»Čas je za hude alarme. Smo blizu neobvladljivosti.«

Dr. Ihan je vodja laboratorija za celično imunologijo in predstojnik katedre za mikrobiologijo in imunologijo na Inštitutu za mikrobiologijo in imunologijo Medicinske fakultete v Ljubljani in torej velik strokovnjak za virusna obolenja. Prejšnji teden objavljena javnomnenjska raziskava družbe Valicon ga je uvrstila v vrh najbolj zaupanja vrednih avtoritet pri komuniciranju v zvezi z epidemijo. Zaradi svojega »postranskega« literarnega talenta, ki se kaže v zavidanja vrednem opusu proze in poezije, pa je tudi izjemno hvaležen sogovornik in dober razlagalec epidemičnega zapletanja in ukrepanja. Rast krivulje okuženih v zadnjih štirinajstih dneh ga je osupnila.

»Drugi val epidemije morda ne bo tako hud, ker smo nanj bolje pripravljeni,« ste dejali junija. Kaj pravite danes? 

Junija je bilo vse videti še zelo idealno, potem pa smo nerazumljivo zelo popustili. V resnici se mi zdi, da odločevalci niso razumeli, da je virus veliko laže nadzorovati pri nič ali posamičnih primerih kot pa ga imeti pod nadzorom pri 50 ali 100 odkritih okužbah na dan. Za to je potreben vsaj desetkrat večji trud. Če imate opravka s 100 primeri na dan, imate, če vzamemo metaforo ladje, realno opravka z nekaj tisoč luknjami v trupu, ki jih je treba zatiskati, to pa je veliko teže kot imeti pet lukenj. Hkrati gre za zakonitosti eksponentnih funkcij – ko si pri 100 ali 200, si na eksponentni krivulji samo še korak ali dva od neobvladljive poplave. Rekel bi, da se odločevalci tega nekako niso dovolj zavedali, zato smo imeli v poletnih mesecih precej nerazumljivo sprostitev ukrepov.

Govorimo o drugem valu, a zavedati se moramo, da tukaj ne gre za valove. Valovi so metafora iz zgodovinskih epidemij, ki so se same izpele, ko se je na nekem območju okužilo dovolj ljudi, in se znova pojavile, ko je bilo spet dovolj ljudi dovzetnih za okužbo. Valovi epidemij so naravni pojav. Mi pa imamo opravka izključno s spreminjanjem ravnotežja med pritiskom virusa in pritiskom omejevalnih ukrepov. Epidemija se spomladi ni izpela. Takoj ko smo popustili pritisk, je voda spet začela vdirati v ladjo. Do sredine julija nam je šlo krasno, potem se je pokazala velika razlika med našo in nemško strategijo. Nemcem je bilo jasno, da je treba širjenje okužb začeti ustavljati že mesec pred koncem šolskih počitnic.

Zakaj je bilo to tako pomembno? 

Jasno je, da vsaka taka množična sprememba v družbi, kot je odprtje šol ali fakultet, terja svoj davek. Tudi meni se zdi sicer absolutno potrebno, da osnovnošolci, najbrž tudi srednješolci, normalno obiskujejo pouk. A treba se je zavedati, da bo to prineslo povečanje tveganja za širjenje okužb. Zato bi morali september začeti z veliko manj vsakodnevnimi primeri, kot smo jih zaradi avgustovske lahkomiselnosti dejansko imeli. Pred začetkom šole bi morali po mojem mnenju karantenski ukrepi na meji s Hrvaško veljati vsaj tri tedne, brez izjem za čiščenje počitniških hiš, bazenov, bark in vsega mogočega.

Pa res mislite, da je odprtje šol tisti ključni dejavnik? Glede na podatke, ki jih zbira šolsko ministrstvo, okuženih učencev in dijakov ni ravno veliko. 

Dejansko sem pričakoval, da se bodo okužbe v šolah širile bolj, kot kažejo izkušnje po mesecu pouka. A ne gre samo za širjenje okužb v šolah. Gre za to, da se z začetkom šolskega leta zaženejo številne dejavnosti, vezane na otroke, njihovi starši se začnejo pogosteje družiti, pogostejši so denimo rojstnodnevna praznovanja, prostočasne dejavnosti, ki jih starši taksisti preživijo skupaj na tribunah ali v bližnjem lokalu. Septembra se torej spet zažene življenje, ki ga med počitnicami ni bilo. In zato, ker smo se poleti preveč sprostili, in ker smo se zaradi tehnično zapletenih ukrepov, polnih izjem, preveč ukvarjali z dikcijo posameznih ukrepov in pozabili na njihov smisel – narediti vse potrebno, da ne kužiš in nisi okužen –, so šle stvari zadnji mesec zelo narobe. Laboratoriji delajo na robu zmogljivosti, epidemiologi ne zmorejo več slediti vsem primerom in se bodo morali posvetiti predvsem preprečevanju, da bi se virusi širili v bolnišnicah in domovih starejših.

Pa vendar se to zadnji mesec kljub vsem prizadevanjem precej redno dogaja. 

Ko imate enkrat poplavo, ki vam sega do kolen, v nobeno hišo ni več mogoče priti suh. Ko je enkrat virus zelo razširjen v populaciji, je to neizbežno, saj so zdravstveni delavci del populacije. Največja težava tega virusa je, da je človek najbolj kužen pred začetkom simptomov, nadzorovati bi ga bilo mogoče izključno z vsakodnevnim testiranjem pred začetkom dela, a to je za zdaj nemogoče.

Oblast se mora kdaj tudi zjokati na ramenih ljudstva. Do nekoga, ki se neprestano dela močnega in vsevednega, je težko vzpostaviti empatičen odnos.

Kdo je po vašem odgovoren za tolikšen porast okužb v zadnjih tednih? Smo to res neodgovorni državljani in mediji, kot se trudijo prikazati vladni predstavniki?

To se mi zdi predvsem posledica splošne klime v družbi. Zagotovo način komuniciranja, ki si ga je izbrala vlada, ni najboljši, saj že od začetka ne spodbuja vsakega posameznika, da bi predvsem sam iskal načine, kako se ne bi izpostavljal okužbi in ne bi nikogar okužil. Hkrati pa nam morda »manjka« tudi šok, kot so ga z Lombardijo doživeli Italijani ali pa tudi Švedi, ko so jim zaradi vdora epidemije v domove za ostarele začeli množično umirati starostniki. Po mojem videnju je vlada na začetku epidemije začutila priložnost, da se predstavi kot rešiteljica, in je s tem pretirano nagnila odnos z državljani v razmerje voditelj–sledilec. Epidemija je bila v tem smislu za vlado priložnost, da se je s poudarjenim voditeljstvom in aktivizmom izognila klasični »dramaturgiji« vsakokratne zamenjave oblasti, ko skušamo Slovenci svoj tradicionalni odpor do oblastnikov, pa naj gre za cesarja, komuniste ali demokrate, izraziti z zmanjševanjem njihove verodostojnosti, z brskanjem po preteklih napakah novih ministrov in zgražanjem nad kadrovskimi potezami vsakokratne vlade. Vlada je torej izziv epidemije vzela kot priložnost, da se izkaže, je pa vojaška retorika, ki jo je poosebljal Jelko Kacin, pretirano ustvarila razmerje avtoritarne vlade, ki vodi, in ljudstva, ki je vodeno. Vsi smo samo še gledali Kacina in razmišljali, kaj in kdaj bo kaj dovoljeno in prepovedano ter pod kakšnimi pogoji. Premalo pa je bilo mehkega pristopa.

Kaj si predstavljate pod izrazom mehki pristop? 

Vlada je ukrepe vedno zelo skopo razložila. Zelo redko je bilo videti, da o pravilnosti katerega od ukrepov morda ni prepričana, da je v stiski. Vse dileme so v vladi skušali razčistiti med seboj, javnosti so ukrepe predstavili, kot da dilem ni. To je bilo potem v velikem nasprotju s tem, da so se odločitve zelo hitro in pogosto spreminjale, tudi zelo kontradiktorno – to je pomenilo, da so dileme vendarle bile. A dejansko bi bilo dobro, če bi večkrat priznali, da so tudi sami v negotovosti, pravzaprav bi bilo pametno večkrat kar neposredno razložiti dileme in stiske. Brez tega pri ljudeh ni mogoče zbuditi empatije, ta pa je pogoj za simpatijo in sodelovanje. Kot da bi šef v podjetju čutil, da mora vse težave rešiti sam in da podrejeni sploh ne smejo vedeti, da se je podjetje znašlo v kakršnihkoli težavah – vsi vemo, da je to zanesljiva pot v bankrot, ker sto glav vedno več ve kot ena sama. Morda so se vladniki bali, da bi bili s priznavanjem dilem videti šibki, a posledica tega igranja prepričanosti o svojem prav in hkrati naglega spreminjanja odločitev je bila, da so ljudje, namesto da bi se ukvarjali z izogibanjem virusu, začeli v ukrepih in Kacinovih izjavah iskati logične nesmisle in se iz njih norčevati.

Bi rekli, da je vloga Jelka Kacina v tej epidemiji škodljiva? 

Tega ne morem reči. Kacin je zlasti v spomladanskem delu držal neko strukturo, ki je bila v tistem času pomanjkanja zaščitne opreme in vedenja o virusu pomembna. A že takrat bi bilo treba zraven v redno nastopanje uvesti tudi kakšnega strokovnega »sogovorca«, koga, ki bi ukrepe pojasnjeval in osmislil, ki bi znal pred kamero ne le dajati navodila, ampak tudi razmišljati in biti celo negotov, kadar so bile dileme pač take. Kacin te vloge ne more opravljati, je v nenehnem krču, da ne bi deloval nekonsistentno. Že spomladi bi bil tak človek zelo dobrodošel, vsekakor pa bi bilo vsaj od junijskega preleta letal nujno, da bi z njimi odletel tudi Kacin in bi sogovorništvo s Slovenci prevzel kdo z večjimi strokovnimi kompetencami.

Raziskava družbe Valicon, v kateri so vas anketiranci uvrstili med najbolj zaupanja vredne razlagalce epidemije, je hkrati pokazala visoko stopnjo nezaupanja v vladne predstavnike, s Kacinom vred. Veliko nezaupanje pa je raziskava zaznala tudi do direktorja NIJZ Milana Kreka. Ali po vašem mnenju Krek kompetentno opravlja svoje delo? 

Milan Krek gotovo ni najbolj posrečena figura za ta položaj, nismo pač vsi za vse. V normalnih časih, ko večina ljudi sploh ne pozna imena direktorja NIJZ, njegova izbira ne bi bila nič posebnega, v javnih zavodih sem ob političnih menjavah videl že veliko bizarnejše stvari. A zdaj je z vidika javnega nastopanja in prepričljivosti, ki je v takšni epidemiji ključna, Krek vse prej kot sanjska izbira.

Na katerih točkah, področjih pa smo po vašem mnenju vendarle bolje pripravljeni na spoprijemanje z epidemijo, kot smo bili? 

Vsekakor virus vsaj malo bolje poznamo. Vemo, da je človek kužen dva dneva, preden se pokažejo simptomi, vemo, da po desetih dneh od začetka simptomov ni več kužen, ne glede na to, ali test še kaže prisotnost virusa. To je z vidika vračanja ljudi na delo izjemno pomembno.

Vemo tudi, da molekularni testi (PCR), ki jih uporabljamo že od začetka, povsem zanesljivo pokažejo, ali je virus v vzorcu ali ga ni in okvirno tudi njegovo količino. Zato so izvrstna pomoč pri kliničnem delu, ko poznamo bolnika in hkrati vemo, da v nekaterih fazah okužbe in bolezni virusa ni v nosno-žrelni sluznici (prve dni po okužbi, včasih v fazi izrazite pljučnice) ali pa je samo v sledovih (rekonvalescenca). V teh primerih ni težko pravilno interpretirati rezultatov testa in zanesljivo prepoznati tudi posamezne faze bolezni.

Večja težava so testi za epidemiološke namene – ko bi želeli predvsem preprečiti prihod kužnih zdravstvenih delavcev ali bolnikov v zdravstvene ustanove ali DSO. PCR je za to vprašljiv, ker do rezultata v najboljšem primeru mine nekaj ur in ni mogoče vsakodnevno testirati vseh, na primer pred začetkom službe. Hitri antigenski testi, ki bi z zadovoljivo zanesljivostjo v petih minutah pokazali morebitno kužnost človeka, bi bili denimo v zdravstvu in domovih starejših zlata vredni, če bi bili široko dostopni, pa bi sploh rešili ogromno težav in nas odrešili mučnega zapiranja življenja.

Kakšni so obeti za takšne hitre teste? 

Vsi proizvajalci se zavedajo, da bi si z uspešnim testom zagotovili zlato jamo, a težave so v naravi antigenskih testov, ki morajo s protitelesi dovolj zanesljivo dokazati celoten virus v količini, ki je že kužna. Tudi najboljše takšne teste za zdaj PCR daleč prekaša in raziskave vzporednih testiranj kažejo, da bi tako v bolnišnice spustili vsaj četrtino več kužnih zdravstvenih delavcev, kot če bi jih preverjali s PCR. A po drugi strani testi PCR niso realistični za vsakodnevno preverjanje zaposlenih, ker so veliko dražji in ker bi človek dobil rezultat šele proti koncu delovnega časa.

Na Finskem za odkrivanje okuženih uporabljajo tudi pse, na Dunaju so uvedli teste z grgranjem. Kaj menite o tem?

Vsak test je kaj vreden šele, ko je natančno evalviran za namen, za katerega se bo uporabljal. Grgranje je samo drugačen način odvzema vzorca glede na zdaj uveljavljeni nosno-žrelni bris. Če evalvacija pokaže enako dobre rezultate, se tak test brez pomislekov sprejme v prakso. Biološki testi, kot je test s psi, imajo malo upanja za široko rabo zaradi težko ponovljivih okoliščin testiranja – psov, trenerjev, načina izvedbe testiranja, načina evalvacije.

Vsekakor bi bilo vsaj od junijskega preleta letal nujno, da bi z njimi odletel tudi Kacin in bi sogovorništvo s Slovenci prevzel kdo z večjimi strokovnimi kompetencami.

V zadnjem času je zaslediti kar nekaj člankov o tem, da je širjenje okužb zelo asimetrično, da manjši delež ljudi povzroči večino dodatnih okužb, da torej epidemijo poganjajo tako imenovani superraznašalci (angl. superspreaders). Ali obstaja kakršnakoli možnost, da bi ljudi s tem potencialom vnaprej zaznali? 

To ni izrazito biološki, ampak bolj vedenjski fenomen. Ne gre za to, da bi nekateri v sebi nosili nenormalno velike količine virusa in ga trosili vsenaokoli. Tako velikih bioloških razlik med ljudmi ni. Gre predvsem za to, da se nekateri ljudje ne držijo zaščitnih ukrepov, da hodijo po zabavah in se družijo z veliko različnimi ljudmi. Pri superraznašalcih gre bolj za psihološko-sociološki problem, ne za problem biologije.

Kar se tiče pripravljenosti na obvladovanje epidemije, lahko rečemo, da je v primerjavi s pomladjo bolj jasna tudi vloga zaščitnih mask? 

Ja, maske so za zadrževanje epidemije covid-19 dokazano učinkovite – v povezavi z drugimi ukrepi. In predvsem, mask je zdaj dovolj za vse. Na začetku smo se pogovarjali, da bi morala maska ščititi posameznika, ki jo nosi. V zvezi s tem smo po nepotrebnem veliko razpravljali o prepustnosti mask. Šele ko se je koncept spremenil in smo maske začeli dojemati kot zaslon za svojo slino, kot orodje za zaščito drugih, so se te razprave umirile.

V zadnjem času se sicer v uglednih medicinskih revijah pojavlja teorija, da bi maska lahko ščitila tudi posameznika, saj naj bi zmanjšala količino prejetega virusa, tako imenovano infektivno količino, in s tem pripomogla k blažji okužbi.

Ja, vsi smo navdušeno prebrali ta članek v New England Journal of Medicine, ampak bila je v resnici samo hipoteza, brez eksperimentalne utemeljitve. Izmerjena je samo učinkovitost mask v različnih epidemiolških okoliščinah. Tam se ne sprašujejo, koga je maska zaščitila, ugotavljajo samo verjetnost širjenja okužbe pri široki rabi mask in brez njih. V junijski izdaji revije Lancet so na primer objavili pregled študij o spoštovanju razdalje in nošenju mask in ugotovili, da razdalja, večja od metra, zmanjša verjetnost okužbe v opazovani populaciji z 12,8 odstotka brez razdalje na 2,6 odstotka pri spoštovanju razdalje in s 17,4 odstotka brez nošenja maske na 3,1 odstotka z nošenjem maske. Nobena zaščita ni popolna, ampak s kombiniranjem dejavnikov zaščite, ki jih dobimo z razdaljo, masko, primerno pazljivostjo in epidemiološkimi priporočili, je mogoče zagotoviti razliko med obvladano in neobvladljivo epidemijo. V medicini in v življenju nasploh ni črno-belih rešitev, ampak s sistematičnim prizadevanjem v pravo smer in kombinacijo pravih ukrepov kljub temu pogosto lahko zagotovimo razliko med zdravjem in boleznijo, med redom in kaosom, med življenjem in smrtjo.

Epidemiologi poudarjajo, da je nošenje maske učinkovito pri pravilni rabi in pogostem menjavanju. A glede na moja opažanja se večina ljudi tega ne drži. So maske učinkovite in smiselne tudi, ko ne spoštujemo priporočil za pravilno rabo?

Vsekakor. To, da masko nosite, je veliko pomembneje od tega, ali z njo ravnate povsem pravilno. Maske, ki jih nosimo v javnih prostorih, so predvsem učinkovite kot zaslon za naše kapljice, da jih ne širimo v druge. Dosledna priporočila za pravilno rabo mask pa temeljijo na izkušnjah iz bolnišnic, kjer se pričakuje večja kontaminacija okolja s škodljivimi mikrobi. Zato se tam pričakuje, da bo maska po uporabi kontaminirana. V javnosti je kontaminacija maske od zunaj silno malo verjetna. Maske v javnosti pravzaprav večino časa zavestno, iz solidarnosti, nosimo »po nepotrebnem«. Pol leta ali eno leto jih bomo nosili za primer, če bi bili dva dneva pred simptomi covid-19 kužni. To pomeni, da več kot 99 odstotkov mask ne odsluži svojemu namenu, a žal ne moremo vedeti, katera od stotih bo vendarle preprečila, da bi komu prenesli okužbo. In če jih nosimo vsi, ima tudi tisti odstotek ali desetinka odstotka velik učinek.

Kakšno je vaše mnenje o nošenju mask v šolah? V zadnjem času je bila to tema, o kateri se je zelo veliko govorilo. 

Glede na to, da imajo šole navodila, naj iz posameznih razredov ustvarjajo tako imenovane mehurčke, ki se med seboj ne mešajo, se mi zdi raba mask vsekakor smiselna na hodnikih, pri stikih med različnimi razredi. Ampak tisti, ki morajo iz posamičnih ukrepov sestaviti učinkovit sistem, so vendarle epidemiologi, zato je celoto najbolje prepustiti njim in se ne živčno vtikati v posamične elemente. Če, kadar smo pacienti, razumemo, da se ni smiselno z infektologom pogajati o vsakem antibiotiku, ki nam ga predpiše, mi ni razumljiva zdajšnja navada, da ljudje strastno razpravljajo o vsakem epidemiološkem ukrepu, čeprav imajo o epidemiologiji ravno tako malo pojma kot o infektologiji.

Absolutno pa so maske potrebne v zbornici. Virus se med odraslimi zelo učinkovito prenaša in šole lahko, če se bodo okužbe širile v zbornici, hitro ostanejo brez učiteljev. Število okužb pri otrocih je lahko podcenjeno zaradi večjega deleža asimptomatskih okužb in okužb z zelo blagimi simptomi. Kar se tiče rabe mask med poukom, pa se zavedam, da učiteljem med poukom ni prijetno nositi masko, tudi moja izkušnja je podobna, ko predavam študentom, saj je obrazna izraznost pri pripovedovanju pomembna. Ampak – smo pač v epidemiji. Zanimivo pa je, da me v laboratoriju ali bolnišnici maska sploh ne moti, tam je del uniforme.

Načeloma ljudje v javnosti dokaj zgledno nosimo masko in spoštujemo zaščitne ukrepe, a se virus kljub temu še vedno nezadržno širi. Zakaj? Na kateri točki spoštovanja ukrepov nam po vašem mnenju zmanjka doslednosti? 

Težava so po mojem predvsem neformalna druženja. Na javnih mestih je spoštovanje ukrepov v zaprtih prostorih razmeroma zgledno. Ko pridemo do neformalnih stikov, pa disciplina popusti. S sodelavcem se bomo v službi obnašali po predpisih, zunaj delovnega okolja pa ta previdnost popusti. Če nekoga poznamo, se naenkrat v neformalnem okolju počutimo neverjetno varno. Čudno zaupljivi postanemo – saj smo sosedje, saj se poznamo –, kot da je poznanstvo nekakšen protivirusni ščit. Tudi meni je pogosto nerodno, ko me kateri od znancev povabi na kakšen kozarček v dobro družbo pri mizi in se znajdem v precepu, kako odgovoriti. Po navadi najdem kakšen izgovor in virusa niti ne omenjam, da ne bi bil človek užaljen, ker sem ga »osumil«, da je kužen.

To, da masko nosite, je veliko pomembneje od tega, ali z njo ravnate povsem pravilno.

A ko vlada zaradi širjenja okužb sprejema nove ukrepe, so to praviloma ukrepi, ki veljajo v formalnih okoljih, kjer, kot ste rekli, je spoštovanje pravil že zdaj dokaj zgledno. Bi potem lahko sklepali, da je to zaostrovanje nepotrebno, glede na to, da se težava pojavlja predvsem v okoljih, ki jih ti ukrepi ne dosežejo? 

Vsekakor so ukrepi potrebni tudi v formalnih okoljih, je pa tam spoštovanje teh ukrepov veliko preprosteje doseči. Ni treba pridobiti strinjanja ljudi, zavzetosti za spoštovanje. Za spoštovanje ukrepov v neformalnih okoljih pa to ni dovolj. Zato imamo težavo. Če bi hoteli ukrepe tako zaostriti, da bi imela zaostritev učinek tudi na neformalna okolja, nam pravzaprav na preostane drugega kot neke vrste lockdown. A vsi se zavedamo, da gospodarstvo tega ne bi preneslo, saj že brez tega drvimo v krizo. Nadzorovanje epidemije z discipliniranjem neformalnih okolij je neskončno drago, če tega nismo zmožni doseči z motivacijo vseh ljudi za sodelovanje. Ravno zato je tako zelo pomembno, da ljudje vsak pri sebi razumejo, da je treba virus vzeti resno, in da so empatični do oblasti. Zato pa se mora znati oblast kdaj tudi zjokati »na ramenih ljudstva«. Vlada pa do zdaj še ni našla načina in priložnosti, da bi se nam zjokala. Neprestano se čuti ogroženo in pač čuti potrebo, da se dela močno. Toda do nekoga, ki se neprestano dela močnega in vsevednega, je težko vzpostaviti empatičen odnos.

Načrt ukrepov, ki ga je nedavno predstavil premier Janša, pri nadaljnji rasti okužb predvideva tudi uvedbo policijske ure. 

Ravnovesje epidemije stoji in pade na sodelovanju ljudi, na njihovem obnašanju, ko nihče ne gleda, ko jih nihče ne nadzoruje. Po mojem mnenju ima ukrep, kot je policijska ura, toliko negativnih konotacij, da že z vidika učinka na sentiment javnosti ni primeren in kar kliče po uporništvu. Bolje bi bilo, da vlada o takem ukrepu ne bi niti razmišljala in ga še manj izrekala na glas.

Če bi hoteli ukrepe tako zaostriti, da bi imela zaostritev učinek tudi na neformalna okolja, nam pravzaprav na preostane drugega kot neke vrste lockdown.

Zdravniška zbornica vas je prosila za pisni odziv na javno izražene dvome nekaterih zdravnikov v zvezi z nevarnostjo covid-19. Kako si razlagate, da so k sejanju dvoma o nevarnosti virusa pripomogli tudi nekateri zdravniki? 

Težko. V tujini ima takšno početje pogosto podlago v finančnih interesih, ko je zdravnikom, ki se ukvarjajo z mejnimi praksami, ki bolj spadajo v paramedicino, v  interesu, da zbujajo nezaupanje v uradne medicinske doktrine, ker si s tem odpirajo tržne niše. Pri nas vsaj za zdaj ni videti, da bi bila to glavna motivacija »disidentskih« zdravnikov. Pravzaprav je takih zdravnikov pri nas dokaj malo, zato je tudi težko razpoznati morebiten vzorec, ki bi fenomen pomagal razložiti. Je pa v kombinaciji z vladnim načinom komuniciranja, ki temelji zgolj na informiranju o sprejetih ukrepih, ne pa na natančnem razlaganju razlogov zanje in vseh dilem, ki so vodile do odločitve zanje, to element, ki še dodatno načenja zaupanje v uradne vire. Ustvarja namreč lažni vtis, da stroka ni enotna, kar seveda ni res.

Med prvim valom epidemije spomladi ste rekli, da je okuženih verjetno vsaj pet- do desetkrat več, kot je odkritih. Je razmerje po vašem mnenju še danes podobno? Ali pa morda zaradi večjega obsega testiranja odkrijemo večji delež primerov? 

Tudi danes jih je po mojem najmanj petkrat več. Zdaj morda že tudi več. Še pred nekaj tedni, ko je bilo v povprečju pozitivnih do pet odstotkov testov, bi rekel, da je verjetno okuženih največ petkrat več od odkritih. Zdaj, ko je pozitivnih tudi po deset in več odstotkov testov, pa je ta faktor po mojem spet večji. Večji delež pozitivnih testov nakazuje večji faktor razširjenosti virusa v populaciji. Poleg tega se moramo zavedati, da je odstotek pozitivnih testov pri nas lažno znižan, ker je veliko testov opravljenih preventivno, ne da bi testirani izkazoval simptome. Če bi delež pozitivnih testov računali zgolj izmed tistih, ki imajo simptome, bi bil odstotek pozitivnih testov še precej večji. Velik odstotek pozitivnih testov pa je kazalec slabšega zajemanja okužb.

S kakšnimi občutki sploh spremljate rast števila okuženih te dni? 

Osupel sem nad potekom krivulje okuženih. Čas je za hude alarme. Smo blizu neobvladljivosti. Smo sredi nekega naravnega pojava in težko rečemo, da položaj še lahko nadzorujemo. V takem primeru nas zdravnike vedno zmrazi, saj imamo stvari radi pod nadzorom, radi znamo predvideti, kaj nas čaka. Zdaj pa smo na jadrnici sredi viharja in bolj kot ne le še upamo, da se bodo stvari dobro iztekle.