Fakultete v krizi

Letošnje študijsko leto se je začelo negotovo. Na začetku zimskega semestra, za katerega je bilo tako ali tako mogoče sklepati, da v predvideni obliki ne bo trajal dolgo, se je marsikateri študent spraševal, kako in kje bo med študijem sploh bival.

V težak položaj so bile postavljene tudi fakultete, prisiljene so bile izbirati med različnimi oblikami izvedbe predavanj, pri čemer so se znašle v moralni zagati, ker bi tako ali drugače utegnile ogroziti zdravje študentov in zaposlenih. Pri tem, kako se bo nagnila tehtnica, bi lahko pozitivno vlogo odigrala vlada, a je na že tako plamteč ogenj samo še prilila nekaj olja.

Na Filozofski fakulteti, kjer možnost dvopredmetnega študija v praksi proizvede skoraj 400 različnih povezav študijskih programov, se zaradi upoštevanja ukrepov niso odločili za enotno formulo. »Ozko grlo je bilo predvsem 1,5 metra fizične razdalje, ki prostor v predavalnicah zmanjša za več kot trikrat. Zato smo morali nekatere skupine študentk in študentov razdeliti v več skupin in izvajati kombiniran študijski proces – v predavalnici s hkratnim prenosom prek spleta,« pojasnjuje Roman Kuhar, dekan Filozofske fakultete. Kombinirani študijski proces se zdaj po priporočilu Univerze v Ljubljani seli na splet, na fakulteti pa tečejo predvsem tiste dejavnosti, ki jih je težko ali nemogoče izpeljati brez fizične prisotnosti.

Brez fizične prisotnosti pa je skoraj nemogoče izvajati del programa bolj tehnično usmerjenih študijev, pri katerih je več praktičnega usposabljanja. Pri posameznih laboratorijskih vajah na Biotehniški fakulteti je lahko za zdaj navzočih pol manj študentov na skupino kot doslej. »Prej smo imeli štiri skupine, zdaj jih imamo osem, tako da po programu de facto tudi naredimo pol manj,« pravi Matej Skočaj, asistent z oddelka za biologijo. »Program se izvaja vsekakor slabše, manj je kontaktnih ur na študenta, vse je bolj skoncentrirano, vseeno pa poskušamo vse skupaj izpeljati čim bolj kvalitetno.«

Odločitve vlade so prihajale na hitro, brez možnosti načrtovanja, to je v organizacijo študijskega procesa vnašalo nejevoljo. »Ves čas sem imel občutek, da tečemo za vozom: ko smo komaj spremenili načrtovano izvedbo in upoštevali nova navodila, so jih že spremenili in spet je bilo treba vse skupaj načrtovati od začetka,« izkušnjo opiše Roman Kuhar. Kot tipičen primer, ki prikaže težave v dialogu z vlado, omeni rabo pregrad iz pleksi stekla v predavalnicah: »Vse poletje smo opozarjali na to in ves čas dobivali negativne odgovore, da to ni ustrezna zaščita. No, potem se je študijsko leto začelo, en teden smo predavali v maskah, nato pa so bila pleksi stekla kar naenkrat dovoljena.«

V tej enačbi preprosto ne smemo pozabiti na pomemben dejavnik – študente. Namesto da bi bilo to obdobje njihovega življenja posvečeno študiju, živijo v negotovosti, kaj bo prinesel prihodnji teden. Če bi bila pripravljenost boljša, bi jim bil velik del teh skrbi prizanesen. Tako je na primer Univerza na Dunaju prostorsko stisko reševala z najemom sosednje cerkve, kjer študentje lahko sledijo prenosu predavanj v živo.