»Marija sveta, kaj nam je tega treba?«

Pa smo dočakali pogovor z državnico. Ker v nasprotju z dosedanjimi spomeničarji Spomenka Hribar govori, misli in dela državo. Že vse življenje. Seveda ima prednost pred moškimi – ki so imeli sicer za razgrnitev svojih spominov na nastanek države tudi poseben termin, namenjen le moškim –, ker državo obravnava in ljubi z njenimi pomanjkljivostmi, šibkostmi, radostmi, lepotami, dobrim in slabim, ne pa skozi razlaganje, zakaj je ona zaslužna zanjo in kakšna prvoligašica in nosilka rumene majice da je. To je zmogel samo še Milan Kučan. Ostali so govorili o sebi in se samopoveličevali.

A ne gre le za to. Stvari so bile močnejše. Spomenka Hribar govori o lastnih napakah, o lastnih dvomih, zmore samokritiko, zmore se ozreti nazaj in uvideti napake, razumeti, zakaj je do njih prišlo. Da, več žensk bi moralo biti v politiki. Zgodbo osamosvojitve in te države je izjemno strnila v naslednjem odstavku, ki ga je izrekla kot vedno na pogovor dobro pripravljeni Kseniji Horvat: »Imamo državo. Premalo se zavedamo, da je to velika reč. Ker je to možnost, da nekega dne ta država začne resno delati za svoje ljudstvo. Vse drugo je pa bolj ali manj problematično. In že od začetka so se že začele pojavljati zelo ostre nacionalistične in izključevalne misli in tudi besede. Moram reči, da sem od začetka bila tudi jaz med tistimi fundamentalisti. Potem pa sem nekega dne vendarle prišla k sebi, ko sem zagledala svoje kolege v dvorani in posredi je tekla črta, razdelilnica sovražnosti. Rekla sem, kaj pa je zdaj to? Saj nam vendar gre za spravo. Saj smo vendarle vsi tukaj doma. Saj vendarle je to naša država. In potem sem začela delati bolj spravljivo in začela štrikati med strankami, da smo prišli do soglasja o plebiscitu.«

Serijo pogovorov o nastanku Slovenije bi TV Slovenija dejansko morala začeti s Spomenko Hribar. In sicer bi se morali ustvarjalci z njo sestati in presedeti dolge ure, da bi si tudi sami zmogli priznati, da stvari niso enoznačne, niso preproste, da vloge niso razdeljene tako, kot jih želijo danes prikazati. Da se osamosvojitev ni začela leta 1988, ampak prej. Da gre za proces; proces, ki ga je s svojo različnostjo od drugih komunističnih držav povzročila celo sama slovenska partija – pa to ni pohvala, ampak zgolj zgodovinska opomba pod črto. In Spomenka Hribar ima prav, brez Demosa ne bi bilo te države, a zadeva ima tudi temno plat: »Prepričana sem, da je večina ljudi pričakovala, da ko bomo imeli svojo državo, bo to nov začetek, ne bo več tega preganjanja z leve na desno ali pa z desne na levo. In tega ni bilo. Desnica je začela ponovno spor. Takrat sem prevzela vso odgovornost in jo čutim tudi danes. Bila sem članica Demosa, ki je izpeljal osamosvojitev, je pa tudi vpeljal ta ponovni razdor. To je dejstvo.«

Ja, kot je rekla Hribarjeva, Marija sveta, kaj nam je tega treba.