Na pomoč prihajajo zasebni zdravniki

Zaradi pomanjkanja kadra v boju proti epidemiji so bolnišnice, vlada in zdravniška zbornica na pomoč pozvale tudi zasebne zdravnike, koncesionarje, upokojene medicinske tehnike, medicinske sestre, študente medicine ali študente zdravstvene nege. Po vsej državi se je v delo na različnih področjih vključilo več kot sto študentov, odziv zdravnikov pa je precej slabši. Čeprav je vlada sprejela odredbo in od koncesionarjev zahtevala, da se »za namen zagotavljanja zadostnih zmogljivosti za pravočasno obravnavo pacientov, obolelih za covid-19,« vključujejo v delo izvajalcev zdravstvene dejavnosti na območju, kjer delujejo, se jih je doslej javila le peščica.

V Sloveniji je po podatkih zdravniške zbornice 6489 aktivnih zdravnikov, večina jih je seveda zaposlenih v javnih ustanovah. Potem pa so tukaj še vsi preostali: 1407 jih ima status koncesionarja, od teh jih največ, 632, dela v zobozdravstvu. Na drugem mestu so družinski zdravniki koncesionarji, teh je 281. Po podatkih zavoda za zdravstveno zavarovanje je specialistov s koncesijo 322. Poleg naštetih pa obstajajo še »pravi« zasebniki, zdravniki z licenco, ki so sami svoj gospodar na trgu. Ti delajo prek svojih podjetij ali so zaposleni v zasebnih podjetjih, po podatkih zdravniške zbornice jih je 157. Koliko od naštetih se jih je doslej javilo na poziv?

Ne prav veliko. V mariborskem kliničnem centru, kjer so minuli teden naslovili prošnjo na koncesionarje, študente zdravstvene in babiške nege, se je doslej odzvalo le 11 koncesionarjev in noben zasebni zdravnik. Več sreče so imeli s študenti. V delo so doslej vključili 32 študentov, še dodatnih 30 študentov medicine in 72 študentov zdravstvene in babiške nege pa je v pripravljenosti. V Splošni bolnišnici Celje so na pomoč ravno tako priskočili predvsem študentje. Trenutno jim pri delu pomaga 24 študentov in štiri upokojene medicinske sestre. Glede zdravnikov pa so nam odgovorili, da se na njihovo prošnjo za pomoč »ni odločil noben koncesionar iz naše regije«. Ta teden so jim ponovno poslali prošnjo za pomoč.

Podobne odgovore smo dobili tudi iz drugih bolnišnic. Iz Izole so nam sporočili, da se je na njihov poziv javil le eden koncesionar, »in sicer je ponudil eno diplomirano medicinsko sestro, ki je že aktivirana v naše delo«, odgovarjajo. V ljubljanskem UKC sicer številk še nimajo zbranih, načeloma naj bi jim pomagali v MD Medicini, iz Diagnostičnega centra Bled in Kirurgije Bitenc, vendar tudi v teh primerih številke niso velike. Zvone Novina, direktor Diagnostičnega centra Bled, nam je recimo pojasnil, da so v ljubljanski klinični center poslali pet medicinskih sester, dve v Maribor, enega inženirja pa v bolnišnico Jesenice. »Za nas je to veliko breme, saj tudi mi delamo na polno in program izvajamo v celoti,« je še dodal.

Zakaj ni večjega odziva? Iz zdravniške zbornice, kjer se je na njihov poziv odzvalo zgolj osem zdravnikov, odgovarjajo, da zdravstvena dejavnost v Sloveniji ni ustavljena, z izjemo določenih preventivnih in nenujnih storitev: »Koncesionarji na primarni ravni se vključujejo poleg svojega dela v večini primerov tudi v covid ambulante v Zdravstvenih domovih in na točke, kjer potekajo odvzemi brisov. Iz številnih regij poročajo, da to dobro teče. Kje se morda tudi zatika in tam si zdravniki prizadevajo, da se zadeve rešujejo. Zdravniki koncesionarji, ki imajo specialistično dejavnost, imajo v vsem tem času ambulante, kjer je prav tako treba obravnavati napotitve pod nujno in zelo hitro, saj država teh obravnav ni ustavila, zato je njihova razpoložljivost temu primerna.«

Eden izmed glavnih razlogov, zaradi katerega odziv med zasebniki in koncesionarji ni velik, je pač dejstvo, da njihov potencial morda ni takšen, kot se kdaj zdi. Še nedavno je zdravstveni minister Tomaž Gantar zatrjeval, da bi morali v program krajšanja čakalnih dob enakopravneje vključiti tudi zasebnike in ne računati zgolj na javni del zdravstva. Češ, z javnim zdravstvom smo že poskusili, pa se ni izkazalo. A dejstvo je, da gre pri tem pogosto za eno in isto skupino zdravnikov. V UKC Ljubljana, kjer dela 1300 zdravnikov, jih ima denimo kar 600 soglasje za delo pri koncesionarju ali zasebniku. Po drugi strani pa bi za delo ob intenzivnih posteljah potrebovali zdravnike interniste – teh pa v zasebnem sektorju ni.

V javnih bolnišnicah se kopiči izguba, ker je zdravljenje bolnikov s covid-19 drago, koncesionarji, kot vse kaže, še naprej izvajajo najdonosnejše dejavnosti.

Vesna Pekarović Džakulin, specialistka družinske medicine in specialistka medicine dela, prometa in športa, je zaposlena pri koncesionarju v Diagnostičnem centru Šentjur. Kot družinska zdravnica je vključena tudi v nujno medicinsko pomoč v okviru Zdravstvenega doma Šentjur. Odgovarja, da se na pomoč bolnicam ni odzvala, ker lahko še največ pomaga na primarni ravni: »Družinski zdravniki smo sedaj izjemno pomembni, in če bi šli na pomoč v bolnišnice, kjer dejansko potrebujejo specialiste na zelo ozkem področju, bi to lahko povzročilo še dodatne težave pri obravnavi bolnikov na terenu.« Meni, da je večina zasebnikov in koncesionarjev, kot so na primer kirurgi, ortopedi, dermatologi, v tem trenutku tudi manj primernih za boj proti epidemiji, zato je bolje, da ostanejo aktivni na svojih področjih. S tem lahko pomembno prispevajo k diagnosticiranju in zdravljenju bolnikov, ki nimajo covid-19, imajo pa druge bolezni in težave, pravi.

Je pa seveda res, da se s tem povečuje napetost med javnim in zasebnim. V javnih bolnišnicah se kopiči izguba, ker je zdravljenje bolnikov s covid-19 drago, koncesionarji pa, kot vse kaže, še naprej izvajajo najdonosnejše dejavnosti. Pravzaprav v bolnišnicah ta čas vodilnih ne skrbi le, da ne bi dobili dovolj kadra, ampak tudi, da v sedanjih razmerah, ko je večina rednih programov v javnem zdravstvu zaustavljena, zdravniki ne bi še več delali pri zasebnikih. V ljubljanskem kliničnem centru so zato oktobra v javnem pismu sporočili, da je njihovo redno delo zaradi epidemije okrnjeno. Ker imajo njihovi zaposleni tudi delo zunaj UKC, pri zasebnikih in koncesionarjih, so se odločili, da za zdaj danih soglasij za delo zunaj kliničnega centra še ne bodo preklicali, namesto tega so zdravnike, ki opravljajo koncesijske dejavnosti, zaprosili za vključitev v delo kliničnega centra. V Mariboru, kjer so začutili, da je začel na njihov račun delo opravljati medicinski center Fontana, pa so svojim zdravnikom soglasja za delo drugod začasno preklicali.

»Epidemija bo na novo premešala karte. Zdaj ni čas za medsebojne zamere in koristoljubje, ampak priložnost, da stopimo skupaj, si zaupamo in iskreno pomagamo. Le tako bomo lahko ponosni nase,« komentira Vesna Pekarović Džakulin. A kaj, ko velikokrat pozivi k solidarnosti in skupnim ciljem niso dovolj. V mariborskem kliničnem centru pravijo, da bi si sedaj želeli tudi pomoč zasebnih ortopedov, kirurgov, dermatologov, ki bi se znali z minimalnim podukom prilagoditi novim razmeram. A jih seveda ni.

Trenutna epidemija je vnovič razkrila, da posebne simbioze med javnim in zasebnim delom zdravstva pač ni in da so interesi tako različni, da jih ni mogoče poenotiti.

Trenutna epidemija je vnovič razkrila, da posebne simbioze med javnim in zasebnim delom zdravstva pač ni in da so interesi tako različni, da jih ni mogoče poenotiti. Dokaz za to je prav slaba odzivnost zasebnih zdravnikov. Do podobnih spoznanj so prišle sicer tudi druge države. V Nemčiji se je pred meseci razvnela debata, kdaj lahko zasebne bolnišnice zavrnejo zdravljenje (dragih) bolnikov s covid-19, v Avstriji, na Dunaju, kjer je v zasebnih bolnišnicah trenutno praznih 650 ležišč, pa so tudi napovedali, da bodo po krizi ponovno razmislili o razmerju med javnim in zasebnim zdravstvom.

POVEZANI ČLANKI:

• Če zgolj telefoniraš, si plačan bolje
• Vojska kupila še več ventilatorjev
• Pohvališ vlado, dobiš posel