»O šolah šolniki vemo več kot epidemiologi, pa si nekateri tega ne dajo dopovedati«

Gregor Pečan je predsednik Združenja ravnateljic in ravnateljev in je tudi ravnatelj Osnovne šole Janka Modra v Dolu pri Ljubljani. Kot pravi sam, je nemogoče do potankosti izpolnjevati navodila, po katerih bi morali v času covid-19 organizirati pouk.

Se veselite prvega šolskega dne?

Vsako leto se ga. V šolah poleti navadno delamo vse tiste nujne stvari, ki jih drugače ne moremo, recimo opremljamo učilnice, in vedno čakamo do konca avgusta, ali bodo stvari pravočasno urejene. Vsako leto je približno enako, a letos je zaradi virusne bolezni malce drugače, malo več je napetosti. Vendar smo pripravljeni, morda je bilo po 18. maju res težko pognati šolsko kolesje, toda na to obdobje gledam kot na generalko. Slovenija ni Italija, tam so bili šolarji doma pol leta, imeli so bistveno hujše razmere, v italijanskih šolah še ne vedo, kaj pomeni počasno odpiranje šol. Mi pa smo ta poskus že izpeljali – skupaj s tisoč in eno omejitvijo, ki naj bi jo upoštevali.

Maja ni bilo jasno, kako bo potekal šolski pouk. 

V resnici, priznam, smo na naši šoli prekršili veliko priporočil Nacionalnega inštituta za varovanje zdravja (NIJZ). Zakaj? Preprosto jih nismo mogli upoštevati. Kako naj se učenci ne srečujejo na ozkih hodnikih? Kako naj bo med njimi ustrezna varnostna razdalja, če so garderobne omarice tesno skupaj? Kako naj učence ustrezno razporedimo v razrede, če nimamo dovolj enojnih klopi? Ali naj vsak dan za otroke vozače naročim šest in več avtobusov, ko pa v običajnih razmerah potrebujem le dva? Kdo bo vse to plačal? Takšnih dilem je bilo veliko, nazadnje se ni zgodilo nič hujšega. Naj povem zelo grobo: na srečo ni prišlo do primera, ko bi se na šoli okužil učenec, bolezen pa bi se kasneje razširila na vso družino, tudi na babico, ki bi umrla. Kdo bi bil v tem primeru odgovoren? Učitelj? Ravnatelj? Družina? Kaj bi bilo s kazensko odgovornostjo, če bi se ugotovilo, da se na šoli priporočila NIJZ niso upoštevala? Na ta vprašanja dolgo nisem dobil odgovorov.

Zakaj je to pomembno? 

Ni bilo jasno, kaj storiti, če priporočil NIJZ v praksi ni mogoče izvajati. Pred pol leta smo na šoli dobili pravno mnenje o tem – gre za podobne dileme – kaj pomenijo priporočila za preprečevanje pojava legionele. Pojasnjeno nam je bilo, da so priporočila, kadar jih sprejme najvišja instanca za neko področje v državi, za uporabnike obvezujoča. Slovenija je v resnici pravno zelo normirana država, zato smo se vseskozi spraševali, ali so priporočila NIJZ tudi pri covid-19 obvezujoča. In do kakšne stopnje. V Italiji ravnatelji in šole niso kazensko odgovorni, če se pri njih zgodi prenos okužbe ali izbruh bolezni, pri nas teh zagotovil ni, ali bolje, zelo dolgo jih ni bilo. Na srečo se je oglasilo ministrstvo za izobraževanje in pojasnilo, tudi s šolskimi okrožnicami, da se lahko, kjer se priporočila ne morejo upoštevati, ker to fizično ni mogoče, navodila medicinske stroke izvajajo v prilagojeni obliki. Tako smo in tako bomo v prihodnje ravnali tudi na naši šoli.

Od samega začetka epidemije ste kritični do potez NIJZ, malo manj pa do potez ministrstva za izobraževanje. Zakaj? 

Ne bi rekel, da sem kritičen, le opozarjam, kaj pomenijo nekateri ukrepi, ki v praksi niso izvedljivi. Morda vas bom presenetil, a v resnici sem zadovoljen, kako poteka sodelovanje z ministrstvom za izobraževanje. Dobro komuniciramo, pogovor poteka drugače kot v času prejšnjega ministra Jerneja Pikala, ko so bili v kabinetu ministra zaposleni ljudje, ki o šoli v resnici niso vedeli nič. Zdaj nas na ministrstvu za izobraževanje poslušajo, naše predloge upoštevajo, vzpostavlja se dialog na razmeroma visoki ravni. Žal to velja le za ministrstvo za izobraževanje, nekaj drugega pa je, kadar se pogovarjamo s predstavniki medicinske stroke, poslušajo nas že, a upoštevajo bolj malo.

Večja ko je šola, več ko je v njej učencev, manj je priporočil NIJZ, ki jih lahko ta šola upošteva.

Kakšno je vaše mnenje o direktorju NIJZ Milanu Kreku? 

Mnenje bi raje zadržal zase.

Se strinjate z ugotovitvijo, da je bil na položaj direktorja NIJZ imenovan človek, ki je napovedoval apokaliptično število umrlih v Sloveniji, čeprav ni strokovnjak za epidemiološka vprašanja? 

Naj ostanem pri mnenju, da je dr. Krek morda stopil v prevelike čevlje. Ima pa direktor NIJZ gotovo kakšno dobro lastnost, recimo to, da je verjetno lojalen do politike, ki ga je imenovala na to funkcijo.

Prek organizacije šolstva politika disciplinira prebivalstvo. Z zastraševanjem in hkrati, čeprav se to pozablja, nižanjem kakovosti vzgoje in izobraževanja. Prav slednje ne sme biti izgovor za to, da strokovne odločitve o poteku vzgoje in izobraževanja narekuje zgolj politika ali medicinska stroka. 

V resnici je zelo težko delati v razmerah strahu, psihoze, ki se je pojavila zaradi virusa. Ta strah žal širijo politika in tudi nekateri posamezniki iz medicinske stroke. Res je, da imamo šolniki v teh razmerah zaslombo na ministrstvu za izobraževanje, a tudi ministrica dr. Simona Kustec je pogosto nemočna. Ne samo ona, tudi drugi posamezniki, ki se usklajujejo z NIJZ, so mi večkrat dejali, da je na tisti strani čisti zid. Tako ne moremo sprejemati kompromisov, o šolah šolniki vemo več kot epidemiologi, pa si nekateri tega ne dajo dopovedati.

Se strinjate s tezo o vdoru medicinske logike v vse sfere družbe? Naj vprašanje ponazorim takole – že leta se pojavljajo očitki, da je v šolskem prostoru preveč pravniške logike, prailniki, birokracija imajo prednost pred šolsko stroko. Zdaj se podobno veliko več govori o zdravju kot o kakovosti pouka. 

Eden od najpogostejših očitko v politiki je, da so ti in oni šolski ministri v preteklosti tudi zaradi populističnih razlogov, ne strokovnih, v šoli omogočili veliko zmede in še več nesmislov. Naj omenim le en primer: danes dajejo šolski sveti staršev privoljenje k ceni dodatnega gradiva za posamezne razrede, pri čemer tega gradiva starši v resnici ne poznajo. Takšnih nesmislov je še ogromno – v Sloveniji se na šolo spoznajo vsi, zato želijo o njej vsi tudi odločati. V sedanjih razmerah je po svoje razumljivo, da o šoli odloča medicinska stroka, a bi bilo dobro, če bi ta prisluhnila tudi nam, šolnikom, ponavljam, res so zelo trdni v svojih stališčih, pretirano previdni, večkrat nerazumno neživljenjski. Če bi recimo želel ugoditi njihovim zahtevam po tem, kako naj se otroci gibljejo v šoli, bi samo za to, da se na naši šoli začne pouk, potreboval tri ure. Večja ko je šola, več ko je v njej učencev, manj je priporočil NIJZ, ki jih lahko ta šola upošteva.

Kaj se bo zgodilo po 1. septembru? Bodo šole postale žarišča novih okužb? 

Najverjetneje ne. Prebiral sem obilico dokumentov, znanstvenih člankov, veliko mi jih pošiljajo tudi starši in učitelji. Evropski center za preprečevanje in obvladovanje bolezni je izdal poročilo, v katerem je eksplicitno zapisano, da center ne podpira splošnega zapiranja šol, ukrepa, ki smo ga spomladi poznali v Sloveniji. Avtorji poročila so zapisali – in to dokazovali z različnimi raziskavami – da so prenosi okužbe v šolah in vrtcih redki, da je prenosa virusa v šolah bistveno manj kot pri navadnih sezonskih gripah in da se je do zdaj velika večina otrok, ki so zboleli za covid19, okužila zunaj šolskega okolja. Seveda to ne pomeni, da se na šolah ne bomo držali higienskih ukrepov, da ne bo pogostega umivanja rok, higiene kašlja in podobno, a vsi ukrepi, ki jih od šol zahteva NIJZ, res niso smiselni. Še več, pojavljajo se strokovni dvomi o tem, ali je nošenje maske v resnici potrebno.

Čakajte, o tem ni resnih strokovnih dvomov. Maska vsaj za nekaj časa bistveno zmanjša možnost, da virus vstopi v telo. Bi sami podprli predlog, da morajo otroci, kot denimo v nekaterih nemških deželah, v razredu nositi maske? 

Ne, ne bi ga podprl, nikakor. Veliko študij sem prebral, kjer različni strokovnjaki opozarjajo, da se zaradi mask zmanjšuje količina kisika, ki pride v pljuča, in hkrati povečuje delež CO2. Zato je nekaterim slabo, zato se nekateri ne počutijo dobro. Da ne omenjam primerov, ko se maske nosijo na napačne načine in bistveno predolgo. V teh primerih se ustvarja lažen vtis varnosti. Edini argument, ki me glede mask prepriča, je, da virus vstopa v telo na tri načine: skozi oči, skozi usta in skozi nos. Maska torej bolj ali manj dobro zapre dve od treh poti. Do nošenja maske sem skeptičen, spoštujem pa omejitve, nosim jo v trgovini, v šoli, kjer je zapovedano.

Zakaj naj ne bi otroci maske nosili kot obliko solidarnostnega dejanja? V razredih so tudi zdravstveno ranljivi sošolci ali učitelji. Če lahko prodajalci v trgovini nosijo maske, če jih lahko nosijo delavci v tovarnah ali knjižničarke, ne vem, zakaj jih ne bi v osnovni šoli nosili vsaj otroci na predmetni stopnji. 

V naši šoli naj bi otroci maske nosili na hodnikih in tam, kjer v učilnicah ne bo mogoče zagotoviti ustrezne razdalje. Masko naj bi nosili tudi učitelji v razredih, a ne takrat, ko podajajo snov, ko stojijo pred tablo, pač pa takrat, ko se približajo učencem, ko gredo med klopi. S fiziološkega vidika so otroci podobni odraslim. Res je, vsak se lahko okuži. Jasno je, da je otrokom težje razložiti, zakaj so maske pomembne, kaj pomeni, da je nekdo kužen. A naj ponovim, prenosa med učenci skorajda ni, prav tako skoraj ni neposrednega prenosa med učenci in učitelji ter obratno. Zato zelo utemeljenega medicinskega razloga za nošenje mask v šolah ne vidim. Verjetno je eden od razlogov za tako malo prenosov tudi ta, da lahko v šolah od vseh javnih institucij najdosledneje izpolnjujemo higienske zahteve, umivanje rok, razkuževanje in zračenje prostorov, higieno kašlja, vse te stvari v šolah nadziramo bolje kot v trgovinah, zdravstvenih domovih, lekarnah, bankah, na poštah … Način obvladovanja širjenja virusa bi moral biti drugačen. V šolah lahko dosežete veliko več, če je odnos odgovornih človeški, razumevajoč, strpen. Ta vlada ima drugačno taktiko, veliko straši. Naj se vrnem v maj, vse zapovedi, vsi ukrepi, vsa navodila, ki smo se jih v tistem času naposlušali ravnatelji, so bila tako stroga, tako rigorozna, da bi morali, če bi jih upoštevali, šole nemudoma zapreti. Zdaj, v drugo, so navodila in protokoli, ki so prišli z ministrstva za izobraževanje, vendarle malo bolj omiljeni.

A znova ne vsi. Kako boste izvajali obvezne in neobvezne izbirne predmete, pri katerih pride tudi do mešanja otrok različne starosti? 

V resnici ne vem, veliko bo birokracije, zapisovanja, kje so bili posamezni učenci, kdo se je s kom družil in podobno, enako bo z jutranjim varstvom, enako s podaljšanim bivanjem.

Kaj se bo zgodilo, če bodo na šoli odkrili sum okužbe z virusom?

V navodilih ministrstva piše, da ob sumu covid-19, če ima torej učenec vročino ali druge znake akutne okužbe dihal, šola obvesti starše, učenec pa mora počakati v izolaciji. Starši potem, če se tako odloči osebni zdravnik, otroka pošljejo na testiranje. Če je potrjena okužba, se začne voditi epidemiološka raziskava in NIJZ med drugim obvesti šolo. Ministrstvo za zdravje pa potem, na podlagi mnenja stroke, odredi karanteno za tiste, ki so bili v stiku z bolnikom.

Tudi za sošolce? Za ves razred? 

Odvisno od primera, a do zdaj je veljalo, da se je karantena uvedla za ves oddelek. V navodilih so ti protokoli jasno zapisani in upam, da bodo v teh primerih izolirali najmanjše mogoče število ljudi, ki so bili v stiku z okuženim učencem ali učenko.

Zveni logično, a v istih navodilih piše tudi, da lahko sorojenec otroka, ki mu je bila odrejena karantena, normalno obiskuje šolo ali vrtec, če zanj ministrstvo ne uvede ukrepa karantene. Enako velja za starše.

Ja, tako res piše.

Pametna oblast sprejema omejitve, ki se zdijo državljanom smiselne. Morda nad njimi niso navdušeni, a jih razumejo.

To je nesmiselno. 

Tega ne morem komentirati, nekaj stvari v teh navodilih ni najbolj jasnih.

Zaradi enega okuženega šolarja bodo zapirali ves razred ali vso šolo. Zakaj pa se potem ne zapre trgovina, če vanjo vstopi okuženi kupec? 

Na podobne stvari smo tudi mi opozarjali NIJZ. Šole morajo ločevati otroke, skrbeti, da se med seboj ne družijo, ne glede na to, da potem ti otroci popoldne skupaj obiskujejo športno aktivnost. Dejali so nam, da gre v tem primeru za odgovornost organizatorjev športnih aktivnosti, ne za odgovornost šole. Enkrat je odgovorna država, drugič športni klub.

Takšno razmišljanje je nevarno. Zakaj? Če se zdijo državljanom navodila smiselna, jih upoštevajo, če so ta navodila neprepričljiva, zavajajoča, nedomišljena, če se spreminjajo, jih ljudje ne bodo upoštevali, pa četudi so nekatera od njih potrebna in pametna.

Država bi morala sprejemati priporočila, ki bi se jih lahko ljudje držali. Če bi v mestih omejili hitrost na 10 kilometrov na uro, bi bilo verjetno varneje. Ker se teh omejitev ne bi nihče držal, bi to blagodejno vplivalo na državni proračun. Nazadnje bi se zgodil upor, ponovilo bi se tisto, kar se je zaradi cestnih radarjev pred leti zgodilo v Mariboru. Pametna oblast sprejema omejitve, ki se zdijo državljanom smiselne. Morda nad njimi niso navdušeni, a jih razumejo. Danes je vsem jasno, da si Slovenija ne more privoščiti novega lockdowna. Šol ne moremo znova zapreti, praksa dela na daljavo je pokazala, da so bili v privilegiranem položaju otroci tistih staršev, ki so imeli dovolj časa, znanja in volje, da so nadomeščali učitelje. Pokazalo se je tudi, da zdravja ne moremo meriti samo s preštevanjem okuženih posameznikov. O pomenu druženja, o pomenu duševnega zdravja, o stiskah, nasilju, strahu, osamljenosti, občutkih nemoči se v Sloveniji dolgo ni govorilo. A vseeno bi dodal še to, da se je slovenski šolski sistem na izzive, ki jih prinaša virus, odzval vrhunsko. Bili smo nepripravljeni, sistem učenja na daljavo ni obstajal, nobenega sistematičnega postopka ni bilo, bile so težave, veliko je bilo improvizacije, vendar smo zvozili. Pa ne zaradi politike, zaradi vlade, naj bo ta ali ona, to je predvsem zato, ker smo Slovenci ekstremno discipliniran narod.

No, morda pa je razlog, da se bolezen ni razširila, ta, da smo majhni, da imamo majhna mesta in da razmeroma malo potujemo.

Morda tudi, a vse ni bilo dobro. Vprašajmo se, zakaj so bile občinske meje zaprte. Kakšni so bili pravi razlogi? In zakaj smo v zadnjih mesecih na te omejitve pozabili in v državo spuščali ljudi, ki so prihajali iz veliko slabših epidemioloških okolij, kot je naše. Dvojna merila. Večina slovenskih občin v času zaprtja občinskih meja ni imela veliko okužb, a je bila država zaprta. V šolah smo morali delati vse živo, si izmišljevati načine, kako predavati, kako ocenjevati, kako pomagati otrokom, kako jih doseči, kaj bo s snovjo … To smo počeli ne glede na dejstvo, da sta bila v naši občini od marca do zdaj registrirana dva ali pa trije primeri obolelih. Ali ne bi bilo preprosteje, ceneje, umnejše, če bi se uvedlo več testiranj, ne pa da so ljudi vsevprek zapirali v občine?

V Nemčiji naj bi učitelji imeli možnost, da se, če obstaja sum okuženosti, testirajo, na lastno željo, brezplačno. 

Zelo dobro bi bilo, če bi to veljalo tudi v Sloveniji.

V šolah lahko dosežete veliko več, če je odnos odgovornih človeški, razumevajoč, strpen. Ta vlada ima drugačno taktiko, veliko straši.

Zakaj ne velja? 

Ne vem, zdi se, da marsikaj ni dovolj premišljeno. Zakaj so recimo v Italiji zaposlili okoli 60 tisoč dodatnih učiteljev, to je okoli desetina novih zaposlenih. Zakaj so tam zaposlili še dodatnih 30 tisoč ljudi, ki bodo šolam pomagali? Ravno prejšnji teden sem na ministrstvo poslal vlogo, v kateri prosim, naj mi odredi dve novi delovni mesti za nadomestni zaposlitvi – zaradi pogojev NIJZ potrebujemo dodatno čistilko in kuharskega pomočnika – in me res zanima, ali bo prisluhnilo.

Zakaj ministrstvo za izobraževanje poleg štirih scenarijev, ki so bili jasni že od začetka, ni pripravilo drugih možnosti? Možnosti izmenskega pouka ali krajšega pouka, možnosti manjših razredov, možnosti najema novih prostorov za učilnice, možnosti uvedbe pouka v naravi … Možnosti je res veliko. 

Morda država o vsem tem v resnici razmišlja, a odločitve je velikodušno prevalila na šole in lokalne skupnosti. Država ne reče, kako rešiti težavo, država zaukaže, da mora biti težava rešena. Vsaka šola se mora znajti sama.

Kaj boste na prvi šolski dan rekli otrokom? Kako jim boste razložili, kot pravijo navodila, da si med seboj ne smejo posojati šolskih potrebščin? Kot da bi iz sošolcev in vrstnikov želeli ustvarjati sovražnike, ne prijateljev. Kako boste otrokom razložili, da se ne smejo objemati, ampak da je prav, da si na hodnikih nadenejo maske? 

Že od mladih nog otrokom govorimo, da smo ljudje socialna bitja, primerjamo se s čebelami, z mravljami, govorimo o solidarnosti. Zdaj so te besede dobile drugačen pomen. Seveda smo ljudje socialna bitja, a hkrati se morajo otroci zavedati, kje so meje. Tukaj pridejo na vrsto učitelji, oni bodo morali presoditi, kaj je sprejemljivo in kako to ubesediti tistim, ki bodo letos prvič prišli v šolo.

Kaj pa jim boste rekli sami? 

Rekel jim bom, naj upoštevajo navodila, naj si umivajo roke, rekel jim bom, da je bolezen nevarna zanje in za njihove prijatelje, starše, stare starše. A hkrati jim bom tudi dejal, da smo ljudje preživeli še kaj hujšega in da moramo v tej situaciji ostati strpni drug do drugega, drug z drugim. In seveda tudi to, da si še vedno lahko pomagajo in se še vedno družijo. Le bolj previdni morajo biti.