Politkomisarja z Beletrine

Komur je uspelo ujeti še zadnja leta socializma, se bo spomnil nekih čudnih tipov, za katere si nikoli nisi čisto mogel predstavljati, kaj zares počnejo, nisi niti mogel ugotoviti, kdo jih pošilja, ali blefirajo ali res prihajajo v imenu partije, so pa imeli vedno spomine na počitnice v eksotičnih krajih in dobre avtomobile. In teh tipov je na političnem in finančnem področju še vedno veliko tudi v sodobni državi: vedno so zraven, ne veš, ali blefirajo, skoraj nihče pa se jih ne drzne res odgnati, ker morda pa je res, kar govorijo, in na splošno velja, da brez njihove podpore res nič ne moreš. Oblast se zamenja, oni ostanejo. In vedno, ko gre za kakšen državni projekt, so zraven. In vedno se kje pojavi kakšen d. o. o., ki ga slučajno vodi žena ali sin ali svak, ki opravi del posla, sami pa pri tem govorijo povzdignjene besede in izražajo skrb za državo, na katero da prežijo pijavke in lopovi.

V oddaji Fokus so nam pokazali, da sta Mitja Čander in Aleš Šteger tovrstna tipa na področju kulture – zamaskirana v založnika, zlorabljajoč dobro ime založbe, katere lastnika sta, Šteger dodatno odet še v svoje pesništvo, iz leta v leto vedrita, radi ju imajo v SD in v SDS, ker denar nima politične barve, a vedno znova se razkrije, da prihajata z zelo jasnim finančnim interesom, ki ga seveda oblečeta v skrb za razvoj kulture in slovenske besede. Že leta se skoraj vsem na področju kulture krči želodec, ker točno vedo, kaj se dogaja – ker točno vedo, da gre dejansko za zvodnika, ki jih bosta pripeljala do drobtinic iz kulturnega proračuna, da se torej morajo smehljati in jima kimati, ker se vedno znova izkaže, da imata res zveze, na katere se sklicujeta. Ja, tudi to je slovenska kultura, zato je na strani umetnikov in ustvarjalcev toliko bolečine.

Novinarka Fokusa Tina Kristan je njun način dela prikazala na primeru aktualne nasilne zamenjave direktorice Javne agencije za knjigo Renate Zamida, pri čemer prispevek ne bi mogel nastati brez ljudi, ki so se v njem izpostavili, začenši s samo Zamidovo. In vse je jasno: Šteger in Čander hodita okoli kot filmska mafijca, seveda prihajata kot prijatelja, želita pomagati, s prijateljskimi nasveti, ki so dejansko le grožnje. Kako nizkoten moraš biti, da veš, da imaš moč, in uporabljaš te stavke moči in pritiska?

»Čander mi je povedal, da minister in on nista zadovoljna z menoj, ker sem na razgovoru branil direktorico,« opisuje Slavko Pregl, kako mu je Čander v času SD ministra Pozniča sporočal, naj postane bolj kooperativen. No, z aktualnim ministrom Simonitijem se Čander še bolje razume in slednji je Pregla nemudoma zamenjal kot predsednika sveta agencije.

Oddaja avtorice Tine Kristan je odlična predloga za knjigo. Kristanova uporabi vse, kar televizija s sliko nudi, a dejansko bi nekdo moral pograbiti ta material in napisati knjigo. In jo izdati z naslovom Beletrina, da bi pristala v vseh knjigarnah, knjižnicah in tudi na Biblosu. Kot opomin na to, da tudi kultura ni imuna proti pokvarjenosti. Še več: ko metode tajkunskega kapitalizma udarijo v kulturo, je to krvav masaker za spodobnost, etiko in moralo.