Spletna drhal kot roka pravice

Javno sramotenje seveda ni sodobni pojav, ki bi se razrasel šele v dobi interneta, a z vzponom družabnih omrežij – kjer lahko tako rekoč vsak uporabnik javno povzdigne svoj kritični glas in kjer se ti glasovi povezujejo v nepredstavljivo množične soglasne vzklike – je javno sramotenje dobilo novo težo. Še posebej zato, ker je nemalokrat tesno povezano z družbeno težnjo po pretirani politični korektnosti, v zadnjem času poimenovano tudi »wokeness«. Sramotenje se je spremenilo v tako imenovano ukinjanje, v kolektivno bojkotiranje, ki ga je ameriški prostor dramatično poimenoval »kultura ukinjanja«. Gre za nadgradnjo spletnega sramotenja, za množične napade na ugled in kariero javnih oseb, ki so zagrešile nekaj, kar množica prepozna kot moralno sporno: te osebe so torej storile ali (navadno) izjavile nekaj, kar je v očeh kritične javnosti nesprejemljivo.

J. K. Rowling, avtorico bestselerjev o Harryju Potterju, so dolgoletni oboževalci njenega čarovniškega sveta nedavno skušali ukiniti zaradi serije spornih tvitov, v katerih so prepoznali transfobijo. Pop pevko Lano Del Rey so feministični kritiki skušali ukiniti, ker so v njenih besedilih zaznali sledi antifeminističnih nazorov. Reperja Kanyeja Westa so skušali ukiniti, ker je podprl Donalda Trumpa in izjavil, da je bilo »suženjstvo izbira temnopoltih«. Televizijska voditeljica Ellen DeGeneres je bila ukinjena – v tem primeru precej dobesedno, saj je bila dejansko ukinjena tudi njena oddaja – zato, ker naj bi s svojimi podrejenimi v zakulisju ravnala tako brezobzirno, da je njen odnos do njih mejil že na sadizem.

Vprašanje, ali so našteti zvezdniki, ki jih zgrožena javnost skuša ukiniti, dejansko krivi ali ne oziroma ali so njihova vprašljiva dejanja ali izjave resnično vredne kolektivnega bojkota, v kulturi ukinjanja pravzaprav sploh ni pomembno. Spletna drhal v kulturi ukinjanja namreč hkrati prevzame vlogo tožilca in sodnika. Nikoli ne obdolži, temveč takoj obsodi. Zgrožena javnost, ki je s pomočjo družabnih omrežij našla moč, da spremeni svet, je postala roka pravice. Včasih raztrga zlikovce, drugič nedolžne.

Internet se uporablja kot arhiv izjav, ki so bile izrečene bodisi na spletu bodisi offline. Če te niso kontroverzne zdaj, bodo morda jutri: ukinjenega lahko kot bumerang zadenejo šele leta po tem, ko so bile izrečene. Kultura ukinjanja je takšna, da se nemalokrat spotakne ob »grehe«, ki jih potegne iz naftalina: spotika se lahko ob izjave, ki so bile v času, ko so bile izrečene, morda razmeroma sprejemljive, vendar danes – zaradi bolj »politično korektnega« ozračja – niso več. Pogosto pa so tudi namerno izvzete iz konteksta ali dojete preveč dobesedno.

Spletna drhal v kulturi ukinjanja hkrati prevzame vlogo tožilca in sodnika. Nikoli ne obdolži, temveč takoj obsodi.

Ameriška novinarka Sarah Jeong ob razmišljanju o terminologiji, ki v veliki meri zaznamuje tudi pričujoče besedilo, pravi, da »to, kar se dogaja zdaj, ne more biti ustrezno opisano v jeziku stare paradigme in zato, ko skušamo o tem govoriti, vsi zvenimo kot absolutni debili«. Ja, o kulturi ukinjanja težko govorimo, ne da bi govorili tudi o pojavu »wokeness« oziroma »woke kulture«. Izraz wokeness načelno označuje stanje zavedanja družbenih problemov, kot sta rasizem in neenakost, oziroma prepričanje, da belska nadvlada in patriarhat prežemata vsako poro naše družbe. Čeprav izraz označujejo človekoljubni nazori, ima pogosto nekoliko slabšalni prizvok, saj je tesno povezan s težnjo po pretirani politični korektnosti. Mnogi kritiki »biti woke« enačijo s pretencioznostjo kulturnega elitizma, a to je dvorezni meč, saj wokeness kot pejorativ postane sredstvo, s katerim lahko desni v pokroviteljskem tonu zaničujejo leve. Res pa je, da bomo nekomu, ki je pretirano woke, lahko izjemno hitro stopili na žulj, saj – kot v poglobljenem zapisu o kulturi ukinjanja zapiše Matt Taibbi, nekoč pisec za revijo Rolling Stone, danes pa neodvisni novinar – »woke revolucija« trpi za »popolno odsotnostjo smisla za humor, neskončnim entuziazmom za lov na okostnjake iz omare, ljubeznijo do ovaduštva in odborov za dostojnost, manijo za kolektivistično grajanje, puritanskim nezaupanjem do naskakovanja v apolitičnem kontekstu in strahom pred metaforami, saj je woke kultura popolnoma dobesedna«.

Taibbi se je v besedilu odzval na poskus »ukinitve« Stevena Pinkerja, uglednega filozofa, kognitivnega psihologa in lingvista, ki med drugim predava tudi na Harvardu. Pred nekaj meseci je več kot petsto ljudi s Harvarda – od študentov do profesorjev – podpisalo odprto pismo, v katerem je ameriško skupnost lingvistov (LSA) pozvalo k izobčenju Pinkerja, saj naj bi v njegovih (pet let starih) tvitih in v kratkem odlomku iz njegove knjige zaznali sledi rasizma in seksizma. Tvit, v katerem Pinker pravi, da »policija ubije preveč ljudi, tako črnih kot belih«, so denimo prebrali kot rasistično motivirano sporočilo, ki naj bi odražala miselnost gibanja All Lives Matter. Pismo vključuje še nekaj primerov, pri katerih se moramo izjemno potruditi in razmišljati v nekoliko abstraktni maniri, da iz njih lahko razberemo karkoli spornega. Pinker je napade na svoj ugled označil za »popolnoma nore« in dodal, da »razkrivajo miselnost, ki stremi k popolni konformnosti in soglasnosti«, kulturo ukinjanja pa je opisal kot »orwellovsko« ter v njej – »v smislu psihologije in socialne dinamike« – prepoznal podobnosti z lovom na čarovnice.

Pinker se je kmalu po tem fiasku podpisal pod odmevno odprto pismo, ki ga je pred dobrima dvema mesecema objavila revija Harper’s. Pismo opozarja na težavnost kulture ukinjanja, ki je nevarnost za svobodo govora. V kulturi ukinjanja prepoznava grožnjo razumništvu, saj naj bi prosti tok in širino javnih debat ogrožala z »nestrpnostjo do nasprotujočih si mnenj«. Pod pismo, ki nasprotuje »intelektualni monokulturi«, se je podpisalo dobrih sto petdeset visokoprofiliranih oseb, predvsem intelektualcev, akademikov in kulturnikov – tudi takšnih, ki so v zadnjem času na svoji koži preizkusili poskuse ukinitve, kot sta denimo J. K. Rowling in Steven Pinker. Med podpisniki se jima med drugimi pridružujejo tudi filozof in lingvist Noam Chomsky, feministična aktivistka Gloria Steinem, pesnica in pisateljica Margaret Atwood, šahovski velemojster Gari Kasparov, zgodovinarka Nell Irvin Painter in romanopisec Salman Rushdie.

Podpisani opozarjajo na »nestrpno ozračje« in »nevarnost cenzure«, ki naj bi ju ustvarjala kultura ukinjanja. Pravijo, da naj bi ta ohromila svobodo govora. »Sklop moralnih vrednot in političnih zavez je v prid ideološke skladnosti oslabil norme odprte debate in strpnosti do razlik,« zapišejo. Pismo sicer pozdravlja »nujno potrebno obračunavanje z rasnimi nepravičnostmi«, ki se v času gibanja Black Lives Matter dogaja pogosteje kot kadarkoli, obsoja pa »trend javnega sramotenja in ostrakizma«. Pismo »kulture ukinjanja« sicer ne poimenuje s tem izrazom, a iz konteksta je jasno vidno, za kaj gre: opozarja denimo na to, da moramo »ohraniti možnost nesoglasij, ne da bi imela hude posledice za profesionalno življenje«, torej tega, da »ukinjeni« zaradi tega, ker so javno izrazili svoja – četudi vprašljiva – stališča, ne izgubijo zaposlitve, glasu, odra ali občinstva. Pismo kulturi ukinjanja nadalje očita, da »kompleksne politike razkraja v zaslepljujočo moralno gotovost«, in trdi, da »prosta izmenjava informacij in idej, ki poganja liberalno družbo, iz dneva v dan postaja bolj omejena«.

Če bi rekli, da je pismo dvignilo veliko prahu, bi bili precej zadržani. Njegovo sporočilo je razmeroma kontroverzno, predvsem pa je izrazito dvoumno, nejasno in odprto za različne interpretacije. Aktivisti za pravice transspolnih oseb so pismo doživeli kot napad na svojo skupnost, progresivci kot napad na liberalne vrednote, nekateri pa pismo vidijo tudi kot poskus ohromitve debate proti rasizmu. Eden izmed glavnih očitkov, ki letijo na odmevno pismo, je tudi ta, da so vsi njegovi podpisniki privilegiranci. Mnogi jim očitajo tudi to, da v pismu ne izkažejo nikakršnega posluha za dejstvo, da so bili v novinarstvu in akademski sferi glasovi marginaliziranih skupin več generacij utišani. Več podpisnikov se je zato kmalu po objavi pisma od njega tudi javno distanciralo in umaknilo svojo podporo, saj družba podpisnikov, v kateri so se nevede znašli, ni bila po njihovem okusu. Mnogo cinikov pa se je na odprto pismo odzvalo preprosto z enovrstičnico »OK, Boomer«, ki prevzema formo priljubljenega spletnega mema, s katerim mladi pokroviteljsko zatrejo nazadnjaško miselnost generacije tako imenovanih baby boomerjev.

O težavah kulture ukinjanja ne razglabljajo zgolj akademiki, razprava o tem teče tudi v pop kulturi. Glasbenik Nick Cave, ki oboževalce pogosto navdušuje z artikuliranim pisanjem o družbenih problemih, je ob razmišljanju o kulturi ukinjanja na primer izjavil, da ima »politična korektnost zadušljiv učinek na ustvarjalno dušo družbe«. Nabriti komedijant Ricky Gervais, ki se tako rekoč preživlja s kontroverznimi izjavami, pa pravi, da so ljudje zaradi kulture ukinjanja izgubili smisel za ironijo. Šel je celo tako daleč, da je kulturo ukinjanja in wokenessa označil za »novo vrsto fašizma« ter dodal: »Če si na Twitterju rahlo lev, si nenadoma Trocki, če si rahlo konservativen, si Hitler, če pa si bolj sredinsko naravnan in upoštevaš oba pola argumentov, si strahopetec in potem te zasovražita obe strani.«