Samomorilni migranti

Vedno več samopoškodovanj in poskusov samomora med obupanimi tujci, zaprtimi v centru za tujce v Postojni

Glavni objekt v centru za tujce v Postojni je visok vsaj deset metrov, prej petnajst. In tam, na strehi, se je v četrtek, 20. avgusta, odvijala prava drama, čeprav gre na žalost le za enega izmed podobnih dogodkov, ki se vrstijo, odkar policija po nareku vlade center za tujce uporablja za nekakšno taborišče za prosilce za azil. Eden izmed tam zaprtih brezpravnih in obupanih tujcev je namreč poskušal storiti samomor.

Po pripovedovanju tam zaprtih tujih državljanov je pozno popoldan eden izmed njih splezal na streho glavnega objekta in se namenil na najvišjo točko, s katere bi padec v globino pomenil gotovo smrt. Sledili so mu policisti in daljše prepričevanje, da bi tujca odvrnili od namere. Ker pogovori niso bili uspešni, so uporabili nasilje, strokovne prijeme in prisilna sredstva, kot se temu uradno reče.

Tujec je na robu strehe od več policistov prejel več udarcev z nogami in rokami, sledili so davljenje, zvijanje rok, vklepanje nog in rok ter odstranitev s strehe s pomočjo gasilcev. Omenjenega tujca so po tem, še vklenjenega, policisti nemudoma odpeljali iz centra za tujce neznano kam.

V centru za tujce podrobnih pojasnil o tem ali drugih poskusih samomora niso želeli dati. Pravijo, da v zadnjih slabih treh mesecih niso evidentirali nobenega poskusa samomora, pač pa »pet dogodkov, v katerih so osebe verbalno grozile s samomorom, ter dve samopoškodovanji«.

Zavračanje hrane, gladovne stavke, protesti, samopoškodovanja in poskusi samomora so zdaj del vsakdana v centru za tujce.

Opisano, na prvi pogled hudo nasilje policistov je treba razumeti z več vidikov. Seveda je bilo, glede na to, da pogovori niso bili uspešni, tujec pa se je še naprej bližal robu strehe, neobhodno potrebno, da se reši življenje. Niso pa policisti rešili zgolj življenja. Pač pa tudi službe, funkcije odgovornih. Vodstvo centra za tujce in posredno policije ter tudi notranjega ministra Aleša Hojsa in predsednika vlade Janeza Janšo so rešili velike odgovornosti, morda prevelike za obstoj koalicije in ohranitve oblasti. Verjetno si nihče od njih noče niti predstavljati pritiskov, ki bi jih na vlado izvajala mednarodna skupnost, če bi tujci, ki jih zapira, v taboriščih začeli umirati pod lastnimi rokami. Verjetno s tem pritiskom ne bi želele biti povezane tudi nekatere koalicijske stranke.

Za vse skupaj izključno odgovornost nosita namreč prav vlada in njen notranji minister Aleš Hojs, ki je od policije zahteval, da prosilcem za azil omejuje gibanje v nasprotju z domačim in mednarodnim azilnim pravom po vzoru sosednje Madžarske, ki je bila zaradi tega nedavno obsojena na Sodišču EU v Luksemburgu. Ker je v centru za tujce posledično začelo zmanjkovati prostora, so začeli tujce nameščati v zapuščen industrijski objekt, v katerega jih je tudi po več kot sto naenkrat zaprtih 24 ur na dan, sedem dni v tednu. Temu so sledile pričakovane posledice med zaprtimi tujci – obup, zavračanje hrane, gladovne stavke, protesti, samopoškodovanja in poskusi samomora so zdaj tam del vsakdana.

To je bil razlog, da je center za tujce obiskal tudi varuh človekovih pravic Peter Svetina. Oziroma točneje, za obisk se je odločil njegov namestnik Ivan Šelih, ki je bil v centru zadnji dan julija. Poročilo o razmerah sicer še ni pripravljeno, saj v uradu varuha še vedno čakajo pojasnila notranjega ministrstva, so pa ob tem pojasnili, da »je pridržanje poseg v osebno svobodo, ki velja za eno najpomembnejših ustavnih pravic. Tak poseg je lahko tudi dopusten, mora pa biti v konkretnem postopku ugotovljeno, da obstajajo razlogi zanj. Že skladno s sekundarnim pravom EU na področju mednarodne zaščite velja, da se osebe ne pridrži zgolj zaradi tega, ker je prosilec za priznanje mednarodne zaščite.« To pa, dodajajo, »ne velja le za prosilce za mednarodno zaščito, ampak tudi za tiste, ki so v postopku vračanja, ker nimajo dovoljenja za prebivanje v državi. Zgolj dejstvo, da je oseba v postopku vračanja, samo po sebi še ni zadosten razlog za to, da se jo pridrži.«

Policija pod trenutno vlado sicer počne točno to, kar v uradu varuha označujejo za nesorazmerne posege v osebno svobodo. Poleg tujcev, ki so v postopku vračanja, omejuje gibanje tudi prosilcem za mednarodno zaščito. In to sistematično in ne da bi za to obstajali zakoniti razlogi. To kažejo podatki upravnega sodišča v Ljubljani, ki obravnava pritožbe na izrečene omejitve gibanja. V dobrih dveh mesecih od začetka izvajanja nove azilne politike so obravnavali že 136 pritožb. Od tega so v le manj kot 30 odstotkih omejitve gibanja potrdili, preostale pa razveljavili kot neupravičene in s tem nezakonite. V istem obdobju lani na sodišču niso prejeli niti ene pritožbe zoper izrečeno omejitev gibanja.