Dobra Vida

Prišli smo do ene zadnjih v seriji oddaj TV Slovenija o 30 letih države Slovenije. In prišli do bistvenega dela. Do dejanskih razlogov za osamosvajanje in resničnih muk nastajanja države. Saj veste, dovolj smo imeli financiranja juga, barantanja z devizami, dovolj beograjskih finančnih miškulanc, dovolj tega, da se vozimo v celovški KGM po boljšo in cenejšo hrano (za mlajše bralce naj pojasnimo, da je to predhodnik Spara) in v Trst po kavbojke – in se ob tem vsi delamo, da ne vemo, zakaj to počnemo. Ves ta blef je bil naporen in vse skupaj ni vodilo nikamor. Slovenci smo hoteli živeti tako kot Avstrijci in Italijani, preveč blizu smo bili in razumeli smo, da ima to opraviti s kapitalizmom; tako smo takrat stvari videli. Hočeš milko? Najprej demokracija. TV Slovenija je iz teh malih hotenj hotela narediti povzdignjeno zgodbo o velikih mislecih in stoletnih, kaj stoletnih, tisočletnih sanjah. Saj so to tudi bile, samo čokolada Milka je mogoče imela večjo težo. Mimogrede, vsi trije redni gledalci vseh oddaj se strinjamo, da serija oddaj o osamosvojitvi ne spada med zmagovitih pet oddaj TV Slovenija. Veliko bolj bi uživali, če bi gledali reportaže o tem, kaj danes prodajajo v trgovinah, kjer smo včasih v stari Gorici kupovali tri leta stare modele Rifle kavbojk.

In potem mali čudež. Pride novembra s svojo osamosvojitveno okroglo mizo Vida Petrovčič in postavi stvari na svoje mesto.

Dobro, moramo biti iskreni. Podoba oddaje je bila kar strašljiva, pa ne le zaradi mask in medsebojne oddaljenosti, ki jo med gosti zahteva epidemija. Vida Petrovčič je v oddaji delovala kot upehana osnovnošolska učiteljica iz kakšne slabe komedije, sedela je tako malo zleknjena na svojem foteljčku in poskušala zakriti, da oddaljuje papirje z vprašanji, da si izostri črke na papirju, utrujena že od branja samega. Ampak dobro, dobro, vse oprostimo, čeprav je bilo težko gledati.

Ker oddaja je bila res biser. Končno so gostje, dr. Jože Mencinger, dr. France Arhar, dr. Draško Veselinovič in Igor Umek, govorili o tem, kako je Slovenija izgubila jugoslovanski trg, pa kako smo uvedli borzo – čestitke tudi za izbrane posnetke iz preteklosti, ker so bili res biseri vse naše nacionalne bistroumnosti, človek se ob gledanju lahko ves čas sprašuje, kako nam je sploh uspelo vse skupaj narediti. Pa o tem, kako smo malo goljufali pri plačevanju z devizami, kako so goljufala tudi podjetja, kako je bila črna borza z devizami dejansko legitimna, ne pa legalna. Dr. Mencinger je, hvala mu za njegovo iskrenost in prostodušnost, tudi povedal, da je šla vojska na slovenske meje, ker so hoteli vzpostaviti jugoslovansko carino (šlo je za denar, kajne), Arhar je seveda pridodal nekaj skoraj državotvornosti, ki pa je presedala tudi sami Petrovčičevi. No, tudi posnetki mladega Veselinoviča so bili prisrčni.

Seveda so govorili tudi o smrtno resnih stvareh, na primer o tem, kako so vsi vedeli, za kaj gre pri privatizaciji: da je denar na mizi in da gre samo za to, kdo bo bliže sedel, ko bo za dve minuti ugasnila luč. Spet je seveda briljiral Mencinger – ker starosta slovenske ekonomije nima slabe vesti, ker pri tem ni hotel sodelovati. Drugi so pa malo vili roke.