Postkoronski VIP-separeji

Ena od stvari, ki jih v (post)koronskem času najbolj pogrešajo oboji, izvajalci in občinstvo, so nedvomno (množično obiskani) koncerti. Na vrhuncu pandemije, med strogo karanteno, so bili glavno nadomestilo koncertne izkušnje spletni pretoki živih nastopov, a ti so splet hitro preplavili do stopnje nadležnosti, poleg tega je velik del občinstva že tako ali tako sit nenehnega strmenja v računalniške zaslone.

Skoraj pravo izkušnjo obiska koncertnega spektakla so te dni pričarali britanski organizatorji prireditev, ki so v Newcastlu odprli prvo množično koncertno prizorišče, imenovano The Virgin Money Unity Arena. Ta sprejme 2500 obiskovalcev in hkrati spoštuje omejitve medsebojne razdalje: na travniku pred pravim festivalskim odrom so postavili 500 separejev, v katerih lahko koncert spremljajo skupine petih ljudi, ki prihajajo iz istega gospodinjstva oziroma na koncert prispejo v enem avtomobilu. Glede na črne napovedi, ki pravijo, da se bodo koncerti, kot smo jih poznali pred koronsko krizo, vrnili šele leta 2022, se rešitev domiselnih Britancev ne zdi napačna.

Nad zamislijo za koncerte, ki potekajo v duhu fizične razdalje med posamezniki v občinstvu, so najbolj navdušeni introvertirani ljubitelji glasbe, ki jih je klasično predkoronsko gnetenje pred odrom prej odbijalo kot privabljalo na prireditve, prav tako se lahko na takšnih koncertih vsak obiskovalec počuti, kot da nastop svojega priljubljenega izvajalca spremlja iz VIP-separeja. Newcastlsko prizorišče je nekatere ločene prostore opremilo s hladilnikom, v katerem je obiskovalce čakala pijača, ki so jo prej naročili prek spleta. S to domislico so se prebrisani organizatorji izognili tudi čakanju v vrstah pred šankom, ki je brez dvoma ena izmed najnadležnejših razsežnosti klasične koncertne izkušnje.

Rešitev newcastlskih organizatorjev se kljub pritoževanju nekaterih obiskovalcev prizorišča – ti pravijo, da odsotnost tesnih stikov z drugimi obiskovalci koncertni izkušnji odvzame vso magijo in da je bilo tudi pri stiku z nastopajočimi občutiti odtujenost – zdi boljša od dosedanjih nadomestil koncertov, ki niso spletni pretoki nastopov: nekateri klubi v Berlinu so že spomladi odprli vrata, a so obiskovalcem ples strogo prepovedali. Drugod po Nemčiji so poročali o drive-in rejvih, na katerih so hardstyle didžeji vrteli polnim parkiriščem, občinstvo pa se je na sick drope odzivalo z usklajenim hupanjem.

Če pri nas ne bomo našli primerne možnosti, ki bo samostojnim kulturnim delavcem omogočila delo in zaslužek, bo podhranjeni kulturi morala pomagati država. Tega se dobro zavedajo vsi, ki so se prejšnji petek na Trgu republike udeležili shoda, imenovanega »Pustite nas delat!«. Organizatorji shoda so zapisali: »Ko uradno ni več epidemije, ko je navidezno vse po starem, ko so vsi zaslepljeni s turističnimi vavčerji, so pozabili na cca 30.000 delavcev v glasbeni industriji in kulturi.« In se vprašali: »Naj ta čas živimo na škrge?«