Oviranje najboljših kriminalistov

Minulo sredo, 19. avgusta, štiri dni po prazniku Marijinega vnebovzetje, je na ljubljansko Litostrojsko ulico, v prostore Nacionalnega preiskovalnega urada (NPU), v spremstvu bivšega generalnega direktorja policije Antona Travnerja vkorakala četica inšpektorjev za notranje zadeve. To so bili Alja Jančar, Lavra Bezovnik in Vojko Kos. V začetku julija je namreč notranji minister Aleš Hojs za v. d. vodje inšpektorata za notranje zadeve imenoval Severina Peka. Severin Pek sicer nima omembe vrednih izkušenj z inšpekcijskimi nadzori ali kriminalistiko – zadnjih osem let je bil namreč vodja splošne službe pri mariborskih gasilcih, ima pa drugo kvaliteto, ki očitno po novem šteje več: je osebni prijatelj državnega sekretarja Franca Kanglerja. In tako je Pek že takoj po nastopu funkcije in očitno po diktatu svojega prijatelja odredil »izredni nadzor nad varovanjem in obravnavanjem tajnih podatkov v NPU«, s katerim naj bi ministrstvo ugotovilo, kot so nam pojasnili, ali zaposleni v NPU ravnajo s tajnimi podatki v skladu z zakonom in podzakonskimi predpisi.

Takšnega nadzora na NPU še nikoli ni bilo, ker se tudi še ni zgodilo, da bi iz NPU kadarkoli uhajali zaupni dokumenti. In ker takšnega nadzora še ni bilo in ker inšpektorji niso vedeli, kaj naj bi iskali, so začeli malce improvizirati. Za preizkus novih metod dela so si sprva izposodili prenosni računalnik v. d. direktorja NPU Uroša Lepoša, ki je ob tem seveda protestiral. Lepoša je kriminalist in ve, kaj si lahko policija privošči. Nato pa so se lotili še enega od kriminalistov. Od presenečenega policista so zahtevali, naj jim pove geslo svojega prenosnega računalnika. Tudi kriminalist, ki službeni računalnik uporablja zasebno, se je takšni metodi sprva uprl. Domnevno naj bi se na njegovo stran postavila tudi Jančarjeva in Bezovnikova, ker pa mu je Kos zagrozil s 1500 evri globe, je bilo drame konec. Kriminalist je odklenil računalnik, Kos pa se je lotil svojega nadzora na precej neforenzičen način, lahko bi zapisali z golimi rokami: odprl je raziskovalca v Windowsih in vanj vtipkal besedo »zaupno«. Ter začel prebirati zadetke, tudi povsem osebne narave.

Upravičeno? Zakonito? V obeh policijskih sindikatih menijo, da akcija notranjega ministrstva ni dobronamerna, ampak je njen cilj iskanje kakršnihkoli nepravilnosti, ki bi lahko bile izgovor za ukinitev NPU ali njegovo reorganizacijo. Gonja proti najboljšim slovenskim kriminalistom teče že od oblikovanja te vlade, ko je tedanji poslanec Žan Mahnič grozil tedanjemu vodstvu policije in od NPU želel pridobiti imena policistov, ki preiskujejo člane SDS. Pri tem je tudi ostalo: Kristijan Mlekuš, predsednik Sindikata policistov Slovenije, nam je recimo dejal, da se sami v zadevo ne želijo spuščati, ker je za njih to »politično vprašanje«, ki se lomi na hrbtih policistov, v Policijskem sindikatu Slovenije pa so prepričani, kot nam je povedal njihov predsednik Rok Cvetko, da so postopki nezakoniti. Zato so se obrnili na informacijsko pooblaščenko. Inšpektorji lahko po njihovem preverjajo le sistem –označevanje dokumentov, pravila, interne akte –, ne smejo pa dostopati do računalnikov, ki so v osebni zadolžitvi zaposlenih, še manj pa naključno brskati po njih, kar je informacijska pooblaščenka v zadnjem desetletju sicer neštetokrat poudarila.

Cilj inšpekcijskih preiskav v NPU je iskanje kakršnihkoli nepravilnosti, ki bi lahko bile izgovor za ukinitev NPU ali njegovo reorganizacijo.

Inšpekcijski nadzor nad varovanjem tajnih podatkov je sicer že drugi tak ukrep proti NPU v tem mesecu. Še pred tem je notranji minister Aleš Hojs zaukazal revizijo določenih že zaključenih kriminalističnih preiskav, ki so jih opravljali v NPU. To je preiskave Banke Slovenije glede stanja v slovenskem bančnem sistemu iz leta 2012, primera domnevne zlorabe prevladujočega položaja družbe Pro Plus na področju oglaševanja, kazenskih ovadb vodilnih v NLB zaradi domnevnega pranja denarja v zadevi Farrokh, primera domnevne korupcije v zdravstvu pri nakupu žilnih opornic in preiskave sumov nepravilnosti na otroški srčni kirurgiji. Hojs je revizije odredil, češ da si ministrstvo to v primeru že zaključenih primerov lahko privošči, a več strokovnjakov, med njimi profesor kazenskega prava na mariborski varnostni fakulteti Miroslav Žaberl in docent za kazensko procesno pravo na ljubljanski pravni fakulteti Miha Hafner, sta javno dejala, da minister tega ne sme narediti niti v primeru zaključenih zadev. Kar je seveda logično že na prvi pogled: Izvršilna veja oblasti se ne sme vtikati v delo državnih tožilcev. Če ti primere zaključijo, jih minister ne more preglasovati.

Nadzor mora biti, več ko ga je, bolje je – navadno rečemo. Toda opisani primer dejansko kaže, da je nadzor odpovedal, da so varovalke, ki bi naj ščitile sistem na tako pomembnih področjih, kot je uporaba policijskih pooblastil in represivnih ukrepov, že pregorele, da so na ministrstvu že izgubili kompas. Nad zakonitostjo dela policije naj bi recimo bdel direktorat za policijo na notranjem ministrstvu – vodi ga Lado Bradač. V preteklosti je bil Bradač, kot se funkciji pritiče, izredno strog. Po novem pa ta direktorat izdaja očitno že nezakonite usmeritve o nadzoru, ne zazna pa nepravilnosti pri ravnanju policije v primeru protivladnih protestov. Mnogi pravni strokovnjaki in sedaj še celo varuh človekovih pravic opozarjajo, da je policija v času protivladnih protestov prekoračila svoja pooblastila, a direktorat za policijo meni, da so policisti ravnali v skladu z zakonom. Lado Bradač ali pa recimo Severin Pek, ki bi naj vodil formalno neodvisni inšpektorat za notranje zadeve, ne opravljata svoje funkcije, če jima lahko državni sekretar daje politična navodila.

Napad na NPU morda spominja na napad, ki ga je prva vlada Janeza Janše z ad hoc vladno komisijo, računskim sodiščem, delovnim inšpektoratom leta 2007 izvedla na Sovo. Danes vemo, da zaradi politikantskih razlogov. Leta 2007 je bila opozicija šibka, Janši se je upiral predvsem predsednik države Janez Drnovšek, ki je Janšo označil za princa teme, zaradi česar je Janša v Sovo poslal posebno komisijo, ki je tudi našla, kar je iskala: obremenilne dokumente proti predsedniku države. Skupina je odkrila, da je Sova Drnovšku, ki je bil tedaj že na smrt bolan, plačala letalsko karto za obisk zdravilca – na kar je Janša namigoval še pred nadzorom. Stranski učinek razdejanja na Sovi pa je bil, kot pravi tedanji direktor Sove Iztok Podbregar danes, da je vlada »okrnila delovanje te agencije za nekaj let, če ne za večno«. Varnostni strokovnjaki so tedaj pisali o zaklanih goseh: vdor v Sovo je agenciji uničil ugled in zveze, recimo tako, da je bilo v javnosti razkrito sodelovanje z Nemčijo v stanovanjski hiši Kozolec na Slovenski cesti v Ljubljani. »Tedaj so se dobesedno po hodnikih valjali podatki, ki so bili smrtno nevarni,« pravi danes Podbregar.

Če bomo zdaj NPU izgubili, ga bomo izgubili zato, ker želijo v SDS preprečiti kriminalistično preiskavo financiranja stranke iz Madžarske.

A država brez obveščevalne službe še lahko shaja, težje pa je shajati s hendikepiranimi policisti. Kot je v nedavnem intervjuju za Mladino lepo povedala odstopljena generalna direktorica policije Tatjana Bobnar, se državne institucije mučno gradijo leta, uničijo pa jih lahko v trenutku. »Delovanje kateregakoli državnega organa mora temeljiti na zaupanju. Zaupanje seveda pomeni, da ti nekdo verjame, da boš naredil vse, kar je v tvoji moči za skupno dobro. Vsak državni organ pa lahko takšno zaupanje izgubi, če govori eno in dela nekaj drugega oziroma če moč, ki jo ima, ni povezana z vrlinami ... Zaupanje v institucijo, ki ima dovoljenje za zakonito uporabo represije, je treba graditi zelo dolgo, lahko pa ga seveda hitro izgubiš z nekimi nepreudarnimi ali pa nepoštenimi in nepravičnimi potezami. Ko se to zgodi, pa tudi ne moreš več biti učinkovit pri izvajanju svoje funkcije – če torej nimaš več povezave z ljudmi, zaradi katerih opravljaš neko nalogo.«

Nacionalnega preiskovalnega urada v Sloveniji nimamo naključno. Tako kot vsako drugo pomembno institucijo smo ga dobili na podlagi dolgoletnih razprav, razmisleka mnogih strokovnjakov in spoznanj – tudi priporočil mednarodnih institucij, kot je Svet Evrope –, da je bila klasična policijska organiziranost v Sloveniji neprimerna za pregon težjih oblik organiziranega kriminala. Skoraj deset let je minilo od ideje do ustanovitve NPU, dobili pa smo ga zaradi pomembnega razloga: ker so ob gospodarskem kriminalu, ki je bil vsem na očem, »tajkunizaciji« in kraji družbenega premoženja ljudje začeli izgubljati zaupanje v zakonitost in pravno državo. Bila so potrebna leta hišnih preiskav in težkih procesov pred sodišči, da se je kanček tega zaupanja spet povrnil. Tako se vsaj zdi. In NPU je pri tem odigral pomembno vlogo, lahko bi zapisali, da tudi državotvorno. Če bomo zdaj NPU izgubili, ga bomo izgubili zato, ker želijo v SDS preprečiti kriminalistično preiskavo financiranja stranke iz Madžarske