»Imate svobodo, naredimo kaj! Kaj sploh čakate? Samo ljudje lahko zagotovimo spremembe na bolje. Mi v Iranu vidimo vašo svobodo, mi, ki smo bili mučeni, zaprti in pobiti, ampak se vsemu trpljenju navkljub nismo nikoli vdali. Nikoli. Tudi vi se ne smete.«

Večkrat je bila aretirana in štirikrat je prestajala zaporno kazen. V Iranu to pomeni biti izpostavljen psihičnemu in fizičnemu mučenju. Nazadnje je bila septembra 2010 obsojena na 74 udarcev z bičem in šestletno zaporno kazen, ki je bila po pritožbi zmanjšana na štiriletno. V zloglasnem teheranskem zaporu Evin je potem preživela eno leto in bila leta 2013 izpuščena. Njeni zločini? Precej hudi: vodenje vojne proti bogu, širjenje propagande proti ureditvi in konspirativno načrtovanje zločinskega napada na nacionalno varnost. V bistvu je imela srečo, da je niso usmrtili. K temu so bržkone pripomogla mednarodna prizadevanja in podpora, ki so ji jo izrekle številne novinarske, pisateljske in človekoljubne organizacije, med njimi Novinarji brez meja, PEN International, Amnesty International, Human Rights Watch, American Islamic Congress in druge.

Ime ji je Šiva Nazar Ahari. V Iranu je bila humanitarna aktivistka in novinarka, ki se je ukvarjala z žgočimi družbenimi temami, kot so ženske pravice, izkoriščanje otrok za delo in ravnanje s političnimi zaporniki. Ustanovila je Odbor poročevalcev o človekovih pravicah. Sodelovanje s tem odborom v Iranu od leta 2009 obravnavajo kot zločin. Pred dvema letoma se je Šiva Nazar Ahari nastanila v Ljubljani – je rezidentka mednarodne mreže mest in regij, ki dajejo zatočišče preganjanim pisateljem in umetnikom – ICORN. Toda bolj kot preganjana aktivistka in žrtev represije je borka. Njeno življenje in delo sta lahko v navdih vsem, ki jim je mar za človekove pravice in dostojanstvo tukaj in povsod po svetu.

Kot kaže, se še lep čas ne boste mogli vrniti v domovino. Slišim, da režim spet začenja pregon zoper vas. Za kaj točno gre?

Lani so pripadniki revolucionarne garde priprli mojo prijateljico, sicer fotografinjo. Njena aretacija me je zelo presenetila. Hoteli so ji naprtiti, da je uporabnica računa na Twitterju, na katerem se pojavljajo protiislamska sporočila. To ni res, račun ni njen, vendar jim je bilo za to vseeno. Od nje so zahtevali, da prizna obtožbo, čeprav bi to lahko pomenilo smrtno kazen zanjo.

Nekega dne avgusta lani sem prejela njeno sporočilo prek Instagrama. To se mi je seveda zdelo nenavadno, saj v priporu nimaš dostopa do družabnih omrežij. Prisilili so jo, da mi je poslala glasovno sporočilo, v katerem me je morala naslavljati kot souporabnico omenjenega računa na Twitterju. Jokala je in me prosila za geslo. Bila sem šokirana. Večkrat sem bila aretirana, nisem pa si mislila, da bom zunaj Irana kdaj na tak način priča zaslišanju. Dejansko sem posnetek poslušala v postelji. Rotila me je, vendar zanjo nisem mogla narediti nič razen tega, da sem njeno sporočilo objavila na spletu. To je bila njihova napaka, da so mi posredovali ta dokaz. Sporočilo se je bliskovito razširilo po vsem svetu in spodbudilo odzive medijev, človekoljubnih organizacij in drugih, to pa je privedlo do prijateljičine izpustitve.

Proti meni zdaj poteka nov postopek zaradi tega računa na Twitterju, ki ni moj, in zaradi objave posnetka, ki dokazuje, kako iranski režim ravna s političnimi zaporniki. Gre za neposredni dokaz iz zasliševalne sobe, do česar prej nismo mogli priti. Poleg tega sem v zadnjih dveh letih imela tudi nekaj intervjujev, sodelovala sem na različnih prireditvah in objavila več člankov, zaradi katerih bi po vrnitvi v Iran zagotovo imela težave. Vrnitev domov bi zame pomenila vrnitev v zapor.

Življenje v Iranu, obkroženem z bližnjevzhodnim kaosom, nas je naučilo živeti z vsem pomanjkanjem in trpljenjem, naučilo nas je vtkati upor v vsakdanje življenje. Naučilo nas je, kako pretvoriti svoje rane v empatijo in svoje padce v pokončnost.

Ste novinarka in še vedno spremljate dogajanje v domovini. O Iranu po navadi poslušamo, da je grožnja bližnjevzhodni regiji in svetu, skoraj nikoli pa ne slišimo nič o tem, kako živijo povprečni Iranci. Kakšen je torej sedanji družbenoekonomski položaj v vaši domovini zaradi sankcij in pandemije covid-19? 

Razmere so strahotne. Težko si je predstavljati dejansko trpljenje ljudi. Iran sem zapustila pred dvema letoma, vendar se mi v pogovorih s sorodniki in prijatelji zdi, kot da opisujejo neko drugo državo. Sankcije so jo močno prizadele, še preden sem odšla. Vsak dan sem gledala, kako ljudje postajajo vse revnejši. Ko me je sprejela mreža ICORN, si za en ameriški dolar dobil 35 tisoč iranskih rialov. Leto kasneje, ko sem končno zapustila Iran, je bil dolar vreden že 150 tisoč rialov. Vrednost denarja se je štirikrat zmanjšala, prihodki pa so ostali na enaki ravni. Predvsem najemnine so se naglo zvišale. Srednji razred izginja in družba je vse bolj polarizirana. Zdaj za dolar dobite že 250 tisoč rialov. Gospodarstvo propada in ljudje so prav zares lačni. Pred kratkim je bilo objavljeno poročilo, ki navaja, da si 8,2 odstotka družin ne more več privoščiti mesa. To je okoli 15 milijonov ljudi. Cene naraščajo vsak dan in zaradi koronavirusa so razmere tako slabe kot še nikoli. Družba ni več varna. Število kraj in nasilnih dejanj se povečuje. Navadni Iranci smo prestali že marsikaj, revolucijo in vojno, a vendar miroljubno živeli drug z drugim, toda sedanje razmere so zelo težke in negotove.

Očitno je, da režim ne pozna druge rešitve, kot je terapija s šokom. Razumljivo je, da so ljudje zelo jezni zaradi vsega skupaj – zaradi sankcij, korone in ravnanja oblasti. Človek bi zato pomislil, da bo ta sprejela ukrepe, ki bodo ljudem olajšali življenje. Lahko bi jim zagotovila več socialnih pravic in osebne svobode, da ne bo v družbi nekega dne zares počilo, vendar namesto tega režim samo še bolj pritiska na ljudi. Ženske so izpostavljene rednemu nadzoru, s katerim se preverja, ali upoštevajo islamska pravila oblačenja. Na splošno tudi študentje, aktivisti in novinarji doživljajo vsakodnevne aretacije. Režim ne pusti ljudem dihati.

Uradna razlaga za sankcije je, da želi mednarodna skupnost z njimi Iranu preprečiti, da bi razvil jedrsko orožje. Kritiki ukrepov opozarjajo, da v ozadju embarga tiči predvsem želja Zahoda, da bi si podredil Iran. Kaj menite vi? 

Vsi vemo, da uradna razlaga ni resnična. Zakaj so uvedli sankcije zoper Irak? Zoper Libijo? So kdaj našli jedrsko bombo v Iraku? Državo so z ukrepi in vojno tako uničili, da Iračani pogrešajo Sadama Huseina. Njegov režim je bil diktatorski, vendar je bil med njegovo vladavino Irak močan, ljudje so imeli hrano. Poglejte, kako se jim godi danes.

Države, ki so šibkejše od Irana, so preživele ukrepe in tudi Iran bo nekako preživel. Ne pozabite, da imamo nafto. Ampak kaj ti zahodni jastrebi zares hočejo? Hočejo uničiti našo državo in našo infrastrukturo, da bi nam prinesli demokracijo? Ne vem, kaj želijo narediti z Iranom, vendar sem videla, kaj so naredili z Afganistanom in Irakom. Je to ta njihova demokracija? Ali pa želijo Iran spremeniti v še enega od kapitalističnih trgov? Zaradi visoke inflacije in krutih ukrepov zdaj plača iranskega delavca znaša manj kot sto dolarjev na mesec. Država s ceneno delovno silo je idealna za kapitalizem. Dozdeva se mi, da bi to lahko bil končni cilj Zahoda, konkretno ZDA. Mi smrtniki lahko samo ugibamo, kaj nameravajo storiti z nami. Lahko zgolj opazujemo in analiziramo.

Nobenega dvoma ni, da si ZDA ne želijo močnega Irana. Nočejo, da bi Iran igral pomembno vlogo na Bližnjem vzhodu. Američani pravijo, da so bili prijatelji prejšnjega režima, vendar ko je šah Mohamed Reza Pahlavi postal najmočnejši voditelj v regiji, ga niso podprli med revolucionarnim vrenjem, ki je privedlo do njegovega konca. Prepričana sem, da Američanov ne skrbi iransko bogatenje urana; poleg tega so ZDA tudi edina država, ki je kadarkoli uporabila jedrsko bombo proti ljudem. Mednarodna agencija za jedrsko energijo in ZDA dobro vedo, da se Iran ni niti približal možnosti izdelave bombe. Na drugi strani imata Izrael in Pakistan vsak svoj jedrski arzenal, Emirati so pravkar odprli jedrsko elektrarno, vendar se ZDA s tem ne obremenjujejo. Prepričana sem, da je svet z jedrskim orožjem nevaren za vse nas, vendar začnimo pri državah, ki ga dejansko imajo.

Kaj ti zahodni jastrebi zares hočejo? Hočejo uničiti našo državo in našo infrastrukturo, zato da bi nam prinesli demokracijo? Ne vem, kaj želijo narediti z Iranom, vendar sem videla, kaj so naredili z Afganistanom in Irakom.

Kljub sankcijam in mednarodni izolaciji si je Iran v zadnjih 15 letih na Bližnjem vzhodu izboril močan politični in vojaški položaj in se zapletel v zelo krvave vojne. Kaj je z vsem skupaj pravzaprav pridobil? 

Na začetku revolucije leta 1979 so si ZDA prizadevale za prijateljski odnos z novo, islamsko, torej šiitsko vlado, da bi ta zatrla levičarje in komuniste. Iran se je preveč približal Sovjetski zvezi, to pa je pomenilo grožnjo ameriškim interesom. Kot vemo, iz tega zavezništva nazadnje ni bilo nič. ZDA so nato, spet zaradi svojih koristi, pomagale številnim radikalnim in militantnim sunitskim skupinam v regiji. Njihova prisotnost je realna grožnja in Iran se zaveda, da se mora varovati pred njimi, zato je zadnja leta povečal prisotnost v Siriji, Libanonu, Jemnu in Iraku. Poleg tega javno sovraštvo do ZDA, ki se čuti po vsem Bližnjem vzhodu, uporablja kot platformo za vzpostavljanje svojega vpliva, na katerega se nato sklicuje v različnih mednarodnih pogajanjih. Treba je tudi vedeti, da Iran ni nikoli začel vojne.

Vpliv na Bližnjem vzhodu je začel povečevati, ko so ZDA začele vojni proti Afganistanu in Iraku. Režim v Teheranu je to izkoristil. Njegova moč je danes resda manjša kot pred leti, ampak Iran je še vedno eden pomembnejših akterjev v regiji. Ker ZDA pritiskajo nanj, se je odločil za tesnejše povezave s Kitajsko in Rusijo. Obe državi sta izkoristili nove geopolitične okoliščine in razmerja moči na Bližnjem vzhodu, zaradi česar se središče svetovne moči vse bolj pomika od zahoda proti vzhodu. Iranski režim se pravzaprav še vedno dobro drži in bo še naprej projiciral svojo moč v regiji. Zares ga lahko ogrozi in uniči le razdor znotraj iranske družbe.

Leta 2009 je na milijone Irancev zahtevalo politične in družbene spremembe v državi. Vaš skupni glas je tedaj odmeval po vsem svetu. Pokazali ste, da je upor mogoč tudi v najbolj represivnih državah. Toda nazadnje je bil vaš glas zadušen. Zakaj? 

Tako imenovano Zeleno gibanje je bilo največji izziv za Islamsko republiko Iran od njene ustanovitve po revoluciji leta 1979. Da, med drugim je navdahnilo tudi arabsko pomlad. Protesti so se začeli po splošnih volitvah 12. junija 2009, na katerih je ponovno zmagal tedanji predsednik Mahmud Ahmadinedžad, opozicija na čelu z Mirom Hoseinom Musavijem pa je volitve razglasila za prevaro.

Toda zakaj Zeleno gibanje ni moglo biti uspešno? Razlogov je več: ko govorimo o režimu, moramo vedeti, da tu ne gre za eno, homogeno skupino ljudi. Okoli 20 milijonov ljudi dela za državo, neposredno ali posredno. Veliko teh Irancev je lahko protioblastno razpoloženih, vendar tvegajo, da bodo izgubili preveč, če bi oblast padla. Nadalje, v Iranu smo že pred tem doživeli tri obdobja hude represije. Prvo je sledilo takoj po revoluciji leta 1979. Naslednje je bilo leta 1988, ko je bilo usmrčenih na tisoče političnih zapornikov, še več jih je bilo na novo zaprtih, številni drugi so preprosto pobegnili iz države. Tretje je sledilo leta 1999, ko je režim na silo zatrl študentske proteste. Zaradi vseh teh dogodkov iranska civilna družba ni mogla prenesti svojih izkušenj na naslednje generacije.

Kljub temu smo se trudili organizirati civilno družbo, vendar je bilo zelo težko, ker je režim nenehno spodkopaval naša prizadevanja. Sočasno je oblast vzpostavljala in razvijala svoje organizacije. Leta 2009 smo bili še vedno zelo neizkušeni in nismo znali ponuditi prave alternative. Na naši strani ni bilo ene skupine ali enega voditelja, ki bi lahko povezal in združil ljudi. Vedeli smo, česa nočemo, nismo pa vedeli, kaj hočemo. Zaradi zgodovinske izkušnje iz leta 1979 smo bili previdni. Nismo želeli narediti napak, kakršne so delale prejšnje generacije.

Poleg tega je oblast aretirala ogromno protestnikov, političnih aktivistov, novinarjev in drugih, za katere je presodila, da bi lahko sodelovali pri razvoju gibanja. Večina nas je bila aretirana še pred začetkom protestov; pome so, denimo, prišli 14. junija. Zeleno gibanje tako ni moglo privesti do klasične revolucije, ni bilo nasilno in ni zares poskušalo strmoglaviti režima. Ni imelo ideoloških ali militantnih zmogljivosti. Kljub temu je bila represija huda. Ubitih je bilo več kot sto ljudi, na stotine je bilo aretiranih in nekaj političnih zapornikov je bilo usmrčenih. Vseeno je gibanje živelo sedem, osem mesecev, potem je potihnilo.

Leta 2017 in 2019 so se spet začeli protesti zaradi gospodarskega položaja, vendar jih je režim ponovno zatrl z uboji in več tisoč aretacijami, na neki točki pa je tudi onemogočil dostop do interneta. Prejšnjo jesen, ko je na iranskih ulicah spet tekla kri, nisem imela nobenega stika z domovino. Šele deset dni po tem, ko so bili protesti zatrti, je oblast, po domače rečeno, spet vklopila internet in sem skupaj z drugimi izvedela, kaj se je dogajalo. Režim je vedno učinkovitejši, kar zadeva vzpostavljanje nadzora nad civilno družbo in represijo nad političnimi ter človekoljubnimi aktivisti.

Eden od razlogov, zaradi katerih protesti v Iranu niso več v ospredju svetovnega zanimanja, je bržkone tudi, da je danes na svetu že preveč avtokratskih režimov in voditeljev, ki tako ali drugače zatirajo svoja ljudstva. 

Ni dvoma, da se demokracija spodkopava po vsem svetu. Če naj sploh verjamemo, da kjerkoli obstaja resnična demokracija, kajti sama tega ne verjamem. Ljudi, ki jim vladajo avtokrati, je vse več. Obenem vidimo, kako tudi številni ukrepi, sprejeti ob pandemiji covid-19, samo še dodatno ogrožajo demokracijo. Da, v takšnih razmerah je malokomu mar za človekove pravice. Mene pa zelo skrbijo te stvari, denimo, dogajanje v Turčiji, saj opažam, da gre ta država po stopinjah Irana. Štirideset let za nami stopa bolj ali manj po isti poti. Upam, da se bodo ljudje vendarle prebudili in da ne bodo dovolili vladavine ekstremističnih strank, kjerkoli na svetu že.

Vem, kaj pomeni živeti pod takšno oblastjo, in nikomur ne privoščim te bolečine in trpljenja. 

Turčija je očiten primer, ko je govor o teptanju človekovih pravic in državljanskih svoboščin. Poleg tega ta država podpira različne islamistične skupine v regiji in je vpletena v vojni v Siriji in Libiji. Kljub temu je članica zveze Nato in pogosto deležna pokroviteljstva zahodnih velesil. Evropska unija zagotavlja zatočišče iranskim disidentom, pri turških, ki gnijejo v zaporih, pa predvsem molči. Kako gledate na to?

Pravzaprav ni res, da Evropska unija zagotavlja zatočišče iranskim aktivistom. Obstajajo nekateri programi, namenjeni novinarjem, pisateljem in umetnikom, ki so ogroženi v svojih matičnih državah; ti jim zagotavljajo začasno bivališče. Tu seveda ne gre samo za Iran, temveč tudi za številne druge problematične države, vendar bi rada vašo pozornost usmerila na nekaj drugega: evropska veleposlaništva so zelo stroga do nas, ko zaprosimo za vizume. Pogosto nas zavrnejo z očitkom, češ, želite v Evropo, potem pa se ne boste hoteli vrniti domov. Sočasno ljudem, ki so tako ali drugače povezani z iranskim režimom, brez težav izdajajo vizume. Večina otrok visokih predstavnikov režima študira v Evropi, Ameriki ali Kanadi, številni inteligentni študentje pa nimajo te možnosti. Zakaj? Ker imajo ti prvi denar. Za to gre, ne za človekove pravice.

Jasno, zahodne države se opirajo na človekove pravice, da laže izvajajo pritisk na nekatere države, vendar jim v resnici ni mar zanje. To vidimo na primeru Turčije, in to ne samo zdaj, temveč gledamo to že leta in leta. Ankara izvaja hudo represijo nad kurdskim narodom, vendar se Evropska unija v zvezi s tem nerada oglaša, ker je Turčija vendarle tranzitna država za milijone iskalcev azila. Ti ljudje so v bistvu turški talci in sredstvo pritiska na Evropsko unijo. Predsednik Tayyip Erdogan jih, denimo, organizirano pošilja proti Evropski uniji. To je storil tudi pred nekaj meseci, navkljub pandemiji. Evropa si zatiska oči pred množičnimi kršitvami človekovih pravic v Turčiji, da bi se zavarovala pred milijoni beguncev, ki životarijo v težkih razmerah in ki jih nihče noče. Pa smo spet tam. Zahod podtika požare v naši regiji, potem pa ignorira vse posledice.

Mednarodna kampanja proti južnoafriškemu apartheidskemu režimu pred tremi desetletji in več je bila primer uspešnega svetovnega boja za človekove pravice, ki je bil navdih boju za pravice Palestincev in drugih narodov. Zdi se, da takšnega svetovnega boja ni več. Obstaja veliko posameznih bojev, razdrobljenih in izoliranih. 

Da, to je res. Po mojem nas želijo ljudje, ki upravljajo ta svet, držati narazen, kajti vedo, da smo v takšnem položaju šibki. To vidite celo pri vprašanjih varstva okolja ter podnebnih sprememb, ki zadevajo vse nas, oni pa se osredotočajo na eno samo osebo. Ko je svetovni boj zreduciran na enega posameznika ali nekaj junakov, ga lahko nadzirajo in preprečujejo možnost, da bi se razvil v resničen boj.

Nadalje, tudi družabna omrežja so spremenila način upiranja. Zdaj ima vsak možnost imeti oziroma biti svoj medij. Ne morem reči, ali je to dobro ali slabo. Včasih to pomaga odrinjenim ljudem, da se sliši njihov glas, toda v glavnem jih uporabljajo tisti, ki posedajo za računalniki ali visijo na telefonih in se pritožujejo. Ulica nam je bila odvzeta in zadeve, za katere bi se morali boriti, so bile spremenjene v hešteg. Te spremembe doživljam z velikim skepticizmom. Dozdeva se mi, da nam celoten sistem nadzora sporoča, češ, nič ne morete, nimate moči, da bi spremenili to igro. Pri tem ne smemo pozabiti, da je vse to posledica slabitve levice po vsem svetu. Zaradi tega so številni ljudje izgubili zaupanje v boj in ulico in se začeli vdajati pesimizmu.

Večina otrok visokih predstavnikov iranskega režima študira v Evropi, Ameriki ali Kanadi, številni inteligentni študentje pa nimajo te možnosti. Zakaj? Ker imajo ti prvi denar. za to gre, ne za človekove pravice.

Tako je, naše družbe so vedno bolj zastrupljene s pesimizmom, pasivnostjo, strahom in nezaupanjem do tujcev. V Evropi že leta opažamo vzpon rasizma, konkretno islamofobije. Najbrž veste, kaj si povprečen Evropejec misli o ljudeh z Bližnjega vzhoda. Kaj pa vam vaši voditelji govorijo o nas? In kako nas vidite zdaj? 

Od iranskega verskega voditelja ajatole Alija Hameneja ves čas poslušamo, da je Zahod naš sovražnik. Od takrat, ko vstopimo v šolo, nas učijo, da je v zahodnem svetu vse polno korupcije in sprevrženosti. Vsako jutro smo bili primorani vzklikati gesla proti Ameriki in Zahodu. Enakost spolov in ženske pravice so obravnavane kot zahodne vrednote. Vsa ta leta nam privzgajajo sovraštvo do vas, vendar brez uspeha. Za številne ljudi je Zahod paradiž iz sanj. Ker nasprotujejo oblasti, nasprotujejo tudi vsemu, kar ta govori. Žal ima to tudi negativne posledice. Ko je govor o Palestini, veliko ljudi prav zaradi tega misli, da ima Izrael prav.

Preden sem prišla v Ljubljano, nisem nikoli zapustila Irana; to je bila moja prva izkušnja. Prepričana sem, da imam srečo, ker sem tu. V Ljubljani redkokdaj opazim rasistično vedenje. Vendar sem enkrat srečala žensko s Kosova, ki mi je opisala, kako se je zdravnik vedel do nje, ko je rojevala. Ker ni razumela jezika, jo je ignoriral in tako ni imela nikogar, razen moža. Slišala sem veliko takšnih zgodb od prijateljev iz drugih držav.

Evropejci morajo vedeti, da nihče ni vesel, ko zapusti domovino, dom, svoje bližnje in prijatelje. Večina nas je to morala storiti, nekateri zaradi političnih razlogov, drugi zavoljo iskanja boljšega, človeka vrednega življenja. Ljudje na Zahodu morajo tudi vedeti, da so njihove vlade soodgovorne za to, da številni ljudje migrirajo. Vidite, kaj se dogaja v Maliju in drugod po Afriki? Kaj se dogaja v Siriji, Iraku, Afganistanu in Libiji? Niste ustavili svojih vlad, da te ne bi uničevale drugih držav, želite pa si ustavitve migracij v Evropo. Ampak to so posledice razmer v svetu. Razumem, zakaj se ksenofobija in islamofobija krepita, vendar človeške migracije obstajajo od vekomaj. Namesto da se borimo drug proti drugemu, bi se morali združiti v boju proti nepravičnemu sistemu, ki sili ljudi, da zapuščajo domove.

Namesto tega imamo razdore. Ena vodilnih evropskih političnih strokovnjakinj Catherine Fieschi v knjigi Populocracy izvrstno analizira razloge za vzpon populizmov po svetu. Eden od njih je, da so ljudje preprosto naveličani razočaranj. Tako so racionalno politično misel, pa tudi upanje na boljši svet zamenjale demagogija in različne družbene fobije. To pa je seveda spirala navzdol. 

Da, verjetno bomo na svetu dobili še kakšno vlado z diktatorskimi težnjami. Ko so ljudje razočarani, ker ni resničnih sprememb, se pogosto odločijo, da ne bodo sodelovali v nobenem gibanju. Verjamem, da so avtokrati srečni zaradi tega. Želijo si, da bi bili mi razočarani. To vidimo vsepovsod; ljudje si ne prizadevajo več za resnične spremembe. Ne hodijo na volitve in šele, ko konservativne stranke pridobijo moč, ugotovijo, da so vsi na slabšem. Vendar se je treba pri vsem skupaj tudi zavedati, da politične stranke kot takšne že nekaj časa nimajo več resnične moči. Svet čedalje bolj upravljajo velika podjetja, ki si ne želijo korenitih, revolucionarnih sprememb in zato nasprotujejo naprednim gibanjem.

Danes je laže vzpostaviti nadzor nad javnim mnenjem kot kadarkoli prej. Kako je mogoče vplivati na glas ljudstva, smo videli pri zadnjih ameriških predsedniških volitvah in referendumu o brexitu. To je tisto, česar me je še najbolj strah. Bojim se, da bi vsem nam nazadnje vladali trije totalitarni režimi in pet svetovnih korporacij. Dandanes je mogoče zatreti vsako, celo najmanjše gibanje, ker je ljudi v njem tako lahko identificirati. V nasprotju z željami in pričakovanji ljudi se tehnološki napredek uporablja predvsem za to, da je svet varnejši za diktatorje. To je zelo strašljivo.

Kaj vam pomeni boriti se za svobodo v današnjem svetu? 

Moje dojemanje svobode je drugačno od tukajšnjega, kajti mi v Iranu nimamo zagotovljenih niti najosnovnejših človekovih pravic. Vsak petek, ko gledam ljudi na ulicah v Ljubljani, me spreletijo žalostni spomini. Kakšno srečo imate! Greste na protest, potem se usedete v bar in nato odidete domov. V Iranu so nas aretirali pred demonstracijami, med njimi in po njih. Vedno smo bili poškodovani, zaprti ali pa v hudih skrbeh za prijatelje. Zaradi tega svobodo dojemamo drugače.

Vendar nas je življenje v Iranu, obkroženem z bližnjevzhodnim kaosom, naučilo živeti z vsem pomanjkanjem in trpljenjem, naučilo nas je vtkati upor v vsakdanje življenje. Naučilo nas je, kako pretvoriti svoje rane v empatijo in svoje padce v pokončnost.

Kar pa zadeva ves svet, sem prepričana, da nikjer več ni prave svobode in demokracije. Če bi obstajali, si mednarodna skupnost ne bi zatiskala oči pred preganjanjem Juliana Assangea. Toda kaj lahko pravzaprav storimo? Kot sem enkrat poudarila v enem od svojih govorov, imamo pred seboj samo dve poti: ali bomo izbrali strpnost in sodelovanje ter tako živeli miroljubno drug ob drugem ali pa bomo nadaljevali po tej poti, po kateri zdaj hodimo in ki nas bo neizbežno pripeljala do propada civilizacije in mogoče celo človeštva.

Kar nas kot ljudi združuje danes, navkljub vsemu trpljenju in bolečini, so človeške vrednote in prizadevanja za promocijo teh vrednot. Prepričana sem, da je rešitev za sedanje svetovne težave vrnitev k skupnim človeškim vrednotam, ki jih nosimo v srcu. Ko bodo ljudje enkrat zares spoznali, da so njihove osebne usode pravzaprav naša skupna usoda in da se ne moremo razvijati, medtem ko soljudje živijo v takšni bedi, takrat bomo stopili skupaj in odločno nasprotovali vojnam, diskriminaciji, segregaciji, zatiranju in sankcijam. Enkrat, nekega dne bi lahko ves planet postal naš dom, če bi le cenili in vzdrževali te skupne vrednote in jih prenašali na prihodnje rodove.

Kakšno srečo imate! Greste na protest, potem se usedete v bar in nato odidete domov. V Iranu so nas aretirali pred demonstracijami, med njimi in po njih. vedno smo bili poškodovani, zaprti ali pa v hudih skrbeh za prijatelje.

V bistvu sem imel v mislih bolj vas. Kako vidite svojo nadaljnjo vlogo aktivistke daleč stran od doma? 

Prepričana sem, da sem lahko aktivistka kjerkoli, saj imamo skupne boje, kot je boj za pravice žensk. Spominjam se, kako sem pred lanskim 8. marcem spremljala novice, da bi videla, kje bo potekal protest v Ljubljani, vendar nisem zasledila ničesar. Zame je bilo zanimivo tudi to, da bi se lahko udeležila takšnega protesta brez strahu, da me bodo aretirali ali poškodovali varnostni organi. Končno sem opazila list papirja na zidu, ki je napovedoval demonstracijo na Kongresnem trgu. Nazadnje sem bila močno presenečena, ker je prišlo zelo malo ljudi. Ne morete si predstavljati – če bi bili v Iranu in bi ženske lahko protestirale, bi nas na ulice prišlo na milijone. Ena od novih prijateljic mi je rekla, da ženske tukaj nimajo hudih težav, vendar tega ne morem sprejeti. Zdi se mi, da je vaša družba na splošno utrujena in naveličana vsega in da si ne želi velikih sprememb, ampak če ne boste pozorni, se bodo te vendarle zgodile, na slabše namreč. Poglejte, kako na Poljskem ropajo ženske pravic, za katere so si prizadevale leta in leta. Imate svobodo, naredimo kaj! Kaj sploh čakate? Samo ljudje lahko zagotovimo spremembe na bolje. Mi v Iranu vidimo vašo svobodo, mi, ki smo bili mučeni, zaprti in pobiti, ampak se vsemu trpljenju navkljub nismo nikoli vdali. Nikoli. Tudi vi se ne smete.

Ne morem reči, kakšna bo v prihodnosti moja vloga aktivistke. Ne vem, kako se bom še borila. Moje življenje se je povsem spremenilo in največji izziv zame je, kako se znajti v novi družbi in nadaljevati svoje dejavnosti. Toda vedno bom podpirala svoje sestre in vse ljudi, ki se bojujejo za boljši svet. Skupaj bomo v tem boju, kajti skupaj lahko spremenimo svet.