Sovražim moške

Ko je 25-letna francoska aktivistka in blogerka Pauline Harmange napisala manj kot 100-stransko knjižico s pomenljivim naslovom Sovražim moške in jo izdala pri butični francoski založbi Monstrograph, si ni predstavljala, da se bo kmalu znašla na naslovnicah številnih pomembnejših medijev v Franciji, pa tudi zunaj nje. A naslov knjige je pritegnil pozornost Ralpha Zurmélyja, svetovalca na francoskem ministrstvu za enakost spolov, raznolikost in enake možnosti, ki je založbi zagrozil s sodno obravnavo, če knjige ne vzamejo iz prodaje. »Ta knjiga je na vsak način oda mizandriji, sovraštvu do moških. Želel bi vas spomniti, da je pozivanje k sovraštvu zaradi spola kriminalno dejanje. Zahtevam, da to knjigo takoj umaknete iz prodaje,« je zapisal Zurmély.

Coline Pierre in Martin Page, lastnika založbe Monstrograph, sta se pozivom uprla, saj naj pri knjigi nikakor ne bi šlo za pozive k splošnemu sovraštvu do moških. »Naslov je morda res provokativen, a avtoričini argumenti so umirjeni in utemeljeni,« sta dejala. Knjigo sta obdržala v programu, a poskus cenzure je zanjo vzbudil zanimanje, kakršnega ni pričakoval nihče: prvih 450 izvodov je bilo prodanih takoj, enako naslednja dva ponatisa. Ko je prodaja dosegla 2500 izvodov, je mikrozaložba, ki zaradi omejenih zmožnosti ni mogla več dohajati zahtev, pravice za knjigo prodala večji založbi.

Če primerjamo domnevno mizandrijo Pauline Harmange z mizoginijo, ki jo širijo na primer tako imenovani inceli, prisilni celibatorji, ki ženske obtožujejo, da jim odrekajo spolnost, v bolj subtilnih oblikah pa tudi povsem običajni moški (in je velikokrat prisotna v literaturi), opazimo bistveno razliko. Medtem ko moški sovražniki žensk pozivajo k nasilnim dejanjem, na primer k posilstvu, opravičujejo družinsko nasilje, zahtevajo retradicionalizacijo družbe, označujejo ženske s svobodnejšim odnosom do spolnosti za cipe in podobno – sovraštvo je torej vedno usmerjeno navzven in je ženskam v škodo –, ima sovraštvo Pauline Harmange za posledico odmik od moških. Nad moškimi je obupala – ne zdi se ji več vredno, da bi se nad njihovimi dejanji jezila ali jih poskušala izobraževati, enostavno ne ljubi se ji več. Vendar to ne velja za vse: je srečno poročena, njen mož pa razume in podpira njeno pisanje, saj mu je jasno, da sovraštvo, o katerem piše, ne velja za vse, temveč predvsem za moške agresorje in seksiste.

»Enostavno nimam zaupanja v moške,« pravi Harmange. »Ne toliko zaradi lastnih izkušenj, ampak predvsem zato, ker kot aktivistka delam v feminističnih organizacijah, kjer pomagam žrtvam spolnega nasilja. Velika večina storilcev je na žalost moških.« Dodaja, da so ji kot heteroseksualni ženski privzgajali naklonjenost do moških, vendar bi morala imeti vsaka ženska pravico, da do njih ne čuti pozitivnih čustev – oziroma da je naklonjena redkim izjemam. Jeza in odpor do moških pa po njenem odpirata prostor za več ženske solidarnosti in sodelovanja ter prostor za svobodo: brez želje po moški potrditvi bi si morda več žensk upalo, da so lahko tudi »grde, slabo oblečene, vulgarne, zlobne, jezne, utrujene, sebične«, vse tisto, kar so bili moški lahko skozi stoletja, ne da bi se morali za to komu posebej opravičevati.