Nemoč

Po podatkih Evropskega centra za preprečevanje in obvladovanje bolezni (ECDC) je Slovenija trenutno med bolj prizadetimi državami v EU. Med prvimi je po teh merilih v zadnjem obdobju Češka. Na Češkem so v pričakovanju najhujšega pripravljene vojaške bolnišnice, zdravstveni sistem utegne v kratkem kloniti in država se je že dogovorila z Nemčijo, da bi del obolelih prepeljali k njim. Je pa bila Češka v prvem valu epidemije »zmagovalka«. Tako kot pri nas so tudi tam prvega julija priredili veliko praznovanje ob porazu virusa. Medtem ko je Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) opozarjala, da se pravi boj šele začne, so tisoči Čehov na polkilometrski mizi v Pragi, na Karlovem mostu, na veliko praznovali. Njihovi politiki so sporočali: Zmagali smo. A ravno to sporočilo je bilo usodno.

Češko vodi Andrej Babiš, oligarh in politik, velik prijatelj Donalda Trumpa in Janeza Janše. Znan je po svojem samosvojem vodenju, rad ima zmage, rad je v središču pozornosti in nima rad konkurence. Češka je sicer učinkovito zvozila prvi val epidemije, a je takoj po praznovanju zmage zmeda postajala vse večja. Začelo se je podobno kot v Sloveniji, s sporom med politiko in epidemiologi. Ko je čez mesec dni po praznovanju postalo očitno, da je koronavirus še vedno v državi, so epidemiologi predlagali nove ukrepe, ki pa jih Babiš ni hotel sprejeti. Glavni češki epidemiolog Rastislav Madar je zato konec avgusta odstopil, z njim pa tudi zdravstveni minister. Ko so v Svetovni zdravstveni organizaciji (WHO) Češko opozorili na pomanjkljivo sledenje stikom, se je Babiš z njimi po Twitterju zapletel v besedni spopad. V začetku septembra jim je še dejal, naj utihnejo. Menil je, da ve najbolje. No, čez nekaj tednov je na Češkem epidemiološka slika eksplodirala.

Češka je sedaj primer neenotne, skregane in poražene države. Katere države pa so zmagovalke? ECDC je v poročilu o tveganjih minuli teden ocenil, da je stanje zelo skrb zbujajoče povsod v EU, razen na Cipru, v Estoniji, na Finskem in v Grčiji. Tudi Nemčija je glede na trenutne podatke še na varni strani. Andrej Trampuž, slovenski infektolog iz prestižne berlinske bolnišnice Charité, razlaga, da so se v Nemčiji politiki pravilno odzvali. »Še pred nastopi Merklove je blestel minister za zdravje, ki je ogromno pojasnjeval. Ni strašil ali grozil, ampak je dan za dnem razlagal. Tudi strokovnjaki so se dobro vključili v razpravo – vodja berlinskega inštituta za virologijo je imel vsak teden svojo radijsko oddajo. Sicer pa so številke v Nemčiji v prvem valu padle še pred vladnimi ukrepi. Razlog je v novinarskih poročilih iz Italije, Španije in Francije. V drugem valu pa je treba omeniti zelo gosto mrežo splošnih zdravnikov, ki so se naučili, koga je treba poslati v bolnico in koga ne,« razlaga Trampuž.

V mednarodni primerjavi so prebivalci Slovenije v času koronakrize med najbolj prestrašenimi in pesimističnimi.

Zanimiva je tudi Estonija, ki trenutno vodi na lestvicah. Estonija je v prvem valu zablestela po svojih digitalnih storitvah, s pomočjo katerih je zmogla z najmanj škode prebroditi karanteno, zaradi česar je WHO z njo 6. oktobra podpisal pogodbo o sodelovanju pri vzpostavitvi svetovnega digitalnega zdravstvenega potrdila. A razvoj digitalnih storitev ni edina razlaga, zaradi česar Estonija in skandinavske države (za zdaj) epidemijo zelo dobro nadzirajo. Estonija je, kot poudarjajo raziskovalci, država, kjer je zaupanje v državne institucije, tudi vlado, med najvišjimi. Dejansko je med nekdanjimi komunističnimi državami EU Estonija po tem rekorderka, kar je državi tudi pomagalo, da je ukrepe izvajala dosledneje od drugih nacij.

Med grafikoni, ki ponazarjajo zaupanje državljanov v vlado, in grafikoni, ki ponazarjajo hitrost epidemije, je mogoče najti soodvisnost. V času koronakrize so največje zaupanje uživale vlade na Danskem, Irskem, Švedskem, Portugalskem ali Nemčiji – kar so vse države, kjer jim epidemija ni ušla izpod nadzora. EU je konec septembra objavila raziskavo javnega mnenja o preživljanju koronakrize. Raziskavo so opravili aprila in julija. Slovenija je, po Poljski, Hrvaški, Bolgariji in Madžarski, peta najslabša država pri zaupanju v vlado in država, kjer prebivalci krizo preživljajo najbolj črnogledo. Iz raziskave izhaja, da so v tej mednarodni primerjavi prebivalci Slovenije med najbolj prestrašenimi in pesimističnimi, so skorajda brezvoljni. Tako je recimo v Estoniji 24 odstotkov vprašanih menilo, da se bo po krizi njihovo finančno stanje zboljšalo. Slovenci, se zdi, so upanje izgubili: le sedem odstotkov ljudi tukaj meni, da bo kadarkoli boljše. Podobni so odgovori na druga vprašanja. V mednarodni primerjavi je recimo v Sloveniji izjemno velik strah pred izgubo službe.

Zakaj so takšne razlike med državami in zakaj je v Sloveniji trenutno drugi val tako hud? S prvim delom tega vprašanja se znanstveniki po vsem svetu ukvarjajo že od prvega dne izbruha epidemije, proučujejo njegove značilnosti zato, da bi lahko bolje ukrojili ukrepe. Koronavirus se je sicer dotaknil vseh držav, ampak na zelo različne načine, ki jih je včasih težko pojasniti. Neznank je še vedno veliko. Globalne metropole, kot so New York, London in Pariz, je virus opustošil, kar je znak, da so socialna distanca, druženje in gostota ljudi veliki dejavniki tveganja. Dr. Alenka Kraigher, nekdanja dolgoletna predstojnica centra za nalezljive bolezni pri Nacionalnem inštitutu za javno zdravje (NIJZ), nekaj podobnega ugotavlja pri porazdelitvi okužb po Sloveniji: »Sama nisem naklonjena omejitvam gibanja na občine zato, ker je ukrep lahko kontraproduktiven. Pogoj za širitev virusa je gostota in predvidevam, da je Gorenjska zaradi tega najbolj prizadeta. To je regija majhnih krajev in vasi, kjer se vsi dobro poznajo in kjer so stiki tesnejši. Na vasi ljudje ne nosijo mask. V mestu, v blokih pa so ljudje tako ali tako odtujeni drug od drugega.«

Seveda pa ima to pravilo pri koronavirusu izjeme. Mesta z najgostejšo poselitvijo na svetu, kot so Bangkok, Bagdad ali New Delhi, so krizo za zdaj preživela razmeroma dobro. Epidemiologi so zato kot ključen dejavnik, ki vpliva na razsežnost krize, označili demografijo – torej povprečno starost populacije. Navadno za primer dajejo Afriko.

Da je širjenje virusa v populaciji tesno povezano z njeno povprečno starostjo, je sicer že splošno sprejeto dejstvo, omenjamo ga bolj zaradi izjem. Po eni strani je izjema Japonska, po drugi pa sta to Ekvador ali Brazilija. Japonska je ena najstarejših družb na svetu, povprečna starost je tam 48 let, kljub temu pa ima izjemno majhno število okužb. Na Japonskem, kjer živi 126 milijonov ljudi, imajo v teh dneh le okoli 400 primerov zaznanih okužb, kar je več kot stokrat manj kot v Sloveniji. Japonski fenomen si strokovnjaki navadno razlagajo z njihovo kulturo. Nošnja mask je na Japonskem del vljudnosti, ljudje se pri pozdravih priklanjajo in si ne segajo v roke. Na drugi strani pa imamo primere držav z razmeroma mlado populacijo – to sta Brazilija ali Ekvador –, kjer je prišlo do katastrofe. V Ekvadorju, v tej 17-milijonski državi, je doslej zaradi koronavirusa umrlo že več kot 12 tisoč ljudi. Zakaj? Ne zaradi demografije, ampak v prvi vrsti zaradi vlade. Brazilijo vodi zanikovalec bolezni Jair Bolsonaro.

Kaj vse te doslej spoznane značilnosti epidemije pomenijo za Slovenijo? Demografija ni na naši strani, smo razmeroma stara družba. Tudi kultura ne: v primerjavi z azijskimi državami raje vstopamo (brez maske) v intimo drugega. Ker pa je na ta dva dejavnika težko ali skoraj nemogoče vplivati, to pomeni, da so predvsem v Evropi pri boju proti epidemiji ključni vlada, politika in zdravstveni sistem. Med razvitimi zahodnimi državami, pravi Trampuž, so pogrnile države, kot so Nizozemska, Belgija, Anglija ali Francija. Nizozemska, kjer igrajo osebne svoboščine izredno vlogo, zato, ker so preveč časa kolebali glede obveznega nošenja mask. Belgija, Anglija, Francija pa zato, ker njihovi zdravstveni sistemi nimajo rezerv. »V teh državah so v preteklosti v zdravstvu varčevali. Imeli so desetodstotno pomanjkanje kadra, in če ti virus vzame še dodatnih 30 odstotkov, smo tu. Upam, da se bo veliko držav naučilo, da se pri javnem zdravstvu ne varčuje,« poudarja.

Kaj se je torej zgodilo v Sloveniji, da smo v drugem valu med najslabšimi pri obvladovanju epidemije? Uraden odgovor NIJZ je, da je do silovitega drugega izbruha v Sloveniji prišlo zaradi spremenjenih življenjskih navad v jesensko-zimskem času: več je denimo zadrževanja v zaprtih prostorih, pozimi je virus očitno obstojnejši in podobno. To je vse res. Hkrati pa je tudi res, da smo se po razglašeni zmagi nad virusom sprostili, meni vodja Nacionalnega laboratorija za zdravje, okolje in hrano Tjaša Žohar Čretnik. »Na križarki Diamond Princes je v zaprtih prostorih, ob odsotnosti vseh ukrepov, en okuženi virus prenesel na 17 oseb. Ko so nato sprejeli ukrepe, je ta številka padla na 4. V času drugega vala smo mi bili pri 1,13, sedaj smo pri 2. To število nam pove, da ukrepov ne izvajamo. Zakaj ne, pa je vprašanje za politologe in sociologe,« dodaja. Strinja se, da vlada komunicira na napačen način, da je poleg tega značilnost Slovenije še nizko zaupanje v vladajoče.

Uradno vodja NIJZ Milan Krek sicer meni, da je epidemija v Sloveniji pod nadzorom in da je sedanji val predvsem posledica prihajajoče zime, neuradno pa so epidemiologi malce ostrejši: »Epidemija v Sloveniji sedaj ni statistično naključje, ampak gre dejansko za večji izbruh. Zakaj je tako velik, je najbrž več razlogov. V prvem valu, če ga sploh lahko imenujemo, smo imeli res malo okužb in je zato tudi prekuženost majhna. In drugič, imamo popolnoma zgrešeno komunikacijo s strašenjem in grožnjami. To je pri prebivalstvu sprva sprožilo strah, nato pa zanikanje in upor. Ljudje niso ponotranjili ukrepov za preprečevanje prenosa: umivanje in razkuževanje rok, vzdrževanje razdalje, predvsem pa omejitve pri druženju,« nam je povedal eden izmed njih. Tudi Trampuž, ki razmere spremlja iz Berlina, opaža to podobno:

»V Sloveniji, kolikor sem spremljal, je bil pristop drugačen kot v Nemčiji. Akterji so nastopali, kot da prihaja apokalipsa. Zdi se, da so kampanjo utemeljili na vojaškem pristopu, na strašenju in prepričan sem, da je v Sloveniji zaradi tega veliko več depresivnih ali celo suicidalnih primerov kot v Nemčiji. Po mojem pa je to tudi vzrok, da je drugi val sedaj v Sloveniji tako hud. Hud je zato, ker so politiki znanost pomešali s strankarsko politiko. Ko gledam poročila iz Ljubljane, vedno znova vidim, kako eni obujajo zdrahe izpred 20–30 let. Angela Merkel je tudi starejša političarka, je Vzhodnjakinja, a pri njej ne boste nikoli slišali, da bi na ta način delila Nemce,« pravi Trampuž, ki še dodaja, da so koherentnost, razumljivost in jasnost sporočil v takšnih razmerah nujne.

Pred tednom dni je državna sekretarka na zdravstvenem ministrstvu Tina Bregant, ki ni epidemiologinja ali infektologinja, sporočila, da moramo maske nositi tudi na odprtem prostoru, v javnosti. Celo če ste sami in tečete. Ker ko ona teče, je dejala, »nastaja praktično cel oblak kapljic«, ki je lahko tudi okužen. Nekaj dni za njo je na podij stopil vladni govorec Jelko Kacin, ki je dejal, da je tudi sam poskušal teči z masko, »in sem se odločil, da z masko pri svojih letih res ne bom tekel in se še dodatno obremenjeval«. Potem je vlada v novi odlok zapisala, da maske »pri sprehodih na zelenih površinah in športno-rekreacijski dejavnosti, pri kateri je mogoče do drugih posameznikov neprekinjeno vzdrževati najmanj tri metre medsebojne razdalje«, niso potrebne – z eno izjemo. Bencinski servisi. Bencinski servisi sicer niso zelene površine, a če smo prav razumeli Kacina, ob točenju goriva, tako kot je to storil Krek, maske ni treba nositi, če ste utrujeni in če ste na samem.

Revnima državama Sierri Leone ali Ruandi je uspelo mobilizirati na tisoče zdravstvenih delavcev, na hitro izšolanih epidemiologov, ki so iskali vire okužb, zaradi česar so izbruhe bolezni pravočasno zamejili.

Če ni smiselnih informacij, se pravil težko držimo. Zakaj bi recimo morali upoštevati vladni odlok, ki omejuje gibanje ljudi na občine? Podatki, ki so nam jih poslali iz NIJZ o potrjenih primerih okužbe pri nas v zadnjih tednih, govorijo recimo o padcu uvoženih primerov, o velikem porastu okužb iz »lokalnega« ali »neznanega« izvora. Trenutno je 62 odstotkov okužb »lokalnih«, pri kar 32 odstotkih okužb pa izvor ni znan. A za naše obnašanje bi bil bistven podatek o tem, kaj je to »lokalni« izvor. Le neuradno smo iz NIJZ izvedeli, da so med lokalnimi izvori okužb najpogostejše okužbe na delu, v gostilni, v domovih za starejše, na porokah ali skupno pitje kave. Ti podatki se ujemajo z objavljenimi raziskavami iz Nemčije in Francije, kjer so ugotovili, da so delovna mesta najpogostejša žarišča množičnih okužb, kar četrtina vseh okužb izvira od tam. Drugi najpomembnejši izvor okužb, ki se bi jim ljudje lahko izognili, so javni in zasebni družabni dogodki, okužb iz javnih krajev, kot so parki ali celo gostinski lokali, pa ni veliko.

»Učimo se iz dneva v dan,« pravi Trampuž, »danes že vemo, da površine niso pomembne, zato jih ne razkužujemo več. Maske so pomembne predvsem v zaprtih prostorih ali v gneči. Prav danes sem se ukvarjal s primerom, kjer je en asimptomatski bolnik na nekem rojstnem dnevu okužil 13 ljudi. Najbolj smiselni ukrep zato je: ne se srečevati. Osemdeset odstotkov okužb imamo zaradi zasebnih srečanj, deset odstotkov na prostem in deset odstotkov na javnih prevoznih sredstvih,« pravi Trampuž. Jasno pa seveda je, da je imperativ »prekinite vse socialne stike« lahko le začasne narave. In tudi to bi moralo biti pomembno sporočilo ljudem, da »naj vzdržijo še naslednje tri, štiri mesece«.

Zakaj le še štiri mesece? Trampuž pravi, da je danes, ob tem, kar vemo o virusu, bolj optimističen kot kadarkoli v preteklih mesecih. Konec novembra naj bi se namreč v Nemčiji končale klinične preiskave različnih cepiv na 40 tisoč prostovoljcih. Temu bo sledil mesec dni proizvodnje cepiva in potem cepljenje. Uradnih poročil o tem še ni, a Trampuž, ki pri testiranju sodeluje, pravi, da so cepiva, s katerimi delajo, izredno dobra, da so praktično brez stranskih učinkov in tudi veliko boljša od cepiv proti gripi. Prave zmage torej še ni, je pa luč na koncu tunela malo bolj svetla. Pa čeprav se zdi, da bi vladi bolj ustrezale izredne razmere.