Jože P. Damijan, morebitni novi predsednik vlade

Jože P. Damijan se je rodil leta 1967 v Gornji Radgoni. Njegov oče, Jože, je bil gradbeni delovodja, mati Marija pa je bila kuharica. Odraščal je, kot pove tudi sam, skromno, v veliki in navzven »črni« družini, katere skupni ideološki imenovalec je bila protikomunistična nastrojenost. Razumljivo: povojna oblast je njegovim starim staršem z agrarno reformo po drugi svetovni vojni pobrala večino zemlje, zaradi česar se je Damijan še kot majhen naposlušal zamer in zgodb o komunistih. Osnovno šolo je obiskoval v Lomanošah, kraju blizu Radgone, živel pa je – preden je mama zgradila lastno hišo – pri dedku in babici, kjer si do šestega razreda osnovne šole doma niso ogledali niti enega partizanskega filma:

»Poznal sem vse filme o Winetouju ali Budu Spencerju in Terrencu Hillu, toda če mi je kdo omenil Bitko na Neretvi, Sutjesko, Valter brani Sarajevo itd., sem samo debelo gledal. In še do danes teh filmov nisem videl. Tudi ko je umrl Tito, sem prišel naslednji dan v šolo in se čudil, zakaj so nekatere sošolke prišle s črnim žalnim trakom. Morda na avstrijski televiziji, ki smo jo edino gledali, niso poročali o tem. Ali pa se nikomur ni zdelo vredno, da bi to omenil. Kaj pa vem.«

V družini starih staršev je bilo dvanajst bratov in sester, dva najstarejša sta se odločila za duhovniški poklic, Damijan pa te družinske tradicije ni nadaljeval in je ubral bolj samosvojo pot. »Antikomunistični refleks, ki mi je bil položen v zibelko, me ni odnesel na drugo stran,« pravi. V začetku osnovne šole je bil namreč ministrant, dokler mu v četrtem razredu niso pokazali filma o Frančišku Asiškem Brat sonce, sestra luna. To je bil film o Frančiškovem uporu proti srednjeveški cerkveni dogmatiki ter o enormnem neskladju med materialnim statusom pridigajočih in množic ponižnih vernikov: »Še vedno imam pred očmi prizor, kako Frančišek, odet v raševino, upornik znotraj sistema, ki kritizira pohlep po zemeljskem bogastvu cerkvene oligarhije, bosih nog vstopi v bleščečo, zlato Sikstinsko kapelo, kjer ga sprejme papež.«

Damijan pravi, da je tedaj svojim duhovnim učiteljem zabičal: »Ko bo cerkev bogastvo razprodala in ga razdelila revežem po svetu, se vanjo vrnem.« Tako naj bi že v osnovni šoli opravil z desnimi in levimi. »Pomembne so mi odprtost duha (progresivnost namesto nazadnjaškosti), humanost (enake možnosti za vse, spodobno plačilo za vse in da družba poskrbi za najšibkejše) ter nacionalna suverenost (da lahko sami, suvereno odločamo o svojih razvojnih prioritetah),« je zapisal v svojem »ideološkem profilu«. Glede voditeljskih sposobnosti pa se nam je pohvalil, da je v primerjavi z bivšimi predsedniki vlad nevzkipljiv: Tako nam je povedal: »Zelo težko se razburim. Sem skiper na jadrnici, kjer ti morajo ljudje že praviloma zaupati, vključno s tem, da ko pride do težav, ohranjaš stvari pod nadzorom.« Poleg Jadrana je objadral še Turčijo in Grčijo, njegova želja pa je pot prek Atlantika, kjer bo navigiral s pomočjo zvezd, sonca in lune.

»Očitno je, da je država na udaru. Imamo oblast z napačno smerjo, ki črta vse pridobitve zadnjih 20 let.«

Jože P. Damijan je danes eden najbolj citiranih slovenskih ekonomistov. Je pronicljiv in provokativen. Je produktiven. Ima tri službe: je profesor, prek svojega podjetja svetuje in piše blog. Hkrati pa je tudi kontroverzen: v slovenskem političnem prostoru je znan kot »mladoekonomist«, ki se je, kot mu rad navrže Jože Mencinger, hitro postaral. Damijan je še pred leti (2013) znal o sindikatih zapisati, da so to »egoistične pijavke, ki z nezmanjšano dinamiko pijejo kri svojemu gostitelju, dokler ta ne shira do smrti«, nato pa so ti postali »zadnji branik delavskih pravic, socialne države in gospodarske stabilnosti«. Še pred leti (2005) je bil zanj Janez Janša moški »z jajci«, malo kasneje pa je bil Damijan eden izmed tistih, ki si je upal javno dvomiti o premierovem duševnem zdravju: »Je mar Janez Janša neprišteven?« se je vprašal že septembra 2012, ko je premier začel klicati trojko.

Kaj pa Damijan, je Damijan nekoherenten, zmeden, nestanoviten in prilagodljiv? Ali pa je samosvoj, večni dvomljivec, trmast racionalist? Predvsem slednje mu danes priznavajo tako njegovi najbližji prijatelji kot tudi (nekdanji) nasprotniki. Nekoč je to bil Mencinger: »Nanj danes gledam pozitivno. Pred leti je bil prav Damijan tisti, ki je izumil besedo mencingerijanstvo kot pojem za vse, kar je v ekonomiji slabega. A se mi je vmes opravičil. Drugič pa, pri njem cenim, da je zmogel ta preobrat v perspektivi. Ni edini. Med svetovno znanimi ekonomisti se je na podoben način spreobrnil Jeffrey Sachs. Zato podpiram njegovo odločitev, da prevzame premiersko funkcijo. Računam, da mu bodo v stranki DeSUS in SMC dali glasove, in sem optimist,« pravi. »Zaboga, saj je postal bolj levi od mene,« še uide Mencingerju malce tišje.

Eden Damijanovih najtesnejših prijateljev, že več kot 20 let, od časa podiplomskega študija na Ekonomski fakulteti, je bivši direktor urada za preprečevanje pranja denarja Klaudijo Stroligo. »Če smo se čudili, da se je Damijan enkrat pridružil Janševi vladi, nas ni presenetilo, ko je iz nje izstopil, v tem je bila določena njegova doslednost,« razlaga. Damijan naj bi znal poslušati argumente drugih in se zna pustiti prepričati. Njegova pripravljenost postati predsednik vlade je razumljiva: »Nezadovoljstvo nad vsem tem, kar se dogaja, je seveda izjemno. Napadi na druge veje oblasti, kadrovanje nesposobnih, a lojalnih, poskus podreditve medijev, vse to je očitno. Hkrati pa je tudi vse bolj očitno, da do sprememb ne bo prišlo, če se te ne bodo odvile skozi parlament.«

Za Damijana, ki je »družinski« človek z majhnimi otroki, naj bi to bila razmeroma velika in težka odločitev; že ko je kandidiral za guvernerja, mu naj to ne bi bilo lahko, dodaja Stroligo. Pri čemer je mislil na zapise nekaterih desnih medijev o tem, kako naj bi Damijan grozil predsedniku uprave neke banke zaradi kredita v švicarskih frankih, ki ga je dobil za nakup stanovanja po ločitvi. Drago Kos, ki je bil poročna priča Damijanovi drugi ženi leta 2011, pa omenja njegovo vztrajnost, celo navkljub temu, da je Damijanova širša družina nasprotovala njegovemu vstopu v politiko. Njegovi bratje in sestre bi ga še najraje videli, kako stoji vštric ob Mateju Toninu, po možnosti še ob kakšni državni maši. »A ko si Damijan nekaj zapiči v glavo, ga je težko od tega odvrniti. Po duši ostaja ekonomist, in če ni nasprotnih argumentov, nanj to ne vpliva. Podobno je ravnal tudi v prvi vladi Janeza Janše, ko je odstopil.« Kos mu zato – zasebno – pravi, da je po karakterju tipični »švaba«. Torej, morda bolj protestant kot katolik.

Damijan je na Ekonomski fakulteti zaposlen od leta 1993. Leta 1996 se je poskusil tudi kot politični analitik. Tedaj je napisal prvi članek za Mladino. V času, ko sta se Janez Drnovšek in Marjan Podobnik trudila sestaviti koalicijo, se je Damijan zavzel za kompromis, za to da bi vlado vodila »oseba, ki v poosamosvojitveni ekonomski in politični zgodbi Slovenije prav gotovo igra najbolj pozitivno vlogo,« – France Arhar. Čez osem let se je Damijan nagnil še bolj na desno, ko je tudi sam vstopil v politiko.

Med letoma 2004 in 2005 je bil podpredsednik strateškega sveta za gospodarstvo v vladi Janeza Janše, nato do leta 2006 predsednik odbora za reforme in potem tri mesece, od decembra 2005 do marca 2006, minister za razvoj. V tistem obdobju je zagovarjal uvajanje enotne davčne stopnje, ki bi razbremenila bogatejše, sindikati so zaradi njegovih reformnih idej organizirali enega največjih shodov v zgodovini države. V arhivih iz tistega časa lahko najdemo njegove izjave o tem, kako da moramo imeti več otrok. Damijan se je poleg Mića Mrkaića, ki je po tisti epizodi Slovenijo zapustil, zapisal v javnosti kot nekakšen ekonomski taliban.

»To je bila napaka, priznam, in zanjo mi je žal,« pravi danes o tistem obdobju. Priznava, da je imel tedaj preveč »učbeniški« pogled na svet, ali pa, da je vstopil na polje politike tako, »kot bi prišel s kopačkami na igrišče za golf«, kot je dejal leta 2017 v nekem intervjuju. Z Janezom Janšo se je nato dokončno sporekel, ko je ta pod mizo prodal Mercator Istrabenzu in Pivovarni Laško tako, da sta paradržavna sklada KAD in SOD celo zagotovila kredite. Verjetno pa tudi zato, ker ga Janša pri konfliktu s sindikati ni podprl. Za nazaj o svojem mladoekonomističnem obdobju dodaja, da so bili to drugi časi. V svetu naj bi tedaj bile popularne tako Clintonova kot Blairova neoliberalna vlada, na Slovaškem pa je po avtokratu Vladimirju Mečiarju na oblast prišel »propulzivni ekonomist, reformator Ivan Mikloš, Blair vzhodnega bloka«, ki je ravno tako uvedel enotno davčno stopnjo. »Ne pozabimo, da je tedaj Clinton v Ameriki privatiziral zapore. Danes je to grozljivo, tedaj pa je to bilo bolj ali manj o. k.,« pravi. In nas moledujoče pogleda. Se bo izmazal?

Ne, Damijan. To tudi v tistem času za vse ni bilo o. k. Mnogi so že tedaj slutili težave. Prelom tisočletja se je začel z antiglobalističnimi protesti, v katerih so se na muhi demonstrantov znašle svetovne multinacionalke. Tako se je rojeval drug pogled na vzdržnost in socialno enakopravnost gospodarskega razvoja. Damijan je bil pač na drugi strani, na strani kapitala. Danes priznava, da je bil neoliberalist. Če pogleda v preteklost, se kesa in pravi, da so mladoekonomisti naivno mislili, da bodo z davčnimi razbremenitvami podjetij spodbudili investicije v razvoj. Šele kasneje, razlaga, naj bi bile objavljene študije, sodeč po katerih zniževanje davkov ne vpliva na investicije: »Tedaj smo ekonomisti spoznali, da si v primeru davčnih razbremenitev lastniki te večinoma izplačajo v obliki dividend, menedžerji pa v obliki višjih plač. Ampak tega mi nismo vedeli. Posledica davčnih razbremenitev v Sloveniji so bili žal le menedžerski prevzemi.«

»Naučil sem se, da je treba biti pri reformah izjemno pazljiv. Če ne želiš delati velikih napak, je gradualizem boljši kot šok reformne terapije.«

Po propadu tretje poti, razlaga, je za kakšnih deset let zablestel danski model fleksibilne varnosti, torej lažjega odpuščanja delavcev ob okrepljeni socialni varnosti. »Toda šele čez leta so v organizaciji OECD spet ugotovili, da ta model ni vzdržal globalizacijskih pritiskov in finančne krize. In dalje: Kdo bi si mislil, da bo imel vstop Kitajske v Svetovno trgovinsko organizacijo (STO), torej globalizacija, takšne učinke? Kdo bi si mislil, da bo vstop Kitajske v STO po vsem svetu naplavilo populiste?« Kaj se je Damijan iz teh epizod naučil? »Iz vsega tega sem se naučil, da je treba biti pri reformah izjemno pazljiv. Če ne želiš delati velikih napak, je gradualizem boljši kot šok reformne terapije. Možnost napak je manjša, se pa seveda s tem zavestno odločiš tudi za bolj počasen napredek. V vsakem primeru pa morajo biti vse spremembe narejene tako, da so dolgoročno socialno in okoljsko vzdržne.«

Damijan se je kasneje spremenil. Vrnil se je k sebi in svoji frančiškanski viziji in ljudje so mu grehe odpustili. Leta 2008, dve leti po svoji mladoekonomistični avanturi, je prišel na dan z novo, popolnoma drugačno rešitvijo. Za Finance je napisal prispevek o uvedbi univerzalnega temeljnega dohodka, ki predvideva, da država vsakemu odraslemu posamezniku v rednih mesečnih zneskih izplačuje enak temeljni dohodek. Leta 2011 ni podprl svojih bivših kolegov, mladoekonomistov, ki so se takrat zbrali v preobleki »resetirancev« okoli Gregorja Viranta in ki so se zavzemali za odkritejši odnos do kapitalizma in za več tržnega sistema. Leta 2013 se je Damijan sicer še norčeval iz Levice in njihov program primerjal z eseji Edvarda Kardelja, a je kmalu postal tudi njihov sodelavec. Zadnje čase se je Damijan tudi spoprijateljil s hrvaškim ekonomistom Brankom Milanovićem, kritikom kapitalizma, ki se ukvarja s proučevanjem razdelitve dohodka in neenakosti. V Ljubljani si želi organizirati okroglo mizo, na kateri bi poleg Milanovića sodeloval še Žižek.

Damijan je odrastel. Leta 2017 je Levica z Damijanovo pomočjo predlagala vladi razmislek o ponovnem nakupu Mercatorja ali celo o preoblikovanju družbe v zadrugo v lasti dobaviteljev. Leta 2018 se je podpisal pod peticijo proti nakupu orožja, letos pa je na prošnjo koordinatorja Levice Luke Mesca postal kandidat za mesto guvernerja Banke Slovenije. Tesneje je sodeloval tudi z drugimi predsedniki zdaj opozicijskih strank. Recimo z Marjanom Šarcem. Z njim je sodeloval pri pisanju zakona o preoblikovanju dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. »Z vsemi sem v dobrih odnosih že kar nekaj časa, njihove voditelje osebno poznam in jih nekje od maja nagovarjam, naj kup nepomembnih zamer dajo na stran in sklenejo novo koalicijo,« pravi sedaj v želji, da se novo nastajajoča zveza strank ne bi ponovno sprla zaradi nepomembnih tem.

Štiri opozicijske stranke, LMŠ, SD, Levica in SAB, so se prejšnji teden poenotile glede izbire njihovega kandidata za predsednika vlade. To je postal Jože P. Damijan. Sicer so v opoziciji po tem, ko je Janezu Janši uspelo oblikovati koalicijo, poskušali že večkrat nastopiti enotneje, a je tokratna stava na Damijana drugačen, veliko resnejši poskus zamenjave oblasti. Po eni strani zato, ker so z njim v opoziciji našli formulo, s katero bodo lahko presegli svoje, pogosto majhne razlike. Dejstvo pač je, da na volitvah čez dve leti Damijan nobeni od strank ne bo hodil v zelje, sam ima drugo službo in druge interese. Po drugi pa je to njihovo poenotenje sedaj tudi veliko trdnejša podlaga, zaradi katere lahko računajo na glasove nezadovoljnih poslancev stranke DeSUS in na več glasov nezadovoljnih poslancev stranke SMC. Ti, kot je mogoče slišati, čakajo zdaj predvsem na zaključno dejanje – to je podpis dogovora o sodelovanju.

Zakaj bi naj bilo tokrat drugače? Gospodarski minister Zdravko Počivalšek je ob novici, da se opozicija združuje okoli Jožeta P. Damijana, sicer dejal, da je na tem vlaku že bil in ve, kako je bilo videti od znotraj. A je ravno tako res, da so se v zadnjih mesecih okoliščine spremenile. Stranke, združene okoli Marjana Šarca, ki so prejšnje poletje več mesecev trudoma iskale skupni imenovalec, so razpadle zaradi notranjih trenj. Na koncu so se sporekle glede ukinitve dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. Razloga, da bo tokrat drugače, sta dva, odgovarja Damijan: »Očitno je, da je država na udaru. Imamo oblast z napačno smerjo, ki črta vse pridobitve zadnjih 20 let. Vsak petek imamo na ulicah proteste. Drugič pa, razklana opozicija se je zavedala svojih napak. Sam sem se odločil, da grem v to zgodbo v upanju, da bodo presegli majhne razlike med njimi, ki so jih v preteklosti potencirali.«

Seveda je Damijanov uspeh odvisen predvsem od glasov poslancev stranke DeSUS in SMC, je pa čas na njegovi strani. Z vsakim dnem vlade Janeza Janše so možnosti, da bo katerikoli njihov poslanec kadarkoli imel še kakršnokoli možnost vstopiti v politiko – manjše. Poslanci se tega tudi zavedajo. Hkrati seveda pa se sčasoma veča tudi verjetnost, da se bo na koncu te epizode Janez Janša pokazal kot veliki vodja brez konkurence in alternative, brez opozicije in vsakršne kritike. Z Damijanom je torej na mizi veliko več, kot se morda zdi na prvi pogled.