Gibljivost negibnosti

Pogled v galerijski prostor odkrije drobne lesene lutke, sedeče pri mizicah, upodobitve človeške skupnosti, ki nas zdrznejo z zgoščeno materializirano zbranostjo. Podobne so nam, te tihe lutke, ki nemo ždijo, razmišljujoč o svoji družbeni vlogi in same o sebi. Na hrbtu začutimo vodila, takšna, kot jih imajo lutke, skozi katera so speljane nevidne niti, ki nas upravljajo. Prav v teh tesnobnih časih covid-19, ko gospodarji našega življenja odločajo, kdaj lahko odidemo od doma, kdaj lahko srečamo sorodnike in prijatelje, čutimo, da nas nevidne niti hromijo in nam jemljejo svobodo gibanja. Četudi se zdi, da lutkam gledališče daje svobodo, je njihova prava svoboda v galeriji. Tukaj same krojijo svoj gibalni potencial, brez gledališča, brez animatorjev in niti.

Mala in velika omizja, ki jih vidimo na razstavi v Kostanjevici, imajo v umetniškem opusu Silvana Omerzuja pomembno vlogo. V njegovih lutkovnih predstavah in na razstavah so se pojavljala vzporedno; od predstave Kleist Slovenskega mladinskega gledališča (2006) do prostorskih galerijskih postavitev, kot je bila leta 2010 v Mednarodnem grafičnem likovnem centru (MGLC) v Ljubljani, ko so nastala ta mala omizja. Omerzujeve lutke so sposobne obvladati več situacij in prostorov. Lutkovni oder, kjer animatorji upravljajo lutko, naj bi bil njihovo primarno prizorišče. Vendar včasih lutka tudi z lastno močjo mirne odrske prezence pripravi gledalca, da jo kar sam animira v svoji glavi. Sprožilec »virtualne« animacije je vidnost tehnologije, ki namiguje na lutkine gibalne sposobnosti. V avtonomnem galerijskem prostoru, v likovni instalaciji ali na razstavi pa lutka ob pomoči svetlobe sama »upravlja« svoj animacijski potencial.

Silvan Omerzu (1955) ima v slovenski lutkovni umetnosti posebno mesto. Po študiju na Pedagoški akademiji v Ljubljani in po službovanju v Lutkovnem gledališču Ljubljana je prejel štipendijo za študijsko bivanje v Pragi. A preden je leta 1983 odšel na Češko, je že snoval predstavo in s tem določil smer likovnosti svojega gledališča. Potreboval je le potrditev, ali je njegov razmislek pravi. Obiskal je nekaj čeških mojstrov lutkovne umetnosti in ugotovil, da tisti, ki jih najbolj ceni, razmišljajo podobno kot on in imajo podoben pogled na lutkarijo. To je bilo zanj ključno! Ko se je vrnil, je nadaljeval pripravo svoje prve lutkovne predstave. Leta 1993 je skupaj z Janom Zakonjškom ustanovil Gledališče Konj, v katerem sta začela uresničevati svoj pogled na lutkovno gledališče, ki je temeljil na Omerzujevi avtorski poetiki. Lutkovne predstave tega gledališča so bile namenjene odraslemu občinstvu in slovenski gledališki srenji je ponudilo vsebinsko zahteven repertoar. Omerzu je uvedel vrsto tehnoloških novosti, predvsem pa je bila nekaj povsem novega likovna podoba, ki je bila hkrati preprosta, a izredno ekspresivna. Omerzu rad razloži: »Lutke sem oblikoval iz papirja in iz lesa. Včasih sem kombiniral les in stiropor, tudi kaširal. Že na samem začetku sem uporabljal le nekaj barv. Kasneje sem barve povsem opustil in dovolil materialu, da spregovori. Lutka ponuja sklop svoje tehnologije, ki je likovno zanimiva že sama po sebi. V preteklosti so lutke oblačili tudi zato, da so skrili tehnologijo, zame pa je ta nekaj izredno zanimivega.« Da bi pokazali razpon Omerzujeve likovne estetike, bodo lutke iz zgodnejšega obdobja na ogled v gradu Rajhenburg v Brestanici, v Omerzujevem rojstnem kraju, vse do februarja 2021; lutke iz kasnejših obdobij pa so sedaj na ogled v Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici, kjer se galerijska postavitev stopnjuje z dramaturško napetostjo. Najprej vstopimo v sobo z Omerzujevimi risbami, saj je avtor tudi odličen risar in ilustrator; od tod nas pogled vodi v sobo z nizom malih lesenih omizij, sledita sobi, posvečeni Ivanu Cankarju: v prvi je velik avtomat Cankarjeve glave, ki nam nagajivo kaže jezik, sredi sobe pa drobna skulptura/lutka Cankarja za pisalno mizo, na stene se vpisuje gibljiva slika, neke vrste senčno gledališče z motivom iz Cankarjeve novele Na klancu, Franckinim tekom za vozom. V naslednji sobi se pred nami odpre omizje velikih lutk s prosojnimi telesi iz poliestra, okončine so iz lipovega lesa, glave pa iz kaširanega papirja. Obrazi lutk so stilizirani, a hkrati ima vsaka svoj izraz. Hrbtna stran lutke razkrije votlino trupa, v njem je palica, ta animatorju omogoča, da aktivira njen življenjski sok. Omizje je postavljeno v ambient, ki ga dopolnjujejo živalske maske na trupih lutk, duhovi in velik torzo, ki nas spominja na Križanega. To omizje in lutke so bili ustvarjeni za gledališko predstavo Hiša Marije Pomočnice po Cankarjevem romanu in v izvedbi Slovenskega mladinskega gledališča v Ljubljani leta 2008. Predstava je bila čustveno izredno pretresljivo doživetje, podobno razpoloženje odraža tudi galerijska postavitev. Kajti lutke in elementi mizanscene v galerijskem prostoru vzpostavijo svojo zgodbo, ki jo lahko razumemo brez predhodne informacije o gledaliških predstavah, katere del so bile. Sledi soba z avtomati, ki so tudi sicer pogost gledališki element Omerzujevih predstav. Predvsem ga zanimajo samodejni avtomati; kot pravi, se dobro razume na mehaniko in zanj imajo ti preprosti gibi mehaničnih avtomatov poseben pomen. Vendar jih v predstave ne vključuje zato, ker bi se rad znebil animatorjev, ampak ker dajo predstavi poseben pospešek, pa tudi nekaj žlahtne zgodovinske odmaknjenosti, saj so že stoletja del lutkovnih predstav. V galerijski prostor pa vnašajo hkrati humor in grotesko ponavljajočih se gibov. V zadnji sobi kostanjeviške razstave vidimo del galerijske postavitve Ivan Cankar in Evropa iz leta 2018 (Cankarjev dom, Ljubljana), kjer dominira mrtvaški voz Gospoda stotnika, presunljiva družina lesenih lutk, senčnih učinkov in mehanskih avtomatov bobnarjev, ki interpretirajo istoimensko Cankarjevo črtico.

Silvan Omerzu je kompleksen avtor, pogosto je hkrati v vlogi režiserja, dramaturga, snovalca likovne zasnove predstave, scenografa, tehnologa in ustvarjalca/oblikovalca lutk. Svoje zamisli lažje udejanja, če tudi sam režira. Pri snovanju predstav je zanj ključna likovna dramaturgija. Išče prizore, ki bodo likovno učinkoviti in bodo ustrezali sporočilu predstave, pri tem sta tehnologija lutk in njihova likovnost vedno usklajeni. Omerzu je hkrati gledališčnik in likovni umetnik, ki dobro razume galerijski prostor. »Bili so časi, ko so vzporedno potekale razstava, predstava, razstava, predstava ... ko nisem delal v gledališču, ker niso razumeli, kaj počnem, sem pa razstavljal. Rad delam prostorske postavitve, sploh za takšne razstavne prostore, kot je Galerija Božidar Jakac.«

Razstava:
Silvan Omerzu: Pregledna razstava
Kje: Galerija Božidar Jakac, Kostanjevica na Krki
Kdaj: od 11. septembra 2020 do 8. februarja 2021