»Zdaj, ko smo skupaj, je bolje«

V petek, 4. septembra, je SNG Drama Ljubljana začela sezono s Požigi v Libanonu rojenega kanadskega dramatika, pisatelja, igralca in režiserja Wajdija Mouawada. Uprizoritev v režiji Nine Rajić Kranjac (1991) je ena boljših predstav sodobnega gledališča, kar smo jih v zadnjih letih videli v Sloveniji, poleg tega je, kot se zdi, v delovanju ljubljanske Drame začrtala novo, mlado smer. Ob režiserki je novo moč v osrednjo gledališko institucijo prinesla tudi izjemna mlada ekipa igralcev (Nejc Cijan Garlatti, Benjamin Krnetić in Timon Šturbej) ter igralke (Nataša Keser, k. g.), ekipa, ki je ob starejših, izurjenih kolegicah in kolegih poskrbela za prepričljivo, iskreno in svežo igro.

Predstava je bila zaradi koronskih ukrepov, za katere se zdi, da so najstrožji prav v gledališču (Naključje? Najbrž ne.), uprizorjena pred skoraj prazno dvorano, kar je za ustvarjalke in ustvarjalce poseben izziv. Kako izpeljati peturno, na trenutke spektakelsko predstavo, pri kateri je sodelovalo pol toliko ljudi (približno 30), kolikor jih sme sedeti v dvorani (približno 60), ne da bi igralke in igralci izgubili moč in fokus, na katera lahko vpliva tudi občinstvo? Kako kričati, če te pa skoraj nihče ne bo slišal?

Molk je ena od osrednjih tem Mouawadovega teksta, sodobne klasike, ki je bila dodatne slave deležna z ekranizacijo Denisa Villeneuva z naslovom Ženska, ki poje. Osrednji lik je Naval (Pia Zemljič), ki je pet let pred smrtjo nehala govoriti. Nekega dne je prišla domov in ni več spregovorila niti besede. Otroka, dvojčka Jeanne (Nataša Keser) in Simon (Nejc Cijan Garlatti), po njeni smrti skušata ugotoviti, kdo je bila njuna mama, preden je postala mama, kaj se je skrivalo v življenju te ženske, ki se je, že zato, ker je bila njuna mama, zdela tako navadna in zaradi svojega molčanja vsekakor prej nora kot herojska. Če bi Simon še želel na vse pozabiti, je Jeanne mamin molk obsedel (»V molčanju moje mame je nekaj, kar hočem razumet, kar jaz hočem razumet.«), postala je prenašalka besede, kot je pred njo to postala njena mama, prva od žensk svoje rodbine, ki se je naučila pisati, šteti, govoriti in misliti, saj je bila to edina možnost, da se je osvobodila, da je lahko odklonila, kar bi bila kot ženska primorana sprejeti. Čeprav razvejeni dramski tekst načenja številne teme, ki se jih z različnimi prijemi loteva tudi režija (nekatere uspejo bolje od drugih), se zdi osrednja narativna linija, četudi ne eksplicitno podčrtana, odnos med ženskami: materami in hčerami ter prijateljicami (Naval, Savda). Gre za tekst o zgodovini, vojni, nasilju in begunstvu, a vse to ni upovedeno aktivistično ali celo didaktično, pač pa skozi čustveno topografijo nekega življenja, več življenj. Na tem mestu sta precizni tudi režija in dramaturgija (Tibor Hrs Pandur): ni prostora za objokovanje in moralizem, gledalke in gledalci gledališča ne bomo zapustili kot boljši ljudje in ne bomo se mogli trepljati po ramah, češ, glejte, preživeli smo pet ur vojne, teatra in zdaj smo dobri, kultivirani in ozaveščeni. K temu pripomorejo tudi igralci; Timon Šturbej v več miniaturah učinkovito razbija in hkrati stopnjuje ozračje, Branko Šturbej pa mojstrsko gradi vlogo notarja Hermila Lebela, ki je komična ravno zato, ker je življenje tako težko.

Vojna ni umetnost in umetnost ni vojna, to v zadnjem delu do skrajnosti pripelje izjemni Marko Mandić kot Nihab. Zgodbe vojnih zločincev niso katarzične in ničesar nam ne pojasnijo. Zmotno je verjeti, da bo, ko bomo vedeli vse, vzniknila sprava. Morda je, ko uzremo resnico v vsej njeni grozi, še najbolje obmolkniti, kot je naredila Naval. Z drugimi besedami: manj ko vemo, lažje kričimo sprava.

Čutiti je, da je krstna slovenska uprizoritev Požigov skupinsko delo, kakor v uvodu k drugi izdaji drame, ki je ponatisnjen v gledališkem listu (dramo in vsa besedila za gledališki list je prevedla Eva Mahkovic), piše Mouawad: ne drame in ne uprizoritve ne bi bilo brez vseh, ki so soustvarjali to delo, od igralk in igralcev do tehničnih sodelavk in sodelavcev, na katere v duhovitih vložkih opozarja tudi ljubljanska uprizoritev.

Uprizoritev Požigov je veliko delo. To še ne pomeni, da je brez zdrsov in napak, a hkrati se zdijo vrhunci tega dela veliko močnejši od njegovih pomanjkljivosti. Standardi, ki jih je Nina Rajić Kranjac z ekipo začrtala za prihajajočo sezono v ljubljanski drami, so visoki. Upamo, da jim bo zadoščeno, sploh pa, da bo gledališče ne glede na okoliščine lahko ostalo naš skupni prostor; na odru, pred odrom, za odrom in pod njim.

Gledališka predstava:
Wajdi Mouawad: Požigi
Režija: Nina Rajić Kranjac
Kje: SNG Drama Ljubljana, Ljubljana
Kdaj: naslednji ponovitvi 25. in 26. septembra 2020