»Če gre za naše, nacionalne heroje, potem nobena resnica ne zamaje njihovega statusa«

Dr. Tanjo Petrović, predstojnico Inštituta za kulturne in spominske študije, zanima področje spomina in identitet, raziskuje, kakšna je dediščina jugoslovanskega socializma, kako odmeva v današnjem času. Pred dnevi je nastopila na okrogli mizi festivala Grounded in med drugim zagovarjala drzno tezo, da je razumevanje sprave, kot jo poznamo v Sloveniji (in naša država pri tem ni edina), v marsičem problematično. Zahteva po spravi je namreč hegemonistična, zahteva enovit pogled na preteklost, hkrati pa naj bi bila prvi pogoj za prehod iz zločinskega sistema v boljšo družbo, vendar ta prehod zahteva opuščanje vsake možnosti za politične in družbene alternative.

V Sloveniji radi govorimo o spravi, o spravi kot o političnem ali etičnem pojmu, bolj malo pa govorimo o tranzicijski pravičnosti. Kakšna je razlika? 

Ideja sprave je neločljiva od tranzicijske pravičnosti, ravno z mehanizmi tranzicijske pravičnosti naj bi prišlo do sprave med storilci in žrtvami, kar bi omogočilo sobivanje in funkcioniranje politične skupnosti.

Zveni logično. 

Da, ampak v nekdanjih socialističnih državah po koncu hladne vojne se je zgodilo, da so bili mehanizmi tranzicijske pravičnosti, s katerimi naj bi se kaznovali zločinci in dvignila družbena zavest o storjenih krivicah, zamenjani z diskurzi o nuji nacionalne sprave. Zato se v Sloveniji govorica o spravi ne dotika problematike vloge slovenskih političnih elit v vojnah na območju nekdanje Jugoslavije ali pa izbrisa. Ko je torej izginila blokovska delitev sveta, je tranzicijska pravičnost postala mehanizem, ki so mu izpostavljene družbe z zelo različnimi genealogijami – vojaške diktature, postkonfliktne družbe, v katerih je prišlo do genocida, postkolonialne družbe, ki so svojo pot našle v socializmu, in nekdanje evropske socialistične države. Fenomena tranzicijske pravičnosti danes ne moremo videti drugače kot posledico konca hladne vojne.

Zakaj tranzicija, kaj se spreminja? Vsa družba? In kam gre? 

Prav tranzicija v tranzicijski pravičnosti ima odločilno vlogo: zahteva neko družbeno normalizacijo in s tem zapira vsako možnost za alternativo liberalni demokraciji, kakršno poznamo danes. Za postsocialistične države to pomeni, da se mora preoblikovati celotna družba tako, da se znebi sledov socializma. Zato tranzicijska pravičnost ne sodi samo v polja prava in etike, ampak je globoko politični proces.

Tip te tranzicijske pravičnosti je recimo sodišče v Haagu. 

Seveda. V tem primeru ta mehanizem predpostavlja, da družbe, ki so bile vpletene bodisi v nasilje ali pa v avtoritaren in totalitaren sistem, same s svojimi pravnimi mehanizmi storilcev niso zmožne pripeljati do ustrezne kazni. Problem je, da niti zunanji mehanizem tranzicijske pravičnosti ne more biti zunaj sfere političnega.

V Sloveniji se govorica o spravi ne dotika problematike vloge slovenskih političnih elit v vojnah na območju nekdanje jugoslavije ali pa izbrisa.

Za takšno miselnostjo se skriva prepričanje, da le kaznovanje krivcev prinaša pomiritev, da je kazen nujna za moralno zadoščenje. Kaj je v tem spornega? 

Seveda ni nič narobe s tem, da se kaznujejo tisti, ki so naredili nekaj nesprejemljivega, ki so bili nasilni ali ki so spodbujali in izvajali politično nasilje. Težava nastane, ko iz pravnega polja, ki vključuje konkretne osebe, konkretna dejanja, preidemo v politično idejo o spravi, ki naj bi nujno vsebovala družbeno katarzo, reset, začetek iz nič. To pa po drugi strani nujno vključuje poenostavljanje zgodovinskih dogodkov, biografij ljudi in njihove zmožnosti avtonomnega delovanja.

Ali ni ideja o katarzi, o pomiritvi problematična? Narod naj bi šel naprej le takrat, ko ima enovit pogled na temne madeže v svoji zgodovini. 

V predstavi, da bi morali vsi razmišljati enako in imeti enovit pogled na preteklost, je veliko spornega. Za tem prepričanjem se skriva biologistična ideja o družbi kot o nečem, kar naj bi bil skupek enako ali vsaj podobno mislečih ljudi, ki enako mislijo prav zato, ker so pripadniki in pripadnice istega naroda. To omogoča, da danes pri tranzicijski pravičnosti skozi idejo narodne sprave vztrajajo prav nacionalisti, ki so bili v veliki meri soodgovorni za zločine v nekdanji Jugoslaviji v 90. letih prejšnjega stoletja. Tudi diskurzi tranzicijske pravičnosti delujejo protislovno – po eni strani je soočanje s preteklostjo nujen pogoj za svetlo prihodnost, po drugi pa te prihodnosti ne more biti prav zaradi tega, ker ne zmoremo pustiti preteklosti za seboj.

Zakaj mislite, da ima zgodovina, torej naši pogledi na dogajanje izpred 75 let v Sloveniji, takšen odmev, da se zdi, da se javnost deli točno na tem polu – ali si za domobrance ali za partizane? 

Gre za politično fabricirano delitev, ki vedno zažge, vzbuja čustva in odvrne pozornost od pomembnejših tem. Iz zgodovine vemo, da je bila slovenska družba razdeljena od nekdaj, vsaj od liberalno-konservativnih sporov dalje. Ta utrjena naracija je zgodba političnih elit. Tudi današnja ideja o razdeljenem narodu ima podobne korenine, čeprav se predstavlja kot največji problem vsakega državljana in državljanke. Ni res, da je narod nepopravljivo razdeljen, kot tudi ni res, da je to njegov največji problem. Ideja o razdeljenosti zahteva enodimenzionalne biografije ljudi, premočrtni zgodovinski tok ter normativno, moralizatorsko periodizacijo časa, vgrajeno v način, kako razumemo nasilje v času po tem, ko se je zgodilo. Življenje pa je vse prej kot takšno – tako v preteklosti kot danes.

Zakaj so politične ideje, o katerih govoriva, problematične prav v družbah, ki imajo socialistično izkušnjo? 

V primeru nekdanjih socialističnih držav pri tranzicijski pravičnosti in narodni spravi ne gre za kaznovanje slabih in zlih posameznikov, ki so storili zločine, temveč za slab in problematičen politični sistem. Zato je prvi pogoj za spravo v teh družbah pavšalna opredelitev socializma kot totalitarizma. Ta se izenači z nacizmom in fašizmom, tako pa se zamegli dejstvo, da je komunizem v drugi svetovni vojni premagal fašizem in s tem med drugim omogočil obstoj slovenske politične skupnosti. Prav tako se zabriše ne samo kompleksnost socialistične izkušnje, temveč tudi revolucionarna, emancipatorična narava dogodkov, s katerimi so bile oblikovane socialistične družbe ter dosežki teh družb na področju zmanjševanja socialnih razlik, dostopnosti zdravstvene oskrbe, izobraževanja, socialnih pravic. Sprava tukaj ne stremi k pluralizaciji javnega prostora in zavedanja o trpljenju različnih ljudi, temveč del izkušenj, stališč in političnih prepričanj razglasi za sporne in potrebne »reprogramiranja«. Od prvotne ideje, da je javni prostor nujno odpreti za pogovor o žrtvah komunističnega režima, smo se hitro znašli v političnem ozračju, kjer so partizani in komunisti izključno storilci, hkrati pa so tisti, ki pa so bili proti njim, izključno žrtve. Izjava, da so za genocid v Srebrenici krivi komunisti, je posledica tega razvoja, ne pa neki eksces, ki ga lahko razlagamo s psihosocialnimi posebnostmi njenega avtorja.

Ali zgodovinska resnica, dejstvenost vpliva na te procese? Ali resnica o preteklosti obstaja? 

Ne, ene resnice seveda ni. Tudi ona funkcionira podobno kot sprava – kot nekaj nujnega, kar je domnevno univerzalistično, pravzaprav pa se uporablja za partikularne politične namene.

Je resnica lahko pluralna, imamo domobransko in partizansko resnico, bosansko, srbsko, hrvaško, kako naj sobivajo? 

Seveda obstajajo, in točno na teh resnicah politiki utemeljujejo potrebo po narodni enotnosti. Resnica je prazen pojem. Prav bi bilo, da se pogovarjamo o dejstvih, o rekonstrukciji celotnega dogajanja, o političnem kontekstu in posledicah dejanj. A navadno se to ne zgodi, raje se pogovarjamo čustveno, na podlagi družinskih izkušenj, prepričanj. Kar je tudi legitimno, vse to so resnice. Temeljni problem spravnih konceptov je, da v njih ene resnice postanejo pomembnejše od drugih, in te druge se morajo umakniti prvim, izginiti morajo, da se družba ideološko reprogramira.

Odkar se je v Sloveniji začelo govoriti o spravi, se je odprla razprava o politični reviziji zgodovine. Kako razumete te procese? 

Praktično se je, kot sem že dejala, v vsej Vzhodni Evropi zgodilo, da je v imenu vzpostavljanja neke pravičnosti in odpiranja prostora za razgovor o zločinih komunistične strani hitro prišlo do tega, da je sprava postala politično sredstvo za popolno delegitimizacijo socializma kot političnega projekta. Sprava kot politično sredstvo je vedno homogenizirajoča, vsiljuje premočrtno, gladko in poenostavljeno vizijo preteklosti – in enako počnejo tudi revizionistične prakse.

Ponekod v svetu so ustanovili posebne komisije, ki so poskušale popisati dogajanje in zločine. Bi bilo to primerno za Slovenijo? 

Ne vem, a mislim, da ne, saj je vprašanje sprave v Sloveniji preveč spolitizirano. Tovrstno komisijo si je v nekem trenutku zaželel tudi nekdanji predsednik Jugoslavije Vojislav Koštunica, ki je klasičen nacionalističen politik. Njegova pobuda je neslavno propadla, a ta poskus je bil pomemben, ker je pokazal, da ideja o tranzicijski pravičnosti, ki naj bi pripeljala do kaznovanja storilcev, do povečanja zavesti politične skupnosti o tem, kaj se je dogajalo, hitro prevzame nacionalistično agendo. Ta zgodba je podobna tudi v Sloveniji, tukaj se o spravi govori izključno kot o spravi med Slovenci. Po drugi strani je bila pred leti ustanovljena regionalna iniciativa za REKOM, ki je države na območju nekdanje Jugoslavije pozvala, da ustanovijo tovrstno komisijo, ampak se zadeva ni bistveno premaknila, saj za to ni političnega interesa.

Slovensko razumevanje sprave se spreneveda o političnih razsežnostih tega koncepta in vztraja zgolj pri njegovih moralnih temeljih, četudi je spravni koncept sam po sebi revizionističen.

V zadnjih letih se pri nas s spravo formalno ukvarja Študijski center za narodno spravo. Kako ocenjujete njegovo delo? 

Kot raziskovalka, ki delujem v izredno prekarnem slovenskem znanstvenoraziskovalnem sistemu, ne bom posebej razlagala o tem, da omenjeni center ni raziskovalna institucija. Gre za institucijo v službi določene politike in za simptom tranzicijskega stanja, ki ga delimo z državami nekdanjega vzhodnega bloka.

Na nedavni okrogli mizi, ki je potekala v okviru festivala Grounded, se je govorilo tudi o tem, da je bilo poročilo o zločinih v Srebrenici dolgočasno branje, taksativno naštevanje primerov in zločinov, diskurzi o narodni spravi pa so večinoma politični pamfleti o zgodovini. 

Poročilo o Srebrenici je točno takšno, in kdorkoli gleda prenose sojenj iz Haaga, lahko hitro ugotovi, če ni osebno vpleten, da gre za dolgočasen pravni proces. A takšen pač mora biti, pravo in zgodovina nista spektakularna, tako kot ni niti trpljenje ljudi – se pa pogosto zlorabljajo v političnem boju za reinterpretacijo zgodovine, ki se bije z vsemi sredstvi. Sami mehanizmi tranzicijske pravičnosti prav tako temeljijo na spektakularnosti. Ljudje so zreducirani na žrtve in storilce, kot da bi bili postavljeni na teatrski oder, kjer jih opazujemo, mogoče z empatijo zaradi pričevanja o travmatičnih dogodkih, vseeno pa z distance in v pričakovanju spektakla.

Za spravo se vseskozi zavzema predsednik Borut Pahor. Na morju bere knjigo Jožeta Možine Slovenski razkol, ki naj bi pokazala, kaj strašnega so počeli partizani, hkrati ima za protiutež Pirjevčeve Partizane. Kaj je narobe s takšnim pristopom?

Vse, res vse je narobe. Tako kot je zmotna predpostavka, da je zahteva po spravi izključno etična zahteva, je zmotno in nevarno tudi prepričanje, da je vztrajanje pri enakovrednosti vseh stališč nujna predpostavka demokratične družbe.

Pa ni ideja demokratične družbe pluralnost? 

Pluralnost česa, prosim vas, to, kar počne predsednik Borut Pahor, odvzame politiki vsak smisel. Pluralnosti ne gre enačiti z relativizacijo vseh stališč, dogodkov in dejanj. To je neodgovorno in politično nevarno ravnanje, ki temelji na ignoriranju tako zgodovinskih kot političnih dejstev. Med drugim na ignoriranju dejstva, da je sprava v Sloveniji projekt politične desnice.

Takšen revizionističen koncept sprave ima v družbi neposredne posledice. Kako razumete odločitev vrhovnega sodišča o razveljavitvi procesa zoper domobranskega generala Leona Rupnika? Kako razumete odločitev beograjskega sodišča, ki je že pred časom rehabilitiralo Dražo Mihailovića?

Prav to sem imela v mislih, ko sem govorila o nevarnosti vsesplošne relativizacije in depolitizacije. Tako pri Rupniku kot pri Mihailoviću je rehabilitacija oziroma razveljavitev sodbe temeljila na tem, da nista imela pravičnega sojenja. Njihova dejanja med drugo svetovno vojno in posledice teh dejanj niso bili predmet obravnave – sodišči sta vztrajali, da nista presojali o tem, ali so bili vojni zločinci ali ne. Z razveljavitvijo obsodb so dejansko prenehali biti vojni zločinci, in zatrjevanje, da to ni tako, je veliko sprenevedanje. V Srbiji je danes povsem prevladal diskurz o dveh uporniških gibanjih v drugi svetovni vojni in se naselil tako v učbenike zgodovine kot v muzeje. Muzej Užičke republike, ki hrani spomin na prvo osvobojeno ozemlje v Evropi, strogo sledi paralelizmu v predstavljanju partizanskih in četniških simbolov. Ta uravnovešenost in pluralizem, tako kot hkratno branje Pirjevca in Možine, ponujata okvir za narodno spravo, ki naj bi bila moralno univerzalna, je pa zgolj in za vsako ceno narodna. V tem okviru se ne moremo pogovarjati o žrtvah, če niso žrtve komunističnega režima, in ne herojih, če niso prispevali k oblikovanju nacionalnih držav, v katerih živimo danes. Če pa gre za naše, nacionalne heroje, potem nobena resnica ne zamaje njihovega statusa – ne orožarske afere, ne zaporne kazni, ne haaške obsodbe za vojne zločine.

Med slovensko desnico je zelo popularna oddaja Pričevalci, zgodbe intervjuvancev so legitimne, morda so podobne borčevskim spominom, a spomin ima neko vrednost. 

Seveda ga ima. Osebni spomin je v zadnjih desetletjih prišel v osredje zanimanja raziskovalk in raziskovalcev preteklosti. Je pa v našem primeru simptomatična jasna delitev med zgodovino in spominom. Poimenovanje »pričevalci« sugerira, da gre za legitimen zgodovinski vir, za doseganje zgodovinske resnice v njeni totalnosti, in je zoperstavljeno osebnemu spominu kot selektivnemu, nezanesljivemu, izkrivljenemu in skonstruiranemu v sedanjosti. Zgodbe pričevalcev so torej resnica, pričevanja partizanov ali pa moških in žensk, ki so živeli v socializmu, če bi se sploh kdaj lahko našla v tej oddaji, pa ne bi bila razumljena drugače kot bodisi ideološko bodisi nostalgično izkrivljanje preteklosti. Z zgodbami »pričevalcev« ni nič narobe – so unikatne in dragocene; problem je, da se te zgodbe in njihovi lastniki, čeprav se zdi, da so zunaj politike, postavljajo v jasen politični kontekst, verjetno pogosto tudi proti njihovi volji. Spomnimo se na primer Radovana Hrasta ali Nikole Golubovića, nekdanjih internirancev na Golem otoku, ki sta oba poudarjala, da je bilo življenje v času socialistične Jugoslavije boljše od tega, kar imamo danes – delavci so živeli dostojno, imeli pravice, občutek varnosti in možnost izobraževanja. Sprava ne zahteva le ene različice zgodovine, zahteva en tip ljudi.

Kar počne Borut Pahor, odvzame politiki vsak smisel. To je neodgovorno in politično nevarno ravnanje, ki temelji na ignoriranju zgodovinskih in političnih dejstev. Med drugim na ignoriranju dejstva, da je sprava v Sloveniji projekt politične desnice.

Zgodovinar dr. Marko Zajc opozarja še na nekaj drugega. Ko piše o slovenskem konceptu sprave, poudarja, da se je v Sloveniji koncept sprave pojavil »kot izraz skupine kritičnih intelektualcev v osemdesetih letih 20. stoletja, ki so med kritiko jugoslovanskega socializma odkrili fenomen naroda«. K narodni emancipaciji naj bi torej sodilo soočenje z demoni preteklosti. 

Kar omenjate, je izredno pomembno. Dejstvo, da je bila ideja nacionalnega, na način, kot so jo razumeli v 19. stoletju, tako zelo privlačna za slovenske intelektualce, ki so kritizirali jugoslovanski socializem, je zanimiv fenomen. Če pogledate, kaj se je v osemdesetih letih dogajalo v Sloveniji, boste hitro opazili, da so v tem prostoru krožili kopica idej o prihodnosti, različni koncepti, politične inovacije, veliko je bilo alternativ, ki so vztrajale pri univerzalnih vrednotah, človekovih pravicah in zahtevale pluralizacijo družbe. Čeprav ideja narodne enotnosti in samostojnosti in z njo povezana ideja narodne sprave nikakor nista bili gonilni sili teh procesov, sta pod svoj plašč posrkali vse druge možnosti in na koncu izničili vse vizije prihodnosti razen tiste, ki je postala naša sedanjost. Gibanja in alternative iz osemdesetih so v Sloveniji izredno pomembno vplivali na oblikovanje politične skupnosti, ki ima bolj zdrave državljanske temelje kot marsikje drugje. Državljanke in državljani se pri nas vedno znova mobilizirajo, ko gre za pomembna vprašanja demokracije, kar je v preostalih postjugoslovanskih družbah nemogoče ali zelo težko. Vendar tega, da so se v Sloveniji po osamosvojitvi zgodili izbrisani, ne moremo razlagati kot nepremišljeno birokratsko potezo. Izbris ni ločen od zgodbe, ki se je začela z diskurzi o narodni spravi. To, seveda, ni samo slovenski problem – po treh desetletjih je mogoče napočil čas tudi za bolj kritičen, samorefleksiven premislek o vlogi intelektualnih elit v vseh delih nekdanje Jugoslavije v razpadu skupne države.

Kako razumete koncept sprave, ki ga je sredi osemdesetih razvila dr. Spomenka Hribar? Morate priznati, da jo vodi želja po pieteti, pomiritvi, bila je pogumna, ena prvih, ki je še v času komunizma jasno spregovorila o povojnih pobojih. V svojem prepričanju je načelna. 

Gospa Hribar je nedvomno pogumna in je njena energija vredna občudovanja. Vendar tovrsten diskurz o spravi, da bi lahko ostal načelen, mora živeti z veliko nedoslednosti in slepih točk, ki postanejo očitne zlasti, ko ga opazujemo v daljšem časovnem obdobju. Temelji na navidezno univerzalnih, etičnih premisah, je pa nastal, kot je lepo napisal Marko Zajc, v trenutku »odkrivanja naroda« in je njegov pomen od začetka oblikovan v organicistično-nacionalnem ključu. »Naroda« v narodni spravi ni mogoče razumeti univerzalistično, v terminih državljanstva. Ta diskurz prav tako temelji na reduciranju celotne zgodovinske izkušnje socializma na totalitarni režim, »razklanost« naroda zaradi povojnih pobojev pa vidi kot vir vseh družbenih težav, tudi rastoče avtoritarnosti, populizma in nestrpnosti, ki so v resnici bolj povezani prav s pojmovanjem nacionalističnega antikomunizma kot edine poti za emancipacijo. Ne moremo pa mimo dejstva, da je prav ta ekipa razumnikov na koncu osemdesetih na neki način vzgojila Janeza Janšo. Ne glede na to, kam je šla njegova politična pot od tedaj do danes, njene genealogije ne moremo prezreti.

Kaj ima koncept sprave z Janezom Janšo? 

Janša kot politik ni nekaj, kar se nam je zgodilo neznano kako in česar se nikakor ne moremo znebiti. Je produkt politike, ki vztraja pri nuji osvoboditve od utvar komunizma kot pogoju za emancipacijo. In sprava naj bi bila pot za to osvoboditev. Ta politika je Slovenijo ideološko približala višegrajski skupini veliko pred tem, ko si je za to začela prizadevati zunanja politika trenutne Janševe vlade. Tako kot je konec osemdesetih nadvladala politika, ki je skozi etnonacionalizem obljubljala emancipacijo, naj bi danes zapiranje mej za migrante in nasilje nad njimi, rasistične politike ter kratenje pravic ženskam in istospolno usmerjenim prinesli neko alternativo razpadajočemu evropskemu političnemu projektu. Njene obrise so nam nakazali s forumom na Bledu. Gre za alternativo, ki to ni: to je etno-nacionalistična politika, saj pravi, da se moramo v nevarnih časih zediniti in zaščititi svoje, hkrati pa je tudi zelo neoliberalna, saj domnevno grožnjo, ki prihaja od migrantov, muslimanov, čefurjev, feministk, rdečih ... ljudem predstavi kot vzrok negotovosti in prekarnosti, s katerima se vse bolj soočajo.

Morda, a vendar je sprava poskus moralnega dejanja.

Slovensko razumevanje sprave se spreneveda o političnih razsežnostih tega koncepta in vztraja zgolj pri njegovih moralnih temeljih, četudi je spravni koncept sam po sebi revizionističen. Kot raziskovalka in državljanka naracije, da je bil jugoslovanski socializem totalitaren, ne sprejemam. Takšen pristop k lastni preteklosti je politično izredno problematičen, ker nevtralizira tiste trenutke v zgodovini politične skupnosti, ki so bili resnično emancipatorični, kot sta zmaga nad fašizmom in vzpostavljanje bolj egalitarne družbe.

Slovenski nacionalizem, ki ga omenjate, ni bil tako rušilen kot kakšen drug. Zimmermann je temu rekel »garbonacionalizem«? 

Nekdanji ameriški veleposlanik v Jugoslaviji Warren Zimmermann je Sloveniji zameril nacionalizem v slogu Grete Garbo, ki je bil usmerjen nase, kapriciozen in se ni menil za predvidljivo tragične posledice razpada Jugoslavije, ki jih je sprožila slovenska osamosvojitev. Takratne razmere vidim kot veliko bolj kompleksne, vseeno ostaja vprašanje, ali bi bil ta nacionalizem manj rušilen od ostalih, če ne bi bila Slovenija etnično dokaj homogena in če bi večje število Slovencev živelo v drugih delih nekdanje Jugoslavije.

Del te zgodbe o delitvah in skupnosti je spomenik, ki se je pojavil pri Kongresnem trgu, spomenik, kamor hodijo tuje državniške delegacije, a ga v resnici nihče ni vzel za svojega. 

Ta spomenik ima težko drug pomen kot to, kar v resnici je: velik prazen prostor. Vsak dan kolesarim mimo, opazujem najstnice, ki se pred njim fotografirajo. Ker je prazen, ne more nositi sporočila, ki ga želijo tisti, ki najbolj zagovarjajo spravo: ne sporoča, da so bili komunisti klavci. Iz istega razloga ne more nič povedati o herojstvu ali trpljenju tistih, ki so se uprli fašistični okupaciji ali bili njene nedolžne žrtve. Zato z njim ni zadovoljen nihče.

Predsednik države je zadovoljen. 

Predsednik države je zadovoljen z marsičim. Na žalost se zdi, da je najbolj zadovoljen takrat, ko se nevtralizira vsaka možnost političnega delovanja tako, da se ustvari prazen prostor, v katerem je vse združljivo, v katerem je vse OK, kjer ni treba zavzeti stališča.

Janša kot politik ni nekaj, kar se nam je zgodilo neznano kako in česar se nikakor ne moremo znebiti. Je produkt politike, ki vztraja pri nuji osvoboditve od utvar komunizma kot pogoju za emancipacijo.

Velikokrat se postavlja vprašanje, zakaj se toliko let kasneje še vedno pogovarjamo o spravi. Mlade zanima prihodnost, travme preteklosti puščajo za seboj.

Odgovor na vprašanje, zakaj se toliko ukvarjamo s preteklostjo, je razmeroma preprost. S preteklostjo se ukvarjamo zato, ker ni enostavno razmišljati o prihodnosti. Sprašujem se, ali poleg distopičnih vizij o tem, da prihaja ekološka kataklizma ali pa da na naša vrata trkajo novodobni fašizmi, obstajajo še kakšne druge zgodbe o jutrišnjem dnevu. Živimo v nekem suspenzu prihodnosti, kjer življenje na dolgi rok ne deluje. Konec 20. stoletja je bil tudi konec modernistične dobe, ki je rada gledala v prihodnost. Takrat so se končali tudi socialistični sistemi in s tem je prišlo do »konca zgodovine«, kot je trdil Francis Fukuyama. Nastal je svet, kjer alternativa ne obstaja. Politika se vrača k preteklosti v trenutkih, ko ne more ponuditi vizije prihodnosti. Zato se tudi toliko ukvarjamo z dogodki izpred 75 let. Preteklost je, po drugi strani, vsebovala obljube boljše prihodnosti, česar pa naša sedanjost ne zna ponuditi. O teh preteklih prihodnostih in o tem, kar so obljubljale, sama zelo rada razmišljam.

In kaj nam povedo? 

Da je možen drugačen svet, čeprav že dolgo velja, da alternative obstoječemu ni. Učijo nas, da lahko nekaj zahtevamo, da lahko upamo, da si lahko tudi izborimo boljšo prihodnost, sebi in svojim otrokom. Da se je vredno boriti. Partizanski boj ni bil le politična in antifašistična, bila je tudi socialna revolucija, katere cilj je bila boljša, pravičnejša družba. Večino teh revolucionarnih socialnih dosežkov hitro izgubljamo, ker nas prepričujejo, kot je zapisala zgodovinarka Maria Todorova, da sta stalna služba in brezplačno zdravstvo mogoča samo v paketu s pomanjkanjem in totalitarizmom. Narodna sprava se ponuja kot pogoj za avtonomijo, a ker narodno enotnost postavi nad vsako drugo obliko družbene solidarnosti, preprečuje vsako možnost za kolektivni obstoj zunaj liberalnega, kapitalističnega okvira. S tem prispeva k normalizaciji družbenega stanja, kjer pešajo javne institucije, šolstvo in zdravstvo, krčijo se pravice neodvisnih javnih medijev, izrazite socialne razlike pa postajajo nekaj normalnega in samoumevnega.