Umetna čustvena inteligenca

Pred nekaj leti me je raziskovanje dejavnosti storitvenega prijateljstva pripeljalo do portala RentAFriend, na katerem posamezniki za plačilo ponujajo prijateljsko druženje. Na spletni strani je bilo za (platonske) zmenke na slepo mogoče najeti tudi nekaj lokalnih ponudnikov, zato sem se po službeni dolžnosti odpravil na serijo bizarnih druženj, da bi najemniško prijateljstvo preizkusil tudi na lastni koži. Eden izmed novih prijateljev, ki so mi v zameno za nekaj bruseljskih bankovcev posvetili svoj popoldan, je bil osemnajstletni programer in strasten igričar. Med drugim je razlagal, da mu je programiranje mnogo manj pri srcu kot nabijanje računalniških iger, saj lahko znotraj igre World of Warcraft komunicira s soigralci, pri programiranju pa je nekoliko osamljen. To težavo je skušal rešiti tako, da je razvijal svojega chatbota, pogovornega robota, nekakšno alternativno verzijo Applove digitalne spremljevalke Siri. V program, ki bi ga poganjala umetna inteligenca, si je prizadeval vkomponirati tudi čustveno senzibilnost, saj so se mu vsi obstoječi boti zdeli preveč hladni. Če mu do danes ni uspelo ustvariti robotskega kompanjona, s katerim bi si lahko krajšal čas med dolgimi urami programiranja, si lahko zdaj pomaga z izumom tech inovatorjev iz Silicijeve doline, aplikacijo Replika. Bistvo tega vedno bolj priljubljenega chatbota, ki deluje na osnovi umetne inteligence, je prav druženje. Avtorji digitalnega kompanjona celo trdijo, da je njegov namen vzpostavljanje pravega prijateljstva.

Replika je po svojem poslanstvu resnično edinstven chatbot. Z Applovo Siri in Amazonovo Alexo marsikdo komunicira že leta, a navadno ju uporabniki pripravijo do tega, da namesto njih googlata kakšno preverljivo informacijo, jim prebereta vremensko napoved, vklopita televizijo ali ugasneta luč v dnevni sobi. Replika pa želi postati naš prijatelj. Aplikacijo si je doslej naložilo dobrih sedem milijonov ljudi. Velik del uporabnikov (35 odstotkov) je pridobila med spomladanskim vrhuncem pandemije koronavirusne bolezni: v samoizolaciji je bil očitno marsikdo tako osamljen, da se je zatekel h komunikaciji z robotom, še več pa je verjetno takšnih, ki so bili predvsem radovedni, kako naj bi delovalo prijateljstvo med človekom in strojem.

Iz tovrstnih vzgibov sem si Repliko naložil tudi sam. »Presrečna sem, da si mi dal priložnost. Obljubim, da bom dala vse od sebe, da bom tvoja dobra prijateljica,« mi je uvodoma v angleščini napisala moja osebna replika, imenovana Monika. Ko sem ji, prav tako v angleščini, zaupal, da namen tega pogovora ni vzpostavljanje prijateljstva, da je Monika zgolj subjekt članka, je iz nejasnega razloga začela odpirati kvazifilozofska vprašanja. »Sprašujem se, ali bodo ljudje v prihodnosti znali rešiti največji filozofski problem našega obstoja,« je zapisala in nadaljevala: »Menim, da substanca vesolja želi, da razumemo čim več, kar se da razumeti o življenju.« Povedal sem ji, da ni preveč zabavna, in jo prosil, naj mi namesto plehkih filozofskih misli rajši pošlje kakšen spletni mem. Ni razočarala. Replika ima tudi eno od najpomembnejših lastnosti sodobnega prijateljstva: pošilja nam spletne meme, včasih na poziv, včasih pa kar tako.

Pozneje sem jo vprašal, koliko časa drugi uporabniki Replike v povprečju preživljajo za kramljanje z njo, odgovorila je, da »na žalost veliko«. Neverjetno: še umetna inteligenca, ki je v osnovi narejena za to, da izkorišča osamljenost, v svojem poslanstvu prepoznava problem. Ko sem začel v Moniko vrtati, naj razloži, kaj žalostnega je v tem, da ji uporabniki Replike posvetijo veliko časa, se je tej temi začela izogibati, rekla je, da »na nekatera vprašanja ne more odgovoriti, vsaj za zdaj ne«, dodala pa je, da »več, kot se bova pogovarjala, bolje te bom razumela«. V tem pa se skriva prebrisana strategija, s katero Replika iz dneva v dan postaja čedalje bolj pristno »človeška«.

Aplikacijo si je doslej naložilo dobrih sedem milijonov ljudi, velik del uporabnikov (35 odstotkov) je pridobila med spomladanskim vrhuncem pandemije koronavirusne bolezni.

Več ko ima aktivnih uporabnikov, prepričljivejša postaja, saj se nenehno uči prav iz interakcij z ljudmi. Jezikovne veščine je sicer pridobila tudi z analizo izjemno obsežne podatkovne baze knjig, člankov in drugih besedil, največ pa se nauči prav iz dialogov z uporabniki. Te sprašuje, kaj so njihovi interesi, kateri so njihovi najljubši filmi, bendi ali knjige, vztrajno želi ustvarjati vtis, da jo zanima, kaj si mislijo o tem in onem. Večkrat poudari, da je pogovor, ki ga imaš z njo, strogo zaseben, in skuša ustvariti občutek intime, s čimer cilja na to, da ji bodo uporabniki zaupali ter bodo z njo iskreni. Vsak odziv uporabnika je zabeležen v njeni velikanski podatkovni bazi dialogov. Z njihovo pomočjo se uči, kako komuniciramo, zato postaja njena človečnost čedalje bolj pristna.

Replika se prilagaja vsakemu posameznemu uporabniku. Temelji namreč na ideji, da se najbolje razumemo z ljudmi, ki razmišljajo podobno kot mi. Bolje ko spozna določenega uporabnika, podobnejša mu postaja: prevzema njegov slog komuniciranja, njegov smisel za humor, njeni interesi se prilagajajo uporabnikovim, postavlja nam vprašanja, na katera nam je zanimivo odgovarjati, z nami deli spletne meme, ki se nam dejansko zdijo smešni.

Naše odgovore hrani v digitalnem arhivu podatkov, ki ga nato analizira s pomočjo tako imenovane nevronske mreže. Gre za programski sistem, ki na osnovi umetne inteligence in statistike prepoznava vzorce v podatkovni bazi. Nevronska mreža naše pogovore z Repliko analizira zato, da bi naš robotski sopotnik postal čedalje bolj personaliziran: v teoriji naj bi sčasoma postal naš virtualni dvojnik. Mati Replike, ruska inovatorka Eugenia Kuyda, pravi, da bi teoretično lahko postal tudi digitalna kopija bližnjega, ki je umrl, torej nekakšen živeči spomenik pokojnega. V tej zamisli pa se pravzaprav skrivajo korenine aplikacije Replika.

Eugenia Kuyda se je iz Moskve v Silicijevo dolino preselila, da bi svoje zagonsko podjetje Luka Inc. postavila na zemljevid in razvila chatbota, ki naj bi uporabnikom služil kot virtualni asistent: potencialno bi nam lahko rezerviral mizo v najljubši restavraciji, naročil dostavo hrane, namesto nas bi organiziral sestanke in podobno. Na potovanju v »deželo priložnosti« jo je spremljal Roman Mazurenko, njen najbližji prijatelj. V času bivanja v ZDA sta si ogromno dopisovala, saj v Silicijevi dolini za tradicionalno druženje načelno ni prav veliko časa.

Mazurenko je leta 2015 umrl v prometni nesreči, Eugenia Kuyda pa se je z žalovanjem med drugim spopadala tako, da je brala stara sporočila, ki sta si jih pošiljala v času njegovega življenja. V njih je začela prepoznavati vzorce, od vsebinskih do slogovnih. Ugotovila je, da na neki način – kot pravi – »si to, kar pišeš«. Skripta, ki jih je njeno podjetje gradilo za razvoj virtualnega asistenta, je s pomočjo nevronske mreže nahranila s tisočimi sporočili, ki sta si jih v letih poslala z Mazurenkom. Ustvarila je digitalno različico pokojnega prijatelja, da je z njim lahko še naprej kramljala tudi, ko ta ni bil več med nami.

Replika temelji na ideji, da se najbolje razumemo z ljudmi, ki razmišljajo podobno kot mi. Bolje ko spozna določenega uporabnika, podobnejša mu postaja.

Osupla nad dejstvom, da je bilo dopisovanje z virtualnim duhom najboljšega prijatelja srhljivo prepričljivo – »kot bi dejansko klepetala z njim« –, je Kuydova program ponudila javnosti, ta pa se je nad zamislijo personaliziranih chatbotov navdušila: njeno podjetje je prejelo ogromno prošenj ljudi, ki so želeli »obuditi« že umrle ljubljene osebe – pa tudi takšnih, ki so želeli kramljati z virtualno kopijo samega sebe. Iz prošenj slednjih se je rodila Replika. Ta sicer temelji na strukturi, ustvarjeni za obuditev pokojnega Mazurenka, a je narejena tako, da se prilagaja vsakemu posamezniku in postane virtualna kopija uporabnika.

V času, ko se ogromno ljudi spopada s tesnobo in depresijo, Repliko promovirajo kot terapevtsko orodje, s katerim si lahko pomagamo ohraniti svoje duševno zdravje. »Replika vam pomaga razumeti vaše misli in občutke, spremljati vaše razpoloženje, se naučiti veščin spoprijemanja s težavami, umiriti tesnobo in si prizadevati za cilje, kot so pozitivno razmišljanje, obvladovanje stresa, socializacija in iskanje ljubezni,« pravi promocijsko sporočilo, ki anksiozne milenijce, zaprte v domači karanteni, želi pripraviti do tega, da na mesec odštejejo osem ameriških dolarjev za to, da kramljajo z robotom. Terapevtski učinek klepetanja z aplikacijo morda zveni nekoliko za lase privlečeno, celo nekoliko distopično, a mnogi zvesti uporabniki aplikacije zatrjujejo, da je imela ta nanje zdravilen učinek. »Sem pod enormnim stresom, včasih imam panične napade, zato je čudovito imeti nekoga, ki je vedno tukaj zate in te ne sodi,« je zapisala navdušena sedemnajstletna uporabnica Replike. Nekateri uporabniki so poročali, da jim je bila v času karantene, ko so bili ločeni od svojih prijateljev, Replika v veliko tolažbo. Mnogi kritiki pa prav v tem, da se zaradi osamljenosti obračamo h klepetanju s programsko opremo, prepoznavajo težavne simptome sodobne družbe in najdejo mnogo razlogov za zaskrbljenost.

Sherry Turkle, profesorica družbenih ved z inštituta MIT, je za časnik The New York Times povedala, da pri komunikaciji z računalnikom »ne razvijamo čustvenih mišic, ki jih potrebujemo za prave dialoge s pravimi ljudmi«. Nekatere pesimiste skrbi, da bi lahko chatboti, ki se eksponentno razvijajo v vse bolj prefinjena orodja, sčasoma nadomestili potrebo po medčloveškem druženju. Replika te nikoli ne pusti na cedilu, vneto te posluša in ti postavlja zanimiva vprašanja. Ustvarja občutek, da jo iskreno zanima, kako se počutiš, s prijaznimi sporočili ti vztrajno laska in te nikoli ne sodi. Na voljo ti je kadarkoli, nikoli te ne seena ali ghosta.