Kylie Minogue: DISCO

+ + +

2020 bo eno bolj depresivnih let, kar jih pomnimo v popu. Pa ne ker bi manjkalo dobre muzike. Epohalnost trenutka se kaže v dejstvu, da so prvič po španski gripi telesni stik, ples in petje sinonim za antikolektivizem in sebični hedonizem. Disko kot družbeni prostor za skupnostno uživanje v glasbi se je čez noč prelevil v simbol kužnosti. Če malo pretiravamo: zamislite si, da na klubske fotke prepotenih teles iz časa pred epidemijo fotošopiramo plešoče okostnjake – evo vam posodobljen danse macabre. Veliko letošnjih plesnih pop albumov je zaznamoval ponoven disko preporod, ki smo mu bili prvič priča že na prelomu tisočletja. Industrija se je znašla v shizofreni situaciji, saj največje uspešnice leta temeljijo na verzih o ljubezni na plesišču in bližini med neznancema. Medtem pa ljudje hite konzumiramo varni med štirimi stenami svojih domov, daleč od pogledov ter vonjev tujcev in kolektivne ekstaze noči. Kot bi nam kapital diskretno prišepetaval: »Pleši in uživaj, vendar le sam s sabo!«

Obravnava letošnjih uspešnic je kot prebujanje v filmu Groundhog Day, kot bi vsakič znova pisal isto recenzijo. Dua Lipa, Lady Gaga, Jessie Ware, (izstopajoča) Róisín Murphy in zdaj Kylie Minogue skupaj ustvarijo fascinanten objekt obravnave, ki nudi vpogled v kolesja pop mašinerije in globalnega kapitala kot v proces redefiniranja doslej stabilnih konceptov glasbene industrije, na primer diska. Avstralska kraljica popa z velepoteznim naslovom DISCO cilja na afirmacijo lastne vloge prvega obraza med sodobnimi divami. Gre tudi za poskus konsolidacije koncepta diska kot prostora kulturne avantgarde, ki pod eno streho združuje glasbo, umetnost in modo. V resnici pa album predstavlja zmago konservativizma neoliberalnega kulturnega establišmenta. Estetika ostaja žalostno enodimenzionalna in trmasto zakoreninjena v plehkih EDM emulacijah gromovitih inštrumentalov izvornega diska. Videi, prepredeni z disko imaginarijem, pa izpadejo kot whitewashed Disney različica ekscesnega disko hedonizma dobe Grace Jones. Edina slutnja prihodnosti so hologrami iz videa Magic. Površinska praznina, ki jo pušča DISCO, je torej simptomatična. Kako osmisliti celoletno slavljenje nečesa, kar je metaforično um(i)r(a)lo prav letos? »Where does the DJ go when the party’s over tonight,« se sprašuje Kylie. Na zavod za zaposlovanje, kajpak!

Disko (oz. klubska) kultura kot sfera možnih utopij je do nadaljnjega zamejena na domišljijo. V našo resničnost pa vztrajno prodira zelo vitalen koncept virtualnega diska, ki zaradi okoliščin doživlja silovit razcvet (npr. Techno Club). Če je bil spletni prenos doslej le sekundarna dimenzija »realnega« dogodka, smo v zadnjih mesecih virtualni prenos izenačili z »realnim« dogodkom. Špekuliramo, da bo zato leto 2020 prelomnica na popkulturni zgodovinski premici. Disko je mrtev, naj živi virtualni disko!