»Zaradi velikega števila obolelih bomo hitreje dobili rezultate preizkušanja cepiv«

Vse bliže smo prvim cepivom proti virusu SARS-CoV2. Prva naj bi bila odobrena še pred novim letom. Svetovna zdravstvena organizacija je sicer ta teden napovedala, da se bo množično cepljenje realno lahko začelo sredi prihodnjega leta.

Dr. Roman Jerala je vodja oddelka za sintezno biologijo in imunologijo na Kemijskem inštitutu. S sodelavci se je marca odločil, da bodo skušali po svojih močeh prispevati k reševanju virusne krize. Vrgli so se v razvoj lastnega cepiva. Njihov izdelek je pri preizkušanju na miših pokazal spodbudne rezultate, zdaj ga čakajo dodatni preizkusi. In iskanje dodatnega finančnega vložka.

Lahko opišete potek dogodkov, ki so pripeljali do vaše odločitve, da boste razvijali cepivo proti virusu? 

Dokler je virus razsajal po Kitajskem, se nam je vsem skupaj zdelo vse še zelo daleč, ko je izbruhnil v Italiji, pa smo vedeli, da ni več šale. Jasno je bilo, da bo virus dosegel tudi našo državo in da gre za resno nevarnost, ki bo zahtevala ukrepanje in aktivacijo znanosti, v smislu »veš, znanstvenik svoj dolg«. Malo pred temi dogodki sem dobil obvestilo, da so nam odobrili evropski projekt Virofight na temo priprave kletk, ki lahko nevtralizirajo virus. Pri projektu gre za zelo ambiciozno inovativno strategijo, ki sicer ni neposredno povezana s cepivi, a ker smo bili prek tega projekta že povezani z virologi in drugimi strokovnjaki s področja, sem kolegom predlagal, da bi se preusmerili na zelo očitno najbolj žgoč problem v tistem trenutku. Ko je padla odločitev, da se usmerimo v iskanje potencialnih rešitev za epidemijo, smo pogledali, kje lahko prispevamo. S cepivi smo se sicer že ukvarjali, res pa je, da nikoli prej nismo delali s koronavirusi. Ne ukvarjamo se zgolj s cepivom, ampak tudi s testi in nekaterimi drugimi spojinami, ki bi lahko bile v pomoč, a cepivo je tisto, pri katerem je največja verjetnost, da bo res lahko ustavilo pandemijo. Ali bi se danes odločili enako, glede na to, koliko cepiv je ta trenutek že v zadnji fazi razvoja in z dobrimi obeti? Po pravici povedano, ne vem, najbrž pa ja. V tistem času je bilo veliko neznank. Ni bilo jasno, kaj bo delovalo, kako hitro bo na voljo ... In zdelo se nam je smiselno vpreči vse moči, četudi je bila velika verjetnost, da nas bo kdo prehitel, in majhna verjetnost, da bomo cepivo pripeljali do ljudi.

Verjetno vam je bilo že takrat jasno, da boste težko tekmovali z milijardnimi proračuni svetovnih velesil in farmacevtskih multinacionalk. 

Pomembno je tudi, da se večina velikih igralcev s koronavirusi ukvarja že desetletja in so že prej razvijali cepivo za mers in sars, tako da je bilo to cepivo samo variacija prejšnjih cepiv. Seveda je ključno, koliko opreme, ljudi in sredstev imaš na voljo, ampak dobra ideja in motivirana ekipa sta lahko še vedno konkurenčni, za klinično testiranje pa tudi to ni dovolj. Menili pa smo, da je, če preizkusiš tisoč različnih pristopov, verjetneje, da jih bo nekaj uspešnih, kot če vse staviš na enega ali dva. Zato se nam je zdelo prav, da se v iskanju rešitev angažira čim več znanstvenikov, ki imajo znanje in možnosti dela na tem področju. Konec koncev bi lahko rekel, da nam je bilo nekako lažje, ker smo lahko svoje znanje uporabili za iskanje potencialnih rešitev. Morda bi bilo komu drugemu lažje vse spustiti iz rok in si reči, da bo ta čas izkoristil za urejanje dokumentacije, sam pa se precej bolje počutim, če lahko nekaj aktivno prispevam.

Mislim, da je naš izdelek posledica dobre znanosti, in tudi če to cepivo nikoli ne bo široko uporabljeno na ljudeh, bo lahko dobra podlaga za naslednje pandemije, ki so verjetno neizbežne.

Skratka, nekateri so šivali maske, drugi so starejše sosede oskrbovali s špecerijo, vi pa ste se lotili razvoja cepiva. 

Kljub vsemu imamo kar nekaj izkušenj, znanja in dokazanih uspehov, zadeve se nismo lotili naivno. Če bi bilo naše cepivo podprto z večjim finančnim vložkom, če bi za nami stala večja mašinerija, bi lahko bili danes v razvoju precej dlje, kot smo. Mislim, da je naš izdelek posledica dobre znanosti, in tudi če to cepivo nikoli ne bo široko uporabljeno na ljudeh, bo lahko dobra podlaga za naslednje pandemije, ki so verjetno neizbežne. Jasno je, da si česa takega človeštvo ne sme več privoščiti, za ukrepanje moramo imeti na voljo čim več različnih orodij. Ta pandemija je sicer grozna, a lahko bi bila še bistveno hujša. Poleg tega je bilo marca še zelo težko reči, ali bodo pristopi, s katerimi so se razvoja cepiva lotevali drugi, dejansko delovali. Večina cepiv, ki jih najdlje razvijajo, je izdelana po zelo podobnem principu. Lahko bi se ta pristop izkazal za zgrešenega. Še vedno ne moremo biti povsem prepričani, da bodo vsa cepiva dejansko delovala v skladu s pričakovanji. Pričakujem sicer, da bodo uspešna in kmalu odobrena, dosedanji izsledki so obetavni. Še vedno pa ni jasno, kako učinkovita bodo pri različnih skupinah ljudi in kako dolgotrajno zaščito bodo zagotavljala.

Ali pričakujete, da se bo z vašim cepivom nekoč dejansko mogoče cepiti? 

Za to je majhna verjetnost, predvsem zato, ker je v klinično preizkušanje treba vložiti veliko časa in denarja, česar brez velikega sponzorja ne moremo izpeljati. Nekaj se sicer pogovarjamo, določen interes je bil izkazan iz tujine, nimamo pa konkretne ponudbe za sponzorstvo klinične študije. Morda se bo to spremenilo, ko bomo naše izsledke objavili v recenziranem članku in s tem dosegli tudi večji odmev. Pokazati imamo marsikaj inovativnega.

Kaj je tisto, kar vaše cepivo loči od drugih? 

Pri sodobnih cepivih je ena zelo pomembnih strategij, kako delce virusnega proteina, proti kateremu želimo razviti protitelesa, predstavite imunskemu sistemu. Zaželeno je, da so delci podobni virusom pri njihovi razporeditvi na nanodelcih, da je tudi odziv imunskega sistema temu primeren. Zato je treba te delce ’pritrditi’ na nekakšno ogrodje. A lahko se pojavi problem, da telo razvije protitelesa tudi proti temu ogrodju, zaradi česar je ponovljeno cepljenje, če je potrebno, manj učinkovito. Mi smo skušali imunski odziv izboljšati s tem, da smo izbrali zelo majhno ogrodje, ki samo po sebi ni imunogeno, ne spodbudi tvorbe protiteles. To se mi zdi pomembna inovacija in dodana vednost, ki bi lahko bila uporabna tudi za prihodnja cepiva. Za to rešitev smo vložili tudi patentno prijavo.

Nedavno ste na razpisu za državna raziskovalna sredstva dobili pol milijona evrov za nadaljnji razvoj cepiva. Kako nameravate porabiti ta denar? 

To je denar, ki je namenjen konzorciju institucij, ki sodelujejo pri tem projektu. Poleg Kemijskega inštituta sodelujejo še Veterinarska fakulteta, Fakulteta za farmacijo UL, Infekcijska klinika, Klinika Golnik in podjetje Jafral. Glavni namen teh sredstev je organizacija konzorcija. Lepo je sodelovati, a lažje je, če so na voljo sredstva, da se izvede takšen skupni projekt.

Na Veterinarski fakulteti imajo denimo laboratorij tretje varnostne stopnje, v katerem je možno delo z živim virusom in kjer lahko preverimo učinkovitost cepiva v realnih pogojih. Doslej smo učinkovitosti cepiva presojali po tem, kako učinkovito miši po cepljenju tvorijo protitelesa in ali so ta protitelesa sposobna blokirati psevdovirus, nekakšen približek živemu virusu. Zato bi želeli učinkovitost preizkusiti na hrčkih, ki imajo v nasprotju z mišmi tak receptor, na katerega se virus veže podobno močno kot na človeškega. Hrčki v nasprotju z mišmi zbolijo, če se okužijo z virusom. Z njihovo pomočjo bomo prvič lahko preverili, kako učinkovito je cepivo pri zaščiti pred dejansko okužbo.

Zakaj pa je potrebna vključitev zasebnega podjetja? 

Preden sploh lahko razmišljamo o pripravi vloge za začetek kliničnega testiranja cepiva na ljudeh, je treba cepivo pripraviti v skladu z dobro proizvodno prakso, z vsemi certifikati, ki zagotavljajo zadostno čistost in stabilnost. Doslej smo cepivo pripravljali pri nas v laboratoriju. Mislim sicer, da je ustrezne kakovosti, a če ga želimo vnesti v človeka, to pač ne zadošča. Cepivo je treba proizvesti po standardiziranem in certificiranem industrijskem postopku, podjetje Jafral pa ima pri tem veliko izkušenj. Postopek nikakor ni poceni. Podjetij s področja biomedicine je v Sloveniji sicer premalo. To je dejavnost z visoko dodano vrednostjo in možnostjo mednarodne komercializacije slovenskega znanja.

Morda se komu zdi pol milijona veliko, nekatere »promotorje znanosti« ta znesek očitno hudo žuli, a pri takem projektu je to zelo majhen denar. Naš dosedanji vložek je bil vsaj tako visok kot ta sredstva in na srečo imam ERC-projekt, kjer so raziskovalcem omogočili, da po svoji presoji sredstva za raziskave usmerijo v covid-19. Pri razvoju cepiv običajno govorimo o milijardah ali vsaj desetinah milijonov za predklinični razvoj.

Še vedno delujete precej optimistično, da bi cepivo lahko pripeljali do preizkušanja na ljudeh. 

Namen projekta, za katerega smo dobili denar, je pripraviti vse potrebno za začetek klinične raziskave. To je stvar znanja, motivacije, časa in denarja. Znanje imamo. Zdelo bi se mi smiselno pokazati, da lahko v Sloveniji stopimo skupaj in izvedemo takšen projekt. Tudi zato, ker bi naslednjič lahko podoben postopek, ko bosta pot in sodelovanje enkrat utečena, uporabili za kakšno drugo zdravilo. Z današnjim delom tudi utiramo pot za naprej. Ena takih zadev, ki nas zelo zanima, so tako imenovane CAR-T celice, ki jih v zadnjem času s pridom uporabljajo za zdravljenje raka v brezupnih primerih. To je izjemno draga terapija, celice je treba izdelati za vsakega bolnika posebej. Zakaj jih ne bi za slovenske bolnike izdelovali sami?

Za dejansko izvedbo klinične študije pa bo moral kdo potrkati na naša vrata in povedati, da je v to pripravljen vložiti kakšen milijon in pol. Razumem pomisleke o smiselnosti porabe denarja, če bodo prva delujoča cepiva morda odobrena že do konca leta, a še vedno se mi zdi to razumna in pametna naložba. Cepiva še vedno razvijajo tudi v številnih drugih državah, denimo na Finskem, v Italiji, Avstriji, Turčiji. Mislim, da si v tem trenutku ne moremo privoščiti ustavitve vseh manjših projektov, ker še vedno nimamo zagotovila, da bodo prva cepiva dejansko zadovoljivo učinkovala, in kot rečeno ima tehnologija, ki jo ob tem razvijamo, dobre obete za druge virusne bolezni.

Če bi bilo naše cepivo podprto z večjim finančnim vložkom, če bi za nami stala večja mašinerija, bi lahko bili danes v razvoju precej dlje, kot smo v tem trenutku.

Za časnik Večer ste pred tedni dejali, da bi se želeli tudi sami poskusno cepiti s cepivom, ki ste ga razvili. Z vidika zaupanja ljudi v izdelek je vsekakor zaželeno, da ga med prvimi preizkusi njegov ’oče’. Kaj pa z vidika etike raziskovanja? Je tu kakšen zadržek? 

Preizkušanje cepiva vodijo zdravniki, ki predpišejo merila za sodelovanje v raziskavi. Če bi merila izpolnjeval, bi morda morali presoditi, ali obstaja tveganje, da bi jim zamolčal morebitne stranske učinke (se nasmeje, op. a.). V več primerih so se med prvimi poskusno cepili tudi tisti, ki so cepivo razvili, od ZDA do Kitajske. In zagotovo je z vidika učinka na javno mnenje glede zaupanja v cepivo to pomemben dejavnik. Putin je ne nazadnje oznanil, da se je z ruskim cepivom poskusno cepila tudi njegova hči. Cepiva le zahtevajo zelo visoko varnost, saj jih dajemo zdravim ljudem.

Večina cepiv proti SARS-CoV2, ki so v razvoju, se zanaša na rešitev, po kateri v telo vnesemo košček virusne DNK in naše celice prisilimo, da začasno začnejo proizvajati virusni protein, proti kateremu nato telo razvije protitelesa. Je kakšno cepivo, ki deluje po tem principu, sploh že v uporabi? 

Samo za živali, za ljudi ni v upor abi, čeprav so že odobrili cepivo proti eboli, ki deluje na tem principu, pa so izbruh te bolezni na srečo obvladali.

Je epidemija zelo pospešila razvoj tovrstnih cepiv?

Vsekakor. Precej cepiv, ki so delovala po sodobnih principih, je bilo sicer razvitih že proti virusu zika, ki pa je nato izginil in učinkovitosti cepiv sploh ni bilo mogoče preizkusiti v širšem testiranju. So pa bila tista cepiva dobrodošel nastavek. Razvoj cepiv je sicer zelo konservativna dejavnost, treba jih je testirati na ogromno ljudeh, kar zahteva veliko časa, da se lahko zadovoljivo prepričate o učinkovitosti in odsotnosti morebitnih nesprejemljivih stranskih učinkov.

Časa, ki ga zdaj nimamo ... So se prakse preizkušanja v teh časih spremenile? 

Edina ' dobra ' stvar trenutnega drugega vala, ki razsaja po svetu, je, da bomo zaradi velikega števila obolelih hitreje dobili rezultate učinkovitosti cepiv, ki so v tretji fazi kliničnega testiranja. Pot do cepiva je hitrejša tudi zaradi ogromnih količin vloženega denarja in številnih raziskovalcev, ki so usmerjeni v iskanje cepiva. Sicer pa sam postopek preizkušanja sedaj ni bistveno drugačen kot sicer. Če v raziskavo vključite deset tisoč ljudi, je enako učinkovito, če to storite v enem mesecu ali v enem letu. Hitreje je treba izvesti tiste stvari, ki jih je dopustno izvesti hitreje, vendar ne na račun kakovosti in varnosti.

Spomladi je potekala resna razprava o tem, ali bi bilo dopustno prostovoljce načrtno izpostaviti okužbi z virusom, da bi tako pospešili preizkušanje učinkovitosti cepiv, a se to ni zgodilo. Kakšen je vaš pogled na to možnost? 

Sam mislim, da je škoda, da se preizkušanja niso lotili na takšen način. Menim, da bi bilo postopek mogoče izpeljati dovolj varno in nadzorovano, hkrati pa bi nam to omogočilo, da bi pridobili mnogo bolj natančne in zanesljive podatke o učinkovitosti različnih cepiv, kar bi omogočilo lažjo primerjavo med njimi. Prav te dni so sicer objavili novico, da bodo s takšnim testiranjem začeli v Združenem kraljestvu. Pri običajnem testiranju računamo na statistiko in ne vemo, ali so cepljeni ostali zdravi zaradi zaščite cepiva ali pa se enostavno niso srečali z virusom. V ZDA je direktor NIAID Anthony Fauci želel, da bi različna cepiva med sabo primerjali v istem poskusu, pa podjetja niso bila za to in so izbrali varianto, ki je bila izvedljiva. V časniku New York Times sem bral zanimiv članek o tem, da obstaja velika verjetnost, da cepiva, ki jih bomo množično uporabljali, ne bodo nujno najboljša. Zelo verjetno je namreč, da bodo prevladala tista cepiva, ki bodo prva odobrena, preostala, morda bolj inovativna, a nekoliko zaostajajo v razvoju, pa na koncu sploh ne bodo imela priložnost biti preizkušena. Ko je prvo cepivo odobreno, namreč po etičnih načelih drugih cepiv ni več dopustno preizkušati s kontrolno skupino ljudi, ki s cepivom ni zaščitena. Dopustno je zgolj preizkušanje učinkovitosti novega cepiva v primerjavi z učinkovitostjo že odobrenega cepiva. Pri taki primerjavi pa so razlike seveda manjše, za zanesljive ugotovitve pa je treba cepivo preizkusiti na mnogo večjem številu ljudi, kar celoten postopek bistveno podaljša in podraži. Vprašanje, ali bo kdo pripravljen vložiti toliko denarja. Lahko se torej zgodi, da bomo dobili cepivo, ki bo dovolj dobro, ne pa nujno najboljše, res pa si ne moremo privoščiti čakanja, vsak dan umre 6000 ljudi.

Prav zato verjetno v tem trenutku poteka taka srdita tekma za čimprejšnji razvoj cepiva. Kdor bo prvi, bo imel v rokah najboljše karte? 

Vsekakor. Vprašanje pa je, ali bo katerikoli proizvajalec sposoben zagotoviti zadostno število odmerkov za vse. S tega vidika je vsekakor boljše in zaželeno, da je odobrenih cepiv več in na voljo več različnih platform za nadaljnji razvoj. Izziv, ki nas v prihodnje čaka, je vsekakor razvoj univerzalnega cepiva za koronaviruse, podobne sarsu, tako tiste, ki jih že poznamo, kot za potencialne naslednje grožnje. Tudi virus sars pred 17 leti je izginil, preden jim je uspelo razviti cepivo, a zdaj se je pokazalo, da bi nam lahko tisto cepivo, če bi ga razvili do konca, prišlo zelo prav tudi pri virusu, s katerim imamo opravka danes.

Prvo bo zelo verjetno z vsemi potrebnimi testi odobreno kitajsko cepivo. ni pa to cepivo moj favorit. Vsaj glede na raziskave na živalih so nekatera druga pokazala boljše učinke.

Kdo je sicer vaš favorit v svetovni tekmi za razvoj cepiva? Kdo bo prvi? Katero cepivo po vašem mnenju največ obeta? 

Prvo bo zelo verjetno z vsemi potrebnimi testi odobreno kitajsko cepivo. Ker je epidemija najprej izbruhnila pri njih in so se prvi zavedeli, kako krvavo potrebno je cepivo, so imeli časovno prednost, za sabo pa so že imeli izkušnjo sarsa. Ker sami na svojo srečo nimajo veliko primerov okužb, sicer testiranje izvajajo v drugih državah, a slišati je, da bi lahko bilo prvo kitajsko cepivo odobreno še ta mesec. Z njim se je cepilo že nekaj sto tisoč ljudi. Ni pa to cepivo moj favorit. Vsaj glede na raziskave na živalih so nekatera druga cepiva pokazala boljše učinke. Kar se tiče dostopnosti v Evropi, za zdaj najbolje kaže cepivu družb Pfizer/BioNTech, blizu cilja je tudi cepivo podjetja Moderna, glede adenovirusnih cepiv pa se pojavljajo zapleti, vendar jih rešujejo točno tako, kot je treba, z informiranjem javnosti ter dobro znanostjo in medicino.

Kar se tiče Kitajske, pa tudi Rusije, se zdi, da jih na Zahodu gledamo precej postrani, da si ne predstavljamo, da bi pri nas lahko uporabili njihova cepiva. Je ta dvom upravičen? 

Prvo vprašanje je, ali bo kitajsko cepivo nam sploh na voljo, glede na to, da njihove trenutne zmogljivosti zadostujejo za največ okoli milijardo in pol odmerkov, kar je ravno dovolj za njihove državljane. Na voljo so ga sicer dali že Združenim arabskim emiratom, na obisku so bili kupci iz Indonezije, pa tudi nekaterih evropskih držav, tako da je diplomacija cepiv že v polnem teku. Pri ruskih cepivih je problem predvsem v tem, da v razvoju nekoliko zaostajajo za najbolj naprednimi zahodnimi cepivi. Tista odobritev pred časom, še pred začetkom tretje faze kliničnega preizkušanja, je bila predvsem poteza za nacionalni ponos in širše testiranje dveh ruskih cepiv se šele začenja. Načelno do nobenega cepiva, če je ustrezno preizkušeno in varno, nimam zadržka, ne glede na to, ali izvira iz Kitajske ali od kod drugod. Je pa verjetno res, da bi se v takem primeru med ljudmi vzbudil dodaten dvom, ki je v času, ko že tako veliko ljudi omahuje glede odločitve o cepljenju, vse prej kot dobrodošel. Že Billa Gatesa obtožujejo, da v svoja cepiva skriva mikročipe, kaj bi si družbena omrežja šele izmislila za Kitajce ali Ruse? Si je pa večina cepiv, ki so najdlje v razvoju, med seboj dokaj podobna, razlike so v niansah, lahko pa bodo tudi v kakovosti izdelave.

Lahko se zgodi, da bomo dobili cepivo, ki bo dovolj dobro, ne pa nujno najboljše. Res pa si ne moremo privoščiti čakanja, vsak dan umre 6000 ljudi.

Problem, ki bi se lahko pojavil, ko bo cepivo odobreno, je, da bo manj učinkovito pri starejših, ravno pri tisti skupini, ki jo virus najbolj ogroža. 

Za cepiva na splošno velja, da so pri starejših, ki imajo praviloma že nekoliko oslabljen imunski sistem, manj učinkovita. To je pokazala nedavna primerjava delovanja cepiv za covid-19 v različnih starostnih kategorijah. Pomembno se je zavedati, da nobenega od cepiv ne testirajo na otrocih in vsaj v prvi fazi za uporabo pri otrocih najbrž ne bodo odobrena. Cepivo bo sprva odobreno za odrasle do določenega leta starosti in upajmo, da se bo z njim cepilo dovolj ljudi, da bo nato na voljo dovolj časa za preizkušanje učinkovitosti pri mlajših in starejših.

Kot se nakazuje iz poročil o ponovnih okužbah z virusom SARS-CoV2, imunost po okužbi ni ravno zelo dolgotrajna. Ali gre pričakovati, da bo tudi cepivo zagotavljalo le kratkotrajno zaščito? Se bo treba cepiti vsako leto znova kot pri gripi? 

Pri gripi je vendarle nekoliko drugače, saj vsako sezono krožijo drugi sevi. Pri novem koronavirusu za zdaj ni videti, da bi se bistveno spreminjal. Ne morem napovedati, koliko časa bo zaščita trajala, sem pa optimističen, da bo vendarle dolgotrajnejša. Precej cepiv proti virusom zagotavlja praktično vseživljenjsko zaščito, večina vsaj deset ali dvajset let. Morda bo potrebnega nekaj časa in preizkušanja, da najdemo optimalen način vnosa cepiva. Trenutno ga vnašamo sistemsko, kjer sicer virusa SARS-CoV2 ni mogoče zaznati, saj se razmnožuje predvsem v dihalih, pa tudi v črevesju. Večina cepiv bo verjetno potrebovala vsaj dva odmerka za učinkovito dolgotrajno zaščito. Morda bi bilo smiselno cepivo prvič vnesti sistemsko, drugič pa s pomočjo razpršila neposredno v dihala, da bi se ustvarila močnejša lokalna zaščita.

Ste že naročeni na cepljenje proti gripi?

Sem. Na začetku novembra Kemijski inštitut organizira cepljenje za vse zaposlene, ki se želijo cepiti. Vsako leto se cepim, cepil bi se ne glede na epidemijo. Na južni polobli sicer epidemije gripe letos ni bilo, zelo verjetno zaradi zaščitnih ukrepov za preprečevanje širjenja koronavirusa. Povsem možno je, da se bo to zgodilo tudi pri nas. Sem pa nedavno bral raziskavo, kjer je predhodna okužba z virusom gripe bistveno poslabšala potek okužbe s koronavirusom. Kar se mene tiče, je to poleg razbremenjevanja zdravstvenega sistema še dodaten argument, zakaj se je letos smiselno cepiti proti gripi. Glede tega je sicer nekaj nasprotujočih si mnenj, ker obstajajo poročila, da je v Italiji več starejših, cepljenih proti gripi, dobilo covid-19, seveda pa se več ljudi v rizičnih kategorijah tudi cepi. Več pa je poročil, da je cepljenje proti gripi ljudi zaščitilo pred covid-19, kar razlagajo z aktivacijo imunskega sistema in ta mehanizem potrjujejo z eksperimenti na celicah.