Pahorjev dan

Ni znano, kdo je mojster, ki je Janeza Janšo učil javnega nastopanja. A verjetno je ta mojster kar on sam. Morda je obstajalo obdobje, ko se je dal še kaj poučiti, takrat, ko je bil prvič predsednik vlade. Tam leta 2005, 2006 je namreč nenadoma vedel, kam dati roke, kako malo postati med stavki, kdaj pogledati naravnost v kamero in se kratko nasmehniti in podobne drobne skrivnosti dobrih govorcev. In šlo mu je res kar dobro, dokler se ni razkrilo, da je svoj najbolj povzdignjeni nagovor prepisal od Tonyja Blaira. No, ne vemo, ali ga je prepisal sam ali ga je prepisal človek, ki mu je pomagal pri javnih nastopih – vemo pa, da od takrat spet nastopa vedno, kot da smo pred razglasitvijo izrednih razmer. Naj se še tako trudi, noben nagovor, tudi ta, ki ga je imel preteklo soboto na javni televiziji, ne zveni kot nagovor javnosti v stiski, kot očetovski nagovor, ampak vedno znova kot nagovor vojski.

Nihče ne pričakuje, da nas bo z nagovorom pomiril. Ne, vsi samo upamo, da ne bomo po nagovoru čisto razrvani. In tudi tokrat je bilo hladno, neprijetno, grozeče. Tudi ko je poskušal biti optimističen, je delovalo nepristno. No, morda tudi zato, ker je težko zaupati človeku, iz katerega ves čas šprica žveplo, nato pa nenadoma začne obljubljati, da bo še vse dobro. Takrat nas šele začne skrbeti. In nas je upravičeno. Na prvi dan druge epidemije je njegova vlada vrgla na cesto nevladne organizacije iz stavbe na Metelkovi 6 in začela spet razreševati vodstvo RTV.

In le zato, ker imamo v vladnih vrstah take voditelje, kot jih imamo, ki nas obravnavajo kot kriminalce, ki zaradi epidemije ližejo kljuke po supermarketih le zato, da bi se nas čim več okužilo, vse to počnemo seveda le zato, da njim delamo sramoto, je bil nastop predsednika republike Boruta Pahorja ob razglasitvi epidemije kar balzam za naše oči in ušesa. Saj ni povedal nič res dobrega, a dva stavka sta bila ok. Prvi: »Ne mislimo vsi enako. Tudi o virusu in o tem, kako ga premagati, nimamo vsi enakega mnenja. A virus napada brez izjeme, ne glede na to, kaj si kdo misli o njem – podležejo pa tisti, ki so bolj ranljivi.« In drugi: »V krizi skupnost strne vrste. Zdaj je tak čas. Bodimo pogumni in odločni, a strpni in potrpežljivi. To je zlasti pomembno za politiko, ki naj si iskreno prizadeva za medsebojno spoštovanje in sodelovanje.«

Stavka sta sicer v redu, a predsednik bi to lahko povedal premieru. Pravi predsednik bi tega premiera, ki to skupnost deli, kaznuje in ošteva, poklical k sebi in ga – trdo nahrulil. Da je pač en despot, da se vede kot razvajen otrok in s temi svojimi nezrelimi izpadi nacijo peha v najhujše stanje v njeni sicer kratki zgodovini in da naj – in to pri priči – neha. Ne, saj ne pričakujemo tega od Pahorja. Ampak ker je Pahor tak kar spodoben nastopač, je ob njegovem nastopu na TV Slovenija za trenutek nastal privid, kako bi lahko bila videti država, če bi imela na teh položajih resne politike in bi bil predsednik države človek s hrbtenico.