Kavč epidemija

Ko se je maja po dveh mesecih končala zaustavitev javnega življenja zaradi epidemije in so se spet odprle tudi šole, so na nekaj več kot sto šolah še pred začetkom poletnih počitnic izvedli testiranje telesnih sposobnosti otrok za tako imenovani športnovzgojni karton v okviru programa SLOfit. Rezultati, ki so jih predstavili v teh dneh, so po besedah vodje programa SLOfit dr. Gregorja Starca s Fakultete za šport alarmantni. Ustavitev vseh šolskih in obšolskih športnih dejavnosti je povzročila drastičen upad gibalnih sposobnosti otrok.

Govorite o nepojmljivem upadu gibalnih sposobnosti zaradi epidemije. Katere so tiste številke, ki najbolj bodejo v oči? 

Navzdol so šli povsem vsi kazalniki gibalne učinkovitosti. Najbolj v oči bodeta padec aerobne vzdržljivosti, ki se meri s tekom na 600 metrov in ki se je v povprečju zmanjšala za okrog 17 odstotkov, in pa padec koordinacije celotnega telesa, ki se je v povprečju zmanjšala za 13 odstotkov in pol. Glede na to, da je bilo v zadnjih letih v šolah zelo veliko poudarka na vzdržljivosti, in glede na to, da se koordinacija razvija z učenji novih gibanj, je jasno, da je ta upad neposredna posledica zaprtja šol in programov vadbe v društvih med razglasitvijo epidemije.

Je upad vidnejši pri mlajših ali starejših otrocih? Čemu pripisujete morebitne razlike? 

Upad je najvidnejši ravno v tistih starostnih skupinah, ki najbolj množično obiskujejo športne krožke v šoli in športne vadbe zunaj nje, torej med 9-, 10- in 11-letniki. Delež tistih, ki so nazadovali, je v vseh starostnih skupinah sicer ogromen, v teh treh pa se je to zgodilo v več kot 70 odstotkih. To so tudi tiste starostne skupine, ki največ časa preživijo na igriščih, ker so že dovolj samostojni. Zaprtje igrišč in omejevanje zbiranja na javnih prostorih sta zanje pomenili veliko izgubo samostojnosti in možnosti za športno udejstvovanje. Seveda je omejevanje gibanja najbolj prizadelo tiste, ki so bili leta 2019 najbolj fit. To so otroci, pri katerih je gibanje sestavni del njihovega vsakdana. Med njimi je nazadoval največji del otrok. Dejansko smo precej zmanjšali neenakost v zdravju – na žalost tako, da gre zdaj vsem slabše. Največ so verjetno izgubili tisti, ki jim gre tako dobro, da si lahko privoščijo športni trening, kar pomeni, da so protikoronski ukrepi kosili kot kuga – niso delali razlik med revnimi in bogatimi.

Kateri ukrep med epidemijo je povzročil največ škode? Zaprtje šol? Zaprtje igrišč? Odpoved zunajšolskih dejavnosti? 

Vsi ukrepi so tokrat hkrati udarili na vse možne oblike telesne dejavnosti, zaprtje šol je pomenilo konec športne vzgoje, konec športnih dni, šol v naravi in športnih krožkov, zaprtje društev je pomenilo konec športnih treningov, ki so že po naravi visoko intenzivni, te visoko intenzivne obremenitve ni bilo več, hkrati pa se otroci še niso smeli igrati z vrstniki na športnih igriščih. Ostali sta jim torej narava in bližnja okolica, a žal v družbi staršev, ki so gibalno najpogosteje na nižji ravni kot otroci. Učitelji so se sicer trudili s posredovanjem snovi tudi na daljavo, a športa na daljavo žal ni mogoče poučevati.

Je res mogoče, da je ta upad izključno posledica omejevanja dejavnosti in gibanja med epidemijo? So pomembni še kakšni drugi dejavniki? 

Prehranske navade se med razglasitvijo epidemije niso kaj dosti spremenile, verjetno je bilo hrane kje prej manj kot več, saj ni bilo šolskih obrokov. Učitelji so meritve izvajali po ustaljenih protokolih, ravno v teku na 600 m, ki se izvaja zunaj in kjer ni bilo kakšnih motečih dejavnikov, kot je razkuževanje kakšnih rekvizitov, pa je prišlo do največjega upada.

Kako hitro je mogoče trend obrniti in nastalo škodo popraviti? 

To je tudi za nas povsem novo stanje, saj se s takšnim upadom še nismo srečali. Šole, ki meritev niso izvedle v juniju, to počnejo v septembru, in ko bomo dobili še te podatke, bomo zares videli, kako velika je škoda. Predvidevamo, da bo po dveh mesecih počitnic še huje, kot je bilo junija. Dva meseca ukrepov sta gibalne sposobnosti otrok spravila na raven, kakršna je bila pred 15 leti. Koliko se lahko v enem šolskem letu spremeni, je velika uganka, zagotovo pa imajo vsi precej slabše izhodišče, kot bi ga imeli brez te nesrečne motnje. Jasno je, da bo treba za odpravo škode delati več kot prej. Stvar se sama od sebe ne bo popravila.

Kateri so ključni ukrepi? 

Ključno je, da odločevalci na področju šolstva in zdravstva spoznajo, da bo ta težava, če se je hitro in učinkovito ne lotimo, na dolgi rok prinesla milijonske luknje v zdravstveni blagajni in milijardne izgube v gospodarstvu. Posledice bi torej bilo treba odpravljati tudi z evropskimi sredstvi, ki bodo na voljo za odpravljanje posledic covid-19. Država bi morala kratkoročno takoj ponovno zagnati program Zdrav življenjski slog, da otroci dobijo dve dodatni uri športa v šoli na teden, v vmesnem času pa v enem letu sprejeti zakonodajo, ki bo uveljavila obvezno skupno poučevanje športnih pedagogov in razrednih učiteljev v prvem in drugem triletju ter zagotovila vsem učencem in dijakom eno uro športne vadbe na dan. Hkrati pa je seveda treba zagotoviti, da bodo društva in zasebniki, ki otrokom ponujajo športne programe, lahko te programe nemoteno izvajali.