Desant na Metelkovo, 2.0

Bil je četrtek, 9. septembra 1993. Arhitekt Ira Zorko in fotograf Igor Delorenzo Omahen sta ravno predstavljala, kako bodo severni del nekdanje vojašnice JLA na Metelkovi v Ljubljani v kratkem spremenili v nov kulturni center pod okriljem Mreže za Metelkovo, pobude približno 300 umetnikov in pripadnikov najrazličnejših subkultur, ko so jima njuni poslušalci, študenti arhitekture, povedali, da so nekaj dni prej tam opazili delavce. Delavce? Kaj so pa počeli, sta vprašala. Zorko in Delorenzo Omahen sta se nemudoma odpeljala na Metelkovo in ugotovila, da je mestna oblast, ki je prostore obljubila kulturnikom in subkulturam, besedo požrla. Tam so bili bagerji, stavbe so že imele luknje, začelo se je rušenje. Stekla je bliskovita akcija, zbrala se je množica med 50 in 100 ljudi, ki se je večala in večala, zvečer so preplezali ograjo in Metelkovo zasedli, da bi jo zaščitili. Ostalo je zgodovina.

Zaradi takratne zasedbe je Metelkova že skoraj tri desetletja ključni sedež slovenske neodvisne kulture, je tudi ključni sedež nevladnih organizacij s področja kulture in človekovih pravic. Ljubljane brez Metelkove si danes ni mogoče predstavljati, slovensko prestolnico je postavila celo na mednarodni zemljevid. Noben tuji medij, ki piše o Sloveniji, se ji ne ogne, vedno je na seznamu največjih ljubljanskih in slovenskih zanimivosti. Njen sloves je upravičeno mednaroden, a ne le zaradi zgodovine, skvota, klubov, kopice kulturnih dogodkov, ateljejev, muzejev in celo tega, da tamkajšnji hostel turistom za prenočevanje ponuja celico, kjer je bil konec osemdesetih zaprt Janez Janša, temveč tudi zato, ker tam delujejo ljudje, kolektivi in nevladne organizacije svetovnega formata, ki segajo tudi po najvišjih mednarodnih strokovnih nagradah.

Prevrtimo film v sedanjost. Bil je ponedeljek, 19. oktobra 2020. Predstavniki nevladnih organizacij, ki delujejo na Metelkovi 6, v stavbi, prekriti z grafiti, ki so jo konec devetdesetih let od ministrstva za kulturo dobili v brezplačno uporabo, kar je bil znak, da je država neinstitucionalni kulturi naklonjena, da se njenega pomena in prispevka k skupnemu dobremu zaveda, so tisti dan prejeli vsak svojo pošto z ministrstva za kulturo. Ko so ovojnice odprli, so, brez kakršnegakoli predhodnega opozorila, izvedeli, da bodo deložirani. Izseliti se morajo do konca januarja. Ker ministrstvo, ki ga vodi Vasko Simoniti, stavbo »potrebuje zase«. Ker je dotrajana in nevarna za uporabo in jo bodo obnovili. Vendar nadomestnih prostorov nevladnikom niso ponudili, preprosto so jih vrgli na cesto.

Skoraj natanko 27 let po prvem desantu na Metelkovo smo torej nepričakovano dočakali še enega. S to razliko, da so Metelkovo leta 1993 iz rok oblasti (sicer mestnih) izpulili predstavniki civilne družbe, zdaj pa se je zgodilo obratno – iz rok civilne družbe jo je izpulila (državna) oblast. In to oblast, ki do nevladnega sektorja ne kaže nobenih simpatij in bi mu najraje povsem ukinila financiranje iz javnih virov. Tudi pri zadnjem rebalansu proračuna za letošnje leto so se sredstva zanj zmanjšala.

Načrt nevladnike vreči na cesto in jih pustiti, da počasi propadejo, se je že izkazal za učinkovitega na Madžarskem.

Na Metelkovi 6 domujejo nevladne organizacije, kolektivi in posamezniki, ki se ukvarjajo z neodvisno kulturno in umetniško produkcijo, raziskovanjem in zagovorništvom manjšinskih in marginaliziranih skupin. Gre za mednarodno priznane akterje, ki so v času svojega delovanja na tem prostoru ustvarili izjemno količino knjig, filmov, revij, razstav, konferenc, festivalov, gledaliških, lutkovnih in plesnih predstav, intermedijskih projektov in raziskav, del te produkcije pa je podprlo prav ministrstvo za kulturo, ki se jih želi zdaj znebiti.

Med »stanovalci« Metelkove 6 je na primer informacijska pisarna NSK (Neue Slowenische Kunst), enega mednarodno najprepoznavnejših slovenskih umetniških kolektivov, ki ga med drugim sestavljajo glasbena skupina Laibach, slikarska skupina Irwin in oblikovalska skupina Novi kolektivizem. Njihovo pregledno razstavo, ki jo je pred leti pripravila kustosinja Zdenka Badovinac (sicer dolgoletna direktorica Moderne galerije, ki je Simoniti nedavno ni želel ponovno imenovati na položaj), si je v pomembnih tujih muzejih ogledalo kar pol milijona ljudi, kar je dosežek, vreden najvišjih državnih časti. Na Metelkovi 6 ima sedež tudi Mesto žensk, društvo za promocijo žensk v kulturi, ki vsako leto organizira odmeven mednarodni festival sodobnih umetnosti Mesto žensk in se bori za enakopravnost spolov. Tam deluje Škuc, ena najvidnejših nevladnih kulturnih organizacij v Sloveniji, znotraj katere med drugim delujeta galerija Škuc in založba, ki izdaja predvsem dela LGBT-avtorjev. Tu je še Plesni teater Ljubljana, ki je v času od svojega nastanka vzgojil večino vidnejših slovenskih koreografov. Center za slovensko književnost je ena pomembnejših manjših založb pri nas. Mirovni inštitut opravlja izredno pomembno delo na področju družboslovja, humanistike, antropologije in prava, se zavzema za ranljive skupine in odpravo diskriminacije v družbi. Zavod Maska pod vodstvom umetnika Janeza Janše izdaja revijo za scenske umetnosti Maska in udarne knjige (Pfaller, Mouffe, Bifo ipd.), skupaj s Slovenskim mladinskim gledališčem pa je tudi soustanovitelj angažiranega gledališkega projekta Nova pošta, ki prevprašuje ključna vprašanja tega časa, tudi denimo migracije. Strip Core je eden naših redkih izdajateljev stripovskih albumov, že 28 let izdaja našo edino sripovsko revijo Stripburger, obenem vzgaja nove generacije striparjev, pripravlja tudi odličen festival Svetlobna gverila. V produkcijski hiši Vertigo delujejo najvidnejši akterji slovenskega filma, tudi Damjan Kozole, prejemnik našega najpomembnejšega mednarodnega filmskega priznanja, nagrade za najboljšo režijo na filmskem festivalu v Karlovih Varih za film Nočno življenje ... in tako naprej.

Vest o prenovi Metelkove 6 in o tem, da bodo morali zapustiti svoje prostore, je bila za vse te nevladne organizacije, kolektive in posameznike popolnoma nepričakovana, dosegla pa jih je prav na dan ponovne razglasitve epidemije koronavirusne bolezni, ki je številne med njimi v kombinaciji z (ne)delovanjem ministrstva za kulturo že sama po sebi pahnila v hudo stisko. V letu 2020 je denimo obstala celotna filmska produkcija – samo predstavljamo si, kaj bo na primer za produkcijsko hišo Vertigo ali zavod Otok, organizatorja mednarodnega filmskega festivala Kino Otok – Isola Cinema, ki ima prav tako sedež na Metelkovi 6, pomenilo, če bodo izgubili še svoje prostore. Brez zadostnih financ in prostora, brez temeljne infrastrukture, kjer bi lahko v miru nastajala, se vrhunska umetnost in raziskovanje pač ne moreta razvijati, lahko samo počasi umirata. A ravno to je najbrž namen, kajti načrt nevladnike vreči na cesto in jih pustiti, da počasi propadejo, se je že izkazal za učinkovitega na Madžarskem, kjer je bil to eden od ukrepov Orbánovega režima.

Drži sicer, da je stavba na Metelkovi 6 dotrajana. Nazadnje se je njena prenova omenjala pred desetimi leti, leta 2010, ko je takratna ministrica Majda Širca zagotovila, da bo tudi po prenovi ostala hiša nevladnikov. Majda Širca zdaj pravi, da je »aroganca blaga beseda« za to, kar ministrstvo počne danes. Deložacijo tudi sama razume v kontekstu že večkrat izraženih nestrpnosti aktualne oblasti do nevladnega sektorja in neinstitucionalne umetnosti. Še vedno se strinja, da stavba potrebuje prenovo, a je ta načrtovana v popolnoma neprimernem času, brez dodatnih scenarijev, ki bi zaščitili nevladni sektor, in domnevno tudi brez rezerviranega denarja. Tako po njenem gotovo ne gre za to, da bi želelo ministrstvo za kulturo dobronamerno izboljšati stavbo, pač pa za osebne interese. Sami so pred desetletjem ravnali drugače, pogovarjali so se, skupaj iskali rešitve, metelkovcem so ponudili tudi nadomestne prostore in upoštevali njihove pripombe. »Vse bi se dobro izšlo, če mandat ne bi bil prekratek,« je prepričana.

Na ministrstvu pravijo, da je sanacija nujna, saj ima stavba oslabljeno nosilno konstrukcijo, streha zamaka, s strehe je že padla kritina in poškodovala avto na parkirišču, stroški so zaradi slabe fasade in pomanjkanja izolacije bistveno višji ... Prenovo stavbe, ki je glede na normative »oslabljena, statično sporna in nevarna za bivanje«, sta po besedah pristojnih načrtovala že predhodnika Vaska Simonitija Zoran Poznič in Dejan Prešiček. A Prešiček je Simonitijevo ravnanje na Facebooku obsodil in dodal: »Za neodvisno kulturo je epidemija covida-19 manj uničujoča od politike ministra Simonitija.«

Izognili so se pojasnilu, zakaj so se za izselitev vseh najemnikov odločili prav zdaj, četudi so sredstva za obnovo objekta v proračunu predvidena šele za leto 2023.

Povsem možno je, da je ministrstvo nevladnike postavilo na cesto, ker stavbo res »potrebuje zase«. A celoten kompleks nekdanje vojašnice je bil že zdavnaj namenjem kulturnim dejavnostim, ne pa uradom ministrstva. Zato je v ozadju morda nekaj drugega. Interes za stavbo je namreč pokazal poslanec SNS Zmago Jelinčič Plemeniti, ki naj bi želel v njej urediti svoj letalski muzej. Prav Jelinčič je 30. septembra letos vladi zastavil poslansko vprašanje, v katerem jo sprašuje, katere fizične in pravne osebe imajo prijavljeno bivališče na Metelkovi 6, kakšna je pravna podlaga za njihovo bivanje tam ter ali plačujejo najemnino in imajo poravnane vse obveznosti do upravljavca stavbe. Jelinčičevo poizvedovanje je bilo očitno voda na mlin interesom ministrstva za kulturo. Morda so delovali celo usklajeno.

Zato je še posebej pomenljivo, da ministrstvo nima odgovorov na ključna vprašanja. V svoji uradni izjavi se je vprašanju, ali nameravajo nevladnikom zagotoviti kakšne nadomestne prostore, ognilo, a je dovolj zgovorno že to, da jih omalovažujoče imenujejo »brezplačni uporabniki«, čeprav jim je prostore v brezplačno uporabo podelilo prav to ministrstvo. Prav tako so se izognili pojasnilu, zakaj so se za izselitev vseh najemnikov odločili prav zdaj, sredi epidemije, ko so najbolj ranljivi, četudi so sredstva za obnovo objekta v proračunu predvidena šele za leto 2023. In četudi se z izselitvijo tako mudi, izvajalca prenove sploh še niso izbrali, pravijo le, da so se začele »aktivnosti v zvezi z izračunavo statike stavbe, kajti potrebno je ugotoviti, ali je stavba sploh še dovolj varna za obnovo«.

Več kot očitno je, da gre za še en namerni napad. Tudi same nevladne organizacije z Metelkove 6 so deložacijo v skupni izjavi označile za napad na civilno družbo in neodvisno kulturo v želji, da se onemogoči delovanje kritične javnosti. Metelkove 6 ne nameravajo zapustiti, pač pa se bodo z vsemi silami uprli napadom na civilno družbo, neodvisno kulturo in demokracijo. Zaživela je tudi peticija v njihovo podporo, ki jo je do srede podpisalo že več kot 5200 podpisnikov.