»Teran je avtohtono hrvaško vino«

Kakšna je razlika med refoškom in teranom? Eno prvih znanstvenih raziskav o kraškem teranu je leta 1910 naredil avstro-ogrski nadzornik pri kmetijskem poskuševalcu v Gorici Maksimilijan Ripper. Teran so seveda omenjali že mnogi pisci in pivci pred tem, zgodovinarji zapise o njem zasledijo že v rimskih časih, se je pa Ripper kot eden prvih lotil kemične analize te tekočine.

Iz njegove raziskave je viden tudi motiv, ki ga je k temu vodil. V Avstro-Ogrski so namreč imeli posebno pravilo glede tega, katera alkoholna tekočina se lahko imenuje vino, ena izmed pomembnih omejitev pa je bila kislost. Ripper je ugotovil, da je teran s Krasa več kot desetkrat bolj kisel, kot velevajo državna pravila, zaradi česar ga niti ne bi smeli označevati za vino. Problem pa je bil v tem, da ne glede na kemično analizo teran ni bil tako kisel, kot so kazali instrumenti.

Zakaj? Teran vinarji pridelujejo na kraški planoti, kjer je za trto na voljo le kakšnih 800 hektarjev. Visoka vrednost kislin je povezana z dejstvom, da morajo kmetje grozdje zaradi poznega dozorevanja in dežja pobrati, še preden prav dozori. Kraški teran je zato po kemični sestavi izredno kislo vino, ki pa dejansko nima tako kislega okusa – je ugotovil Ripper – ker zaradi visoke kislosti pride do kemičnih procesov, imenovanih »biološki razkis«, v katerem iz vinskih kislin nastane manj eksplozivna mlečna kislina.

Teran ima zato – kot ponavljajo enologi – rahlo sadni okus, njegova »sortna cvetica spominja na maline, rdeči ribez in borovnice«, vino je žametno mehko in zaradi mlečne kisline ima domnevno celo zdravilne učinke. Ta kemična razlaga je seveda bistvena za slovensko-hrvaški spor glede terana. V Istri so namreč razmere za pridelovanje tega vina popolnoma drugačne kot na Krasu, v Istri ta ista sorta vina normalno dozori in posledično nima toliko mlečne kisline.

Hrvaški moramo čestitati za to zmago. Nekako so si jo z dolgoletnim trudom, širokim in ustvarjalnim lobiranjem za svoje interese tudi zaslužili.

Četudi na Hrvaškem tam pridelani refošk označujejo z besedo teran, je dejansko to vino po kemični sestavi drugačno – in to je bil tudi glavni razlog, zaradi katerega je Slovenija pred leti sprožila tožbo proti evropski komisiji, ki je Hrvaški dovolila, da pri njih pridelano sorto vina refošk označujejo z besedo teran. S tega vidika je že prav, da je Slovenija zaščitila interese vinarjev, ki jih je strah, da bodo zgubili tekmo s hrvaškimi kolegi, ki lahko vino pod imenom »teran« pridelajo ceneje.

A sodišče EU je ta teden na prvi stopnji Slovenijo zavrnilo. Sodniki so v sodbi pisali o tem, da je teran pač vrsta grozdja, ki ga tudi na Hrvaškem gojijo že stoletja, in da je pravica, da Hrvaška uporablja naziv teran skupaj z nazivom Hrvaška Istra nekakšen kompromis. Kako je mogoče, da slovenski argumenti niso bili slišani? Poenostavimo si odgovor na to vprašanje, naredimo to, kar so zelo verjetno tudi naredili sodniki EU v trenutku, ko so dobili na svoje mize spor o teranu. Vtipkajmo v Google »teran«.

Še leta 2016 je na angleški Wikipediji o teranu pisalo, da je to slovensko vino, ki ga pridelujejo na slovenskem Krasu. Zdaj pa lahko tam preberemo, da to vino že 700 let pridelujejo predvsem »v delu zahodne Istre, na Hrvaškem …« in da je teran »avtohtono hrvaško vino«. Uporabnik Wikipedije, ki je to internetno stran priredil hrvaškim stališčem, se skriva za psevdonimom »Silverije«. Kdo je Silverije? To je Silverije Petriša, višji strokovni sodelavec hrvaške gospodarske zbornice, enota Čakovec. Skratka, sodniki EU, ki so se hoteli podučiti o teranu, so na spletu pač prebrali, da je teran že stoletja avtohtono hrvaško vino.

Hrvaški moramo čestitati za to zmago. Nekako so si jo z dolgoletnim trudom, širokim in ustvarjalnim lobiranjem za svoje interese tudi zaslužili