»Če je cilj konservativcev, da se ženske vrnejo za štedilnik, jim pandemija pri tem zelo pomaga«

Pred nami je več mesecev omejitev življenja, kakršnim smo bili priča že spomladi in za katere smo poleti pretirano optimistično sklepali, da so za nami. Vsi problemi, na katere smo opozarjali po spomladanski ustavitvi življenja, se bodo še stopnjevali – od zaostrovanja revščine do socialne izključenosti in nasilja v družini.

Prof. dr. Darja Zaviršek je predstojnica katedre za področje socialnega vključevanja in pravičnosti na ljubljanski Fakulteti za socialno delo in izvrstna poznavalka vseh naštetih področij, ki se tičejo nemedicinskih vidikov epidemije.

Kaj je šlo po vašem mnenju narobe, da smo se vnovič znašli v »lockdownu«?

Poznamo fenomen »pandemic fatigue«, utrujenost od pandemije. Glavni švedski epidemiolog Anders Tegnell opozarja, da lahko ljudje fizično in socialno razdaljo vzdržujejo zgolj omejeno časovno obdobje, zato je treba paziti, da se ostrejši ukrepi gibanja prebivalstva ne sprejemajo prekmalu. Ta utrujenost je vsekakor prisotna tudi pri nas. Nekatere ljudi je tudi junijski prelet letal kot znak zmage nad epidemijo navdal z občutkom, da smo ven iz najhujšega, čeprav je šlo za »fake news« v pravem pomenu besede, za deformacijo dejstev. Strokovnjakom je bilo v glavnem jasno, da najhujše šele prihaja.

Odločanje za lockdown je vedno prepletanje mentalitet ljudi, politike in zmogljivosti države. Švedi so si denimo lahko privoščili zelo liberalen odnos do pandemije, saj imajo dober zdravstveni sistem, mentaliteta ljudi nima vgrajenega bojkotiranja drug drugega in politika ni avtoritarna. Srbija je že marca uvedla policijsko uro sredi popoldneva. Za naš zdravstveni sistem vemo, da je podhranjen in da bi se bilo med poletjem dobro pripraviti na kadrovsko in prostorsko stisko. Žal se stampedo neoliberalizma nadaljuje in z njim razgradnja zdravstvenega sistema.

Vse bolj se nakazuje, da smo ljudje sicer v javnosti, obkroženi z neznanci, dokaj zgledno spoštovali zaščitne ukrepe. Takoj ko smo prišli v domače okolje, ko smo bili obkroženi s sorodniki in prijatelji, pa se nam to ni zdelo več potrebno. 

Res je, ljudje so se med bližnjimi počutili varno, kot da virus mednje ne more priti. Tudi sama imam tovrstno izkušnjo s sorodstveno mrežo. Ko pridem na obisk z masko, se zdi, kot da sta moja maska in odpiranje oken oblika agresije in ne pripomoček, s katerim ščitimo drug drugega.

V nasprotju s pomladjo, ko se nam je vse zdelo še zanimivo in novo, ko smo imeli obet poletja, nas tokrat, ko smo vsega že precej naveličani, čaka dolga težko zima. Kakšne posledice pričakujete?

Utrujenost od spoštovanja ukrepov ne bi bila tako velika, če bi imeli ljudje občutek, da imajo pravico do samodeterminacije in če bi se jih jemalo resno. Namesto tega je situacija podobna tistemu, kar je David Stuckler, teoretik javnega zdravja, opisal kot »mental water boarding«. Predstavljajte si nekoga, ki je na začetku leta zagnal svoj posel. Kupil je stroje, najel prostore, odprl podjetje, zdaj pa nima prihodkov. Da o upadu kulturne produkcije sploh ne govorim. Primanjkuje nam tako čustvene kot ekonomske odpornosti, in to bo največji problem. Ključno je, kako se bo s tem spopadla politika. Ljudi, ki potrebujejo finančno pomoč, ne bi smeli prepustiti samim sebi, do njih se ne bi smeli obnašati, kot da jih ne potrebujemo. Država bi morala nenehno sporočati, da potrebujemo kulturnike vseh branž, da bomo lahko po koncu epidemije spet uživali v njihovih stvaritvah, da potrebujemo male podjetnike in turistične vodnike, ki bodo prihodnjim generacijam razkazovali Slovenijo. Skratka, da bomo vse, ki so danes ostali brez prihodkov, čez eno leto spet potrebovali. Država jih mora podpreti stvarno, ne samo simbolno.

Kako pomemben dejavnik bo postal strah za preživetje? Ko ljudje ostanejo brez osnovne varnosti, marsikateri zadržek popusti.

Tukaj gresta z roko v roki strah in sram, kar je zelo uničujoča kombinacija. Človeka je strah soljudi in prihodnosti, hkrati ga je sram, ker ga je strah in ker se počuti neuspešnega. Strah bo nekatere ljudi pasiviziral, duševne stiske in krize se bodo povečale. Spomnimo se samo na povečanje samomorov v Grčiji po gospodarski krizi, kjer je v pregovorno nesamomorilni državi število samomorov naraslo za 60 odstotkov. Strokovnjaki na področju duševnega zdravja že poudarjajo, da strah pred izgubo službe napoveduje povečane občutke anksioznosti. Dejansko trend na področju brezposelnosti kaže, da se povečuje predvsem brezposelnost žensk, ki so med pandemijo že veliko izgubile, saj opravljajo plačano delo, skrbstveno delo in šolanje otrok. Če je cilj konservativcev, da se ženske vrnejo za štedilnik, jim zdaj pandemija pri tem zelo pomaga.

Strah lahko ljudi tudi aktivira. Ljudje, ki so se zmožni strahu aktivno upirati, morda lahko poiščejo načine solidarnostnega delovanja. Ko nekaj naredimo za drugega in skupaj, kot skupina, dobimo tudi potrditev lastnih potencialov. Dobra stran slovenskega stanja je, da ima veliko ljudi še iz časov socializma dokaj zgledno urejene bivanjske razmere in kljub nizkim prihodkom svoje nepremičnine.

Zmotilo me je, ko so nekateri začeli poveličevati dom in družino, češ da imamo ob ustavitvi javnega življenja končno priložnost za kakovostno druženje in peko kruha. Vse prav, ampak vsi nimajo takega doma.

Imate še kakšen nasvet za spopadanje s prihodnjimi morečimi meseci? 

Govoriti si moramo, da to stanje ne bo trajalo večno, in razmišljati o prihodnosti po kosih, samo štirinajst dni vnaprej. Samodisciplina je izjemno pomembna, ne samo pri spoštovanju zaščitnih ukrepov. Ko vsak dan študentkam in študentom predavam prek videopovezave, jih tudi vprašam, kako so, v kakšnih razmerah bivajo. Mnogi so povedali, da imajo veliko težav z motivacijo za študij, da jim je upadla samodisciplina.

Tudi za ohranjanje socialne mreže je zdaj potreben zavesten napor. Zelo težko se je popolnoma izolirati, in če se družimo v zaprtem prostoru, se poskušajmo vsaj odreči uživanju hrane in pijače, s čimer zagotovimo boljše možnosti za neprekinjeno uporabo maske in vzdrževanje razdalje. Vem, da je to težek kompromis, a še vedno se je laže odpovedati klasični gostoljubnosti kot samemu druženju. Situacija, v kateri smo, zahteva dobršno mero samoodgovornosti in samodiscipline. Zdaj zvenim kot reklama za Singapur, čeprav mi je šlo zelo na živce, ko so nekateri za zgledni primer reševanja pandemije predstavljali prav to totalitarno državo.

Že spomladi so raziskave zaznale povečano pojavnost nasilja v družini. Kaj lahko pričakujemo zdaj? 

Za nekatere ženske in otroke je dolgo bivanje doma dejavnik tveganja in nekateri vidiki nasilja so se povečali. Številke so porasle navkljub temu, da so se ženske manj umikale v varne hiše, saj se jim je umik verjetno zdel nemožen. Vseeno se obnašamo, kot da gre predvsem za individualne, zasebne probleme in bi nekateri bojkotirali celo Istanbulsko konvencijo, ki govori o nasilju zaradi spola. Največ prijav je bilo na področju kaznivega dejanja odvzema mladoletne osebe, ko v primeru, da starši ne živijo več skupaj, eden od staršev v času zapiranja na občine bodisi ni pripeljal otroka v drugo občino bodisi ga ni odpeljal nazaj k drugemu staršu. Kakšen od staršev morda ni dovolil stikov drugemu staršu zaradi strahu pred okužbo, drugi starš je otroka zadržal pri sebi zaradi sklicevanja na omejevalne ukrepe neprehajanja med občinami.

Pri tovrstnih drastičnih ukrepih je pomembno premisliti, kako bodo vplivali na različne okoliščine, v katerih živijo ljudje. Po eni strani je pomemben univerzalen ukrep, vendar brez partikularnosti, pozabimo na konkretne ljudi.

Zato me je tudi zmotilo, ko so nekatere javne osebnosti začele poveličevati dom in družino, češ da imamo ob ustavitvi javnega življenja končno priložnost za kakovostno druženje in peko kruha. Vse prav, ampak vsi nimajo takega doma, vsi nimajo družine in sebe ne moremo postaviti za vzorec, po katerem živijo vsi drugi ljudje. Nekateri otroci s posebnimi potrebami, ki so jih čez noč iz varstveno-delovnih centrov vrnili domov, so pristali v okolju, ki nanje ni bilo pripravljeno, jih celo ni hotelo doma. Številni študenti se niso želeli vrniti v domače okolje, ker ne živijo v tistih toplih družinah, kjer iz kuhinje diši po sveže pečenem kruhu.

V spomladanskem lockdownu smo bili priča tudi veliko pozitivnim zgodbam, požrtvovalnosti in solidarnosti. Tokrat manjkajo ali pa so vsaj mnogo manj vidne. Zakaj? 

Solidarnost in familiarizem ne gresta skupaj. Večji ko je familiarizem, manjša je solidarnost. Tukaj gre za vprašanje, kako solidarnost sploh definiramo. Solidarnost temelji na ideji, da vsi ljudje potrebujemo drug drugega in moramo zato v kriznih razmerah skrbeti drug za drugega tako, da vsi skupaj iz te krize izidemo v čim boljšem stanju. Za mnoge ljudi je v familiaristični maniri solidarnost to, da svoji mami prinesejo iz trgovine kruh in mleko. Spomladi sem videla predvsem selektivno solidarnost. Solidarnost z bližnjo okolico, recimo s sosedi, ne pa, da bi se kdo spomnil in šel pogledat v romsko naselje, brezdomce ali migrante. Solidarnost je tudi to, da protestiramo skupaj s tistimi, ki so izgubili prihodke in ki trpijo zaradi okoljskih onesnaženj. Resnični solidarnosti smo bili priča na Portugalskem, kjer je država čisto vsem ljudem, ne glede na status, tudi migrantom, zagotovila brezplačen dostop do zdravstvenih storitev.

Ob zaprtju šol spomladi je bilo veliko opozoril, da so se številni otroci znašli v neurejenem domačem okolju. Bi morale tokrat šole ostati odprte vsaj za izredne primere? 

To je izkušnja z Nove Zelandije, iz Nizozemske, Nemčije ... Večina zahodnih držav je šole pustila odprte za peščico otrok, ki imajo doma težke razmere, živijo v nasilju, revščini ali z enim staršem, ki ima ovire. Potrebujemo diferenciran univerzalizem. Jasno je, da je treba v kriznih razmerah sprejemati ukrepe za vse, a če gre zgolj za uravnilovko, praviloma pozabimo na tiste, ki živijo v ranljivih kontekstih. Skupnost ne sme biti pomembnejša kot posameznik, saj se še dobro spomnimo časov državnega socializma, ko je bilo tako. Hkrati pa tudi posameznik ni pomembnejši od skupnosti v maniri »bonanza« neoliberalizma. Potrebujemo oboje, skupnost in posameznika, torej univerzalni ukrep in upoštevanje posebnih potreb posameznic in posameznikov. Družbo je treba videti v vsej njeni raznolikosti.

Večina drugih držav po Evropi kljub visokim številkam okuženih vztraja z odprtimi šolami. Na Irskem so oblasti denimo zelo jasno sporočile, da ne bodo pustile, da bi bili otroci žrtve epidemije. Kakšen je vaš pogled na to vprašanje? 

Manj ko je sprememb v življenju otrok, boljše je. Zapiranje šol povečuje odmaknjenost otrok od socialnega življenja, niti sanja se nam ne, kaj se zares dogaja v družinah; povečuje se tudi odvisnost od elektronskih naprav. Zdaj so pogoreli tudi starši, ki so otrokom postavili mejo s svetovi z ekrana. A kar je bilo včasih možno, je zdaj utopija. Kako omogočiti otrokom stik z ljudmi? Na Japonskem je že pred leti prišlo do epidemije hikikomorija, nove fobije mladih pred socialnimi stiki, in vse večjega strahu pred zunanjim svetom, neposrednim druženjem, vonjem in otipom drugega. V Sloveniji nismo daleč od tega, že tako smo »mutasta« družba. Čudim se, da Aki Kaurismaki še ni prišel snemat svojih filmov k nam.

Pred časom smo razbili mit, da v Sloveniji ni nasilja in spolnih zlorab, in zdaj se je razbil tudi mit, da lepo skrbimo za starejše.

V nasprotju s prvim valom smo zdaj kar nekako sprejeli, da se virus širi po domovih starejših. Tudi predsednik ne hodi več spodbujat stanovalcev. Kaj lahko sklepamo iz tega? 

Prišlo je do nekakšne čustvene anestezije, popolne neobčutljivosti do tega, kar se dogaja. Že pred pandemijo je bilo zelo jasno, da so domovi za starejše v 21. stoletju preživeti in da bi morali mnogo več naporov vložiti v pomoč starejšim na domu, v življenje v manjših skupnostih, kjer bi imeli starejši avtonomijo, asistenco, samodeterminacijo, dostojanstvo. Ob epidemiji se nam je zgodila institucionalna korona. Virus so v domove večinoma nosili podplačani zaposleni. V tem hipu je paradoks, da odgovorni, ko govorijo o reševanju problematike, še naprej govorijo zgolj o gradnji novih domov, a prav v njih ljudje umirajo, institucionalna rutina jih ubija počasi in tiho, mortifikacije jaza ni konca. Absurd je, da so bili ljudje leta 2020 dejansko zaprti na način foucaultovske totalne institucije. To je primer nasilne skrbi, s čimer ne rečem, da je osebje slabo, saj stvari niso tako banalne, gre za celoten sistemski ustroj, ki je nevzdržen. Nasilna skrb za starejše so bili tudi »gate keeperji« ob vhodih trgovin, ki so prepovedovali šestdesetletnikom vstop v trgovine, kadar so želeli, pod krinko skrbi.

Glede odnosa do starejših ste za Val 202 dejali, da imamo v Sloveniji »slabo kakovost družin«. Kaj ste mislili s tem? 

V začetni fazi pandemije sta nas politika in stroka silili v nemogočo izbiro – ali svojca pustimo v domu ali ga vzamemo domov in se soočimo s familiaristično obliko skrbi, kot jo imajo vse neoliberalne postsocialistične države. Vse za vojsko, drobtinice za socialo in zdravstvo. Državi ni treba narediti nič, ker bodo za vse poskrbele ženske v družinah. To bi seveda pomenilo popolno restavracijo starega, predsocialističnega obdobja, ko je bilo skrbstveno delo na ramenih žensk. Tega modela nikakor ne zagovarjam, se mi zdi pa simptomatično, da so svojci sprejeli tvegano institucionalizacijo starostnikov.

Pred časom smo razbili mit, da v Sloveniji ni nasilja in spolnih zlorab, in zdaj se je razbil tudi mit, da lepo skrbimo za starejše. Če pomislim na številne primere nasilja nad otroki, na vse več primerov ubojev bližnjih sorodnikov, na konflikte, ko starši do smrti svojega premoženja ne razdelijo otrokom, da bi jim ekonomsko pomagali, je nemogoče pričakovati, da bi takšni odnosi, ko starši ostarijo, privedli do sočutja odraslih otrok do ostarelih staršev. Tu trdim, da imamo opravka s tiho, nezavedno sprego med politiko, ki nima interesa vlagati v mrežo kakovostnih skupnostnih služb, in svojci. Ti so bodisi ekonomsko prešibki, da bi bili lahko zagovorniki za stare, preveč negotovi ali pa povračilno agresivni, ne da bi se tega čisto zavedali. Idealizirana podoba skrbi za starejše v Sloveniji nikakor ne vzdrži.

Veliko je govora o uničujočih posledicah pandemije za umetnike, ki so finančno odvisni od nastopanja pred občinstvom. Kako pa bo odsotnost možnosti za udeležbo na kulturnih dogodkih vplivala na javnost? 

Predvsem v mestu je prišlo do pravega obubožanja vsakdana. Mesto brez kulturne produkcije je betonska vas, ta pa je nema, brez zvokov, zamisli in vzhičenj. Kaj naj človek v mestu brez kulturnih dogodkov sploh počne? Kmalu se ne bomo mogli več o ničemer pogovarjati. Zelo pogrešam pogovore in navdušenja po dobri predstavi, koncertu, razstavi, filmskem dokumentarcu.

Bomo po koncu pandemije drli na koncerte in v gledališča ali se utegne zgoditi, da se jih bomo odvadili?

Oboje. Del ljudi, med njimi tudi jaz, bo zagotovo vsak večer na drugi prireditvi. Je pa udeležba na kulturnih prireditvah tudi stvar navad, in če bomo vmes razvili drugačne navade, bo del občinstva lahko izgubljen. Tako kot se je zgodilo s kinom, ko so se nekateri navadili gledati filme na računalniku. Verjetno si številni ljudje zaradi upada prihodkov kulturnega udejstvovanja ne bodo mogli privoščiti, že sedaj so bile nekatere prireditve tako drage, da nanje ni mogel vsak.

Zapiranje šol povečuje odmaknjenost otrok od socialnega življenja, niti sanja se nam ne, kaj se zares dogaja v družinah; povečuje se tudi odvisnost od elektronskih naprav.

Od torka smo spet zaprti v občine. V odloku o omejitvi gibanja na občine piše, da nekatere izjeme veljajo tako za zakonske kot nezakonske otroke. Kako primerna se vam v današnjem času še zdi oznaka nezakonski otrok? 

Ta izraz se komaj še uporablja. Z izenačitvijo zakonske in zunajzakonske zveze ter prenehanjem stigmatizacije enostarševskih družin je postal tudi brezpredmeten. Funkcioniral je le še kot zmerljivka. Izraz nosi negativno konotacijo vse od 19. stoletja, ko se je uveljavila norma heteroseksualne družine. Do leta 1963 je bil v uporabi celo izraz nezakonske matere. Z ustavo leta 1974, ko se je zunajzakonska skupnost skorajda izenačila z zakonsko, in sedaj z družinskim zakonikom delitve med zakonskimi in nezakonskimi otroki ni več. Ljudi pač ne ločujemo več glede na njihov zakonski stan. Govorimo o različnih družinskih skupnostih.

Pa je uporaba tega izraza za vas nedolžen zdrs ali kazalec širše kampanje vračanja tradicionalizma, ki zaznamuje to vlado, še posebej vodilno stranko? 

Izraz še vedno lahko najdemo tudi v različnih dokumentih, denimo Zavoda za zdravstveno zavarovanje, zato ne morem izključiti možnosti, da gre za lapsus. Ne bi pa me presenetilo, če bi šlo za poskus ponovne birokratske in vrednotne delitve otrok zato, da se vzpostavi simbolna dominacija zakonskega para. V nobenem primeru v današnjem času ni okusno otrok reducirati na zakonski stan staršev.

Sprašujem zato, ker se nova oblast zelo spogleduje z državami Višegrajske skupine, za katere je značilna prav težnja po »vračanju pravih družinskih vrednot«. Poljsko ustavno sodišče je denimo nedavno odločilo, da je splav tudi v primeru okvare ploda neustaven.

Kar počne Poljska, je absolutno kršenje človekovih pravic, ne samo žensk, temveč tudi moških, ki jih splav ravno tako zadeva. To, da se ženska in moški ne moreta sama odločiti, ali sta pripravljena imeti hendikepiranega otroka ali ne, je absurd. Vsi smo samo začasno nehendikepirani in večina hendikepov se pridobi med življenjem. Bodoči starši morajo imeti pravico do izbire, ali bodo prekinili nosečnost, če vedo, da se bo otrok rodil oviran. In seveda vse ženske do prekinitve nezaželene nosečnosti. Saj vendar nočemo imeti, tako kot v Romuniji, grozljivih sirotišnic, v katerih životarijo ovirani in neovirani otroci? Otroci tudi niso blago, ki se kar tako daje od mladoletne matere, ki ga rodi, a ga ne more vzdrževati, k paru, ki je brez otrok. Tu smo dosegli veliko civilizacijsko normo, da po Evropi skorajda nimamo otrok, ki bi šli v posvojitev, in prepričana sem, da bo močnim Poljakinjam v nekaj letih uspelo zakon spremeniti. Je pa očitno, da so neopatriarhalne težnje posebej močne v nekdanjih socialističnih državah, kar je za mnoge veliko razočaranje.

Prav tako je Poljska letos odstopila od Istanbulske konvencije o nasilju nad ženskami. In tudi v Sloveniji je bilo iz vrst vladajoče stranke slišati pozive, da bi jo morali posnemati. 

Kar se tiče Istanbulske konvencije, so fundamentalistične verske organizacije v številnih državah skušale spraviti ljudi na ulice. Med drugim zato, ker dokument eksplicitno pove, da je nasilje ospoljeno, da o nasilju v družini ne moremo govoriti, ne da bi upoštevali zgodovinsko neenake odnose med moškimi in ženskami. Konvencija tudi določa, da je treba otroke, predvsem dečke, že zelo zgodaj učiti enakosti in da je popolnoma neproduktivno iz dečkov vzgajati »prave dece«, iz deklic pa »tihe princeske«. Tretje pomembno določilo je, da se v primerih nasilja ne smemo sklicevati na tradicijo ali religijo, s katerima bi upravičevali kakršnokoli nasilje nad ženskami. To vse gre v nos konservativcem, ki so si zamislili, da je v splošni družbeni anomiji in osiromašenosti najboljše najprej podrediti ženske.

Ženske, sploh javno izpostavljene, še vedno hodijo naokoli s tarčo na hrbtu. Predsednica SD Tanja Fajon je denimo na družbenih omrežjih vsakodnevno deležna ogabnih žaljivk. 

Za ženske, ki so avtonomne in se gibljejo v prostoru, ki je bil tradicionalno domena moških, se mnogim zdi, da jih je treba disciplinirati in hkrati tudi seksualizirati. Nekatere ženske to sicer s pridom izkoriščajo, a seksualizirana podoba ženske je dopustna samo toliko časa, dokler jo lahko moški obvladuje. Brez tega pa seksualizirana ženska hitro postane »histerična vlačuga«. Tukaj je na delu klasičen patriarhat, v katerem nekatere skupine moških svojo identiteto še vedno gradijo na mačizmu.

Dejansko tako retoriko spodbujajo tudi politiki. Zakaj po vašem mnenju danes uspevajo politiki, ki so agresivni in žaljivi, ki kršijo nenapisane družbene norme? 

En razlog je gotovo v liberalizaciji dostopa do vednosti. Zdi se, da ni več pozitivnih avtoritet. Vsak ima pravico do sodelovanja v razpravi o čemerkoli. Sploh v postsocialističnih državah je to izrazit problem. Družbe so avtoritarne, obenem pa ni nihče nikomur avtoriteta, drug drugega sabotiramo. V tem sabotiranju je nekaj infantilnega. Mediji so javni diskurz liberalizirali do te mere, da se zdi, da so vsi glasovi enakovredni. Podobno je v znanosti. Dostop do bazičnega znanja se je demokratiziral in osiromašil hkrati v smislu razumevanja kompleksnosti številnih problemov. Ljudje potrebujejo hitre in kratke razlage, novinarji od mene pričakujejo, da v eni minuti odgovorim na zapleteno večplastno vprašanje. In v tem siromašenju javnega diskurza in znanstvene produkcije se ustvarjajo lažne novice in lažne avtoritete.