Avstrijski nacistični spomeniki

V noči po sobotni spravni slovesnosti v Celovcu na avstrijskem Koroškem so neznanci oskrunili spomenik »koroški enotnosti«, ki stoji na dvorišču deželne vlade avstrijske Koroške v Celovcu. Vandalizem se je zgodil po sobotni spravni slovesnosti ob 100. obletnici koroškega plebiscita, na kateri je bil navzoč tudi predsednik Slovenije Borut Pahor. Spomenik v središču Celovca so neznanci pomazali s črno in turkizno barvo, zraven pa v slovenščini napisali »Smrt fasizmu«. Dejanje je povzročilo ogorčenje med avstrijskimi politiki in med predstavniki slovenske manjšine v Avstriji.

»Gre za znamenje radikalizma in v tem primeru tudi neumnosti,« je poudaril koroški deželni glavar Peter Kaiser, kritični so bili predsednik Avstrije in vse organizacije slovenske manjšine v tej državi ter seveda tudi Borut Pahor. Ta je sporočil, da je bil zanj to žalosten dan, predsednik vlade Janez Janša pa je v svojem slogu vse skupaj zamešal, češ da je pri tem šlo za »levičarsko mazaško sramoto, ki škodi izključno koroškim rojakom in ugledu Slovenije v svetu,« in da jo »posredno omogoča tudi slovensko tožilstvo, ki v praksi podpira ideološko obarvane grožnje s smrtjo«.

Sicer so dejanje obsodile tudi slovenske manjšinske organizacije v Avstriji, le Valentin Inzko, predsednik Narodnega sveta koroških Slovencev (NSKS), torej »desne« organizacije koroških Slovencev, je zelo blago predlagal »razmislek« o napisu na spominskem kraju koroške enotnosti, po katerem so »koroški Vindišarji 10. oktobra glasovali za svojo koroško domovino«. Po njegovem mnenju napis ni primeren, ne ustreza dejstvom in ne združuje, ampak razdvaja, je dejal Inzko in se zavzel za »času primerno prenovo spominskega kraja koroške enotnosti«.

Omenjeni spomenik stoji od leta 1998. Ni toliko spomenik koroški enotnosti kot spomenik koroškim brambovcem (Heimatdienst), ki so si po letu 1920 prizadevali za nasilno ponemčevanje Slovencev in so organizirali načrtno izseljevanje koroških Slovencev v nacistična taborišča. Štirje stebri spomenika predstavljajo boj nemško govoreče Koroške proti Slovencem. Ob spomeniku, na katerem piše »koroškemu boju za svobodo 1918–1920«, pa se redno, vsakega 10. oktobra, na dan koroškega plebiscita, zbirajo avstrijski nacionalisti, ki so na tem mestu vsaj v preteklosti svarili pred slovensko grožnjo.

Podobnih spomenikov je na avstrijskem Koroškem še več. Sredi Celovca, na glavnem trgu, je recimo postavljen spomenik s svarilom pred partizani, ki so med drugo svetovno vojno in po njej »ugrabljali in ubijali otroke, ženske in moške«. Sporočilo, kot poudarjajo tudi koroški zgodovinarji, ne ustreza resnici.

Še bolj monumentalen je spomenik v Šentjakobu v Rožu, v majhni dvojezični občini na južnem avstrijskem Koroškem. Glavni trg krasi v času nacizma poPopackani spomenik »koroške enotnosti« stavljen spomenik brambovcem. Izvirnega nacističnega križa v sredini sicer ni več, a občina vseeno zgledno vzdržuje spominsko mesto s še vedno nacistično ikonografijo, barva les, puli plevel, ureja rože, ki zacvetijo spomladi, in se uradno vsako leto 10. oktobra, na dan koroškega plebiscita, priklanja spomeniku, ki ga od znotraj krasi napis »Za nemško Koroško«.

V današnjem času, ko občutljiva javnost v ZDA ali Veliki Britaniji ruši spomenike Krištofu Kolumbu zaradi genocida nad staroselci ali ko zaradi rasizma padajo konfederacijski spomeniki, so spominska znamenja na avstrijskem Koroškem, ki se pogosto nič kaj prikrito spogledujejo s fašizmom, povsem neprimerna.