokazuje, da je mladim mar za politiko, prihodnost, naravo, planet, kar je najširši mogoči pogled na svet. Kdaj je nazadnje tisoče mladih protestiralo po vsem svetu? Zagotovo vem, da se bodo ti protesti nadaljevali. Na lokalni, državni, evropski in globalni ravni se bodo ponovno začeli krepiti.

Je to prihodnost, kakršne si želijo mladi?

Statistike kažejo, da si mladi želijo progresivne prihodnosti, odprte družbe, strpnosti, pravičnosti, solidarnosti, sprejemanja drugačnosti. Presegati želijo umetno ustvarjene spore, ki nam jih hočejo vsiliti. V mladih je še veliko potenciala, da se to res zgodi, saj so tudi veliko bolj odprti kot prejšnje generacije in veliko bolj medkulturno povezani, dovzetnejši za spremembe.

So mladi potemtakem tudi pobudniki zdajšnjih petkovih protestov? 

Udeleženci protestov so raznoliki, od izjemno mladih do upokojencev, vsi pa za podporo protestom po denarnicah brskajo za zadnjim drobižem.

Protesti so do zdaj potekali že 17-krat. So spremembe že na vidiku? 

Mislim, da že potekajo. Nikoli prej se ni protestiralo kot letos, tako pogosto, redno in množično tudi v času počitnic. Sprememba, ki jo je opaziti med ljudmi, je tudi, da ljudstvo kaže, da se ne misli vdati. Želene spremembe – padca vlade – seveda še ni, prispeva pa se k opozarjanju na težave. Protesti imajo povezovalno in izobraževalno vlogo, spodbujajo dvome o razmerah, v katerih živimo. Poudarjajo težave, ki bi jih sicer pometli pod preprogo, kot so položaj žensk, korupcija ali dejstvo, da misli Slovenija nameniti 780 milijonov evrov za vojsko. Ljudje čutijo potrebo iti na ulico, sporočati svoje vrednote, politične zahteve.

Obstaja strah, da bi protesti zvodeneli? 

Seveda obstaja strah, da bo protestiranje postalo rutina. Nihče si ne želi protestirati še leto in pol, dokler vlada res ne pade, to ni namen. Upor je tudi to, da se zbiramo enako misleči, da pokažemo, da se ne strinjamo. Pomemben je upor, ki zahteva sprejemanje protestov tudi v časih, ko ti niso sprejemljivi. Janez Janša se ne sme navaditi na to, da se vsak teden protestira. Mislim, da protesti ne bodo zvodeneli, ampak se bodo kvečjemu radikalizirali.

Zakaj pa Mladi plus podpirate proteste? 

Gre za sindikalne teme, ki so široke vsaj toliko kot teme človekovih pravic. Sindikati že dolgo nismo organizacije, ki ozko gledajo na delovna razmerja, ampak smo socialni partner. Sodelujemo v socialnem dialogu in zagovarjamo celoten delavski razred. Gre za teme, povezane z demokracijo in transparentnostjo. Ker sedanji vladi za to ni mar, je edino pravilno, da se sindikati pri protestih angažiramo. Navsezadnje so se sindikalna gibanja razvila iz demonstracij na ulicah in v tovarnah in so zahtevala pravice.

Seveda obstaja strah, da bo protestiranje postalo rutina. Nihče si ne želi protestirati še leto in pol, dokler vlada res ne pade, to ni namen.

Zakaj potem na protestih ni tudi vaše krovne organizacije Zveze svobodnih sindikatov Slovenije? Je z novo predsednico izgubila naprednost?

Mladi plus smo zvezi predlagali udeležbo na protestih, a predlog ni bil večinsko podprt, zato se vsak sindikat glede tega odloča sam. Kar nekaj sindikalistov se protestov udeležuje posamično.

S kakšnimi utemeljitvami so se sindikati odrekli udeležbi na protestih? 

Veliko jih vidi svojo vlogo zelo tradicionalno in se želijo ukvarjati le z urejanjem delovnih razmerij in razmer v konkretnih panogah. Sicer pa je lahko članstvo v sindikatih tudi provladno in bi utegnilo sindikatom zameriti nasprotovanje vladi. Vsak sindikat se mora s članstvom najprej posvetovati, saj niso strukturirani le hierarhično, ampak tudi demokratično. Če so se res posvetovali s članstvom in ga o tem izobrazili, vedo le sami. Žal mi je, da sindikati v tej smeri niso naprednejši.

Ali niso sindikati že sami po sebi protivladne organizacije, ker oblast opozarjajo na pravice, na katere sama rada pozabi? 

Za nas je namen sindikalizma krepitev delavskega razreda, ki se lahko bori zase. Zato lahko rečemo, da je sindikat vedno nasprotnik vlade. Ne le te, ampak čisto vsake, ki krši pravice. Škoda, da nekateri nimajo dovolj zaledja v članstvu, da bi se lahko spustili v te boje. Naloga vodij pri tem je, da širijo obzorja, da vodijo boj.

Z govori na protestih ste ga vodili tudi sami. Ste, ker ste mlada ženska z jasno oblikovanim mnenjem, prejeli kakšne grožnje? 

Po vsakem javnem izpostavljanju sem deležna groženj, zelo neprimernih komentarjev in opazk. Drugi pol je, kar se tiče napadanja drugače mislečih, izjemno organiziran. V pisarno dobivam na roko napisana pisma, v katerih pišejo, kaj vse bi mi naredili in kam bi me poslali. To je dodaten razlog, da se še naprej borim. Ker se borim točno proti temu. Proti diskreditaciji, grožnjam, sovražnemu govoru, žalitvam.

Na šovinizem, seksizem je treba opozarjati in ga sankcionirati, do njega je treba biti kritičen. Čas je, da nehamo biti pridne in postanemo udarnejše in borbenejše.

Se s tem težko spoprijemate? 

Tudi če si na racionalni ravni dopovedujem, da gre za ljudi s težavami, je naporno dobivati takšne dražljaje na vsakem koraku in ob vsaki priložnosti. Verjetno je v človeški naravi, da prebereš komentarje, čeprav veš, da jih ne bi smel. Zato se človek ne sme vdati, to mora kumulirati v upor. Kakorkoli je neprijetno, me na njihovo žalost to le še bolj podžiga.

Torej se obnašajo, kot se je med vajinim soočenjem Jelinčič, ko vam je skakal v besedo, vas poskusil preglasiti? 

Tako nekako. Gre za njegovo agresivno taktiko, kjer ni poudarka na vsebini, argumentih, dialogu, ampak na tem, da nihče drug ne pride do besede, kar radi delajo tudi drugi politiki, posebej v pogovoru z mladimi ženskami. To počnejo brez sramu, odgovornosti in posledic. Žal takšno vedenje postaja povsem sprejemljivo za ljudi, ki naj bi bili predstavniki ljudstva in ki naj bi se znali vsaj dostojno in kulturno vesti.

Njemu se je zdelo, da se vam je opravičil, ko je komentiral vaš videz. 

Nedostojno se mi zdi komentiranje videza kogarkoli. Sploh v vsebinski razpravi. Gre za taktiko, ki jo uporabljajo primitivci, da bi odvrnili pozornost od prave vsebine. Žal smo temu priča povsod, v politiki, javnem prostoru, na razgovorih za delo oziroma kjerkoli smo ženske v podrejenem položaju. Sploh starejši moški nas še vedno vidijo kot nekoga, s komer lahko počnejo in govorijo karkoli.

Kako naj se ženska spoprime s tem? Kako se odzvati? 

Proti temu se moramo boriti, saj ne sme postati nekaj normalnega. Na šovinizem, seksizem je treba opozarjati in ga sankcionirati, do njega je treba biti kritičen. Ženske je treba trenirati, da se bomo znale primerneje odzvati na takšno obnašanje. Da ne bomo vedno najvljudnejše in v takih položajih držale ravni razprave, ampak bomo tudi me znale odgovoriti bolj pikro in postaviti te ljudi na mesto, ki jim pritiče. Čas je, da nehamo biti pridne in postanemo udarnejše in borbenejše.