»Vsi so že utrujeni. Predvsem od žaljivega odnosa oblastnikov.«

Prebivalstvo se stara, država pa že dolga leta ne naredi praktično nič, da bi vsem državljanom in državljankam zagotovila, da bodo varno in udobno preživeli zadnje življenjsko obdobje. Domov za starejše je premalo, gneča v sobah je vse večja, raven oskrbe ostaja dostojna zgolj po zaslugi zaposlenih, ki z nadčloveškimi napori skrbijo za stanovalce in stanovalke. Hišica iz kart se je že nevarno zamajala, ko je Slovenijo udaril prvi val koronavirusne bolezni in domove za starejše spremenil v najhujša žarišča krize. Sedaj prihaja jesen, ministrstvo za zdravje pa skuša popraviti zamujeno z reformo sistema dolgotrajne oskrbe. Toda pravnik Jaka Bizjak, nekdanji direktor zasebnega doma za starejše v Ribnici, ki že skoraj desetletje dela na področju socialnega varstva, meni, da bo predstavljena reforma le stežka zaživela v praksi – če pa že bo, bodo njeni učinki kvečjemu še poglobili krizo javne mreže domov za starejše. Kot nekdanji sekretar Skupnosti socialnih zavodov Slovenije je Bizjak iz prve roke spremljal ignoranco politike do starostnikov in njihovih potreb.

Kaj nas je epidemija koronavirusa naučila o dejanskem stanju slovenskih domov za ostarele? 

Potrdila je, kar smo sicer že vedeli: da je kadra premalo ter da so prostorske zmogljivosti precej zastarele. Večposteljne sobe so neustrezne, ob epidemiji pa je še huje, saj se virus mnogo lažje širi, če je v nekem prostoru nastanjenih več ljudi. Že februarja ali konec januarja smo direktorji domov imeli sestanek in tedaj sem vsem dejal, da bomo prej ali slej imeli med domovi ladjo Diamond Princess, kjer se bo okužba zelo hitro razširila. Žal se je v prvem valu, predvsem po spletu nesrečnih okoliščin, zgodil več kot samo en takšen primer.

Kako velika pa je kadrovska stiska teh zavodov? 

Hja, glede na predpisane normative je dejansko kadra v domovih še preveč. A ti normativi so smešno nizki, zastareli in neživljenjski in že več let ne ustrezajo dejanskim potrebam ljudi, ki prihajajo v domove. Da bi se izognili zavajanjem, je treba pojasniti, da normative predpiše vlada v okviru splošnega dogovora za zdravstveni del ter ministrstvo za delo za oskrbni del. Nobeden od njiju doslej ni kazal prav nobene pripravljenosti za kakršnekoli spremembe.

Kaj pa plače in obremenitve, pod katerimi delujejo zaposleni po domovih za starejše? V času epidemije so direktorji opozarjali, da so ljudje izgoreli in podplačani, krivice so skušali sproti popravljati s posebnim dodatkom ... 

Ena ključnih težav je, da morajo vsi domovi v javni mreži uporabljati plačni sistem za javni sektor, kar postaja vedno večji problem, saj ga ne usklajujemo z dvigi minimalne plače. Zdaj zato že vsi delavci, tja do zdravstvenega tehnika začetnika, prejemajo minimalno plačo. To ni niti najmanj stimulativno, saj takšno delovno mesto prinaša večjo odgovornost, ni pa ustrezne kompenzacije. Za nameček obstoječi sistem delovna mesta razlikuje bolj ali manj samo po stopnji izobrazbe, ne pa po zahtevnosti dela. Nihče me ne bo prepričal, da je delo zdravstvenega tehnika v ambulanti ali na nekem bolj mirnem oddelku bolnišnice enako zahtevno kot delo tehnika v domu starejših. V marsikaterem domu primanjkuje tudi kuharic in kuharjev, ki so enako plačani, kakor če bi delali na primer v osnovni šoli, s tem da morajo v domu za starejše delati po 350 dni na leto, torej tudi večino vikendov. Da ne govoriva o vzdrževalcih; za minimalca je že skoraj nemogoče dobiti koga. Skratka, ni dvoma, da je kadrovska stiska teh institucij resen problem; celotna mreža domov bi glede na trenutno število potrebovala vsaj še dvajset odstotkov več kadra.

Kaj pa zdravniki? Ob soočanju s covid-19 se je veliko govorilo, da jih ni zadosti, da bi starostnikom po domovih zagotovili ustrezno oskrbo. 

Zdravniki niso zaposleni po domovih, splošno ambulanto ZZZS plačuje neposredno njenemu izvajalcu, to je zdravstvenemu domu ali zdravniku koncesionarju. Normativ določa eno ambulanto družinske medicine na 305 stanovalcev. Dobro bi bilo, če bi bil ta prag malo nižji, vseeno pa na tem področju po mojem mnenju kadrovska stiska ni tako izražena kot drugod.

Kaj pa prostorske zmogljivosti? Država že od leta 2007 ni zgradila niti enega novega doma za starejše, obenem pa imamo vse več starostnikov.

Že sedaj so stavbe nekaterih domov, ki so v državni lasti, tako dotrajane, da jih ni mogoče obnoviti in bi nujno potrebovali nove objekte. Prav tako je v javnih zavodih še ogromno tri- in večposteljnih sob. Tudi petposteljne. Potrebe pa še naraščajo. Zaradi tega bo že v naslednjih nekaj letih nastala še mnogo večja stiska. V tem trenutku še ni tako zelo hudo, ker generacija povojnih »babyboomerjev« še ne potrebuje teh storitev. Že čez kakšnih pet let se bodo zadeve postavile na glavo. Prav tako bodo njihove potrebe in upravičene zahteve povsem drugačne, standardi nastanitve bodo morali biti bistveno višji.

Domovi v ostalih razvitih državah v veliki meri dobijo plačilo iz nekih javnih blagajn, pri nas je to breme skoraj v celoti preloženo na same starostnike in njihove svojce.

Nekaj mi ne gre v račun – kadrov je premalo, prostori so zastareli, raven oskrbe stanovalcev torej neizogibno pada, vseeno pa se cene domov za starejše tako zelo dvigujejo, da si jih najrevnejši že ne morejo privoščiti. Zakaj so cene tako visoke, če pa so zmogljivosti sistema vse slabše? 

Cene se seveda dvigujejo, saj se dviguje največji odhodek domov, to so plače, ki pomenijo več kot tri petine odhodkov. Vseeno pa je cena oskrbe v domu za starejše v Sloveniji bistveno nižja kot drugod po Evropi. Po raziskavi OECD je cena doma pri nas nekje 80 odstotkov BDP na posameznega prebivalca, na Švedskem, Nizozemskem in v Belgiji pa tudi po 180 odstotkov. Problem je, čigav dejansko je ta strošek. Na Švedskem in tudi drugod po severozahodni Evropi na primer stanovalci za dom neposredno plačajo čisto nič, le občina jim vzame pokojnino do zneska, ki jim mora po zakonu ostati kot žepnina. Kar zmanjka, je krito iz javnih sredstev. Domovi v preostalih razvitih državah torej v veliki meri dobijo plačilo iz nekih javnih blagajn, pri nas je to breme skoraj v celoti preloženo na same starostnike in njihove svojce. Ti skupaj v povprečju krijejo od 70 do 80 odstotkov stroškov storitve v nekem domu, preostalo pa domovom plača ZZZS za opravljene storitve. Za to gre – v Sloveniji to breme preprosto ni pravično porazdeljeno, preveč je na uporabnikih in njihovih svojcih.

A če je cena bivanja in oskrbe v domu za ostarele pri nas res nizka, kako je potem mogoče, da si vse več ljudi ne more privoščiti, da bi šli v dom? Računsko sodišče je v reviziji sistema dolgotrajne oskrbe pred enim letom opozorilo, da 89 odstotkov upravičencev do socialnega varstva ne uživa niti ene pravice iz tega naslova.

Tu ne govorimo samo o nastanitvi v domovih za starejše, temveč tudi o drugih pravicah do javnih storitev, na primer do pomoči na domu. Te so mnogokrat še težje dostopne, pač glede na politiko posamezne občine, v kateri so organizirane. Pa tudi domovi za starejše niso ljudem enako dostopni. Pogosto je tudi odvisno od sreče, ali kdo dobi posteljo v domu ali pa konec dočaka doma ... Čakalne dobe so žal pač nujni del sistema dolgotrajne oskrbe, kot ga imamo sedaj. Do njih pride, ko storitev ni dovolj za potrebe ljudi. Tako dobimo pravice, ki obstajajo le na papirju.

Toda vendarle – razslojevanje na tem področju postaja vse bolj očitno. Dejstvo je, da si vse več ljudi ne zmore plačati doma, nekateri celo odhajajo v zasebne domove na Hrvaško.

Po mojem je mnogo slovenskih starostnikov v teh domovih pristalo bolj zaradi finančnega položaja svojcev kot pa po lastni izbiri. Če bi jih dali v dom v Sloveniji, bi morali svojci zanje verjetno kriti del bivanja v domu. Pogosto svojci tudi prosijo, ali lahko damo starostnika v večposteljno sobo, saj si eno- ali dvoposteljne sobe ne morejo privoščiti. Slovenija je namreč ena zadnjih evropskih držav, kjer morajo svojci sofinancirati del stroškov nastanitve starostnika v domu in mnogi tega v danem trenutku ne zmorejo. Ker pa si obetajo dediščino, ne zaprosijo za oprostitev plačila – takrat namreč oskrbnino, ki je svojci ne morejo plačati, krije občina. V tem primeru občina vpiše hipoteko na njegovo nepremičnino in jo po oskrbovančevi smrti dobi v last. To pa spet pomeni, da ne bo nič z dedovanjem.

Bo vse te težave končno odpravil predlog zakona o dolgotrajni oskrbi, ki ga čakamo že dvajset let in ki ga je sedaj predstavila vlada? Med drugim so napovedali omejitev mesečnega zneska oskrbnine na 90 odstotkov minimalne pokojnine – se bo s tem vendarle povečala dostopnost domov tudi za starostnike z družbenega dna? 

To je le populizem, ki ga v končni verziji nikoli ne bo. Osnovni strošek investicije v eno samo posteljo znaša okoli 70.000 evrov. Če želiš, da se taka naložba povrne v 15 letih, je to 600 evrov na mesec. Če vemo, da hrana stane okoli 270 EUR na mesec, je izračun, ki ga sedaj predstavlja vlada, povsem nemogoč. Prav tako v osnutku ni opredeljeno, kaj naj bi ta oskrba sploh bila. Podobno, kot še marsikaj ni opredeljeno, zato vsaj po mojem mnenju še ne moremo ocenjevati, kaj ta osnutek sploh prinaša.

Ljudje, ki potrebujejo rehabilitacijo po kapi ali zlomu kolka, so dementni, nekateri pa celo na smrt bolni in v paliativni oskrbi, ostajajo v domu za ostarele ali pa celo pri sebi doma – čeprav spadajo v bolnišnice.

Minister za zdravje Tomaž Gantar je napovedal, da naj bi po novem zakonu za dolgotrajno oskrbo na leto namenili okoli 640 milijonov evrov, od tega naj bi 335 milijonov zbrali z obveznim prispevkom, ki ga bomo plačevali državljani in državljanke. Vi veste, za kaj točno naj bi šel ta denar?

Najprej je treba poudariti, da še niti slučajno ni dogovora o takem modelu financiranja. Konec koncev je minister Cigler Kralj, ki je prejšnji teden skupaj z Gantarjem predstavljal ta zakon, zdaj izrazil svoje nestrinjanje s tem načinom financiranja ... V predstavljenem predlogu tudi ni nikjer podrobno opredeljeno, kaj bo ta košarica storitev dolgotrajne oskrbe sploh obsegala in kdo bo upravičen do česa ter pod kakšnimi pogoji. Kdaj boš dobil patronažo, kdaj boš izpolnjeval pogoje za sprejem v dom, vse se prepušča nekim podzakonskim aktom ... To je ena velika zmeda in nihče ne ve, kaj to v praksi sploh pomeni. Ne vemo, kakšne bodo storitve, kdo jih bo dobil, kako visok bo prag. Zato sploh ni mogoče narediti ocen in izračunov. Tudi osnutek teh izračunov nima. Nihče se tudi ni dotaknil vprašanja obnove in zagotavljanja ustreznih zmogljivosti. Že samo za to, da bi dvignili standard v javnih zavodih na ustrezno raven in preuredili neprimerne tri- in večposteljne sobe, bi potrebovali še približno 140 milijonov evrov. Kje so nato šele manjkajoče kopalnice, prenove potresno in požarno nevarnih zgradb javnih zavodov ...

Bo potem predstavljena reforma sploh imela omembe vredne učinke? 

Bo, žal pa ne takšnih, kot bi si jih želeli. Na podlagi izkušenj s pilotnimi projekti je že mogoče sklepati, da bodo ti učinki dejansko nasprotni od napovedi in da bo še večji del ljudi izpadel iz kroga upravičencev do teh pravic. Vemo, da je lestvica za ocenjevanje potreb in zmogljivosti posameznega starostnika, ki jo bo s posebnim pravilnikom predpisal minister za zdravje, postavljena tako visoko, da bi tretjina ljudi, ki so danes že v domovih, po novem z nje izpadla, ker naj bi bili v preveč dobrem stanju. To bo tipičen mediteranski sistem, spominja me na španskega, ki bo na papirju vseboval kopico lepo zvenečih pravic, v praksi pa bo redko kdo za časa življenja sploh prišel do teh pravic.

Zakaj? 

Ker bodo zmogljivosti v javni mreži omejene. To pa še naprej pomeni čakalne vrste in ljudi, ki bodo ostali zunaj. Država še zmeraj očitno računa, da bodo v domove šli le tisti, ki res ne morejo biti drugje. Ostali pa se bodo morali zadovoljiti z denarnim prejemkom iz sredstev za dolgotrajno oskrbo. Ampak ta bo znašal le 35 odstotkov tistega, kar bi zavarovanec dobil v storitvah, če bi jih dočakal. Ne dvomim, da se bo država zelo potrudila, da se bo čim več ljudi moralo zadovoljiti s tem prejemkom. To je pravi namen te reforme; ne nazadnje je Gantar javno povedal, da želijo ljudi spodbuditi, da bi šli v dom čim kasneje.

Po tej logiki bodo v domovih za ostarele še bolj nakopičeni resnično težko bolni ljudje, čeprav že zdaj težko poskrbijo zanje. Napovedana reforma celo izrecno govori o oblikovanju negovalnih domov za ostarele, ki naj bi skrbeli za dementne, nepokretne, neprisebne ... Čeprav imamo v zdravstvenem sistemu negovalne bolnišnice. 

Negovalnih bolnišnic imamo v Sloveniji zelo malo. Tja sprejemajo predvsem ljudi, ki imajo neko možnost izboljšanja. Ne sprejemajo pa ljudi s kanilami, z demenco in podobnim – ti morajo naravnost v dom, čeprav pogosto ne moremo dobro poskrbeti zanje ... Ja, odločevalci očitno še zmeraj ne mislijo postaviti jasne ločnice med akutnimi zdravstvenimi storitvami, ki bi morale biti krite iz zdravstvenega zavarovanja, in storitvami dolgotrajne oskrbe. V Sloveniji prehodi med zdravstvenim sistemom in sistemom dolgotrajne oskrbe sploh niso ustrezno razčlenjeni; tako se dogaja, da ljudje, ki potrebujejo rehabilitacijo po kapi ali zlomu kolka, dementni, nekateri pa celo na smrt bolni in v paliativni oskrbi, ostajajo v domu za ostarele ali pa celo pri sebi doma – čeprav spadajo v bolnišnice, njihovo zdravljenje pa bi morala kriti zdravstvena blagajna, ne pa oni sami in njihovi svojci.

Državi se to pač bolj splača. Zakaj bi obremenjevala svojo blagajno, če lahko neposredno obremeni ljudi?

Definitivno, tako je najceneje in dobiš poceni razbremenitev za zdravstveni sistem, ki države ne stane prav dosti, saj jo v veliki večini plačujejo stanovalci in svojci, nekaj pa še občine.

Popravite me, če se motim, a ob prebiranju napovedane reforme sem dobil vtis, da vlada ne namerava zgraditi niti enega doma za ostarele. 

Ta reforma se s tem sploh ne ukvarja, saj je osredotočena le na storitveno delo. Po moji oceni sta njena poanta predvsem siljenje ljudi, naj ostanejo doma, in še večje prelaganje dolgotrajne oskrbe na starostnike in njihove svojce. Žal drugih ciljev tukaj ne vidim. Tudi o spremembi kadrovskih normativov in zagotavljanju dodatnih medicinskih sester, strežnic in zdravstvenih tehnikov ni govora. Pravzaprav ne razumem, zakaj so se odločili, da javnosti sploh predstavijo tako nedodelan predlog. Saj je tudi ta prispevek, s katerim naj bi zbrali 335 milijonov, daleč od potrjenega na ministrstvu za finance; vsepovsod same neznanke. Očitno je nekdo želel predvsem pokazati, da naj bi nekaj delal.

Kaj pa menite o bojazni Zveze svobodnih sindikatov Slovenije, da bi ta predlog utegnil odpreti javno mrežo domov za ostarele za privatizacijo? Ker naj bi država, namesto da bi gradila nove domove, krpala luknje predvsem s podeljevanjem koncesij zasebnikom, kar ste že omenili – glede na izkušnje iz zdravstva je v tem primeru upravičen strah, da bi ti zasebniki mesta v svojih domovih oddajali po znatno višjih cenah.

Mislim, da se to ne bo zgodilo. Že zato, ker zasebniki ne morejo kar povprek dvigovati cen oskrbnin. Oblikovanje cen je zelo natančno predpisano. Resda so zasebni domovi že zdaj malo dražji, a to je zato, ker država koncesionarjem priznava nekatere stroške osnovne investicije in predvsem, ker nimajo podstandardnih večposteljnih sob, ki so seveda cenejše. Sicer pa zasebniki, ki so del javne mreže, poslujejo ob istih omejitvah kot javni zavodi, njihovi zaposleni pa so plačani po sistemu, ki velja za javne uslužbence. Če koncesionarjev ne bi bilo, bi imeli v javni mreži okoli 4000 postelj ter 2000 zaposlenih manj. Cene pa bodo dvigovali zlasti tisti zasebni domovi, ki bodo delovali zunaj javne mreže – ti bodo pobirali zlasti starostnike, ki ne bodo dobili mesta v javnem sistemu dolgotrajne oskrbe. In kot sva že rekla, bo teh zaradi zaostrenih meril vedno več.

Po moji oceni je poanta predstavljene reforme predvsem siljenje ljudi, naj ostanejo doma, in še večje prelaganje dolgotrajne oskrbe na starostnike in njihove svojce. Žal drugih ciljev tukaj ne vidim.

Kako bi potem lahko v javni mreži zagotovili dodatne postelje za starostnike, ki jih potrebujejo? 

Lani je ministrstvo za delo namenilo slabih pet milijonov evrov za obnovo in širitev zmogljivosti javnih domov za starejše – toda sami javni zavodi so iz lastnih prihrankov in presežkov za to namenili 20 milijonov. Seveda se bodo politiki radi pohvalili z novo enoto Doma upokojencev Center v Šiški, ki je že zgrajena. Vendar je to naložbo speljal dom sam, s prihranki in kreditom. Državni proračun ne bo prispeval praktično nič in to je narobe. Ni dvoma, da Slovenija mora zgraditi nove domove za ostarele – vprašanje je le, ali bomo stroške gradnje spet prevalili na vse stanovalce ali pa lahko oblikujemo solidarnostni sistem, s katerim bomo povečali zmogljivosti in obenem poskrbeli za najrevnejše. Sam sicer menim, da ni nobenega razloga, da stanovalci v javnih zavodih ne plačujejo neke najemnine, konec koncev jo vsi plačujemo. Nujno pa je imeti vzpostavljen socialni sistem, za tiste, ki tega ne zmorejo.

Kaj se bo po vašem mnenju v naslednjih mesecih dogajalo s slovenskimi domovi za ostarele? Kako hudo zna biti? 

Po naravi sem pesimist, mislim, da bo bolezen prišla v vsaj deset domov. Res pa je, da sedaj o virusu vemo precej več in da imajo zaposleni in vodstva domov že neke izkušnje. So pa tudi vsi že utrujeni. Predvsem od žaljivega odnosa oblastnikov, ki samo s prižnice poučujejo, pomagajo pa ne. Virus pa je, vsaj glede hitrosti širjenja, z novimi informacijami vedno bolj strašljiv. Govorim o asimptomatskih okuženih, aerosolnem širjenju. Vseeno si težko predstavljam, kakšne bodo razmere pozimi, ko bodo okužbe na vrhuncu, domovi pa še dodatno kadrovsko zdesetkani zaradi karanten, bolniških in odsotnosti zaposlenih, ki bodo ob zaprtjih vrtcev in šol morali doma skrbeti za svoje otroke.

Ni dvoma, da Slovenija mora zgraditi nove domove za ostarele – vprašanje je le, ali bomo stroške gradnje spet prevalili na vse stanovalce ali pa lahko oblikujemo solidarnostni sistem, s katerim bomo poskrbeli za najrevnejše.

Je sedaj po domovih končno zadosti mask, halj, rokavic, kisikovih bomb? So protokoli jasni? Je dovolj kadra in prostora za izvedbo kohortne izolacije s predpisanimi tremi conami? 

Večina domov za starejše še vedno ne more organizirati teh con; izkazalo se je, da širjenja bolezni ni mogoče v celoti preprečiti, dokler so vsi stanovalci v isti zgradbi. Protokolov je nebroj in pogosto so sami s seboj v nasprotju. Lajtmotiv vseh teh protokolov pa je, vas bomo naučili, kako boste šli s kamni nad tanke. Največji problem je še vedno kader. Ko dom organizira sivo cono in vanjo umesti dva sumljiva stanovalca, za to potrebuje pet ljudi, ki so dotlej delali z vsemi ostalimi, sedaj pa morajo v skladu s predpisi skrbeti za sivo cono, četudi sta v njej samo dva človeka. Nujno bi potrebovali kadrovsko pomoč za prebroditev najhujše stiske, ne pa da to rešujemo s prostovoljci. Glede opreme je malo bolje. Je pa zelo draga in v plačilnih modelih ni nikjer predvidena. Recimo strošek zaščitne opreme za en teden rdeče cone v Hrastniku znaša osem tisoč evrov. Tak znesek recimo pomeni celoletni strošek kruha za povprečen dom.

Kaj pa se je zgodilo z razvpitimi kartoni s paliativnimi ocenami, na podlagi katerih se je brez vednosti stanovalcev in svojcev odločalo o primernosti posameznega s koronavirusom okuženega starostnika za bolnišnično zdravljenje? 

Ne vem, kako je bilo v domovih, kjer so imeli primere okužb s covid-19; res pa je slišati, da v tem času kdo tudi ni šel na zdravljenje v bolnišnico, samo zato, ker je bil iz doma, kjer je bil koronavirus. Ti kartoni sami po sebi niso sporni, če so pripravljeni v normalnem času in na ustrezen način. V nekaterih domovih pa se je zgodilo, da so zdravniki ocene izvajali na hitro, izključno na podlagi letnice rojstva. To pa je problematično. Še bolj sporno pa je, da je šlo za politično odločitev, ki jo je sprejelo ministrstvo za zdravje, kljub temu da to vztrajno zanikajo. Enako je z odločitvijo, da okužene čim dlje zadržijo v domovih in s tem ogrozijo preostale stanovalce. Vprašati bi se morali o politični odgovornosti pristojnih za takšno odločitev.