Petdeset let upiranja

Na pročelju Cekinovega gradu v Ljubljani, kjer danes domuje Muzej novejše zgodovine, visi plakat z vabilom na razstavo Fotoaparat in vojna. Razstava fotografij iz druge svetovne vojne je v muzeju že od marca, a je bila tudi zaradi epidemije podaljšana še za nekaj mesecev. Zato pa neka druga razstava zaradi epidemije v prostorih muzeja (še) ni dobila svojega mesta.

Gre za že dlje načrtovano razstavo fotografij protestov, ki jih več kot pol stoletja marljivo lovi v objektiv Tone Stojko, fotograf in nekdanji urednik fotografije pri Mladini, človek, za katerega je filozof Mladen Dolar zapisal, da je »z revolucijo treba počakati, vse dokler ne pride Stojko«.

V resnici ima Dolar prav, Stojko je vedno tam, kjer se dogajajo revolucije, na kraju dogajanja, na kraju zločina, tam, kjer je množica, ki se upira tej ali oni oblasti, takšni ali drugačni prisili, množica, ki nima vedno prav, a obstaja, kriči, je tukaj, na ulicah in cestah, z rokami v zraku in transparenti nad glavami. Stojko vedno stoji med vsemi temi ljudmi, v toku protestnikov, skupaj z njimi. Vedno je zraven. Vse to dobro kažejo fotografski panoji, ki so namesto v muzeju postavljeni pred njim. Na ploščadi. Verjetno kot izhod v sili, fotografij je manj, kakor je bilo načrtovano na začetku, a si jih zdaj med sprehodi lahko ogleda več ljudi, kot bi jih stopilo v muzej.

Stojko je vedno tam, kjer se dogajajo revolucije, na kraju dogajanja, na kraju zločina, tam, kjer je množica, ki se upira tej ali oni oblasti, takšni ali drugačni prisili. Stojko vedno stoji med vsemi temi ljudmi, v toku protestnikov, skupaj z njimi.

Razstavljenih je 26 fotografij. Te segajo v daljno leto 1968, ko so mladi v Ljubljani protestirali zaradi sovjetskega vdora v Češkoslovaško, končajo pa se z letom 2020. Vmes se je zgodilo še marsikaj. Leta 1971 so bile demonstracije proti hrupu na Aškerčevi ulici, od koder so se študenti razlili po vsem mestu, socialistična oblast pa je s strahom poslušala svobodomiselne parole, ki so govorile o prebujajočih se zahtevah po spremembi. Stojko je bil tam. Dobrih deset let kasneje so bili protesti proti jedrski elektrarni Krško pa protesti delavcev Litostroja in mariborskega Tama. Stojko je bil s svojim fotoaparatom med njimi. S fotografij bolščijo obupani obrazi rudarjev, ki so leta 1988 zaradi napovedane izgube avtonomije Kosova začeli gladovno stavko, na drugi strani pa te obupane obraze zamenjujejo mrki ljudje s kravatami in v plaščih, ki v rokah držijo slike Slobodana Miloševića. Tudi zraven njih je bil Stojko. Stojko je bil prav tako kronist slovenske pomladi, je avtor ikonične fotografije aretacije Janeza Janše, ki je nastala po naključju; ko je Stojko tistega maja 1988 v prostore računalniškega podjetja MicroAda prišel po avtorski izvod knjige Dnevnikov in spominov Staneta Kavčiča, so tam obveščevalci in kriminalisti ravno aretirali Janeza Janšo. Stojko je zapustil prostore podjetja in skrit v sosednji hiši čakal, da mimo pripeljejo aretiranega. Ta fotografija je postala simbol slovenskega osamosvajanja. Enako, kot je ta nekdanji heroj osamosvajanja danes postal simbol vsega, proti čemur se borijo petkovi kolesarji. In seveda, tudi med njimi je znova Stojko, nekje zraven, ali na pručki ali na mostu, vseskozi s fotoaparatom beleži »brezmejno jezo« tistih, ki imajo dovolj.

Ta fotoretrospektiva pa kaže še nekaj drugega, kot je modro opazil Stojkov protestniški sopotnik in kolumnist Mladine Vlado Miheljak. Pogled nazaj vedno veliko pove o današnjem času. »Stojkova kronologija je tudi poučna, saj lepo pokaže, kako so takrat, v letih 1988 in 1989, ljudje lahko demonstrirali brez prepovedi, ovir, ograd in ’robocopov’ tik pred vhodom na vojaško sodišče na Roški ter na trgih in cestah pred republiškimi institucijami (parlament, vlada) in tako rekoč brez omejitve gibanja.« Danes je drugače, oblast po volji osebe, ki je bila nekoč simbol boja za svobodo, postavlja »jeklene ograje daleč stran od parlamenta, zapira ceste pred njim in pred vladno palačo. Pač, paradoks zgodovine.« Miheljakova misel je vzeta iz še neobjavljene knjige o Stojkovih fotografijah.

Vsak, ki bi rad razumel zgodovino Slovenije, pa tudi zgodovino spreminjajočega se sveta, vsak, ki bi rad razumel, zakaj je demokracija vladavina ljudstva in kakšne pasti skriva, si mora ogledati te fotografije.

»Naslov razstave ’Naša jeza je brezmejna’ sem si sposodil od ekoloških demonstracij leta 1987. Zdelo se mi je, da ta misel odraža vse, kar se je zgodilo od leta 1968 pa do 2020. Ves gnev, vse krivice in neumnosti, ki so jih počeli naši voditelji v tem času. Razstava sama je padla v koronski čas in tako je na prostem samo ozek izbor fotografij. Mišljena je bila drugače. Edino, kar bo reprezentančno zanjo, bo katalog, knjiga, ki bo obsegala 50 let upiranja. Žal se krivice odpravljajo počasneje, kot si želijo demonstranti. Lahko minejo desetletja, pa ni napredka. Lahko, da smo šli še nazaj v čase, ko smo mislili, da nam je bilo najhuje,« o razstavi razmišlja Tone Stojko. Razstavljene fotografije so torej le majhen delček ogromnega fotografskega opusa, so izbrane podobe časa, ki jih je skupaj s Stojkom pripravila Nataša Strlič in jih postavila pred grad. Več teh podob naj bi torej izšlo prihodnje leto v debeli fotografski monografiji Naša jeza je brezmejna, ki bo prikazala ves ta duh ponavljajočih se pomladi.

A postavimo si resno vprašanje. Je v resnici vredno? Je v resnici vredno stati na stopnicah filozofske fakultete in kričati v megafon? Je vredno zapustiti delovno mesto? Je vredno svoje telo in samega sebe zastaviti za politično idejo? Se je vredno prerivati s policisti? Plačevati kazni? Upati in nikoli obupati? Je vredno vsak petek kolesariti, oblast pa te ponižuje, ignorira, žali in smeši? V spremnem besedilu prihajajoče Stojkove knjige Mladen Dolar, ki se je nekaj upodobljenih demonstracij udeležil tudi sam, tako da ga Stojko kot kakšen duh vseskozi zasleduje po ulicah, pa ne le njega, ampak še številne druge aktivne državljane, pravi, da ta duh ponavljajočih se pomladi žene »tako rekoč freudovski Wiederholungszwang, ’prisila k ponavljanju’ – a tako kot pri Freudu to ni težnja po še več enakega, temveč terja vsakič novo zarezo, vsakič novo iznajdbo. In Stojko je kronist ravno tega – ne večnega vračanja enakega v vedno novih množicah na cestah, temveč neuničljive reinvencije.«

V Sloveniji so demonstracije sredi socializma vzpostavile civilno družbo in kritiko. Ta je omogočila opozicijo. Ta je prinesla demokracijo. Enako je danes. Petkovi demonstranti se borijo za ohranjanje demokracije. Demokracija omogoča svobodo izražanja, gibanja, mišljenja in svobodo življenja v mnogoterih oblikah sodobnega sveta. Tega vrenja se zaveda tudi Stojko. Zato dolgi opus njegovih protestniških fotografij zaključujeta dve podobi današnjega časa. Na prvi so kolesarji pred parlamentom, na drugi policisti z maskami popisujejo protestnico, katere edini greh je bil, da je pred parlament postavila papirnate odtise stopal.

Res je, kot pravi Vlado Miheljak, nekateri so v vsem tem času zamenjali vlogo. A ne vsi, Tone Stojko je ni nikoli. Njegove fotografije so njegov prispevek k družbeni odgovornosti. Vsak, ki bi rad razumel zgodovino Slovenije, pa tudi zgodovino spreminjajočega se sveta, vsak, ki bi rad razumel, zakaj je demokracija vladavina ljudstva in kakšne pasti skriva, si mora ogledati te fotografije. V resnici ne bi smele biti postavljene pred Cekinov grad, morale bi stati na Trgu republike, pred poslopjem slovenskega parlamenta.

Fotografska razstava:
Tone Stojko: »Naša jeza je brezmejna«, demonstracije 1968–2020
Kje: Ploščad pred Muzejem novejše zgodovine Slovenije, Ljubljana
Kdaj: do 31. januarja 2021