Lukšič – nova vez z Orbánom

Prejšnjo madžarsko veleposlanico v Sloveniji Edit Szilágyiné Bátorfi si bomo zapomnili kot gorečo zagovornico idej in zamisli madžarskega premiera Viktorja Orbána. Morda je razumljivo, da Orbán v Budimpešti obuja spomine na veliko Madžarsko, od madžarskega veleposlanika v Ljubljani pa je netaktno, če se v Sloveniji slika pred zemljevidom velike Madžarske, kot je to storila Bátorfijeva marca 2015 med intervjujem za madžarski program RTV Slovenija, torej takoj prvi mesec, ko je zasedla veleposlaniški položaj. Kasneje se je odzvala tudi na kritike Orbána. Ko je Mladina lani objavila naslovnico z njegovo karikaturo, je Bátorfijeva na slovensko zunanje ministrstvo poslala noto, v kateri je zaradi politično neodgovorne naslovnice ministrstvo zaprosila za pomoč »pri preprečevanju podobnih incidentov v prihodnosti«.

Bátorfijeva, ki je Slovenijo očitno že dojemala kot madžarski protektorat, je medtem odšla, Orbán pa je ta teden poslal novega veleposlanika, Andorja Ferenca Dávida. Kdo je Andor Ferenc Dávid? Zadnji dve leti je bil izvršni direktor Višegrajskega sklada – temeljne organizacije višegrajske skupine, okrog katere poskuša Madžarska na vzhodu Evrope zgraditi svojo koalicijo, nekakšno protiutež jedrnim državam EU – hkrati pa je tudi dober poznavalec Slovenije. Do avgusta 2018 je bil namestnik Bátorfijeve v Ljubljani, odgovoren za gospodarske zadeve, še pred tem, leta 2004, pa je na Fakulteti za družbene vede na temo odnosov med ZDA in EU diplomiral pri profesorju dr. Igorju Lukšiču, nekdanjem predsedniku SD.

Lukšič se študenta, s katerim je občasno še v stiku, spominja kot »kritičnega intelektualca«, ki pa se zaveda, kaj so madžarski interesi. Dávid naj ne bi bil ideološko zaznamovan, ampak poklicni diplomat po »regelcih«, pravi Lukšič. Na FDV je prišel, ker so ga zanimali zunanja politika in odnosi med državami na Balkanu, tukaj se je naučil slovenščine. »Mislim, da je dobra izbira, ker Slovenijo dobro pozna in ve, kaj je tukaj mogoče doseči – tudi na področju izboljšanja odnosov med državama,« meni Lukšič. »Rekel bi, da sodi v skupino usposobljenih diplomatov, ki so na Madžarskem neodvisni od vsakokratne oblasti.«

Vendarle pa lahko iz diplomske naloge novega madžarskega veleposlanika razberemo navdušenje nad nekaterimi idejami, ki so Orbánu tlakovale pot na oblast. Madžarska je po padcu komunizma hitro razprodala premoženje, liberalci in socialdemokrati so bili sprva navdušeni nad globalizacijo, a ta je družbo razslojila. Na teh resentimentih je vzniknil neokonservativni Orbán, ki poskuša obuditi nekakšno idealno, predglobalizacijsko tradicijo. Tako je tudi Dávid kritičen do globalizacije. Ta naj bi vse hitreje spreminjala naša okolja »z negativnimi posledicami na življenja posameznikov in posredno tudi posameznih držav,« piše, postmoderni (in zanj postkrščanski) človek svoje podobe ne gradi več na dejanjih, ampak na neuresničljivih idealih, zaradi česar je nesrečen, depresiven, beži v umetnost in sanjarjenje.

Še celo deklaracija človekovih pravic naj bi poudarjala predvsem človekovo srečo, ne pa dolžnosti. Pozivi k spoštovanju človekovih pravic in demokraciji (ter tržnemu gospodarstvu) naj bi bili ameriška »totalitaristična dogma«. Zagovornike teh dogem je mogoče najti tudi v Evropi – Dávid recimo med takšnimi zaslepljenci omenja Joschko Fischerja, nekdanjega nemškega zunanjega ministra in nekdanjega predsednika Zelenih. Sam je torej poklicni diplomat, ki pa se strinja z Orbánovim odgovorom na izzive sodobnega časa – to je z »grajenjem prihodnosti«, ki bo spet temeljila na domu, družini in redu.