Zloraba epidemije

Ko je 1. junija vlada Janeza Janše razglasila »zmago« nad virusom, je državo preletela eskadrilja vojaških letal. »Prelet za zmago!« je zapisal obrambni minister Matej Tonin. »To je vaša zmaga,« je zapisal premier Janez Janša, ki se je proti epidemiji tudi boril po vojaško, s svojim kriznim štabom. Kot v kakšni azijski diktaturi je medicinsko osebje moralo s stisnjenimi zobmi zapustiti bolnišnice in pozdraviti vojsko. Kontrast med tistimi, ki so zaprisegli Hipokratu, in stroji za ubijanje ni mogel biti večji in bolj zgrešen. Sedaj, ko se Slovenija ob vnovični razglasitvi epidemije uvršča v sam vrh držav po številu na novo okuženih, pa ni očitno le, da zmage ni bilo. Ampak da je vojaška strategija utišanja strokovnjakov, kritikov, strategija napadov na civilno družbo očitno tudi prispevala h globini tragedije.

Epidemiologinja Nina Pirnat, bivša direktorica NIJZ, ki jo je vlada Janeza Janše odstavila takoj ob prevzemu oblasti, je v intervjuju za Mladino poleti nekako napovedala, kaj se bo zgodilo v naši državi in kje je problem. »Ob zamenjavi vlade me je najbolj zmotil spremenjeni način komuniciranja. Sem privrženka obveščanja in osveščanja o ukrepih – ljudje morajo ukrepe razumeti, jih sprejeti in ponotranjiti. Poslušnost iz strahu je učinkovita le na kratek rok in ji običajno sledi upor, ki izniči vse dobro,« je dejala in napovedala, da je Janšev vojaški pristop k obvladovanju epidemije, prek nekakšnih kriznih štabov, z izključitvijo strokovnjakov in brez širšega sodelovanja na dolgi rok obsojen na propad. Izjemen porast števila okuženih, ki smo mu zdaj priča v Sloveniji, je sicer posledica naravnih zakonitosti. Jeseni in pozimi smo vedno priča porastu infekcij. Hkrati pa je to tudi posledica dejstva, kot ponavljajo strokovnjaki, da se ljudje v nekaterih državah priporočenih ukrepov ne držijo.

Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) je v začetku tega meseca vladam poslala priporočila glede obveščanja javnosti pri boju s koronavirusom. In sicer zato, ker so v nekaterih državah zaznali »pandemično utrujenost«, kot so zapisali, torej padec motivacije pri ljudeh, da bi še naprej upoštevali priporočene vzorce preventivnega obnašanja. Razlog za pandemično utrujenost pa naj bi bile tudi grožnje, ki čez čas ne delujejo več ali celo ljudi odvračajo od ukrepov. Zdi se, da je WHO želela opozoriti na politizacijo epidemije v mnogih državah, kar pri ljudeh sproža upor. Zadnja priporočila WHO pa so zanimivo branje tudi zato, ker je njihova vsebina tako oddaljena od slovenske realnosti. So zrcalna slika komunikacijske strategije slovenske vlade, ki v zadnjih osmih mesecih ni znala nagovoriti ali prepričati ljudi, da bi se zaščitno obnašali.

Kako se je lahko zgodilo, da se del občanov samoorganizira z namenom uničiti spletno stran Nacionalnega inštituta za javno zdravje, kjer delajo epidemiologi?

V Svetovni zdravstveni organizaciji tako na primer pravijo, naj se vlade izogibajo represivnim ukrepom, grožnjam z zaostrovanjem režima in kazanjem na krivce. Vsemu temu smo bili v Sloveniji v zadnjih mesecih priča iz dneva v dan. V WHO svetujejo, naj se vlade ljudem približajo, jih razumejo, motivirajo, jim po eni strani dovoljujejo njihov način življenja, a hkrati poudarjajo resnost razmer. Če že, naj politiki priznajo svojo nemoč, tako kot je to storila Angela Merkel, ki se je marca samoizolirala in javno spregovorila o svojih tesnobnih občutkih, pravijo. Kot primer dobre prakse v WHO omenjajo države, ki so v javnih razpravah o spoštovanju zaščitnih ukrepov dosegle najširše občinstvo tako, da so se vanje – poleg imunologov ali zdravnikov – vključili še recimo filozofi, zgodovinarji, teologi, pedagogi … »Naj govorijo tudi taborniki, predstavniki lokalnih skupnosti, uspešni športniki, podjetniki. Učite se od civilne družbe, sprašujte civilno družbo,« so zapisali. In kaj je naredila slovenska vlada? Je sledila vključujoči strategiji »stopimo skupaj« proti virusu?

Spomnimo se: vladni urad za komuniciranje je za začetek nevladnim organizacijam odvzel sredstva in projekte, v katerih so te organizacije v preteklosti sodelovale pri informiranju javnosti. Ta ukrep ni bil zgolj impulziven, ampak del strategije. V preteklih dneh je namreč vlada svoj križarski pohod po institucijah zgolj še zaostrila. Ta teden je denimo ministrstvo za kulturo nevladne organizacije, med drugim tudi Mirovni inštitut, Škuc in Pravno informacijski center (PIC), obvestilo, da se morajo v začetku prihodnjega leta iz stavbe na Metelkovi ulici 6 izseliti. Stavba je dejansko dotrajana, v resnici jo že leta sami obnavljajo in vzdržujejo najemniki, ki so jo sploh usposobili za uporabo, dejansko pa je prenova načrtovana šele po letu 2023. Gre za golo kaznovanje drugače mislečih in alternativnih društev. Tako morda ni čudno, da je v zaostrenih razmerah, v katerih se je predsednik vlade postavil v prvi plan pred civilno družbo in strokovnjake kot odrešenik, spoštovanje osnovnih preventivnih ukrepov postalo politično vprašanje. Ta mesec je po spletu zakrožil neverjetni poziv: »Ne pozabit danes, v SREDO točno ob 18h kliknit na NIJZ.si stran da poskušamo sesut njihov server, lahko iz več naprav naenkrat. Ko ti odpre stran stiskaj hkrati ctrl in f5, par minut, da čim bolj obremenimo stran. V Slogi je moč.«

Kako se je lahko zgodilo, da se del občanov samoorganizira z namenom uničiti spletno stran Nacionalnega inštituta za javno zdravje, kjer noč in dan delajo epidemiologi? Pravzaprav nas akcija ne bi smela presenetiti, saj je tudi Janša svoj mandat začel z izjavo, da bi morali »WHO postaviti pred mednarodno kazensko sodišče«, slovenske epidemiologe iz NIJZ pa je označil za »tako imenovane strokovnjake«. Njihova vodja Nina Pirnat je bila prva, ki jo je vlada odstavila, njen naslednik Ivan Eržen je zato, ker je bil do vlade kritičen, s svojega položaja »odletel« že po nekaj tednih. Protestna pisma epidemiologov so bila preslišana, stroka utišana. Vlada je nato v odgovor na nezadovoljstvo v stroki še zaostrila odnos. Celo prvoborko proti virusu, dr. Tatjano Lejko Zupanc, predstojnico klinike za infekcijske bolezni in vročinska stanja v ljubljanskem kliničnem centru (UKCLJ), je odslovila iz sveta NIJZ in jo zamenjala z Matejo Lesar, podpornico DeSUS, ki je bila zadnja leta zaposlena v njihovi poslanski skupini v parlamentu. Na vrh NIJZ pa je seveda postavila poslušnega Milana Kreka, ki se doslej z epidemijami nikoli ni ukvarjal.

Kaj je torej vlada počela v zadnjih mesecih, da smo zdaj ponovno v kriznih razmerah, ko zdravniki govorijo o vojnih razmerah, vlada pa uvaja policijsko uro? Ukvarjala se je predvsem s podrejanjem medijev, utrjevanjem oblasti in z bojem proti svojim kritikom ter s spreminjanjem države. Nagovor predsednika države Boruta Pahorja ta teden o tem, da smo se z virusom sposobni spopasti le skupaj, je zato zvenel cinično – od tistih, ki so napadeni, bo predsednik države pač težko zahteval še solidarnost in odpuščanje. In teh, ki so napadeni, je ogromno. Obračunu z epidemiologi, nevladniki, kulturniki in mediji je takoj sledil vladni obračun s policijo in vojsko. Temu je sledila politična podreditev statističnega urada, finančne uprave, načrt podreditve praktično vseh državnih gospodarskih družb in neodvisnih agencij. Sedaj prihajajo na vrsto raziskovalni inštituti in spet kulturne ustanove. V vseh teh primerih vlada na vrhove ni kadrovala zgolj politično lojalnih, ampak politično lojalne brez posebnih referenc, odvisne od enega in istega vrha.

Janša je svoj mandat začel z izjavo, da bi morali »WHO postaviti pred mednarodno kazensko sodišče«, slovenske epidemiologe iz NIJZ pa je označil za »tako imenovane strokovnjake«.

Spomnimo: skupaj z zamenjavo načelnice generalštaba Alenke Ermenc je koalicija zamenjala neposlušno generalno direktorico policije Tatjano Bobnar. Sledila je zamenjava izkušenega vodje kriminalistov Boštjana Lindava, nato kaskadna menjava direktorjev Nacionalnega preiskovalnega urada (NPU). Vlada je primeren kader za vodenje NPU res temeljito iskala, tako da so standardi z vsakim novim kandidatom padali. Izkušenega Darka Muženiča so zamenjali z Igorjem Lambergarjem, tega z Urošem Lepošo, dokler ni Lepoše prejšnji teden zamenjala neizkušena Petra Grah Lazar, ki ima od vseh naštetih najmanj izkušenj z delom v NPU. Ta avantura se je ta teden končala s sodbo novogoriškega upravnega sodišča, ki je razsodilo, da Muženiča nadrejeni in politično imenovani že bivši generalni direktor policije Anton Travner ne bi smel odstaviti na podlagi političnih meril. Ampak policija je bila šele začetek.

Po političnih merilih je vlada ob zgroženosti evropske komisije zamenjala direktorja statističnega urada Bojana Nastava. Tudi tega z izgovorom, da SURS v času epidemije ni dovolj odziven. Nato je prišla na vrsto naslednja pomembna institucija, to je finančna uprava (FURS). Finančno upravo so pustili pri miru, da je uresničila zahtevne vladne interventne ukrepe na področju plač in prispevkov zaradi epidemije. Kasneje je prišel na vrsto še projekt turističnih vavčerjev. V tem času izkušenega direktorja FURS Petra Jenka niso mogli zamenjati. A ko je finančna uprava projekte uspešno zaključila, je na vrh finančne uprave prišla Irena Nunčič. Za seboj ima predvsem politično kariero, med katero je doslej izkazovala lojalnost stranki SDS. Na FURS je bila zaposlena zgolj leto dni. A to še ni nič: tretja Janševa vlada je sedaj, v času boja proti koronavirusu, iznašla celo nov, še nikoli viden en grosse način političnega kadrovanja. To je kadrovanje pod pretvezo reform z enim zamahom v večjem številu institucij.

Lep primer je projekt ustanavljanja demografskega sklada. To, domnevno veliko reformo, ki ji nasprotujejo sindikati, delodajalci in ekonomisti, je zato mogoče razumeti le na en način: kot hiter način zamenjave nadzornikov in uprav v SDH, DUTB, DSU, Kapitalski družbi (Kad), Modri zavarovalnici in vseh podrejenih podjetjih, ki jih vlada namerava združiti. Bistvo predloga je namreč v tem, da bi vlada in večina v parlamentu po novem izvolili velik nadzorni svet in upravo, zdaj pa so nadzorniki in uprave v omenjenih skladih izbrani po posebnih akreditacijskih postopkih.

Dars sicer v novi demografski sklad ne sodi. So pa zato politične zamenjave v njem opravili pred to pomembno reformo. Tomaža Vidica, ki se je na Darsu zaposlil že leta 1999, bil vmes državni sekretar na ministrstvu za promet pod premierom Janezom Drnovškom, bil med letoma 2004 in 2009 na ministrstvu generalni direktor direktorata za ceste, nato pa direktor projektov v Darsu, so enostavno zamenjali z nekdanjim tiskovnim predstavnikom vlade v času prve Janševe vlade in danes visokim članom stranke NSi, Valentinom Hajdinjakom.

Drug en grosse kadrovski cunami je projekt združevanja osmih neodvisnih agencij pod eno streho, ideja, o kateri pristojni minister za gospodarstvo Zdravko Počivalšek pravi, da bi jo morali gledati z naklonjenostjo. Ampak kako? Rok Marolt, direktor Javne agencije za civilno letalstvo (CAA), pravi, da lahko seveda vsak govori o sinergijah, o racionalizaciji, o vitkem poslovanju ob katerikoli priložnosti, »ampak sam v tem predlogu logike enostavno ne razumem. Pa če se še tako potrudim, ne vem, kje bi lahko potegnili tako imenovane sinergične učinke. Naši zaposleni so izjemno specializirani, dejansko imamo le dve osebi zaposleni v vložišču, ki pa na leto obdelata okoli 7000 vlog. Ne razumem, kako bi ju lahko še dodatno izkoristili,« pravi. In dodaja: »Tisti, ki so ta projekt pripravljali, imajo zanj gotovo določene razloge. A če bi bili ti razlogi dobronamerni, razmišljam, bi se avtorji vsaj pustili informirati in podučiti.«

Andrej Matvoz, direktor Agencije za varstvo konkurence (AVK), je prišel do podobnega sklepa: »Ne vidim sinergij, ne vidim pozitivne zgodbe. Naša agencija mora na določenih področjih celo nadzirati delo drugih agencij, tu bi bilo združevanje neprimerno. Če bi na ministrstvu res odkrito želeli kaj spremeniti, bi pri nas končno poenostavili, to je združili administrativne in prekrškovne postopke. Ker pa to ni namen, vidim samo en sam razlog za ta projekt: to je, da bi nas, kot neodvisne agencije – podredili.« V osnutku zakona, ki je za zdaj sicer zamrznjen, je namreč določeno, da bodo z njegovo uveljavitvijo vsem direktorjem agencij prenehali mandati, tako da bodo postali vršilci dolžnosti.

Kaj bi morala slovenska vlada početi zadnjih osem mesecev, pa ni? O tem smo vprašali nekaj nekdaj vodilnih epidemiologov in infektologov. Javno se ne želijo izpostaviti, saj jih je strah, da se jim bo politika maščevala. Je pa bil njihov odgovor enoznačen: zadnjih osem mesecev časa bi bilo več kot dovolj za kadrovsko okrepitev javnega zdravstva. »Sam bi poskušal kar najbolj povečati zmogljivosti v bolnišnicah in domovih za ostarele,« je našteval prvi. »Ključni so namreč kadri, ne postelje. In to predvsem nezdravniški. Tja bi usmeril večino sredstev. Protikoronski paketi bi morali biti zdravstveni. Drugič, vzpostavil bi covid hotele in covid bolnišnice; tretjič, vlada in Nacionalni inštitut za javno zdravje bi morala vložiti maksimalne napore v komunikacijo.

Ta bi morala biti enotna, strokovna, sorazmerna in osredotočena na izvedljive ukrepe. In končno, naredil bi vse, da se ohrani dostopnost primernega zdravstva.«

Drugi sogovornik je povedal podobno: »Seveda nas najbolj pestijo kadrovske zmogljivosti. Vedeli smo, kaj prinaša jesen, dobro tudi vemo, da je največja pojavnost virusnih obolenj januarja in februarja. Strokovnjaki smo vedeli, kaj prihaja, in pametna vlada bi morala v zadnjih mesecih zagotoviti predvsem zadostno število zdravnikov in negovalnega osebja. A se je recimo šele sedaj odločila, da bo okoli 1700 specializantom dovolila samostojno delo – mnogo prepozno.«

Največje je pomanjkanje medicinskih sester. Dr. Brigita Skela Savič s Fakultete za zdravstvo na vprašanje, kaj je po njeni oceni vlada storila, da bi bilo v zdravstvenih ustanovah več osebja, odgovarja jedrnato: »Ne veliko. Morda celo nič.« Poudarja, da je EU-komisija že 27. marca države EU obvestila, da je mogoče dijakom ali študentom iz zadnjih letnikov študija podeliti začasne licence za delo. »To bi pomenilo, da bi jih lahko že pred meseci začasno zaposlili v naših bolnišnicah, zato da bi razbremenili bolj izkušeni kader. Tako bi lahko v sistem dobili okoli 500 medicinskih sester in tehnikov in še okoli 300 zdravnikov,« pravi. Tega v Sloveniji še vedno nismo omogočili.

Namesto tega se je vlada ukvarjala z vsemi drugimi vprašanji. Med najspornejšimi so bili ponavljajoči se poskusi, da bi v tako imenovane protikoronske zakone država vrinila določbe, s katerimi bi povečala pooblastila vojski in policiji. S tem se je morala ukvarjati informacijska pooblaščenka Mojca Prelesnik. Ta poudarja, da so parlamentarci od marca sprejeli več kot 30 različnih zakonov, »pri čemer je nomotehnično marsikateri zakon zelo nejasen, na kar je opozarjala tudi zakonodajnopravna služba državnega zbora. Številni med njimi so interventni zakoni in se nanašajo na spremembe več zakonov hkrati, veljavnost določb pa v številnih primerih ni vezana na razglasitev epidemije niti nima roka trajanja, torej bodo takšne določbe veljale do sprejema drugačnega predpisa. To pomeni, da se je v dobrega pol leta zelo veliko dogajalo, kljub posebnim okoliščinam.« Analiza vsebine teh predpisov z vidika posegov v različne človekove pravice, na primer v zvezi s posegi v telo, pooblastili policije, varstvom narave, pa še niti ne obstaja, poudarja Prelesnikova. V zadnjih mesecih so proti policiji in ministrstvu za notranje zadeve tudi uvedli več inšpekcijskih postopkov.

V času prvega vala epidemije so Natova transportna letala v okviru programa SALIS – začasne rešitve za strateški zračni transport – vsak dan prevažala zaščitno medicinsko opremo najrazličnejšim državam. Petindvajsetega marca je letalo Antonov An-124 pristalo na letališču v Bratislavi, kamor je pripeljalo 48 ton zaščitne medicinske opreme. Naslednjega dne je letalo C-17 v okviru Natove misije pristalo v Bukarešti, tja je po naročilu romunske vlade pripeljalo opremo iz Koreje. Prvega aprila je letalo Antonov An-124, spet v okviru Natovega programa SALIS, že tretjič pristalo na Češkem in pripeljalo 106 ton medicinskih pripomočkov iz Kitajske. Osemnajstega maja je Natovo letalo Antonov An-124 pristalo na Poljskem in pripeljalo 54 ton zaščitne opreme na zahtevo poljskega obrambnega ministrstva. Največje letalo na svetu, Antonov An-225, je recimo 27. aprila pristalo v Nemčiji, kamor je iz Kitajske pripeljalo več kot 200 ton opreme. Le Slovenijo so Natova letala preletela zgolj simbolično. In le Slovenija se je odločila, da bo zaradi epidemije vse moči – največji kos investicij – usmerila v nakupe vojaške opreme, namesto da bi okrepila javno zdravstvo.