Država kot plen

Čez kakšnih 15 let se bodo javne finance razvitih držav, in z njimi tudi slovenske, znašle pod velikim pritiskom. Najdrznejši govorijo celo, da bo to točka, ko bo prišlo do zloma medgeneracijske solidarnosti. Problem se sicer zdi oddaljen, a je tako velik, da ga države upoštevajo že pri današnjem ravnanju. Med letoma 2035 in 2040 se bo namreč razmerje med aktivnim delom prebivalstva, med tistimi, ki so zaposleni in plačujejo v pokojninsko blagajno, ter upokojenci začelo bliskovito slabšati. Vrhunec bo ta »kriza« po dosedanjih projekcijah dosegla okoli leta 2050.

Gre za nesrečno kombinacijo življenjskih slogov dveh oddaljenih generacij, povojne babyboom generacije, ki je danes že pretežno upokojena, ter naslednje, ki je v zadnjih 25 letih imela nizko rodnost in se bo po letu 2030 začela upokojevati. S tem bodo soočene tudi druge evropske države, bo pa dvig potrebnih sredstev za pokojnine pri nas na drugem mestu po višini v EU.

Kakšna je ta grozeča nevarnost za Slovenijo?

Večina projekcij, s katerimi danes operirajo slovenski politiki, tako koalicijski kot opozicijski, temelji na študiji, ki sta jo leta 2014 napisala direktor Inštituta za ekonomska raziskovanja (IER) Boris Majcen in profesor Jože Sambt z ljubljanske Ekonomske fakultete. Izračunala sta, da se proračun velikim stroškom brez korenitih posegov ne bo mogel izogniti: zadnji scenarij bo rezanje pokojnin. Letos iz proračuna za pokojnine namenjamo dodatno milijardo evrov, čez pet let pa bo treba za pokojnine nameniti že dodatno milijardo in pol evrov. A to še ni nič. Na vrhuncu te krize, okoli leta 2050, naj bi se potreben dodatni znesek dvignil že na skoraj tri milijarde evrov, torej na tretjino aktualnega proračuna.

Desni del slovenske politike zadnja leta sicer miri in ponavlja, da je rešitev vseh naših problemov v višji rodnosti, a sta Majcen in Sambt že pred leti ugotovila, da je za kaj takšnega že prepozno. Ob visoki rodnosti bi bili recimo leta 2055 izdatki za pokojnine zgolj za 50 milijonov evrov nižji. Dejansko bi še največ pomagale migracije: več kot 5000 neto priseljenih oseb na leto bi potreben znesek letnih doklad, ki prihajajo v pokojninsko blagajno iz proračuna, znižalo za okoli 200 milijonov evrov na leto. A o tem danes v družbi seveda ni konsenza.

Koalicija ne ustanavlja demografskega sklada, ampak si prizadeva za nadzor nad celotnim premoženjem države in njenih obstoječih paradržavnih skladov.

Alternativna rešitev, kot jo poznajo v Franciji, Belgiji, na Portugalskem, v Avstraliji, Norveški, Švedski, na Novi Zelandiji, Irskem ..., pa je ustanovitev tako imenovanega demografskega sklada. Tudi v Sloveniji smo že leta 2012 v zakon o pokojninskem zavarovanju zapisali določbo, da se v demografski sklad do konca leta 2015 preoblikuje Kapitalska družba (Kad), a se politika – po eni strani zaradi finančne krize, po drugi zaradi nesoglasij – o tem doslej ni znala dogovoriti. Zakaj ne?

Pogovarjali smo se z bivšimi pogajalci v koalicijah pod vodstvom Marjana Šarca in Mira Cerarja. Njihov odgovor je bil, da vlade doslej takšne reforme niso izvedle zato, ker bi reforma – dejansko varčevanje za prihodnja leta – pomenila prevelik proračunski izpad.

Kad namreč po letu 1999 v pokojninsko blagajno letno vplačuje okoli 50 milijonov evrov, če bi ustanovili demografski sklad, pa bi morali izplačila zaustaviti za okoli 20 let in z njimi pomagati prihodnji, ne pa že tej upokojenski generaciji, nad čemer predvsem v stranki DeSUS nikoli niso bili posebej navdušeni. Brez Kadovih vplačil bi bile namreč uskladitve pokojnin (kot poimenujemo pri nas dvig pokojnin) veliko težje.

Ampak če bi ga vendarle ustanovili – bi demografski sklad sploh lahko pomagal pri tem problemu?

Iz vrste izračunov, ki so jih opravili v zadnjih letih na finančnem ministrstvu, ali recimo iz raziskave, ki sta jo opravila profesorja Mitja Čok in Igor Lončarski z ljubljanske Ekonomske fakultete leta 2014, lahko sklenemo naslednje: Slovenija ima sicer na papirju še veliko državnega premoženja, velikih javnih gospodarskih družb, vrednih skupaj več kot 10 milijard evrov, a le redkokatero je primerna žrtev za takšno žetev. Dars je denimo vreden okoli tri milijarde evrov, a ima tudi dve milijardi evrov dolgov, v prihodnosti pa bo moral graditi še tretjo razvojno os.

Milijardo evrov je vreden tudi Holding Slovenske elektrarne, a kaj, ko nad njim visi zgrešena naložba v Termoelektrarno Šoštanj. Slovenske železnice so sicer največji slovenski zaposlovalec, a dejansko živijo od državnih subvencij. Podjetje Gen energija čakajo nove investicije v drugi blok nuklearke, elektrodistribucijska podjetja pa v bližnji prihodnosti čakajo za več milijard evrov vredne investicije v zelene tehnologije.

Podjetij, ki bi jih država dejansko lahko izkoriščala, si torej izplačevala njihove dividende, ni več veliko. Njihova skupna vrednost znaša, po različnih ocenah, med 1,5 do 2 milijardi evrov. Najpomembnejši med njimi je približno 600 milijonov evrov vreden delež države oziroma paradržave v Krki ali 400 milijonov evrov vreden delež v Zavarovalnici Triglav. Na tretjem mestu je 300 milijonov evrov vreden delež v Petrolu. Na četrtem mestu je 240 milijonov evrov vredna Luka Koper, na petem in šestem mestu sta Telekom in 25-odstotni delež v NLB, ki sta vredna vsak po 200 milijonov evrov, potem pa so tukaj še zavarovalnica Sava RE, SiDG, torej podjetje, ki upravlja slovenske državne gozdove ali določena sredstva slabe banke. Slednja naj bi na koncu svojega življenjskega obdobja, leta 2022, končala s 127 milijoni evrov premoženja.

Na podlagi podatkov iz povprečnega leta 2018 lahko izračunamo, da je iz teh, še preostalih državnih naložb na voljo okoli 150 milijonov evrov dividend na leto – če je seveda poslovanje normalno in uspešno. Največ od Krke, skoraj 30 milijonov evrov na leto.

V primerjavi z milijardnimi pokojninskimi bremeni, ki bodo pestili proračun čez deset, dvajset let, to seveda ni veliko. Čok in Lončarski sta zato predlagala, da bi dividendam dodali še druge vire, ki bi lahko na leto prinesli dodatnih okoli 30 milijonov evrov. Mnogi demografski skladi recimo zbirajo odškodnine za izkoriščanje »naravnih« dobrin, kot so dajatve za vode, koncesnine za izkoriščanje mineralnih surovin, davek na nepremičnine, koncesnine od iger na srečo. A bistveno pri vseh teh skladih je, da bi morali akumulirane zneske »zakleniti« in plemenititi za daljše obdobje, v Sloveniji vsaj 20 let.

V zakonu o demografskem skladu, ki sta ga v parlamentarno proceduro v začetku tega meseca vložili stranki SD in SAB, je recimo navedeno, da bi lahko na ta način čez dvajset let demografski sklad znižal proračunske doklade za pokojninski sistem za 15 ali 30 odstotkov. Kar pa je že lepa pomoč. V  20 letih plemenitenja naj bi se v takšnem skladu zbralo za okoli šest milijard sredstev, sklad pa bi naj vsako leto v pokojninski sistem vplačal med 400 in 500 milijonov evrov, to je desetkrat več, kot danes v ZPIZ nakazuje Kad.

Ustanovitev demografskega sklada, nekakšno varčevanje za hude čase, je torej zanimiva rešitev in končno, po šestih letih razprav v zaprtih strokovnih krogih, večinoma okoli Kapitalske družbe, je ta mesec na vrsto prišla politika. Oboji, opozicijski stranki SD in SAB ter tudi koalicija pod vodstvom SDS, so spisali svoja zakona o demografskem skladu, pri čemer ima koalicijska različica o ustanovitvi nacionalnega demografskega sklada seveda več možnosti za uspeh. Koalicija je zakon prejšnji teden pred dokončno potrditvijo poslala Ekonomsko-socialnemu svetu, predsednik vlade Janez Janša pa je že napovedal, da ga bodo zelo kmalu poslali v parlament.

Zakon sicer še ni javno objavljen, zanj tudi ni predvidena javna razprava, kljub temu da gre za izredno pomembno materijo. Smo ga pa na Mladini vendarle pridobili. In kakšen je? Žal je mogoče iz določb sklepati, da koalicija kljub nazivu dejansko ne želi ustanoviti demografskega sklada, ampak si prej prizadeva za nadzor nad premoženjem države in njenih obstoječih paradržavnih skladov. Videti je, da so cilji predvsem kadrovanje, dobro plačane službe v upravah – v SDH dobivajo člani uprave več kot 10 tisoč evrov bruto na mesec – in različne svetovalne pogodbe, ki jih takšni skladi radi sklepajo.

Presenetljiva je denimo že velikost načrtovanega demografskega sklada. Vanj koalicija ne bo prenesla le podjetij, katerih dividende bi lahko nalagali za bodoče generacije upokojencev, torej deležev Krke, Triglava, Telekoma ali NLB, ampak skorajda vse (para)državno premoženje, ki načeloma v demografski sklad ne spada.

Ustanovitev demografskega sklada je reforma, s katero si želijo vladajoči politiki zagotoviti nove službe in morda še kakšne svetovalne pogodbe za povrh.

Predlog zakona predvideva preoblikovanje Slovenskega državnega holdinga (SDH) v Nacionalni demografski sklad, na katerega bi nato prenesli vse mogoče, večino naložb države, Kada, slabe banke (DUTB), Družbe za svetovanje in upravljanje (DSU), naložb Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (ZPIZ) in tako naprej. Tako imenovani Nacionalni demografski sklad bi po predlogu koalicije na koncu razpolagal s premoženjem, vrednim 8,6 milijarde evrov. Sklad bi imel recimo v lasti tudi HSE, pa nuklearko, celo Holding Kobilarna Lipica, pa privarčevana sredstva bivših rudarjev in policistov v skladu obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja, ki so nekoč imeli beneficirano delovno dobo. Tudi nepremičnine v lasti ZPIZ bi se našle v novem skladu, iz njega bi bili izključeni le Dars in državni deleži v podjetjih, ki upravljajo elektroomrežje.

Koalicija dejansko ne ustanavlja demografskega sklada. Načrtovana institucija, katere ogrodje so sestavili na finančnem ministrstvu, tudi ne bo akumulirala kapitala ali celo k zbranim dividendam dodajala zunanjih virov, kot so trošarine, vodarine in podobno. Paradoksalno naj bi ta sklad večino zbranega denarja sproti trošil.

Štirideset odstotkov vseh dividend naj bi recimo sklad sproti vplačeval v pokojninsko blagajno, kar je bila očitno zahteva stranke DeSUS, ki želi pomagati sedanji generaciji upokojencev, torej svojim volivcem. Nadaljnjih 10 odstotkov dividend bi sklad sproti porabil za »ukrepe družinske politike« in še dodatnih 10 odstotkov za izgradnjo »namenskih nepremičnin za starejše«, s čimer so v koaliciji očitno razbremenili zahteve stranke NSi. To je bila namreč doslej dolžnost ministrstva za delo, ki ga vodijo. Drži, da bi bilo preostalih 40 odstotkov zbranih dividend namenjenih akumulaciji, a je v zakonu zapisano določilo, da se lahko tudi to premoženje sproti porablja za pokojnine. O akumulaciji torej nihče resno ne razmišlja, in kar še bolj zbuja skrb: z vsem tem premoženjem, dividendami in kadrovanjem želijo gospodariti politiki.

Morda se to komu zdi logično, a v tujih demografskih skladih v nadzornih odborih sedijo predstavniki tistih družbenih skupin, ki jih ukrepi zadevajo ali ki sklade polnijo. Tudi slovenski Kad sledi tej logiki. Kad, ki je bil leta 1996 ustanovljen kot nekakšen demografski sklad, ima šestčlanski nadzorni svet: tri od šestih danes imenuje SDH po posebnem nominacijskem postopku, dva člana sta imenovana na predlog zveze oziroma organizacije upokojencev, en član pa na predlog sindikatov. V novem nacionalnem demografskem skladu pa bi nad vsem premoženjem, ki so ga gradile generacije, bdeli politični delegati.

Že v petnajstih dneh po uveljavitvi zakona naj bi vlada kar sama imenovala začasne člane uprave sklada, od enajstih nadzornikov pa bi nato štiri spet imenovala vlada neposredno, nadaljnjih pet pa državni zbor, torej spet vladajoča večina, piše v zakonu. Le enega nadzornika bi imenovala Zveza društev upokojencev, enega pa še Mladinski svet Slovenije.

Slovenski ekonomisti in strokovnjaki, ki so se doslej ukvarjali s tem vprašanjem, so enotni, da to ni prava pot. Najbolje je njihov glas v zadnjih tednih povzel Dušan Mramor, ki je nedavno za Mladino dejal, da je v tej ideji toliko neumnosti, da ne ve, kako bi predlog sploh komentiral. »Ekonomsko je stvar skregana z vsako logiko ...« je dejal že utrujeno. Nanj se je v pogovoru z nami navezala tudi predsednica Zveze svobodnih sindikatov Lidija Jerkič z izjavo: »Doslej še nisem slišala nobenega ekonomista, da bi temu predlogu ploskal.«

Od nove reforme bo največje koristi imela SDS. V DeSUS in SMC pa lahko računajo na drobtinice, kot je urad za demografijo ali Počivalškov turistični holding.

Glavna pripomba sindikatov seveda je, nam je dejala, da je v zakonu zapisanih izjemno veliko zanimivih in izvirnih idej, kako se bo sklad praznil, kako se bo še ta preostala državna srebrnina izkoriščala, ni pa idej, kako se bo plemenitila. »V resnici gre le za zamenjavo kadrov na SDH. To je predvsem reforma, s katero si bodo vladajoči politiki zagotovili nove službe. Na štiri leta imenujemo nove nadzorne svete, uprave, izvršne direktorje – kontinuitete ali dolgoročnih strategij ni,« je bila kritična.

Očitno seveda je, da bo imela od te reforme največje koristi najmočnejša stranka, to je SDS. »Značilnost tega predloga je, da so v njem vsi ostali koalicijski partnerji nekakšni koristni idioti. Predlog daje nadproporcionalne pravice SDS, skupina pod vodstvom Janeza Janše bo lahko na tej podlagi prevzela celo tiste vzvode moči, ki jih doslej v rokah še držita DeSUS in SMC,« nam je dejal eden od vodilnih v enem od skladov, ki jih bo zakon ukinil in ki seveda ne želi biti imenovan.

In to drži: SDH je recimo v tem trenutku pod nadzorom stranke SMC, vodi ga predsednik uprave Igor Kržan, ki je tja prišel na predlog te stranke. Z demografskim skladom ga bo nadomestil kandidat, ki ga bo v njegov sedež predlagala SDS. Na drugi strani pa imajo sedaj v Kadu upokojenci izjemno moč. Dva izmed petih nadzornikov, to sta Mirko Miklavčič in Boris Žnidarič, prihajata iz njihovih vrst, prvi iz stranke DeSUS, drugega je tja imenovala upokojenska zveza ZDUS. Ko in če bo Kad pripojen in podrejen k demografskemu skladu, bo ta vzvod za upokojence izgubljen.

Zgolj domnevamo lahko da so v NSi, v DeSUS in SMC predlog podprli, ker utegnejo z mize pasti kakšne drobtinice. Brez dvoma bo gospodarski minister Zdravko Počivalšek dobil svobodo odločanja na področju Turističnega holdinga. Dokumentov, kako bo njegovo ministrstvo v ta holding denar investiralo – katerim gradbincem denimo –, nam SDH ne želi poslati, češ da gre za poslovno skrivnost. Na drugi strani pa bodo v stranki DeSUS dobili še eno ministrsko mesto v novoustanovljenem uradu za demografijo, ki bo za tako imenovani demografski sklad pripravljal raznorazne študije in politike.

Demografski sklad, kot ga snuje koalicija pod vodstvom SDS, je izredno sumljiva reforma. Glavni avtor, vodja koalicijske pogajalske skupine in promotor novega demografskega sklada, je konec koncev Andrej Šircelj, ki ima sicer na tem področju bogate izkušnje. A kakšne! Pred osmimi leti, leta 2012, v času prve Janševe vlade, je vodil ustanovitev SDH in slabe banke (DUTB). Tudi tedaj so se obema idejama upirali ekonomisti, sindikati pa so celo zbirali podpise za referendum proti slabi banki, ki so jih, kot se še spomnimo, na notranjem ministrstvu pod vodstvom Vinka Gorenaka izgubili. Vsi so svarili, da je ta pot napačna, da bo ta izredno draga, kar se je nato tudi zares izkazalo.

Zviti politiki niso nikoli krivi, mi pa smo obsojeni na ponavljanje vedno istih napak. Zdaj smo pri ustanavljanju novega demografskega sklada spet na začetku tega kroga.

Še huje, ustanovitev slabe banke je bila celo kriminalna zgodba. Ko so leta 2015 kriminalisti pri Širclju opravili hišno preiskavo zaradi suma »pridobitve velike premoženjske koristi« pri ustanovitvi slabe banke, je ljubljansko okrožno sodišče zapisalo, da so bile pogodbe, za katere je bil v slabi banki odgovoren Šircelj, »zgolj kulise za izčrpavanje premoženja Republike Slovenije«, uradni dokumenti naj bi bili ponarejeni oziroma antidatirani, Šircljevo delovanje pa »konspirativno«. Specializirano državno tožilstvo je sicer čez čas odstopilo od pregona Širclja, prvega predsednika upravnega odbora slabe banke, a kazenski postopek, v katerem naj bi prvi vodilni v slabi banki plačevali drage fiktivne svetovalne pogodbe tujim družbam, še zmeraj teče.

Zdi se, da gre pri ustanavljanju nacionalnega demografskega sklada za podobno zgodbo s potencialnimi kriminalnimi prvinami. Kako se bo ta končala? Ko je postalo očitno, da je bila ustanovitev slabe banke veliki rop, so prav v SDS podprli ustanovitev posebne parlamentarne komisije, ki naj bi preiskovala »ustanovitev in delovanje slabe banke«. Tedanji poslanec SDS Anže Logar je ob ustanovitvi komisije leta 2018 dejal, da bo »… treba ugotoviti odgovornost tistih, ki so ustvarjali to slabo banko in ki so upravljali s temi terjatvami tudi na podlagi političnih vplivov … Verjamem, da bomo pri preiskavi prišli do zanimive ugotovitve, da je dosti istih ljudi, ki smo jih srečali pri ugotavljanju odgovornosti za nastanek bančne luknje, danes prisesanih na odločevalske procese v slabi banki.«

Če se zgodovina spet ponavlja, bomo verjetno čez nekaj let dobili še eno preiskovalno komisijo, po možnosti jo bodo predlagali prav v SDS.