Van Goghov delirij posledica odtegnitve od alkohola

Pionirska raziskava, ki se je osredotočila na duševno zdravje nizozemskega umetnika Vincenta van Gogha v letih pred njegovim samomorom

Pionirska raziskava, ki se je osredotočila na duševno zdravje nizozemskega umetnika Vincenta van Gogha v letih pred njegovim samomorom, je prišla do zaključka, da je trpel za delirijem, ki ga je delno povzročila odtegnitev od alkohola. Umetnik je namreč potem, ko si je odrezal uho, poročal o "nevzdržnih halucinacijah" med produktivnim obdobjem.

Po navedbah britanskega The Guardiana so raziskovalci objavili članek v reviji International Journal of Bipolar Disorders. V njem so predstavili dokaze, da je bil Van Gogh pred smrtjo, 29. julija 1890, vse bolj odvisen od vina in absinta. Njegova zadnja tri leta življenja pa so bila med najbolj umetniško produktivnimi - v tem času je naslikal več kot 30 avtoportretov in serijo sedmih slik sončnic.

V mladosti je Van Gogh razvil znake bipolarne motnje, imel pa je tudi simptome mejne osebnostne motnje. "To se je najverjetneje poslabšalo ob kombinaciji alkohola in podhranjenosti, ki sta skupaj z naraščajočo psihološko obremenjenostjo vodila v krizo, zaradi katere si je odrezal uho," so zapisali avtorji raziskave, ki jo je vodil profesor psihiatrije Willem Nolen iz univerze Groningen na Nizozemskem.

Teorija alkoholnega delirija odvzema moč drugim teorijam, povezanim z Van Goghovim duševnim zdravjem, denimo da je trpel za shizofrenijo, bil okužen s sifilisom ali, da se je zastrupil z ogljikovim monoksidom.

Van Gogh je bil, zatem ko je ženski v bordelu izročil svoje uho, med decembrom 1888 in majem 1889 trikrat hospitaliziran v francoskem Arlesu, nato pa so ga maja premestili v norišnico v občini Saint-Remy-de-Provence.

Umetnik je med dvema obiskoma bolnišnice zapisal, da trpi za "nevzdržnimi halucinacijami", anksioznostjo in nočnimi morami. Stanje je opisal kot "mentalno ali nervozno vročico oziroma norost".

Raziskovalci so predlagali, da so simptomi lahko povezani s prisilnim obdobjem brez alkohola. Dvema alkoholnima delirijema so sledile hude depresije, vsaj eno od njih pa so spremljali psihotični simptomi. Od vsega tega si umetnik ni popolnoma opomogel, kar je na koncu vodilo k samomoru.

Teorija sledi pregledu 902 Van Goghovih pisem - 820 jih je napisal bratu Theu in drugim sorodnikom - in intervjujem s tremi zgodovinarji, ki so umetnika poglobljeno preučevali.

Teorija alkoholnega delirija odvzema moč drugim teorijam, povezanim z Van Goghovim duševnim zdravjem, denimo da je trpel za shizofrenijo, bil okužen s sifilisom ali, da se je zastrupil z ogljikovim monoksidom. Po pisanju The Guardiana pa avtorji raziskave ne izključujejo možnosti epilepsije v zadnjih mesecih življenja, ki bi lahko vodila k zelo spremenljivim izrazom anksioznosti, zablodam in halucinacijam.