Desant na Bled

Srbski predsednik Aleksandar Vučić je na Blejskem strateškem forumu ta teden dejal, da je vedno dobro biti del kluba. Češ, če si sam, se v tem krutem svetu iz tebe še celo norčujejo – kot so se domnevno na zahodu Evrope iz njega, ko je menil, da EU na pandemijo covid-19 ni pripravljena, zdaj, ko ima za seboj zaveznike, pa se mu nihče več ne smeji. To je seveda res. Dobro je, če sklepamo zavezništva. Dobro je imeti prijatelje. Dobro je biti solidaren. Še pred leti je bila Slovenija sama. Ni hotela ne na Balkan, ne k tedanji Vzhodni Evropi, niti tedaj ne, ko so jo vodile zgodovinske osebnosti – od češkega predsednika Vaclava Havla do poljskega Lecha Wałęse, zaradi česar je bila tudi v mednarodnem okolju, recimo pri vključevanju v OECD, neuspešna. Načeloma je seveda prav pogledati prek plank.

Dejansko so nekateri voditelji šestih srednje- in vzhodnoevropskih držav – Srbije, Češke, Poljske, Hrvaške, Slovenije in Bolgarije, ki so osebno prišli na Bled, predstavili nekaj prepričljivih vidikov ali razlogov, zaradi katerih bi se morala Nova Evropa združiti proti stari Evropi, proti Bruslju. Ali pa, zakaj je med tema dvema svetovoma nekakšna ločnica, ki države prisiljuje, da izberejo tabor. Pri čemer ne mislimo na Janeza Janšo in njegovega prijatelja Viktorja Orbána, ki sta bila neprepričljiva in kontradiktorna. Janša je recimo spet govoril o sebi, o tem, da je svet molčal, ko so mu ukradli volitve, ter hkrati, da so volitve vse, kar šteje, saj da javnega mnenja ni. In pa, kot je zapisal v svojem pozdravnem eseju: pravo Evropo moramo ponovno utemeljiti na vrednotah »grške filozofije, rimskega prava in židovsko-krščanskem izročilu«.

Tudi Orbán se je v oblastniškem zanosu šel politično filozofijo, trdil je, da se Madžarska bori za »intelektualno suverenost« na neliberalen, torej nesvoboden način. Želi imeti pravico, da se zapre v temo. »Madžarska želi imeti konservativni in krščanskodemokratski pristop do evropskih institucij in politike kot take ... Radi bi šli nazaj v zgodovino, kjer bi govorili o vrednotah, kot so družina, nacija, kulturna tradicija, vera,« je govoril. Kaj pa Kant, gospoda politika? Kaj pa razsvetljenstvo? Pa moderna? So človekove pravice res zarota? Ko so pred leti neki modreci predlagali, da se v preambulo nove evropske ustave zapišejo judovsko-krščanske vrednote, je bila še cerkev proti. Skratka, slabo, slabo. Neprepričljivo. Ocenili bi ju z dve le zato, ker sta se res potila, ko ju je moderator, bivši novinar Nik Gowing iz Velike Britanije, vrtel na ražnju.

Ampak poljski premier Mateusz Morawiecki je bil dober. Morda je celo zadel bistvo, in to natančno in dejstveno. Morawiecki je dejal, da v devetdesetih nikogar ni motilo, ko je »Zahodna Evropa kolonizirala Vzhodno«, povedal je, koliko denarja Poljska izgublja zaradi dividend, ki se izplačujejo v tujino, k zahodnoevropskim lastnikom, tudi zaradi razprodanih domačih podjetij. »Zdaj, ko se naša podjetja skušajo vzpostaviti na enotnem evropskem trgu, pa so soočena z uporom,« pri čemer je mislil tudi na očitke, da je Poljska nedemokratična. Evropska pravila, je dejal, so pisana na kožo močnim zahodnim članicam. »Moje osebno mnenje je, da se mnogi na Zahodu (in Bruselj – op.a.) zgražajo nad Srednjo Evropo zato, ker Srednja Evropa vstaja. Zatirajo nas, ker smo konkurenčni,« je dejal in potem dodal še nekaj konkretnega. Vse tri glavne svobode EU, ki so v interesu močnejših držav, so uresničene, razen prostega pretoka storitev. Torej dela z Vzhoda.

To je seveda res. V tem se lahko prepoznamo. Načeloma naj bi enotni evropski trg temeljil na prostem pretoku kapitala, svobodnem pretoku ljudi, svobodnem pretoku dobrin in storitev. A s širitvijo EU proti Vzhodu so se bogatejše države začele pritoževati nad tako imenovanim socialnim dampingom, torej dejstvom, da je poceni delovna sila iz Vzhodne Evrope začela izrinjati domačine, s čimer so povezane znane zgodbe o »poljskih vodoinštalaterjih«. Morda v tem tiči tudi seme, ki je zraslo v brexit. A še bolj kot stalno preseljevanje zaposlenih, kot notranje migracije, se je v zadnjih letih razmahnilo začasno delo napotenih delavcev znotraj EU. Po podatkih komisije se je med letoma 2010 in 2015 število napotenih delavcev, predvsem v gradbeništvu, povečalo za 41 odstotkov in Zahodna Evropa se je odzvala. Do leta 2016 je še veljalo, da mora napoteni delavec iz na primer Slovenije v Avstriji za čas dela prejemati avstrijsko minimalno plačo. Ker pa so bile plačne razlike velike, je EU pravila zaostrila z načelom enakega plačila za enako delo v istem kraju, kar pomeni, da morajo na primer slovenski delavci v Avstriji prejemati plačilo, ki je v skladu z njihovimi splošno veljavnimi kolektivnimi pogodbami.

Tudi Slovenija, ne le Poljska – je zaradi tega na udaru. Če ponazorimo, Slovenija mora dopustiti, da Avstrija tukaj ustanavlja svoje banke in podjetja, ko pa želijo v slovenskem Lumarju prek meje graditi hiše, jih Avstrija zaustavlja. Pred letom in pol je recimo Evropska zveza gradbenih in lesnih delavcev (EFBWW) na evropsko komisijo naslovila celo pritožbo proti Sloveniji, ker ta po njenem mnenju slovenskim delavcem, ki začasno delajo na oni strani meje, ne zaračunava dovolj visokih socialnih prispevkov. Morawiecki ima tako prav: Močne države Zahoda se ščitijo pred »konkurenčnim« Vzhodom. In konkurenčnemu Vzhodu ne preostane nič drugega, kot da se združi.

Toda pri tej zgodbi seveda moti nekaj drugega: Ali ni bila prav ta politika v Novi Evropi, ki zdaj opozarja pred protekcionističnim Brusljem, v preteklosti največji prijatelj prostega pretoka kapitala? Ali nista vsaj v Sloveniji prav SDS in NSi zagovarjali pospešene privatizacije, razprodaje brez kakršnihkoli varovalk, recimo zato, ker so domača podjetja tako ali tako pod vplivom Foruma 21? Ali ni ravno ta politika demonizirala in kriminalizirala domačega lastništva bank? In pomislimo še na to kontradikcijo: Še preden so v Evropi migranti postali glavna tema, so se na Zahodu nacionalisti napajali z nestrpnostjo do Vzhodne Evrope. Leta 2012 je nizozemski nacionalist Geert Wilders ustanovil spletno stran, na kateri so se lahko ljudje pritoževali nad vzhodnjaki, ki jim kradejo službe. Letos, leta 2020, pa sta Geert Wilders in Orbán največja prijatelja. Avgusta sta se spet srečala v Budimpešti, zdaj je Orbán za Wildersa »heroj, ki si zasluži Nobelovo nagrado«.

Poskušajmo ta odnos med novo in staro Evropo ilustrirati še z neko drugo zgodbo, ki pove več kot Orbánova in Janševa filozofija. Pustimo vnemar njihovo propagando, sledimo raje denarju, poglejmo, kako se države Nove Evrope dejansko obnašajo, ko so na mizi pomembne odločitve: Strateški forum na Bledu smo v Sloveniji dobili zato, ker smo hoteli postati vplivni. Zato smo ga kot formo prekopirali od drugih podobnih srečanj. Najbolj znan je Svetovni ekonomski forum v Davosu. Ta je bil prvič organiziran leta 1971 kot Evropski menedžerski forum, na katerem je sodelovalo 444 izvršnih direktorjev največjih zahodnoevropskih podjetij.

Ali ni bila prav ta politika v Novi Evropi, ki zdaj opozarja pred protekcionističnim Brusljem, v preteklosti največji prijatelj prostega pretoka kapitala?

Po uspehu Davosa so tudi druge države hitele k sebi vabiti svetovno gospodarsko in politično elito. V Avstriji imajo Evropski forum v Alpbachu, ki je letos trajal deset dni. V Ameriki je to Mednarodni ekonomski forum Amerik, na Hrvaškem od leta 2006 v Dubrovniku organizirajo Hrvaški forum. Organizatorji teh forumov, ki jih financirajo velike finančne družbe, pri nas recimo tudi Ameriška gospodarska zbornica in Google, poleg politikov in gospodarstvenikov navadno povabijo še kakšne avantgardne goste. Hočejo biti v koraku s časom. Po možnosti so to mladi, še najbolje iz Afrike ali Indije, morda kakšni startupovci. Debate se v zadnjih letih klišejsko dotikajo trajnostnega razvoja, zelene transformacije in četrte industrijske revolucije.

Dogodek, ki je vse omenjene forume zaznamoval, pa se je zgodil lani v Davosu. Lani so v Davos, kot že tolikokrat, spet prišli najbogatejši in najvplivnejši. Tja so se pripeljali s 1500 zasebnimi letali in kot že 30 let prej debatirali o tem, kako pomagati najrevnejšim, državam v razvoju in brezposelnim. Organizatorji Davosa so lani tja povabili nizozemskega zgodovinarja Rutgerja Bregmana, ki je pred tem napisal knjigo o univerzalnem temeljnem dohodku Utopija za realiste. Knjiga je postala izredno popularna v Silicijevi dolini, zato so Bregmana tudi povabili in naredili napako. Bregman se namreč med klišejsko debato ni več mogel zadržati. »Zdi se mi, kot da sem na konferenci gasilcev, pa nihče ne omeni vode,« je dejal. »Pred 10 leti si je svetovni gospodarski forum postavil vprašanje: Kaj naj naredi industrija, da se izgone socialnemu uporu? Odgovor je enostaven: nehajte govoriti o filantropiji, začnite govoriti o davkih. Ure in ure lahko govorimo o neumnih filantropskih shemah, ampak govoriti moramo o davkih,« in potem zabrusil bogatašem, naj že enkrat začnejo plačevati davke.

Kako je ta dogodek povezan z vprašanjem Nove Evrope? Voditelji Nove Evrope se radi zaganjajo v Bruselj, a če je Bruselj česa kriv, potem je to afera, ki je izbruhnila leta 2014 – LuxLeaks. Dva nekdanja zaposlena pri računovodski hiši PricewaterhouseCoopers (PWC) sta takrat novinarjem razkrila davčne skrivnosti, ki so jih hranili v PWC-jevi luksemburški izpostavi. Žvižgača sta razkrila na stotine posebnih davčnih aranžmajev, ki jih je Luksemburg sklenil z velikimi multinacionalnimi podjetji. Več kot 340 multinacionalk, od Pepsija, Starbucksa, McDonaldsa, Walt Disneyja do Ikee, ki imajo v Luksemburgu svoj sedež – večinoma je to zgolj poštni nabiralnik na naslovu 5 rue Guillaume Kroll –, namreč skorajda ne plačuje davka na dobiček, ker so z luksemburško vlado sklenili posebne dogovore o obdavčitvi. Seveda na račun vseh drugih držav, kjer te multinacionalke dobičke dejansko zaslužijo, predvsem na račun Nove Evrope. Za povrh vsega je le nekaj dni pred izbruhom afere Jean-Claude Juncker, nekdanji luksemburški premier, postal predsednik evropske komisije.

Videti je bilo, da je Bruselj pogubljen, a k sreči so se po izbruhu afere v Bruslju zresnili, ustanovili so več delovnih skupin, katerih naloga je bila, da proučijo zadevo in objavijo svoja priporočila, kako naj se EU loti tega problema. Tako so recimo oblikovali pravila za boljšo zaščito žvižgačev, predvsem pa je skupina predlagala, naj se EU začne aktivneje boriti proti prevladujočemu položaju korporacij. Bruselj je tako med drugim našel salomonsko rešitev, s katero bi lahko pristrigli peruti vse večjim multinacionalkam, ki davkov ne plačujejo. Kavelj je v tem: Bruselj ne more predlagati direktive na področju davkov, ker se ta pravila sprejemajo soglasno. Države, ki imajo od tega koristi, kot je Luksemburg, bi to blokirale. Zato je komisija – vsaka ji čast – našla rešitev. Predlagala je, da države članice od multinacionalk zahtevajo le, naj te v svojih letnih poročilih objavijo, koliko prometa so naredile v posamezni državi. Takšno reformo bi EU lahko sprejela z navadnim glasovanjem.

Ta predlog je bil seveda v objektivnem interesu Nove Evrope. Močnejše države se namreč znajo same upirati velikim multinacionalkam. Franciji je to pri digitalnem davku tudi uspelo, kljub grožnjam ZDA je Franciji uspelo pritisniti na Google in Facebook – majhne države Nove Evrope pa so nemočne proti največjim podjetjem. Zato pepsiji, mcdonaldsi, waltdisneyji, googli, facebooki ali ikee v Novi Evropi praktično ne plačujejo davkov. Tako bi bilo logično, da bi se Nova Evropa temu pridružila. Pa se je? Svet za konkurenčnost EU je vprašanje obravnaval lani 28. novembra. Na tistem glasovanju so se obdavčitvi multinacionalk sicer uprle davčne oaze, Luksemburg, Ciper, Malta, a predlog, ki ga je želela uresničiti Finska med predsedovanjem EU, je dejansko padel v vodo, ker so se davčnim oazam pridružile države Nove Evrope: Češka, Estonija, Latvija, Hrvaška, Madžarska in Slovenija.

Zakaj? Zakaj ravno te države? Ali ne zato, ker so za interesi Luksemburga stale večinoma ameriške multinacionalke? Ali ni tudi slovenskega Blejskega strateškega foruma odprla okrogla miza, ki jo je organizirala Ameriška gospodarska zbornica? Vladajoče elite v Novi Evropi kljub vsemu make upu danes niso nič kaj drugačne od tistih, ki so leta 2003, takoj ko so tako želele ZDA, podprle napad na Irak. Torej na podlagi prirejenih dokazov in s sprevrženo argumentacijo ob podpisu tako imenovane vilenske izjave. Nova Evropa je danes, po 17 letih, še vedno ista. Ne združuje se le okoli višegrajske četverice, ampak recimo okoli Pobude treh morij, ki si načelno prizadeva za krepitev transatlantskega mostu med EU in ZDA, dejansko pa te države poskušajo graditi ameriški plinovod med Poljsko in Hrvaško.

Nova Evropa je sicer res raznolika družina držav z ohlapnimi zunanjepolitičnimi cilji. Madžarska, ki želi zdaj na tem delu Evrope imeti vodilno vlogo, krha odnose z Nemčijo ter krepi vezi z ZDA ali Rusijo. Poljska je na drugi strani do Rusije izredno nezaupljiva, Češka in Slovaška pa v zameno za tesnejšo povezovanje Nove Evrope nista pripravljeni pokvariti svojih vezi z Nemčijo. Morda lahko rečemo, da je to ameriški trojanski konj. A če bi hoteli najti skupni imenovalec teh držav Nove Evrope, primere, kjer se njihovi interesi sumljivo poenotijo, je to »luksemburg«. To vprašanje namreč zadeva njihove konkretne interese: Viktor Orbán, ki je že deset let na oblasti na Madžarskem, si je zgradil mrežo prijateljskih oligarhov, ki so obogateli s koruptivnimi posli z evropskimi kohezijskimi sredstvi. Andrej Babiš pa je prek agroživilskega konglomerata in vrste gospodarskih afer postal drugi najbogatejši človek na Češkem, nato pa še premier države.

Vladajoče elite v Novi Evropi kljub vsemu make upu danes niso nič kaj drugačne od tistih, ki so leta 2003, takoj ko so tako želele ZDA, podprle napad na Irak.

»Luksemburg« je simbol zgrešene, neoliberalistične politike EU, ki širi prepad med razvitim centrom in periferijo in tako zagotavlja plodna tla, na katerih se lahko desni populisti zavihtijo in usidrajo na oblasti z razpihovanjem občutkov strahu, sovraštva in negotovosti. Te politike Zahodne Evrope so vredne vsega prezira. Zaradi teh politik smo na obrobju Evrope dobili nacionaliste in populiste, na Poljskem sedaj stranko PiS, ki ji pripada Mateusz Morawiecki in ki po državi razglaša »območja brez ideologije LGBT« in ki ženskam omejuje pravico do splava. Zaradi tega, ker so na Madžarskem liberalne stranke – katere ustanovitelj je bil v začetku devetdesetih tudi Orbán – razprodale državo, danes jezo in žalost ljudstva mirijo tako, da jim mečejo kosti – krivijo migrante, Rome, »soroševce« ali Bruselj. Zgrešene politike Zahoda in populistični odziv Nove Evrope sta dve plati istega kovanca.

Načela liberalne demokracije je EU v preteklosti, recimo prek lizbonske pogodbe, udejanjala na zelo ozek način, kot svobodno podjetniško pobudo. In ker je krepitev svobodne podjetniške pobude v interesu močnejših, je s tem prispevala k razslojevanju na celini, ne le med Vzhodom in Zahodom, ampak tudi znotraj držav. Tudi v pariških predmestjih vsake toliko časa zagorijo avtomobili. A politiki Nove Evrope zdaj napadajo kar liberalizem na splošno, kot svobodo govora in demokracijo, s čimer zgrešijo bistvo. Že od vekomaj so bila načela demokracije – svoboda govora, združevanja, enakopravnost – jamstvo, da se neka ureditev ni sprevrgla v oligarhijo. Če jo sedaj imamo, potem dejansko potrebujemo več liberalizma, ne manj. Je že prav, da se Nova Evropa dvigne in upre, a kar sedaj počneta Orbán in Janša, je navadna prevara.