Nov udarec kulturi

Provladna skupina Rumeni jopiči, katere zamaskirani člani so dokazano tudi neonacisti, je prejšnji konec tedna na svojem Twitter profilu delila video, v katerem eden od njenih članov v zabojnik za smeti zaluča slikanico Svetlane Makarovič Čuk na palici. Znana zbirka otroških pesmic ene najbolj priljubljenih slovenskih avtoric za otroke, ki je prvič izšla leta 1986, je zabavna, a tudi poučna, nekakšen vodnik iz življenjskih zagat za bralce vseh generacij. Zakaj bi pristala med odpadki? Odgovor moramo poiskati v petkovih protivladnih protestih, katerih se je teden dni prej sredi večtisočglave množice udeležila tudi Svetlana Makarovič, ki vedno zelo jasno pove, s čim se strinja in s čim ne. Z njenimi stališči se lahko strinjamo ali ne, pa vendar njena dela za otroke ne glede na to ostajajo med najvidnejšimi v naši literaturi za najmlajše. A skupina, v kateri so tudi neonacisti, je na njena protivladna stališča odgovorila z uničenjem enega od njenih umetniških del za otroke. »Knjige Svetlane Makarovič ne sodijo nikamor drugam kot v smeti!« so pripisali k videu.

Gre za otročjo potezo, ki pa je ne gre podcenjevati. Ne le zato, ker so tisti, katerih dediči so člani Rumenih jopičev, knjige tudi sežigali, začenši z 10. majem 1933, ko so na nemških trgih gorele knjige Einsteina, Freuda, Broda, Marxa, Engelsa, Brechta, Manna, Kästnerja in drugih avtorjev, ki niso bili v skladu z »nemškim duhom« in »moralo«, in pozneje počeli še marsikaj hujšega. Poteze ne gre podcenjevati predvsem zato, ker so Rumeni jopiči podporniki največje vladne stranke SDS, seznam umetnikov, ki jih ta stranka in njeni podporniki žalijo in ponižujejo samo zato, ker ne zagovarjajo njene avtoritarne politike, njenega ideološkega boja za nazadnjaško družbo po vzoru Orbánove Madžarske, pa je vedno daljši. Še posebno so na udaru tisti, ki se udeležujejo petkovih protestov in na njih glasno opozarjajo, da vlada za kulturo, za tega v pandemični krizi enega daleč najbolj prizadetih sektorjev, v pol leta ni pripravila konkretnih protikriznih ukrepov za posamezna umetniška področja, temveč jih je skoraj povsem prepustila same sebi ali pa jim je s svojim (ne)delovanjem povzročila samo še dodatno škodo. A napadov niso deležni le oni, temveč tudi njihovo delo, pa tudi nevladne organizacije in kulturne institucije, v katerih delujejo. In zanimivo, kritike se praviloma končajo pri denarju. Pri žuganju, da si njihovo delo ne zasluži javnega sofinanciranja.

Ko je propagandno trobilo SDS Nova24 kritiziralo priznana igralca Katarino Stegnar in Primoža Bezjaka, češ da sta skupaj z drugimi iz kulturnega ministrstva naredila »žrtev nesmiselnih protestniških kulturniških inštalacij privilegiranih kulturnikov«, kakršni so »vandalistično grafitiranje, norčevanje iz narodne noše in slačenje«, je hkrati izpostavilo Slovensko mladinsko gledališče, kjer sta oba zaposlena, in njegovo financiranje iz državnega proračuna.

Ko je isto trobilo grobo napadlo kustosinjo Martino Vovk kot »vztrajno, od družbe pitano, biciklistko na paradi parazitov« in kot »prisesanko na državni proračun«, je hkrati napadlo eno naših najpomembnejših galerij, javno financirano Moderno galerijo, kjer Vovkova dela in pripravlja kritiško cenjene razstave.

Ko so samozaposleni v kulturi več mesecev opozarjali, da jim je minister za kulturo Vasko Simoniti, zvesti vojščak SDS, popolnoma zaustavil izdajo odločb, iz katerih bi izvedeli, ali so upravičeni do državnega kritja socialnih prispevkov ali ne, s čimer država skrbi za ta sektor posebnega pomena, je svetovalec predsednika vlade Žan Mahnič na Twitterju brez zadržkov zapisal, naj se tisti kulturni delavci, ki protestirajo proti vladi, financirajo kar sami.

Še posebno sporno je, da bi člane lahko zamenjal kar med postopki, dokler mu pač ne bi posredovali odločitve, kakršne si želi.

Ko je ministrstvo za kulturo v ponedeljek, na dan ponovno razglašene epidemije, sredi totalno izrednih razmer, brez kakršnegakoli predhodnega opozorila, napovedalo deložacijo 23 ključnih nevladnih organizacij (od Zavoda Maska do Strip Cora, Vertiga, Mirovnega inštituta ...) iz svojega objekta na Metelkovi 6, češ da je zaradi dotrajanosti neprimeren za uporabo, pri tem pa jim ni ponudilo nadomestnih prostorov, je poslanka SDS Anja Bah Žibert na Twitterju prostodušno napisala: »To so tisti nevladniki, ki molzejo javni denar predvsem za svoje plače. Njihov edini program je petkovo kolesarjenje!!«

Maske torej padajo, zavor ni več, vse očitneje je, da gre za načrtno, namerno obračunavanje s kulturo, s posamezniki, nevladnimi organizacijami in tudi javnimi institucijami, ki si drznejo misliti s svojo glavo, ki so družbenokritični in kritiko družbe morda izražajo tudi s svojim delom. To dokazuje že napad na novo, pri stroki toplo sprejeto predstavo mednarodno priznanega gledališkega režiserja Jerneja Lorencija Škofjeloški pasijon, ki razmišlja o aktualnem dogajanju, pravzaprav je srhljiv prikaz današnjega časa. V glasilu SDS Demokracija so jo raztrgali in njen ogled odsvetovali, še preden je doživela premiero. Še preden si jo je bilo sploh mogoče ogledati. »Kajti karkoli jim pride v roke, jim pride prav za diskreditacijo, za to, da bi lahko vplivali na javno mnenje in dosegli svoj cilj, ki je napraviti kulturo dogmatsko, amatersko, skratka napraviti kulturo tako, da ne preizprašuje, ne provocira, da si ne postavlja nikakršnih vprašanj, da je pravzaprav propaganda. To pa z umetnostjo nima absolutno nobene zveze,« nam je kmalu po premieri povedal Lorenci.

Vse to dogajanje je treba imeti v mislih ob novici, da je ministrstvo za kulturo te dni, le slabi dve leti po zadnji prenovi, v medresorsko usklajevanje potihoma vložilo novi pravilnik o svojih strokovnih komisijah. Če bo sprejet, bodo strokovne komisije, ki so ministrovi posvetovalni organi in mu strokovno svetujejo pri številnih pomembnih odločitvah, od tega, katere umetniške programe in nevladne organizacije s področja kulture financirati, do tega, katerim samozaposlenim priznati pravico do državnega kritja socialnih prispevkov, in tega, koga štipendirati, doživele popolno prenovo. Ali bolje rečeno, popolno demontažo.

Namesto dosedanjih pet do sedem članov naj bi komisije po novem imele od tri do pet članov. Namesto da bi jih še naprej sestavljali izključno neodvisni strokovnjaki, bi bili njihovi člani strokovnjaki in uslužbenci ministrstva. Strokovne komisije bi bile torej manjše, stroko pa bi lahko povsem izpodrinili birokrati, saj je po predlogu pravilnika teoretično možno, da bi bila tričlanska komisija sestavljena iz enega strokovnjaka in dveh javnih uslužbencev. A takšna komisija ne bi bila več strokovna. Pa tudi neodvisna ne, saj so javni uslužbenci podrejeni ministru.

In prav tu se skriva bistvo: novi pravilnik je napisan tako, da bi minister lahko dobil popoln vpliv nad 19 področno zelo raznolikimi komisijami in njihovimi odločitvami. Minister po novem članov komisij ne bi le imenoval, ampak bi jih tudi sam izbral (doslej so bili izbrani v transparentnem javnem postopku) in jim določil predsednika (doslej so člani sami izvolili predsednike). Še posebno sporno je, da bi člane lahko zamenjal kar med postopki, dokler mu pač ne bi posredovali odločitve, kakršne si želi. Za začetek pa bi lahko vse trenutne komisije razpustil, čeprav so šele na polovici štiriletnega mandata, in vanje nastavil ljudi po svoji meri, saj dosedanji člani vsaj nekaterih komisij menda niso bili dovolj poslušni. In kar je najpomembnejše: minister bi dobil ključno besedo pri tem, koga vse bo financiralo ministrstvo za kulturo, katera umetnost je vredna financiranja in katera ne. Zakaj potem komisij ni preprosto ukinil?

Verjetno zato, da bi bile odločitve vseeno vsaj navidezno strokovne.

»Ne moremo pa se znebiti tudi vtisa, da gre za načrtno discipliniranje nevladnega sektorja in samozaposlenih.«

Čeprav gre na prvi pogled le za neki mali pravilnik, bi bil ta za kulturo lahko usoden in tudi poguben. Vsa oblast bi se lahko skoncentrirala v enem samem človeku, politično nastavljenem ministru, in trenutni minister pač prihaja iz stranke, ki prezira velik del najaktivnejših kulturnih delavcev in jim ne privošči sofinanciranja njihovega umetniškega delovanja z javnimi sredstvi, čeprav je to v demokratičnih državah nekaj najbolj normalnega, je standard, javno dobro. A če je kulturna politika SDS sovražno nastrojena proti velikemu delu kulturnih delavcev, zakaj bi bila njena politika sofinanciranja kulture drugačna? Predlagane spremembe ji omogočajo, da se znebi »motečih elementov«, ki sredi pandemije, tudi zaradi njenega neukrepanja, že tako životarijo, in več denarja iz nedavno napovedanega rekordnega kulturnega proračuna za leto 2021 nameni tistim, ki jih ima bolj v čislih. Ker so »domoljubni« ali pa so, če povzamemo evroposlanko Romano Tomc iz SDS, lažje »razumljivi« in niso »zamorjeni«. »Prevečkrat podpiramo kulturnike, ki so žalitev za slovensko kulturo,« je še zapisala na svojem blogu in kot primera dobre prakse izpostavila narodno-zabavni ansambel Modrijani in Jožeta Možino.

Kulturni delavci najnovejši manever Vaska Simonitija, ki je prišel v paketu z bliskovitim metanjem nevladnih organizacij na cesto, doživljajo kot najhujši napad Janševe politike na kulturo doslej. Tudi v društvu nevladnih organizacij in posameznikov na področju kulture Asociacija so nad predlogom pravilnika ogorčeni. Pravijo, da ta ruši demokratične postulate, posega v avtonomijo stroke, »ne moremo pa se znebiti tudi vtisa, da gre za načrtno discipliniranje nevladnega sektorja in samozaposlenih«. Poleg tega je bil pripravljen brez dialoga in v času, ko se vsa država in z njo tudi kulturni sektor srečuje z resnimi izzivi pandemije in je veliko drugih pomembnejših nalog. Zato ministrstvo pozivajo k takojšnjemu umiku pravilnika.

A umik je le malo verjeten. In strokovne komisije ministrstva za kulturo že kmalu čaka kar nekaj izjemno pomembnih odločanj. Tudi o tem, katere nevladne organizacije s področja uprizoritvenih umetnosti si zaslužijo štiriletno (najdaljše in najobilnejše) sofinanciranje. Med tistimi, ki so do njega zaradi dobrega dela upravičeni že leta in tudi zdaj, sta denimo Zavod Maska in Plesni teater Ljubljana. Oba je ministrstvo v ponedeljek vrglo iz poslopja Metelkova 6. Zdaj jima grozi še dodatno politično kaznovanje, pa ne le njima, ogroženo je celotno področje kulture, še najbolj pa neodvisna kultura in samozaposleni.