Ustrahovanje s psi

Policija v nasprotju z zakonom prosilce za azil zapira v opuščen industrijski objekt v Centru za tujce v Postojni 

Policija pod vlado Janeza Janše že od 1. junija naprej omejuje gibanje prosilcem z azil in jih zapira v opuščen industrijski objekt v Centru za tujce v Postojni. Tam so zaprti 24 ur na dan, sedem dni v tednu, dokler se ne odrečejo pravici do azila ali pa jih na prostost izpusti sodišče z razveljavitvijo odločbe o omejitvi gibanja. Obupani tujci od časa do časa protestirajo, zahtevajo človeško obravnavo, zdravniško pomoč, prihaja do samopoškodovanja, poskusov samomora, gladovnih stavk.

O tem smo pisali že junija in julija, potem pa center za tujce obiskali konec julija. Navkljub temu, da je javnost že dlje časa obveščena o razmerah v centru za tujce, se ni spremenilo nič. Na to opozarjajo v Delovni skupini za azil, ki so podali sledečo izjavo. Spodaj sta pripeta tudi dva posnetka. Prvi kaže negibnega ležečega tujca, ki potrebuje zdravniško pomoč in prošnje tujcev zanjo. Drugi pa prikazuje policijski odgovor na omenjene zahteve kasneje tisti dan, ko so s psi vstopili v hangar in nagnali tujce v kontejnerje.

7PsZxR_1i_E

qcrBVag7kc8

Izjava Delovne skupine za azil:

Gladovna stavka v Centru za tujce

Včeraj so prišli na dan novi posnetki dogajanja v Centru za tujce, kjer še naprej vlada izredno stanje. Po protestu konec julija se razmere namreč niso uredile, prosilci za azil pa želijo javnost opozoriti na nevzdržno situacijo z gladovno stavko. Na posnetkih vidno razjarjeni prosilci za azil opozarjajo na obnemoglo osebo, ki leži na tleh in potrebuje zdravstveno pomoč. Prav ignoranca policije do takšnih življenjsko nevzdržnih razmer naj bi bila kapljica čez rob, zaradi česar so se odločili za organizirano gladovno stavko. Kot kažejo posnetki, je policija na glasno protestniško akcijo reagirala tako, da je zvečer v prostore vstopila s policijskimi psi in ustrahovala prosilce, da gredo nazaj v kontejnerje.

Kaj je sprožilo protest?

Kot so mediji že poročali, je Ministsrtvo za notranje zadeve junija pričelo s prakso zapiranja prosilcev za azil v postojnski zapor za tujce. To je pripeljalo do prenatrpanih kapacitet in vzpostavljen je bil poseben "kontejnerski oddelek" v velikem, z rešetkami zaprtem skladišču, kjer prosilci za azil brez osnovne oskrbe, mnogi še vedno poškodovani in brez čistih oblek, čakajo na odločitev MNZ. Hrano prejemajo preko rešetk, z ničemer ni poskrbljeno za zdravstveno varnost (nikakor ne gre za karanteno, saj si skupne prostore včasih deli preko 100 oseb, ves čas pa prihajajo novi). Večina jih ob priporu ne prejme odločbe o odvzemu prostosti, na katere bi se lahko pritožili, niti nimajo dostopa do odvetniške pomoči. Tako čakajo po več tednov ali mesecev, brez informacij in stika z zunanjim svetom. Nekateri so med priporom sprejeti v azilni postopek in čakajo na odločitev MNZ, večina pa jih je deportiranih v taborišča v BiH preko nasilne hrvaške policije. Mnogi so bili s strani hrvaških organov že pretepeni in oropani, vse bolj pogosta pa so tudi pričevanja o odvzemu denarja in nasilju s strani slovenskih policistov.

Po protestu konec julija se razmere namreč niso uredile, prosilci za azil pa želijo javnost opozoriti na nevzdržno situacijo z gladovno stavko.

Takšnega režima zapiranja prosilcev za azil ne izvajajo nikjer drugje v Evropi, saj očitno krši osnovne človekove pravice. Če bi kakšna tuja država evropske državljane več mesecev držala zaprte v kontejnerjih, medtem ko ocenjuje njihove vizumske vloge, bi šlo nedvomno za velik mednarodni škandal.

Kaj zahtevajo zaprti prosilci za azil?

Sporočilo je preprosto: “nismo kriminalci, želimo le navadna življenja!” Država jih že več let vrača v nehumana taborišča v BiH in onemogoča prošnje za azil, zdaj pa jih povrh vsega v času azilnega postopka še zapira. Policija to počne arbitrarno in samovoljno, prosilcem preprečuje uporabo pravnih sredstev in v postopkih manipulira z njihovimi izjavami. Želijo si pravičnih in transparentnih postopkov, zdaj pa so zaprti v nečloveških razmerah brez razlogov in brez odločb, česar niso doživeli še v nobeni drugi državi. Stavko bodo nadaljevali, dokler ne bodo izpuščeni na prostost.