»Živimo v dobi novih avtokratov«

Richard Falk je eden od vodilnih svetovnih poznavalcev mednarodnega prava in mednarodnih odnosov. Diplomiral je na Univerzi Yale, doktoriral na Harvardovi univerzi in nato štiri desetletja poučeval na Univerzi Princeton. Njegovo akademsko kariero so že na samem začetku zaznamovali boj za pravice ameriških črncev, vietnamska vojna in drugi ameriški vojaški posegi po svetu, zaradi katerih je postal odločen in spoštovan zagovornik človekovih pravic in miru. Je avtor številnih knjig o geopolitiki z vidika mednarodnega prava.

Leta 2001 je postal član preiskovalne komisije Združenih narodov, ki je preverjala spoštovanje človekovih pravic na palestinskih zasedenih ozemljih, in bil leta 2008 imenovan še na položaj posebnega poročevalca OZN za človekove pravice Palestincev na ozemljih, ki jih zaseda Izrael. Navkljub častitljivi starosti je še vedno zelo dejaven. Je redni komentator razmer po svetu za ameriške revije, kot so The Nation, CounterPunch in The Huffington Post, ter za katarsko medijsko hišo Al Jazeera. Poleg tega tudi ureja spletni dnevnik, kjer poziva k nujnim premislekom o globalnih izzivih v 21. stoletju. Med drugim je član izvršnega odbora mednarodne organizacije Nuclear Age Peace Foundation, ki si prizadeva za svet brez jedrskega orožja.

Za vami je dolgo življenje, 13. novembra boste praznovali 90 let. Če povzamem: rodili ste se v času velike depresije, v najstniška leta vstopili na začetku druge svetovne vojne, preživeli pol življenja v hladni vojni, ki sta ji sledili prevlada neoliberalne globalizacije in razglasitev konca zgodovine, za tem pa sta prišli neskončna vojna proti terorizmu in še ena velika gospodarska kriza. Zdaj sva tu. Kako bi poimenovali obdobje, v katerem živimo?

Za začetek, leto 2020 je verjetno najbolj čudno leto v mojem življenju, kar zadeva razvoj dogodkov in njihov vpliv na tako rekoč vse ljudi na svetu. S čim takšnim še nismo imeli opravka ne v zdravstvenem ne v družbeno-ekonomskem smislu. Sicer pa bi na splošno poimenoval obdobje, v katerem trenutno živimo, doba novih avtokratov. Po vsem svetu vidimo odzive na neoliberalno agendo v obliki regresivnega nacionalizma, prežetega s šovinizmom, ksenofobijo in protimigrantskimi čustvi. Gre torej za nasprotje globalizmu in za postopen razkroj kakršnekoli iluzije o obstoju svetovne skupnosti. To je politična stvarnost našega časa, ki ga lahko imenujemo tudi doba populistične avtokracije.

Številni analitiki se strinjajo, da je desetletje, ki je za nami, izgubljeno desetletje, kar zadeva svetovni mir, varovanje narave, razvoj demokracije in tako naprej. Toda mar ni svet vedno v neki krizi? Obdobje hladne vojne je prav tako zaznamovalo veliko vojn, pa tudi stalna grožnja z jedrskim samouničenjem. Kaj je danes tako zelo drugače, kot je bilo pred pol stoletja? 

Prva, najočitnejša stvar je zavedanje o globalnem segrevanju. Uspelo nam je preprečiti jedrsko vojno, nad podnebnimi spremembami pa preprosto nimamo več nadzora, ker se tej težavi ne posvečamo dovolj. Imamo samo neki dogovor, to je pariški sporazum, ki pa temelji na neobvezujočem sodelovanju in iz katerega so ZDA izstopile. Ta sporazum v resnici ne predvideva niti minimuma potrebnih ukrepov za preprečevanje podnebne krize, h katerim znanstveniki z vedno širšim soglasjem pozivajo vse svetovne vlade.

Pretekle krize so bile vsaj pod nadzorom velesil, toda s sedanjo se res ne bomo mogli spoprijeti brez sodelovanja na svetovni ravni, kakršnega doslej še nismo vzpostavili, in brez zavedanja, da države niso več te, ki lahko same odločajo o skupnih težavah. Svet ne more obrniti hrbta amazonskemu pragozdu, ki doživlja opustošenje, češ da je to stvar suverenosti Brazilije in njenega pohlepa po lesu. Nemogoče bo zavarovati svetovno skupno dobro na ravni posamezne države. Zaradi vzpona ultrancionalizmov, ki poudarjajo absolutno suverenost, doživljamo vse večjo disfunkcionalnost sveta, denimo, ko ameriški predsednik Donald Trump pritrjuje brazilskemu Jairu Bolsonaru, da so požari v Amazoniji stvar njegove države. Čas je tu zelo pomemben dejavnik, kajti svetovna skupnost se bo vse teže spoprijemala s temi vedno hujšimi izzivi. Žal pa dejanja največjih korporacij in državnih voditeljev še vedno narekujejo kratkoročna hotenja, kot je želja po dobičku oziroma pridobivanje političnih točk. Gre za paradoks, da se v času, v katerem je nujna globalna povezanost, vodilne države zatekajo k ultranacionalizmu.

»Po vsem svetu vidimo odziv na neoliberalno agendo v obliki regresivnega nacionalizma, prežetega s šovinizmom, ksenofobijo in protimigrantskimi čustvi.«

Za začetek bržkone potrebujemo nadgradnjo mednarodnega prava, ki bi zločine zoper okolje izenačilo z zločini zoper človeštvo. Vendar smo najbrž še daleč od tega, če mednarodno pravo za zdaj ne priznava niti statusa okoljskih beguncev? 

Res je. To je del omenjene težave, zaradi katere se nujno potrebno iskanje rešitev za omilitev podnebne krize prenaša na prihodnje rodove, to pa vodi v še bolj negotovo prihodnost. Vse skupaj je na eni strani še poudarjeno z zanikanjem, da sploh obstaja problem, na drugi pa z obtoževanjem drugih, torej drugih držav in njihovih prebivalcev, češ da so sami krivi, ker ne znajo odpraviti težav, ki jih pestijo. Predvsem to se potem uporablja kot opravičilo za gradnjo zidov, ki milijonom beguncev in migrantov, bežečih pred vojnami, okoljskimi katastrofami in gospodarskim pomanjkanjem, preprečujejo, da bi si zagotovili dostojno življenje. Ti ljudje doživljajo dvojno tragedijo, najprej tisto, ki jih je sploh prisilila v migracijo, in potem še zavračanje premožnejšega dela sveta, ki z njimi tako rekoč noče imeti opravka. Za zdaj še ne moremo računati na rešitev krize glede na to, kakšni ljudje vodijo svetovne velesile. V ospredje bodo morala stopiti ljudska gibanja, kajti politične stranke so v večini držav razlog za težave. Za primer, tudi če Trump izgubi na volitvah in prepusti oblast, bodo svetovni problemi ostali bolj ali manj enaki: še naprej bosta prevladovala globalni militarizem pod pokroviteljstvom ZDA in plenilski kapitalizem v vseh svojih oblikah. Manjše popravke bomo doživeli, vendar ne gre računati na vzpostavitev takšnega multilateralizma, ki bi se učinkovito lotil temeljnih težav in zagotovil upanje za prihodnost.

Zidovi nas seveda ne bodo obvarovali, to navsezadnje dokazuje sedanja pandemija covid-19. Toda ali svet razume to sporočilo?

Pandemija koronavirusne bolezni je človeštvu nastavila ogledalo in poudarila vso kaotičnost in disfunkcionalnost, ki sta dediščina prevlade neoliberalne globalizacije v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Ta je ustvarila razmere za vse večjo neenakost v svetu, ki je privedla do splošnega nezadovoljstva in frustracij, to pa je omogočilo vzpon avtokratskih režimov. Korona nas je zadela v času razmaha fašističnega političnega ozračja, kar je izrazito problematično. Mediji so se medtem preveč osredotočili na poročanje o statističnih podatkih o okužbah in smrtih ter na to, kako bo vse skupaj prizadelo gospodarstvo, niso pa se v dovoljšnem obsegu lotili globljih vprašanj, povezanih s skupnimi svetovnimi težavami. Zato ne preseneča, da v sedanji krizi opažamo še očitnejša nagnjenja k ultranacionalizmu, avtoritarizmu, represiji in nadaljnji disfunkcionalnosti svetovnega političnega prostora. Vse to ustvarja zelo strašljivo napoved, kako se bo svet v prihodnosti odzival na cel kup izzivov, ki so pred nami.

»Kitajska je začela postajati grožnja zahodnim in predvsem ameriškim interesom, ko se je iz svetovne tovarne s cenenim blagom prelevila v tekmeca pri razvoju najnovejše tehnologije.«

Vrednost premoženja najbogatejšega sloja prebivalstva je v času pandemije narasla na 10,2 trilijona ameriških dolarjev. Na zasedanju Svetovnega gospodarskega foruma v Davosu januarja 2018 je bilo tudi iz ust milijarderjev slišati, da gospodarska neenakost, kot jo poznamo, ni vzdržna. Vendar se ta trend kljub vsemu nadaljuje. 

Težko je predvideti, kakšne bodo posledice tega trenda že v bližnji prihodnosti. Bogastvo najpremožnejših ljudi je nakopičeno v specifičnih gospodarskih panogah in večidel digitalizirano. Na drugi strani imamo avtomatizacijo, ki vedno bolj izpodriva delavno silo, robotiko v vojskovanju, gensko inženirstvo in tako dalje. Še enkrat, politični voditelji se ne posvečajo vprašanjem, kam vse to vodi, raje se zatekajo k ustvarjanju delitev med ljudmi na nacionalnih, verskih in socialnih temeljih, na geostrateškem političnem obzorju pa se izrisuje nova hladna vojna. V tem pogledu moramo vedeti, da bo Joe Biden, če bo izvoljen za ameriškega predsednika, najverjetneje občutno zaostril odnose z Rusijo in Kitajsko.

Kako? 

Biden bo po mojem prepričanju obnovil to, kar bi lahko imenovali selektivni multilateralizem na področjih, kot sta podnebje in – deloma – migracije, vendar bo to dvoje združeval z bolj napadalnim geopolitičnim ravnanjem na Bližnjem vzhodu, v Južnem Kitajskem morju, širom po vzhodni Aziji in pri svetovni trgovini ter naložbah, povezanih s svetovnim gospodarstvom. Pomembno bo, kako se bo Kitajska odzvala na to. Kitajci svoje globalne ekspanzije ne utemeljujejo na vojaškem osvajanju, temveč na gospodarskem prodoru. V tujih državah, najbolj tipično v Afriki, gradijo infrastrukturo in drugače pripomorejo k njihovemu razvoju, s čimer si zagotavljajo prednost pred drugimi pri gospodarskem sodelovanju. A Kitajska je začela postajati grožnja zahodnim in predvsem ameriškim interesom šele, ko se je iz svetovne tovarne s cenenim blagom prelevila v tekmeca pri razvoju najnovejše tehnologije. Veliko je odvisno od tega, kam bo to vodilo. Ameriški profesor s Harvarda Graham Allison v knjigi Destined for War: Can America and China Escape Thucydides’s trap analizira zgodovinske izkušnje, ki nam kažejo, da se dominantne sile raje odločijo za vojno, kot da bi tekmecu prepustile prevlado. Tu se Allison najprej sklicuje na grškega zgodovinarja Tukidida, ki je tako razlagal spopad med Atenami in Šparto, vendar se je tudi velika večina drugih primerov iz zgodovine končala z vojno. Biden se bo moral spoprijeti s tem vprašanjem in izbira njegovih svetovalcev za mednarodne odnose mi daje slutiti, da njegova administracija ne bo liberalna, kaj šele napredna.

Kako se na novo geopolitično karto sveta umeščata Evropa in Rusija? 

Če se bodo desno usmerjene evropske vlade odločale za nadgradnjo obrambnih zmogljivosti v sodelovanju z ZDA in bodo ZDA to izkoristile za poteze, ki bi jih Rusija štela za provokativne, si ni težko predstavljati zdrsa v drugo hladno vojno tudi na stari celini. Še enkrat, ta scenarij si laže predstavljam pri Bidnovi administraciji kot pri drugi Trumpovi. Eden od razlogov za to je, da je Trumpov poslovni imperij odvisen tudi od ruskih bank oziroma od bank z ruskimi povezavami – koliko, v resnici ne ve nihče, vendar očitno dovolj, da je Trump prizanesljivejši do Rusije kot katerikoli prejšnji ameriški voditelj. Na neki točki se je celo nagibal k zavezništvu z Rusijo, ki bi zaobšlo Evropo, ker po njegovem Evropa ni več eno od pomembnih središč geopolitike. Ta odnos do Evrope ni nov. Po hladni vojni sta administraciji Busha starejšega in Clintona dojemali, da se je središče geopolitike preselilo na Bližnji vzhod zaradi Izraela, nafte in vprašanja širjenja jedrskega orožja. Pri Trumpu pa je, tako kaže, šlo bolj za poskus ustvarjanja nekakšne geopolitične stabilnosti z dogovorom med trenutnimi vodilnimi silami, saj je na začetku mandata poskušal navezati dobre odnose s Kitajsko in Rusijo. Na koncu od vsega skupaj seveda ni bilo nič.

»Dokler ekološki humanizem ne bo postal svetovno gibanje, lahko pričakujemo, da bo zaostrovanje svetovnih problemov še naprej sprožalo močne represivne odzive.«

Organizacija združenih narodov je nedavno praznovala 75 let obstoja. Obletnico so zaznamovali vnaprej posneti nagovori državnih voditeljev, bolj namenjeni njihovi domači javnosti kot pa mednarodni skupnosti. Je tudi to znak vse manjšega pomena svetovne organizacije? 

Osebno se mi zdi, da je OZN pogosto napačno razumljena. Odslikava svetovne politične poglede svojih glavnih članic. Za to je bila tudi ustanovljena, saj nikoli ni bila zamišljena kot avtonomna politična sila. Če bi bila, veto v varnostnem svetu ne bi imel nobenega pomena. Dati petim najnevarnejšim državam na voljo veto, seveda pomeni, da mednarodno pravo in ustanovna listina OZN za teh pet najnevarnejših držav na svetu ne veljata. To je čuden ustavni dogovor, v katerem najdemo tudi zagotovilo, da bo OZN spoštovala suverenost vseh članic. Zaradi teh dveh ovir OZN ne more biti učinkovit politični akter, to pa je še dodatno podkrepljeno s tem, da je financiranje OZN najbolj odvisno prav od držav, ki bi jih morala svetovna organizacija najbolj nadzorovati že od same ustanovitve. Moč veta nam je vsakič znova pokazala, da kadar Sovjetska zveza, ZDA, Kitajska, Francija in Velika Britanija niso hotele ukrepati v posameznem primeru, je bila OZN de facto nepomembna. Mehiški delegat je že leta 1945 OZN označil za organizacijo, v kateri je vzpostavljen nadzor nad mišmi, medtem ko se tigri svobodno klatijo. Svetovne organizacije ne smemo kriviti za njene šibkosti, kajti njeni stvaritelji so bili tisti, ki so jo hoteli takšno. Z leti so se zvrstili številni predlogi za izboljšavo delovanja OZN, od odprave veta do neodvisnega financiranja z obdavčenjem mednarodnih finančnih transakcij, vendar so bili vsi po vrsti zavrnjeni. Tu je treba še omeniti, da geopolitična stvarnost iz leta 2020 ni enaka tisti iz leta 1945. In da dandanes vzpon močnih avtokratov po svetu, ki zavračajo multilateralizem, še nadalje spodkopava pomen OZN.

Vsakega 27. januarja, ob mednarodnem dnevu spomina na holokavst, poslušamo svetovne voditelje, ki ponavljajo zavezo ’Nikoli več tega’. Tako imamo na eni strani to ponavljanje, na drugi pa brezbrižnost do vedno novih grozodejstev. Očitno se nismo sposobni veliko naučiti iz zgodovinskih lekcij, če nazadnje prevladajo klišeji, spremeni pa se tako rekoč nič. Kaj nam to pove o nas samih, o človeštvu?

To je samo po sebi zelo globoko vprašanje. Mislim, da ni preprostega odgovora nanj. Mislim, da nam vendarle ostanejo vsaj delni nauki, ki naj bi družbe obvarovali pred ponavljanjem istih napak – vsaj za neko obdobje. Od Nemčije se ne pričakuje, da bo šla skozi enako izkušnjo nacizma, čeprav resda tudi tam zdaj obstaja stranka, ki goji ideje, sorodne nacifašizmu, in je prisotna v parlamentu. Veliko Nemcev je resno zaskrbljenih nad tem pojavom in izgubo, recimo temu, zgodovinskega spomina oziroma upoštevanja lekcij, ki izhajajo iz njega. A dokler ne bo širšega prebujenja ideje o osnovnem človeškem dostojanstvu, ki se bo spoprijelo z novimi avtokracijami, bomo dan za dnem doživljali različna grozodejstva, in to po vsem svetu. Dokler ekološki humanizem ne bo postal svetovno gibanje, lahko pričakujemo, da bo zaostrovanje svetovnih problemov še naprej sprožalo močne represivne odzive. Ti pa so namenjeni tudi odvračanju pozornosti od dejstva, da bi se svetovne elite morale marsičemu odpovedati, če naj se odločno lotimo reševanja sedanjih težav. Geopolitična igra medsebojnega obtoževanja je za svetovne voditelje zelo uporabna taktika. Zato Trump kar naprej govori o ’kitajskem virusu’ in tako naprej. Tudi Izrael navsezadnje uporablja to taktiko, ko se vedno znova sklicuje na holokavst, češ ’ne boste vi nam govorili in moralizirali, mi smo bili žrtve najhujšega zločina’, v senci tega pa so grozodejstva, ki jih Izrael izvaja nad Palestinci.

Na splošno opažam pešanje demokracije po vsem svetu, to je tudi posledica tega, da se neizmerno človeško trpljenje ne obravnava dovolj resno in da vodilne vlade izgubljajo celo minimalni občutek odgovornosti. Tako smo dobili Hobbsov svet, v katerem je na videz dovoljeno vse in v katerem jezik moči utiša jezik razuma, moralnosti in pravičnosti. Vse, kar lahko sklenem, je to, da gre za eno najhujših obdobij v mojem dolgem življenju.