Načrtno pozabljeno desetletje

Robert Botteri je seveda član uredništva Mladine, v času osamosvajanja je bil glavni urednik, danes je kreativni direktor, zato se bomo izognili direktnemu hvaljenju njegovega nastopa v oddaji Intervju, ki jo je vodila Ksenija Horvat. Osredotočili se bomo na to, kaj je naredila Ksenija Horvat s tem pogovorom in kako pomembno je to njeno dejanje. Robert Botteri bi namreč prejkone ostal tiha priča dogajanja v drugi polovici osemdesetih in v začetku devetdesetih, če se ne bi Horvatova odločila, da ga povabi v oddajo. Za zgodovino bi ostala zamolčana tudi usoda njegovega očeta, ki je zaradi novinarskega dela svojega sina izgubil službo in bil več mesecev zadrževan v vojašnici.

A pomembno je nekaj drugega: Horvatova in Botteri sta v oddaji odgrnila zaveso, ki jo leta in leta ravnajo, in kadar se premakne, jo tudi hitro potegnejo nazaj na njeno pravo mesto. In za to zaveso so dogodki in ljudje, ki se jim noče pripoznati njihove vloge pri demokratizaciji in tudi pri osamosvojitvi – zgolj vloge, ker se za zasluge tako ali tako ne tepejo.

Botteri je kot zunanji opazovalec – pač novinar takrat – spregovoril o tem, kako pomembno je bilo za demokratizacijo ravnanje ZSMS, torej takratne zveze socialistične mladine, ki je dejansko bila organizacija, ki je znotraj Jugoslavije in Slovenije zavestno ušla izpod nadzora oblasti – kar je zaznamovalo tudi vse prihodnje dogodke. Ne nazadnje, prve svobodne volitve v Jugoslaviji je izpeljala ZSMS, naj kot drobno notico povemo, da je na njih s svojo ekipo kandidiral tudi član mladinske organizacije Janez Janša, pa ga je premagal Jožef Školč s svojo ekipo. Takratna ZSMS se ni šalila: rušila je vojaško parado – kar je bilo nekaj najbolj bogokletnega, kar si lahko naredil (kot je rekel tudi Botteri v oddaji, vojska je bila pač tabu tema). Ne samo to, ZSMS je bila kriva tudi za plakatno afero, zgodbo o političnem plakatu ob dnevu mladosti leta 1987, ki je dejansko zamajal temelje Jugoslavije. Vsako leto je namreč plakat naredila druga republiška mladinska organizacija in leta 1987 je bila na vrsti slovenska. Petčlanska komisija je izbrala plakat skupine Novi kolektivizem. Plakat so potrdili v Beogradu, estetika socialističnega realizma, ki ga je prikazoval, jim je bila zelo všeč. Niti posumili niso, da je plakat dejansko orožje. In to težko orožje slovenske mladine (namenoma napisano z malo, ker ta mladina tudi danes šviga po slovenskih ulicah, ne šalite se z njimi). In morda tega še dolgo ne bi odkrili, če ne bi neznani inženir Nikola Grujić prepoznal, da gre pri plakatu za reprodukcijo dela Richarda Klaina iz leta 1936 – ki slavi tretji rajh. Le namesto nacističnega junaka je bil postavljen junak socializma in komunistične revolucije. Da narediš kaj takega, pač moraš biti mlad, nor, nabrit, pameten in pogumen.

Da, to so zamolčane zgodbe. In to je le ena izmed njih. A so bile pomembnejše od marsikatere, ki jo moramo poslušati vsako leto. Predvsem pa so bolj zabavne, domišljene in imajo več duha – današnjega in tistega časa.