Zakaj opozicija Janši ne pokaže janše

Slovenija je nedavno v Bruslju izgubila bitko za teran. Kar je seveda absurdno: bitko za teran je bilo namreč lažje dobiti kot izgubiti. Natanko na to sem pomislil ob interpelaciji ministra Aleša Hojsa: to interpelacijo je bilo lažje dobiti kot izgubiti. Lažje je bilo uspeti kot pa zamočiti. A zgodilo se je prav to: opozicija je izgubila. Pomagalo ni niti Mladinino petkovo jutranje darilo – razkritje, da je Hojs izredno poceni kupil parcelo s pogledom na morje. Živo si lahko predstavljate, kako uboga, že kar dolgočasno nemočna bi bila interpelacija brez tega razkritja, saj bi se vse skupaj zvedlo na vprašanje, katera Hojsova odločitev je bila spornejša: to, da je odpravil odločbo o prepovedi koncerta hrvaškega pevca Marka Perkovića Thompsona, ali to, da je odredil nadzor nad delom kriminalistov Nacionalnega preiskovalnega urada? Nenadoma se je zdelo, da je nemara še najspornejša njegova odločitev, da zelo poceni kupi parcelo s pogledom na morje.

Nič čudnega – tisto o Thompsonu so že vsi pozabili, kakor so tudi že vsi pozabili, za kaj gre pri omenjeni odredbi. Opoziciji se je zgodilo to, kar se ji stalno dogaja: politična realnost jo je prehitela. Ali bolje rečeno: opozicija je naravnost amatersko spregledala, da živimo v času, ko je realnost zelo hitra, pospešena, viralna – ko je torej afero, zaradi katere je vložila interpelacijo proti Hojsu, povozila množica novih in novih afer, množica novih in novih razlogov za interpelacijo, množica boljših in aktualnejših argumentov za interpelacijo. Ko je opozicija interpelirala Hojsa, se je realnost že povsem spremenila. Tako hitro se vrti novi politični čas. To je dobro vedeti, če si v politiki.

Ko sem tako gledal opozicijo, kako se muči z interpelacijo, sem si rekel: zakaj vraga opozicijski poslanci ne pokličejo dr. Andraža Terška, ustavnika, ki je za ustavo to, kar je Tadej Pogačar za kolo, in ga vprašajo, ali je Hojs z ustavnega in pravnega vidika sploh še minister? Je to, kar počne, sploh še legalno? Pa ga niso vprašali. Vsaj ne dovolj izčrpno.

Kaj torej – je Hojs odstopil? »Je,« pravi Teršek. »To je povedal tudi sam in tako piše v njegovem pismu o odstopu.« Toda premier Janša njegove kuverte ni odprl. Ha! »To je povsem nepomembno za ministrov odstop in prenehanje njegove funkcije,« pravi Teršek. »Če je v pismu ministrov odstop s funkcije ministra, je to dovolj za prenehanje funkcije ministra.« Kajti: »Če je minister poslal predsedniku vlade pismo, da ‘odstopa’, in o tem obvestil javnost, predsednik vlade pa pisma ni odprl, mu je funkcija vseeno prenehala, četudi predsednik vlade pisma ni odprl in četudi minister pred njim ni izrekel besed, da odstopa.«

Toda Janša lahko reče, da Hojsovega odstopa ni sprejel. Pa kaj: »Odstop ministra in prenehanje njegove funkcije sta POPOLNOMA NEODVISNA OD TEGA, ALI JE PREDSEDNIK VLADE ODSTOP ‘SPREJEL’! Predsednik vlade sprejme ali zavrne odstop ministra samo takrat, ko minister ponudi možnost, da ga razrešijo, ne pa tudi takrat, ko kategorično odstopi.«

Kaj vse to pomeni, je na dlani. »Ker je šlo za odstop, minister za notranje zadeve in predsednik vlade kršita ustavo in zakon.« Ustava je v 115. členu, ki ureja vprašanje prenehanja funkcije, povsem jasna: »Pri tem določa, da ‘funkcija … ministrov preneha … z vsakim drugim prenehanjem funkcije predsednika vlade ter z razrešitvijo ali odstopom ministra’.« Ergo: »Če minister ‘odstopi’, to pa stori tako, da poda ‘odstopno izjavo’ v pismu predsedniku vlade, mu funkcija preneha. Avtomatično. Takoj. Ne opravlja niti ‘začasnih tekočih poslov’, ker na njegov položaj do imenovanja novega ministra stopi predsednik vlade ali drug minister/ministrica. Začasne tekoče posle opravlja samo vlada – kadar so za to izpolnjeni ustavni pogoji: odstop vlade oziroma pred predčasnimi ali rednimi volitvami.«

Teršek pravi, da ustava, zakon o vladi RS in zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o državni upravi ne puščajo niti najmanjšega dvoma: »ODSTOP pomeni prenehanje funkcije. Odstop pa se zgodi z izjavo oziroma pismom o odstopu, naslovljenim na predsednika vlade. Funkcija preneha takoj, ko minister poda izjavo o odstopu. Ker ve, da je podal izjavo o odstopu, ne sme več opravljati funkcije ministra.

Zakonodaja ne določa nobenih rokov in nobenega dodatnega pogoja za primer, ko MINISTER PISNO PODA SVOJ ODSTOP, naslovljen na predsednika vlade. Dejansko bi za odstop zadoščala že ustna izjava pred predsednikom vlade.«

Kar logično pomeni: »Ni odločilno, da predsednik vlade VE, kaj piše v pismu: za prenehanje funkcije ministra je odločilno, da MINISTER VE, kaj je napisal v pismu predsedniku vlade, če je napisal, da ‘odstopa’.«

V resnici je še huje: »Ker je minister odstopil, oba kršita ustavo in zakon, ker minister še naprej deluje kot minister, z vednostjo in odobravanjem predsednika vlade: oba vesta, kaj je minister v pismu napisal, predsednik vlade pa je prejel pismo, s katerim je minister ‘odstopil’.«

In končno: »Vsi akti, ki jih je minister od tistega trenutka, ko je odstopil, podpisal, in vse njegove pravne odločitve so NIČNI. Enako velja za državne sekretarje, ki so bili imenovani na predlog ministra.«

Politika – to je delo, to je tehnologija, to so scenariji, to je teater, to je Hollywood. Lepe misli so premalo. Tvoje poteze morajo imeti oči. Za moralnega zmagovalca ni točk.

Hojs in Janša se z ustavo očitno ne strinjata (kot da je ustava le neobvezno mnenje), opozicija pa ustave ne pozna tako dobro, da bi se nanjo spomnila na dovolj teatraličen, epski in spektakularen način, da bi jo torej prelevila v to, v kar sta Tadej Pogačar in Primož Roglič prelevila letošnji Tour de France.

Politični teater WD-40

Predstavljajte si, da bi bila situacija obrnjena, da bi bil torej v opoziciji Janša – kakšen politični teater in kakšen populistični cirkus bi naredil iz podatka, da so vsi akti in vse odločitve ministra, ki je odstopil, nični, da ta minister krši ustavo in zakon, ker je odstopil, a še naprej deluje kot minister, in da ustavo in zakon krši tudi predsednik vlade, ker to odobrava! Obmetaval bi ga, obstreljeval, sestreljeval – in butal, trgal, gazil. Ne bi se ustavil. To bi prelevil v nekaj, s čimer bi se ukvarjali vsi mediji – in vsa Slovenija. Dobro veste, kaj pravijo: minister, ki ga interpelira Janša, se ne pobere več. Interpelacijo sicer lahko preživi, a je politično mrtev.

In seveda: živo si lahko tudi predstavljate, kakšen politični teater in kakšen populistični cirkus bi naredil iz razkritja, da je ta minister zelo poceni kupil parcelo s pogledom na morje! In če rečem, da si lahko to živo predstavljate, to mislim dobesedno: ni vam treba špekulirati in ni vam treba uporabljati metafor, ker je to že počel. Hočem reči: Janša je že pokazal, kako se to počne – kako se »novo dejstvo« prelevi v grozljivko stoletja, v nekaj totalno urgentnega, škandaloznega in alarmantnega. Takole je šlo: *

Ob 9.00 se v državnem zboru začne burna izredna seja, ki jo je zahtevala Janševa SDS.

* Ob 10.00 Janša zahteva prekinitev seje zaradi »novih dejstev«, obenem pa zahteva tudi sestanek kolegija državnega zbora, na katerem naj bi se dogovorili, kako nadaljevati sejo.

* Ob 11.00 priredi tiskovno konferenco, na kateri novinarjem in Sloveniji razkrije, da gre za reči, ki so tako hude, da ogrožajo varnost in ustavni red države.

* Ob 14.00 se poslanci vrnejo in sejo državnega zbora nadaljujejo.

* Ob 15.30 v radijski oddaji Dogodki in odmevi odmevajo tako hudi in tako panični kriki Janševih poslancev, da ni več jasno, ali državni zbor in država sploh še obstajata.

* Ob 16.00 Janša napove obstrukcijo, ker opozicija v teh okoliščinah in pod temi pogoji ne more več formalno delati. Obenem tudi napove, da bodo poslanci vrnili mandate, ker je delovanje vlade in državnega zbora nelegitimno (in ker kaže, da so bile tudi volitve nelegitimne, »ukradene«).

* Ob 18.00 mediji Janševa »nova dejstva« že predstavljajo kot dejstva, tako da je še zadnjemu slovenskemu marsovcu jasno, da mora ob 19.00 gledati poročila in poročanje v živo iz državnega zbora.

* Janša napove veliko tiskovno konferenco, ki bo ob 18.45. Slovenija je tik pred infarktom.

* Jasno, tiskovna konferenca se začne s 14-minutno zamudo – ob 18.59.

* Ob 19.00 se poročila vseh slovenskih televizijskih postaj neposredno v živo vklopijo na tiskovno konferenco, na kateri Janša govori o korupciji in klientelizmu, projicira grafe in maha s pločevinko pršila WD-40.

Nekaj mesecev kasneje Janša dobi državnozborske volitve.

Če bi to, kar počne Janša, počela levosredinska vlada, bi Janša klical fiskalni svet, ustavno sodišče in trojko, sklical bi izredno sejo, napovedal referendum. In sedanja opozicija?

Rekli boste: pa saj je opozicija med interpelacijo omenjala razkritje, da je Hojs zelo poceni kupil parcelo s pogledom na morje! In rekli boste: pa saj je opozicija med interpelacijo nekaj omenjala, da bi moral Hojs odstopiti, ker je nepreklicno odstopil, in da je nemoralen, ker je požrl besedo! Ja, res je to omenjala, prvo in drugo, toda s tem – ne s prvim ne z drugim – potem ni zasenčila korone. Hočem reči: pozabila je napisati scenarij in posneti »film«, s katerim bi »novo dejstvo« do 15.30 tako stopnjevala in napihnila, da bi imeli ljudje občutek, da državni zbor in Slovenija ne obstajata več, do 19.00 pa tako, da bi vsa Slovenija komaj čakala televizijska poročila in vklop v tiskovno konferenco »resnice«.

Ne, opozicija ni uročila Slovenije. In ne, ni je prelevila v svoj politični teater. Politika – to je delo, to je tehnologija, to so scenariji, to je teater, to je Hollywood. Lepe misli so premalo. Tvoje poteze morajo imeti oči. Za moralnega zmagovalca ni točk.

Nič čudnega, da je Janša nonšalantno tvitnil, kako lahko mu je vladati ob taki opoziciji, »nikoli tako dobri – za vlado namreč.«

Vsi zapravljeni trenutki resnice

Pa poglejmo, ali to res drži. Kot vidimo in slišimo, korona spet razsaja v domovih za starejše občane (v Pegazovem domu v Rogaški Slatini, v Domu Danice Vogrinec v Mariboru itd.), vendar tam ni dovolj sester. In kje so?

Kako da jih ni? Zakaj jih niste priskrbeli? Kako bo šele pozimi? Ali bolje rečeno: kje je opozicija – kje je izredna seja ob 9.00, kje je prekinitev seje ob 10.00, kje so tiskovna konferenca in »nova dejstva« ob 11.00, kje je napoved obstrukcije in vrnitve mandatov in tako dalje?

Kot vidimo in slišimo, je k nam bušnil drugi val korone, bolnišnice so polne, postelj – navadnih in intenzivnih – pa ni dovolj. In kje so postelje? Kako da jih ni? Zakaj jih niste kupili? Kako bo šele pozimi? Ali bolje rečeno: kje je opozicija – kje je izredna seja ob 9.00, kje je prekinitev seje ob 10.00, kje so tiskovna konferenca in »nova dejstva« ob 11.00, kje je napoved obstrukcije in vrnitve mandatov in tako dalje?

Kot vidimo in slišimo, je premalo respiratorjev. Kje pa so? Zakaj jih ni? Zakaj jih niste kupili? Zakaj so deponirani v skladiščih – brez dovoljenja za uporabo? In zakaj je v bolnišnicah premalo posameznikov, ki so usposobljeni za uporabo respiratorjev? Kje so? Zakaj jih niso usposobili? Kako bo šele pozimi? Ali bolje rečeno: kje je opozicija – kje je izredna seja ob 9.00, kje je prekinitev seje ob 10.00, kje so tiskovna konferenca in »nova dejstva« ob 11.00, kje je napoved obstrukcije in vrnitve mandatov in tako dalje?

Mar ni minister Gantar zdravnikov pozval, naj dvigujejo telefone? In mar ni Jelko Kacin zagrozil, da bo vlada poskrbela za dostopnost zdravnikov, če tega ne bo storil Gantar? Tako je – toda to z drugimi besedami pomeni: čakalne vrste se daljšajo! Kako? Zakaj? Mar niso vlade prevzele stranke, ki so prej, v opoziciji, kričale in ječale in piskale in se zgražale nad čakalnimi vrstami in obljubljale in prisegale, da jih bodo skrajšale? Ali bolje rečeno: kje je opozicija – kje je izredna seja ob 9.00, kje je prekinitev seje ob 10.00, kje so tiskovna konferenca in »nova dejstva« ob 11.00, kje je napoved obstrukcije in vrnitve mandatov in tako dalje?

Aleš Rozman, direktor Klinike za pljučne bolezni Golnik, je za Delo nedavno rekel: »Epidemijo, ki jo imamo zdaj, sem napovedal že 15. avgusta, ko sem rekel, da bo 15. septembra ura resnice. To je zdaj. Huje je kot spomladi. Mladi, ki so se vrnili iz Hrvaške, so okužili tudi starejše svojce in druge ranljive. Dovolili smo, da vsak fitnes trener lahko razlaga o covid-19, po družbenih omrežjih se širi, češ da to ni nič, da ni nevarno, javnost pritiska, zato se vlada boji sprejeti ostrejše ukrepe.«

Gremo po vrsti. Prvič, huje je kot spomladi – ajs! Je to še vlada, ki nam je – tudi z nakupom mask in zaščitne opreme – rešila življenje? Drugič, okužbe so prišle iz Hrvaške, ki je bila ves čas na stežaj odprta – ker imajo slovenski politiki tam hiške, apartmaje in vile? Tretjič, vsak fitnes trener lahko razlaga o covid-19. Okej, slutimo, koga je s tem mislil, toda: mar ni tudi Jelko Kacin tak fitnes trener? Ne pozabite, da je ustavnik Teršek nedavno opozoril, da »zakon kot pristojni instituciji za določanje ukrepov, ki zadevajo zdravje in zdravstvo, omenja ministrstvo za zdravje in NIJZ, ne pa strokovnih skupin ali PR-službe Vlade RS.« Četrtič, po družabnih omrežjih se širi, češ da to ni nič, da ni nevarno – ja, teorije zarote. Kot tiste o 5G, kemičnih sledeh, cepivih in podnebnih spremembah, ki da jih ni. Kdo pa je pri nas vsa ta leta najbolj podžigal konspirologijo? Kdo pa svet neprestano prikazuje kot zaroto? Točno – stranka na oblasti. So nas na rdeči seznam pripeljali mladi, ki so se vrnili iz Hrvaške, ali stranka, ki je ljudi leta in leta prepričevala, naj ne verjamejo institucijam? In petič, javnost pritiska, zato se vlada boji sprejeti ostrejše ukrepe. Kaj če vlada ostrejših ukrepov noče sprejeti zato, ker ji v resnici povsem ustreza, da korona lomi in trga zdravstveni sistem, saj bo to lahko dober argument za privatizacijo slovenskega zdravstva – vidite, javno zdravstvo tega koronskega bremena ne vzdrži! Ne more več! To poslušamo. Javno zdravstvo ne zmore obojega – ne more nas reševati pred virusom in obenem opravljati vseh drugih funkcij! Okužb je vedno več, zdravniki ne dvigujejo telefonov! Argumentov za privatizacijo je vse več. Pišejo se sami. »Nova dejstva«. Vtis, da javni zdravstveni sistem ne vzdrži več, je neprecenljiv. Tisti, ki navijajo za privatizacijo javnega zdravstva, so čakali natanko takšno krizo, takšen šok, takšno priložnost. Covid-19 jim je izpolnil sanje. Janša že napoveduje »izločitev storitvenih delov javnega sektorja iz administrativnega dela plačnega sistema«, kar je napoved izločitve zdravnikov iz enotnega plačnega sistema – in kakopak napoved privatizacije dela javnega zdravstva. Saj veste – potem ne bo več čakalnih vrst!

Vprašanje je le: kje je opozicija? Ali bolje rečeno: kje je izredna seja ob 9.00, kje je prekinitev seje ob 10.00, kje so tiskovna konferenca in »nova dejstva« ob 11.00, kje je napoved obstrukcije in vrnitve mandatov in tako dalje?

Janša pravi, da bo Slovenija od Evropske unije dobila deset milijard in pol, Matej Tonin pa, da celo 12 milijard. Je kdo videl kak evropski dokument, v katerem piše, da bo Slovenija v naslednjem proračunskem obdobju – v prihodnjih sedmih letih – dobila deset milijard in pol? Ne. Slovenski ekonomisti so preračunavali in ugotovili, da bo Slovenija v prihodnjih sedmih letih dobila le kaki dve milijardi, pa še to pod zelo strogimi pogoji. Zdaj pa pomislite: letošnji proračunski primanjkljaj znaša 4,2 milijarde. Kar seveda pomeni, da je naš letošnji proračunski primanjkljaj precej večji od tega, kar bomo v prihodnjih sedmih letih dobili iz EU!

Vem, kaj se pri tem sprašujete: kje je opozicija? Kje je izredna seja ob 9.00, kje je prekinitev seje ob 10.00, kje so tiskovna konferenca in »nova dejstva« ob 11.00, kje je napoved obstrukcije in vrnitve mandatov in tako dalje?

Tudi javni dolg se je dramatično povečal. Opozicije ni. Rebalans proračuna, s katerim bo Janša zakoličil prihodnost Slovenije? Opozicije ni. Koalicija ustanavlja demografski sklad, v katerega bo strpala vse državne naložbe, vse državno premoženje, koalicijske stranke pa si že delijo plen in že javno predejo o tem, kako ga bodo upravljale. Opozicija? Kot da je ni. Demografski sklad naj bi zagotavljal denar za pokojnine in gradnjo domov za starejše – kaj pa stanovanja za mlade? Je opozicija sklicala izredno sejo? Nehajte. Vlada hoče davčno razbremeniti najbogatejše – in luksuzna vozila. Kje je opozicija? Šali se s Hojsom. SDS si podreja vojsko. Opozicija? Brez izredne seje. Janša Slovenijo pajdaši z Orbánovo Madžarsko, ki slavi enopartijsko »demokracijo«, pred kakršno je Slovenija zbežala iz Jugoslavije. Kje so izredne seje, kje so referendumi, kje so ustavne obtožbe?

Gotovo ste opazili, da Hojsu očitajo POSKUSE političnega podrejanja policije. Ja, več poskusov, množico poskusov. Opozicija, ki da kaj nase, bi ob VSAKEM Hojsovem poskusu podrejanja policije ob 9.00 začela izredno sejo, ob 10.00 bi jo zaradi »novih dejstev« prekinila, ob 11.00 bi sklicala tiskovno konferenco, ob 12.00 bi napovedala obstrukcijo in vrnitev mandatov – in ob 19.00 bi pogleda Sloveniji v oči. Trenutek resnice.

In lepo prosim: Aleksandro Pivec zdaj interpelirajo. Če bi jo stranka DeSUS odnesla z ministrskega položaja, je ne bi bilo treba interpelirati. Toda tega ni storila, čeprav je opozicija računala, da bo to storila – namesto nje. Ko se je razvedelo, kaj počne Aleksandra Pivec, bi od opozicije pričakovali izredno sejo ob 9.00, prekinitev seje in »nova dejstva« ob 10.00, tiskovno konferenco ob 11.00 – oh, in pridige o korupciji in klientelizmu in mahanje s pločevinko pršila WD-40 in projekcije grafov. Nič, opozicija je računala, da bo njeno delo opravila stranka DeSUS, ki je itak naredila nekaj skrajno primitivnega – Aleksandro Pivec je odstavila s položaja predsednice stranke, na položaju kmetijske ministrice pa jo je pustila, češ da nima časa iskati drugega ministra za kmetijstvo. Če Aleksandra Pivec zaradi svojega početja ni več primerna za predsednico stranke, potem je še bolj neprimerna za kmetijsko ministrico. DeSUS je zasebno podjetje, kmetijsko ministrstvo pa je javna institucija, v kateri velja ničelna toleranca do korupcije.

Interpasivnost opozicije

Priložnosti, da opozicija Janši pokaže janšo, je dovolj, na pretek, kot pečka, a opozicija je zadržana, uspavana, omrtvičena, čudno pasivna. Čudno pasivna je bila tudi, ko je Janša vsakemu Slovencu podaril turistični bon, 200 oziroma 50 evrov, ko je vsakemu slovenskemu upokojencu podaril kartico za brezplačni prevoz in ko je vsakemu Slovencu – in celo vsakemu tujcu, ki se pelje skozi Slovenijo – omogočil, da za liter bencina odšteje le evro.

Jasno, če bi to počela levosredinska vlada, bi Janša klical fiskalni svet, ustavno sodišče in trojko, sklical bi izredno sejo, napovedal referendum in rohnel, da Slovenija drvi v propad. Toda to je zdajle irelevantno. Vprašanje je: zakaj je opozicija pri vsem tem molčala? Verjetno zato, ker se ji je zdelo, da Janša počne to, kar bi sama počela, če bi bila na oblasti – znižala bi ceno bencina, upokojencem bi dala brezplačne vozovnice, ljudem bi razdelila denar, po 200 evrov. Morda si je celo čestitala – ker si domišlja, da je Janšo prisilila, da je ravnal, kot bi ravnala ona.

Kar je napaka. Huda napaka v razumevanju socialne države. Kdo namreč pravi, da VSAK slovenski državljan potrebuje 200 evrov? Ali Batagelj, Akrapovič in Boscarol potrebujejo 200 evrov? Ali poslanci in ministri in premier potrebujejo 200 evrov? In tako dalje. Teh, ki ne potrebujejo 200 evrov, je precej več kot tistih, ki teh 200 evrov potrebujejo. Socialna pomoč se da tistim, ki jo potrebujejo, ne pa tudi onim, ki je ne potrebujejo in ki imajo vsega dovolj. To ni le populizem – to je norčevanje iz revnih. Toda to je politika Janševe vlade, ki je prepričana, da elite potrebujejo socialno pomoč. Od tod davčna razbremenitev bogatašev in luksuza.

Kar velja tudi za kartice za brezplačni prevoz – ali kartico za brezplačni prevoz res potrebuje VSAK upokojenec ali pa jo potrebujejo le upokojenci z nizkimi pokojninami? In seveda – to velja tudi za bencin: tistim, ki so socialno ogroženi in ki živijo na pragu revščine ali pod njim, naj omogočijo nakup bencina po evro (ali še ugodneje), vsi drugi – s tajkuni in davčnimi razbremenjenci vred – pa naj plačujejo normalno ceno.

In tako je opozicija ob Janševi »socialnosti« obmolknila, očitno prepričana, da Janša dela namesto nje. Toda prav to je resnica te opozicije: je preveč pasivna? Ne, au contraire: preveč je interpasivna. Slavoj Žižek je pred leti pisal o »konzerviranem« smehu v televizijskih komičnih serijah: ko kdo v komediji reče kaj smešnega, zaslišimo nasneti smeh studijske »publike«, ki se smeje namesto nas. Nam se tako ni treba smejati. Ko gledamo, nam ni treba ničesar početi – ne, ni nam treba delati. Še celo uživati nam ni treba. Drugi – naši namestniki, naši nadomestki, tisti »konzervirani« smeh – uživa namesto nas. Zakaj bi užival, če pa lahko svoj užitek delegiram na nekoga drugega – na nekoga, ki bo užival namesto mene.

In to je šlo naprej: zakaj bi še gledal filme, če pa jih namesto mene gleda moj videorekorder? Zakaj bi žaloval za pokojnikom ali pokojnico, če pa lahko namesto mene žalujejo žalovalke? Zakaj bi molil, če pa lahko namesto mene molijo molilni mlinčki? Zakaj bi še kaj čutil, če pa lahko svoja intimna občutenja delegiram na druge? Zakaj bi še kljuboval oblasti, če pa lahko kljubovanje delegiram na druge?

Natanko to interpasivnost prakticira opozicija. Zakaj bi še kljubovali oblasti, če pa ji namesto nas vsak petek kljubujejo protestniki? Zakaj bi terjali odstop Aleksandre Pivec, če pa to namesto nas zahteva DeSUS? Zakaj bi napadali vlado, če pa to namesto nas počne Reporter? Zakaj bi se norčevali iz Janševih dvojnih standardov in dvoličnosti, če pa to namesto nas počne že celo Domovina, »konservativno profilirani portal«, ki mu je »aktualna vlada bližje od prejšnje leve«? Zakaj bi iskali argumente za pravno ničnost vsega, kar počne Hojs, če pa to namesto nas počne ustavnik Teršek? Zakaj bi sledili Hojsovemu denarju, če pa to namesto nas počne Mladina?