Kako sta Možina in Omerza odkrila nekaj, česar Stanovnik ni skrival

Pri svojih 70 letih bi bil lahko Igor Omerza zadovoljen upokojenec. Ni imel slabe kariere. V prejšnjem režimu je bil direktor malega podjetja MikroAda, ki ga je ustanovila ZSMS, država pa mu je dovolila, da služi z uvozom računalnikov (v tem podjetju je bil zaposlen tudi Janez Janša). Omerza je takrat sodeloval z Mladino, bil je tudi ustanovni član Odbora za varstvo človekovih pravic. Po prvih volitvah je postal direktor Službe družbenega knjigovodstva (a se je funkcije hitro naveličal). Leta 1992 je bil v državni zbor izvoljen na listi Demokratske stranke (skupaj z I. Bavčarjem, J. Kacinom in D. Ruplom). Leta 1994 se je stranka združila v veliko LDS in tako so se spet vrnili na oblast, Janezu Janši pa so se odrekli, ko je moral zaradi afere Depala vas zapustiti mesto obrambnega ministra. Omerza je leta 1997 postal še podžupan pri ljubljanski županji Viki Potočnik.

Omerza ni ravno človek, ki bi se mu dogajale kakšne krivice, kajne? Človeka kar malo zmede, da zdaj sedi pred nami ljubiteljski zgodovinar, poln grenčine.

A desnica izgubljene sinove rada sprejema nazaj v svoje vrste, sploh če nenadoma »spregledajo svojo zmoto«. Omerza se je vrnil k starim prijateljem, tako kot Rupel in Kacin na primer. Iz mestnega bonvivana je nenadoma postal ljubiteljski zgodovinar na križarskem pohodu zoper komuniste. Za Omerzo dejstva niso tako pomembna, pomembno je, da izvabi naklonjenost svojega gorkega antikomunističnega občinstva. To je edino občinstvo, ki ga ima.

In v promocijo teh nategnjenih resnic se vedno vključi tudi Jože Možina. Tako smo bili, kot že tolikokrat doslej, to nedeljo priča Intervjuju z Omerzo, v katerem nam je slednji – kako predvidljivo – razkril veliko skrivnost o pokojnem Janezu Stanovniku. Stanovnik nas je zavajal. Nam lagal. Lagal je vsem. Omerza nam je v pogovoru (in že pred tem v knjigi) dramatično razkril, da je Stanovnik v grob odnesel skrivnost, da je med vojno postal član partije, svojim političnim sopotnikom iz vrst krščanskih socialistov pa to zamolčal.

Najhuje pri tem ni, da to, kar trdi Omerza, ni res. Najhuje je, da Omerza to točno ve. Ve, da je o svojem vstopu v partijo Stanovnik sam večkrat spregovoril. Vsak, ki samo malo spremlja razprave o tem, to ve. Stanovnik je na primer o tem govoril v biografiji Viharno stoletje (leta 2014): v pogovoru z avtorico natančno opiše, kako ga je sprejel v partijo Kidrič. In prav TV Slovenija je že leta 2004 objavila dokumentarec Kocbek, pesnik v pogrezu zgodovine scenaristke Helene Koder in režiserja Mirana Zupaniča, v katerem Stanovnik pove točno to, kar naj bi zdaj razkril Omerza. Bomo kar citirali: »Ko sem stopil v partijo, jaz nisem bil povezan v nobeno celico, mene je sprejel Kidrič osebno in je rekel, in ti boš povezan samo z menoj, pravi, nihče drug ne bo vedel, da si ti član stranke, in tudi v nobeno partijsko organizacijo ne boš povezan.«

Razumemo, da nekateri ljudje poskušajo pri 70 letih narediti obračun, se poravnati z zgodovino. A z lažjo tega učinka pač ni mogoče doseči. Sploh ne z lažjo o človeku, ki se ne more braniti.