Hojsova parcela

S pogledom na morje. Po polovični ceni. Na naš račun. In ob pomoči političnih prijateljev.

Notranji minister Aleš Hojs je eden najtesnejših zaupnikov predsednika vlade Janeza Janše. Preden je postal notranji minister, je bil direktor strankarske televizije SDS Nova24, še pred tem pa obrambni minister v drugi vladi Janeza Janše. Ves ta čas je tudi predsednik alternativnega veteranskega Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve. Če bi ga morali označiti z eno besedo, bi o njem dejali, da je velik domoljub. Je pravi Slovenec. Rad ima Slovenijo. Ne bo odstopil. Na svoji desni ponosno nosi slovensko zastavo. Zato je seveda popolnoma nemogoče, da ne bi v srcu dobro mislil. Kaj šele, da bi bil koruptiven.

Ali pač? V nadaljevanju bomo opisali, kako je Hojs ob pomoči političnih prijateljev kar se da prikrito in z oškodovanjem javnega dobrega prišel do precejšnje premoženjske koristi. Zase seveda; gre za zgodbo o tem, kako je prišel do izvrstne gradbene parcele na obali, s prelepim pogledom na morje, v bližini trt in oljk, kjer si bo lahko zgradil še eno hišo. Dejansko je že začel graditi. Parcelo je očistil, na pomoč pa je priskočila tudi občina – poskrbela bo za komunalno infrastrukturo. Vse to so za navadnega smrtnika sanje. Za prave domoljube, prvorazredne, pa očitno nekaj samoumevnega.

Glavno vlogo v tej zgodbi z vonjem po korupciji, ki smo jo pri Mladini preiskovali dlje, poleg Aleša Hojsa igra še bivši župan mestne občine Koper Boris Popovič – sicer sporni politik, ki se predstavlja kot izjemno učinkovit menedžer in ki ga želijo zdaj na predlog SDS postaviti za državnega sekretarja na gospodarskem ministrstvu, za katero je sicer odgovoren Zdravko Počivalšek. Stransko, posredniško vlogo pa igrata nekdanji Popovičev svetovalec na mestni občini Radivoj Andjelković, poslovnež, ki je od leta 2016 do 2018 pod Popovičem dobival po 1600 evrov na mesec za to, da je skrbel za »prostorske, okoljske, naravovarstvene, ekološke, trajnostno razvojne in infrastrukturne projekte kot tudi svetovanje pri načrtovanju občinskih projektov, sofinanciranih iz naslova nepovratnih evropskih sredstev,« kot so sporočili z občine. Potem je tukaj še Andjelkovićev poslovni partner Rus Marat Idrisov s stalnim prebivališčem v mestu Kazan v ruski republiki Tatarstan.

Za kaj gre? Mestna občina Koper se je, ko jo je še vodil župan Boris Popovič, odločila za prodajo večje gradbene parcele v kraju Kolomban. Ni se odločila za prodajo posameznih, urejenih parcel na transparenten, tržni način, ampak je sklenila prodati večji, domnevno komunalno neopremljen kos zemljišča, do katerega ni mogoč normalen dostop z avtomobilom. Na tem mestu moramo dodati, da je na obali zanimanje za gradbene parcele izjemno. V Kolombanu smo denimo govorili z lastnikom ene od nepozidanih gradbenih parcel in povedal nam je, da ga tako rekoč vsak teden kličejo bodisi zasebniki bodisi nepremičninske družbe, ki želijo parcelo odkupiti. Ko pa so v Kopru pod Popovičem aprila 2017 pripravili javno dražbo za 3894 kvadratnih metrov veliko gradbeno parcelo v Kolombanu, je v prostore koprske mestne občine vstopil en sam dražitelj s slabim znanjem slovenščine, Rus Marat Idrisov.

Veliko domoljubje je pogosto najboljša krinka za promocijo osebnih interesov.

Parcelo je kupil po izklicni ceni 262.920 evrov brez DDV ali za borih 67,5 evra za kvadratni meter, po ceni, nižji od tiste, po kateri Koper občanom navadno prodaja funkcionalna zemljišča. Na javni dražbi so sodelovali »Popovičevi« člani komisije, recimo iz njegove liste Koper je naš ali nekateri njegovi zaposleni, kot je bil denimo Georgi Bangiev iz občinskega urada za okolje in prostor. Bangieva je vlada maja letos imenovala za v. d. generalnega direktorja direktorata za prostor, graditev in stanovanja na ministrstvu za okolje in prostor. Očitno je v sedanji vladi posebno znanje, ki so ga Popovičevi kadri osvojili pri ravnanju z nepremičninami na obali, referenca za naskok na najvišje položaje.

Seveda je res, da so parcelo, o kateri pišemo, v Kopru prodali na javni dražbi, celo na ponovljeni, a te so bile v času županovanja Popovičeva specialiteta, zaradi katere se je znašel tudi pred sodiščem. Viktor Markežič, nekdanji občinski svetnik iz njegove nekdanje stranke SMC, je recimo povedal, da je bila »javna skrivnost, da so bili takšni posli dogovorjeni vnaprej. Zaradi česar se mnogi na dražbe niti niso prijavljali.« Najbolj znan je bil primer prodaje nekdanjega skladišča soli pri Luki Koper, ki ga je Popovič več kot očitno obljubil podjetju Grafist. Objekt so mu prodali kar dvakrat. Sprva za 600 tisoč evrov na javni dražbi, ker pa ga podjetje ni moglo plačati, je občina prodajo razveljavila in objekt kar neposredno Grafistu prodala za 400 tisoč evrov. Ta primer je sicer pred sodiščem zastaral.

Če se vrnemo nazaj k parceli v Kolombanu – to so v Kopru prodali Maratu Idrisovu oziroma njegovemu podjetju Rjeckon. Zanimivo je, da to podjetje ni ravno znano, nima posebnih referenc in dejansko do leta 2017 ni imelo omembe vrednih prihodkov ali sredstev, kot bi se za podjetje, registrirano za preprodajo nepremičnin, spodobilo. Je pa imelo neko drugo referenco: Marat Idrisov je znanec Popovičevega infrastrukturnega svetovalca Radivoja Andjelkovića, ki je – tako smo slišali od virov z občine – Rusu dejansko »prijateljsko pomagal« pri nakupu parcele. Andjelković je konec koncev Idrisovu tudi dovolil, da je podjetje registriral na naslovu njegove hiše v Ljubljani, na Cesti v Zgornji log.

Nismo še pri notranjem ministru – a počasi prihajamo do njega. Ko je leta 2017 Popovič občinsko gradbeno parcelo prodal Idrisovu, ta še ni imela urejenega dostopa, s čimer si lahko razložimo, zakaj se nihče drug ni zanimal zanjo. A ko jo je Idrisov kupil, se je vse spremenilo. Občina Koper je Rusu razumevajoče prišla nasproti z odločitvijo, da bo točno tam zgradila komunalno infrastrukturo – torej cesto do vseh prodanih parcel skupaj s kanalizacijo. Uradni odgovor, ki smo ga dobili z občine, se glasi: »Občina bo v prihodnjem letu začela graditi manjkajoči del javnega kanalizacijskega omrežja na območju aglomeracij Bertoki, Škofije in Hrvatini. Vzporedno bo pristopila k celoviti ureditvi manjkajoče komunalne opreme na tem območju.« Ali če omenjeno ponazorimo z besedami, ki smo jih slišali od Hojsovih bodočih sosedov: »Novinarji ste? Prosimo, ne pišite o Hojsovi parceli, počakajte, da nam najprej, po 40 letih, zgradijo kanalizacijo.«

Hojs je ob pomoči političnih prijateljev kar se da prikrito in z oškodovanjem javnega dobrega prišel do luksuzne premoženjske koristi. Do izvrstne gradbene parcele na obali s prelepim pogledom na morje, v bližini trte in oljk, kjer si bo lahko zgradil še eno hišo.

Idrisov je torej po 65 evrov za kvadratni meter kupil gradbeno parcelo, ki jo je občina takoj za tem začela komunalno opremljati – česar drugi morebitni interesenti seveda niso mogli vedeti ali predvidevati. Namesto zemljišča za cesto, ki jo bo občina zgradila po sredini prodane parcele, pa je Idrisov dobil od nje v zameno še preostale parcele in z njimi povečal funkcionalnost skupnega zemljišča; to je s tem postalo zaokrožena celota, primerna za prodajo po kosih. Skupaj je zemljišče prodal štirim izbranim kupcem. Kupcem, ki jih ni sam izbral. Komu in po kakšni ceni?

Vsak poslovnež bi seveda v tem primeru objavil oglas in poskušal iztržiti čim več. A Idrisov tega ni storil. Parcelo, ki je merila 3894 kvadratnih metrov, je razdelil na več parcel in jo pod mizo ponudil izbrancem. Govorili smo z enim od štirih kupcev, s Tadejem Petrom Dovšakom, zaposlenim v zasebnem zdravstvenem podjetju D center. (*) Priznal je, da za parcelo ni izvedel iz oglasa, ampak »prek prijateljev«, ni pa želel razkriti cene, po kateri jo je kupil od Idrisova, češ da ni treba, da bi nas to kaj brigalo. Govorili smo tudi z drugim kupcem, Popovičevim svetovalcem Andjelkovićem. Dejansko v zemljiški knjigi ta ni vpisan, vpisan je njegov sin Peter Kovač, zaradi česar je sprva zatrjeval, da parcele ni kupil, da nas to nič ne briga, povprašal pa nas je še, ali imamo raje plavolaske ali črnolaske. Šele ko smo ga povprašali o Petru Kovaču, je povedal svojo plat zgodbe.

Ta je takšna: v Ljubljani naj bi bil oddajal stanovanje, pri njem je bival tudi Marat Idrisov, ki se je zaljubil v slovensko obalo. Andjelković mu je zato hotel pomagati in ga je prepričal v nakup parcele v Kolombanu, ki je domnevno nihče ni hotel kupiti. V nakup ga je kajpak prepričal, da bi občina, za katero je delal, dobila kaj denarja. No, potem ko je Idrisov parcelo kupil, pa so – glej ga zlomka – ugotovili, da nima dostopa. Da je odrezana od sveta! Do nje je bila načrtovana pot, ki bi morala v osmih metrih dolžine premagati 30 metrov višinske razlike! Za povrhu naj bi se bil tudi Popovič »razjezil«, ker je hotel Rus v Kolombanu zgraditi apartmajsko naselje z osmimi hišami. »Popovič je znorel, rekel je, da je to absolutno preveč in da v ta kraj paše kvečjemu pet hiš, in je urbanistom ukazal, naj na novo vse narišejo,« je bil slikovit Andjelković. V podkrepitev je še dodal: »Kjer je Andjelković, tam ni korupcije.«

Potem je, dobrotnik, moral spet pomagati. »Tako sem poklical prijatelje, tudi prijatelja Hojsa, in sem rekel, dajmo odkupimo to.« Na pripombo, da bi normalni podjetnik parcele oglaševal in jih prodajal javno ter poskušal iztržiti čim več, je odvrnil, da je to nekaj najbolj neumnega, kar je kdaj slišal. Tako je parcele prodal prijateljem: 1438 kvadratnih metrov je kupil že omenjeni zdravnik podjetnik Tadej Peter Dovšak. Za dobro skupnosti se je žrtvoval celo sam župan Popovič in kupil 851 kvadratnih metrov veliko parcelo, zdaj vpisano na ime njegove žene Eve Popovič. Žrtvoval se je tudi sam Andjelković, 685 kvadratih metrov veliko parcelo je kupil za sina. Koliko so omenjeni izbranci odšteli za tako rekoč že komunalno opremljene parcele? Tudi Andjelković nam cene ni hotel izdati, češ da je to njihova zasebna stvar. Je pa bila cena »normalna« in »takšna, kot mora biti,« nas je poskušal prepričati.

Očitno je v sedanji vladi posebno znanje, ki so ga Popovičevi kadri osvojili pri malverzacijah z nepremičninami na obali, referenca za naskok na najvišje položaje.

S ceno, po kateri je Hojs prišel do gradbene parcele na obali, pa je tako: dejansko bi to moral biti javni podatek. V skladu z zakonom o vrednotenju nepremičnin bi morali biti vsi takšni posli objavljeni, saj na njihovi podlagi geodetska uprava (Gurs) oblikuje javne modele vrednotenja nepremičnin. Sistem je takšen, da o poslih med fizičnimi osebami Gursu poroča finančna uprava, kadar pa parcele prodajajo podjetja, mu morajo te podatke sporočiti sama. Gurs jih nato na zemljevidu tudi objavlja za dve leti nazaj. Vse cene iz kupoprodajnih poslov so danes v Sloveniji javno objavljene. Le podatka o tem, za koliko je Marat Idrisov svojo parcelo prodal štirim privilegiranim kupcem, med drugim Popoviču in Hojsu, v javnih zbirkah ni. Kako ga ni? Na Gursu, kjer smo o primeru povprašali – in ga tudi prijavili –, so dejali, da je prodajalec očitno storil prekršek. Skratka, posel so skušali prikriti.

Verjetno je tudi jasno, zakaj: prodajna cena namreč ni bila ne »normalna« ne »takšna, kot mora biti«, ampak nizka. Celo sumljivo nizka. Mladina se je do kupoprodajne pogodbe – te s koprskega in ljubljanskega sodišča niso hoteli poslati, češ da Mladina v zvezi z njo nima pravnega interesa – vendarle dokopala. Iz nje je mogoče razbrati, da je Rus Marat Idrisov 8. julija lani parcelo prodal po 86 evrov za kvadratni meter (brez DDV). Kako »tržna« ali ugodna je ta cena, lahko ponazorimo s preteklimi posli, sklenjenimi na trgu, v okolici Hojsove parcele, do katerih smo dostopali prek aplikacije Trgoskop, ki so jo razvili na Geodetskem inštitutu.

»Novinarji ste? Prosimo, ne pišite o Hojsovi parceli, počakajte, da nam najprej, po 40 letih, zgradijo kanalizacijo.«

– pripomba Hojsovega bodočega soseda

Normalne cene v Kolombanu so take: zadnji primer, ko je kdo v tem naselju kupil zgolj zemljišče, torej parcelo brez nepremičnine, je iz 15. januarja letos. Prodano je bilo nezazidljivo, kmetijsko zemljišče, veliko 110 kvadratnih metrov. Cena? 250 evrov za kvadratni meter (vse brez davka). Teden prej je približno 100 do 200 metrov stran od Hojsove parcele nekdo na prostem trgu kupil 31 kvadratnih metrov veliko funkcionalno zemljišče tik ob cesti – torej parkirišče. Cena? 120 evrov za kvadratni meter. Nekdo je torej za kvadratni meter zemlje ob pločniku odštel 120 evrov. Zadnji primer, ko je nekdo v bližini Hojsove parcele na trgu dejansko kupil gradbeno parcelo, namenjeno gradnji hiše, je iz septembra lani. Tristo metrov južno od Hojsove parcele je nekdo kupil 594 kvadratnih metrov veliko parcelo po 135 evrov za kvadratni meter.

Če pogledamo vse tržne posle, ki so bili v Kolombanu sklenjeni po letu 2007, lahko resda kje zasledimo kakšnega, pri katerem se je cena približala tisti za Hojsovo parcelo, a v teh primerih je šlo za izjeme: za manjše kose zemljišča tik ob hišah, za dokupe parcel, na katerih so nepremičnine že stale, ali za parcele, glede katerih so obstajali sodni spori, recimo zaradi sečnje oljk. »Normalne« cene za gradbene parcele, ki so se prodajale na trgu, so bile brez izjeme enkrat višje od cene Hojsove parcele: konec leta 2017 je v Kolombanu nekdo prodal 915 kvadratnih metrov veliko gradbeno parcelo za 180 tisoč evrov oziroma po 202 evra za kvadratni meter. V nepremičninski agenciji Stroja v Kolombanu pravkar prodajajo 600 kvadratnih metrov veliko zazidljivo parcelo za 315 tisoč evrov ali 525 evrov za kvadratni meter. Eden izmed vaščanov pa je dejal, da je lani od občine Koper kupil funkcionalno zemljišče pred svojo hišo. Potreboval ga je zaradi dostopa do hiše, občina mu je parcelo prodala po 250 evrov za kvadratni meter. V istem času je uspelo notranjemu ministru Hojsu kupiti gradbeno parcelo po 85 evrov za kvadratni meter, za povrhu pa mu jo bo občina zdaj še komunalno opremila.

Notranji minister Aleš Hojs zahteva od drugih zelo veliko. V zadnjem času se je z odrejenim nadzorom spravil celo nad kriminaliste, ki jih sumi, da svojega dela pri preganjanju korupcije ne opravljajo dovolj temeljito. Kriminalisti naj bi bili površni pri varovanju tajnih podatkov in politično pristranski. Hojs pušča vtis odločnega politika, ki čisti nesnago in ima izredno visoka merila. Niti policistom ne zaupa, tako kot ne tožilcem ali sodnikom. Je vase zaverovan in nepopustljiv. Dvignjen nad vse – on seveda ne bo odstopil. A navsezadnje je vse to zgolj gosta megla. Veliko domoljubje je pogosto najboljša krinka za promocijo osebnih interesov.

(*) V članku smo sprva zapisali, da je bil Tadej Peter Dovšak predstojnik Očesne klinike v Ljubljani, kar ne drži. Prizadetim se opravičujemo.

Ministrovi odgovori na naša vprašanja

Ste nakup parcele na obali prijavili protikorupcijski komisiji?
Da.

Kako ste nakup financirali?
Z lastnimi sredstvi in delno s kreditom.

Koliko ste za parcelo plačali?
Podatek je dostopen Fursu, saj je bil od parcele plačan davek.

Vam je pri nakupu pomagal Boris Popovič?
Ne.